Jedro

Oprostitev plačila sodnih taks bi morala tožnica zahtevati v sodnem postopku, iz katerega sodne takse izvirajo, saj oprostitev plačila sodnih taks učinkuje le od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev (1. odstavek 14. člena ZST). S predlogom, ki ga je tožnica vložila šele v postopku prisilne izterjave neplačanih sodnih taks, tožnica ne more doseči oprostitve že zapadlih in neplačanih sodnih taks.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.9.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčnega urada Koper z dne 15.11.2001, s katero je prvostopni davčni organ tožnici naložil plačilo redne sodne takse v znesku 17.000,00 SIT in 50% povišane sodne takse, kot kazenske takse v znesku 8.500,00 SIT.

S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa), prvostopno sodišče ni ugodilo tožničinemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je prvostopni davčni organ prejel obvestilo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 3.10.2001, iz katerega izhaja, da tožnica kljub opominu, izdanem po 26. členu ZST, ki ji je bil vročen dne 3.12.1999, ni plačala sodne takse v višini 1000 točk in sodne takse za opomin po tar. št. 37 ZST. Davčni organ je ravnal pravilno, ko je v skladu z 29. členom ZST tožnici izdal odločbo o odmeri sodne takse in ji odmeril še kazensko takso v višini 50% vrednosti neplačane takse. Glede zahteve tožeče stranke, da jo upravni organ oprosti plačila sodne takse, pa je ta tožnici pravilno pojasnil, da sklep o oprostitvi plačila sodnih taks izda sodišče na predlog stranke in da tak sklep, v skladu s 14. členom ZST učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je obveznost plačila sodnih taks nastala tega dne ali pozneje.

V obrazložitvi sklepa, s katerim prvostopno sodišče ni ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, je sodišče navedlo, da tožnica k svoji vlogi za oprostitev plačila sodnih taks ni predložila vseh v zakonu navedenih dokazil, zato sodišče ni moglo ugotoviti, ali se preživlja sama ali pa preživlja tudi druge družinske člane. Iz podatkov o prejeti pokojnini za mesec januar 2002 v neto višini 76.776,00 SIT, ob predpostavki, da se preživlja sama, pa sodišče ugotavlja, da za oprostitev plačila sodnih taks ne izpolnjuje predpisanih pogojev.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče in DURS nista razumela njenih vlog za oprostitev plačila sodnih taks. Za eno oprostitev, tisto pri sodišču, je zaprosila posebej, kar je razvidno iz izpodbijane odločbe in za postopek pred DURS-om posebej. Predložila je vso dokumentacijo, s katero razpolaga in ki po njeni oceni zadostuje za oprostitev plačila sodnih taks, saj je vse ostalo razvidno iz samega spisa. V zadevi zaradi motenja posesti je bil namreč na njenem domu dvakrat sodnik, ki je o stanju sestavil zapisnik in se je prepričal, v kakšnih slabih pogojih živi in tudi, da je sama in bi jo glede na dodatno dokumentacijo morali oprostiti plačila sodnih taks, saj se je o tem odločalo v istem spisu, v katerem so bila opravljena vsa dejanja s strani sodišča in istega sodnika, ki je odločal tudi o taksah. Drugo prošnjo je vložila pri DURS-u, ki ima prav tako vso potrebno dokumentacijo in ki jo navkljub temu ni oprostilo plačila sodnih taks.

Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči o njenih dveh vlogah za oprostitev sodnih in upravnih taks, prosi pa tudi za oprostitev plačila sodnih taks za to pritožbo.

K 1. točki izreka: Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 24.8.2004 vloženo pritožbo zoper sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa), obravnavalo kot revizijo. V tem konkretnem primeru namreč ne gre za pritožbo, ki bi izpolnjevala pogoje za obravnavo kot pritožba po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Revizija ni utemeljena.

V skladu s 85. členom ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, kot to določa 86. člen ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Tožnica bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja.

Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnica za oprostitev plačila sodnih taks v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu ni zaprosila (zahtevo za oprostitev je podala šele ob pritožbi zoper odločbo davčnega organa in ponovno ob vložitvi tožbe na upravno sodišče) in da navkljub opominu ni plačala zapadle sodne takse, ki izvirajo iz sodnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Zato je ravnanje prvostopnega davčnega organa, ki je tožnici izdal odločbo o odmeri sodne takse in ji odmeril še kazensko takso v višini 50% vrednosti neplačane takse, zakonito, saj temelji na pravilni uporabi 29. člena ZST.

Z vlogo za oprostitev plačila sodnih taks, ki jo je tožnica vložila pri upravnem sodišču in pri davčnem organu, v postopku prisilne izterjave neplačanih sodnih taks, tožnica ne more doseči oprostitve plačila že zapadlih sodnih taks, ki izvirajo iz sodnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Piranu, saj za takšno naknadno oprostitev že zapadlih sodnih taks ni podlage v zakonu. Oprostitev plačila sodnih taks bi morala tožnica zahtevati v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu, saj oprostitev plačila sodnih taks v skladu s 1. odstavkom 14. člena ZST učinkuje (pod pogojem, da je predlogu ugodeno) le od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je taksna obveznost nastala tega dne ali kasneje.

O oprostitvi plačila sodnih taks sme sodišče v skladu s 3. odstavkom 13. člena ZST odločiti le na podlagi predloga stranke. Tožnica niti ne zatrjuje, da je tak predlog pred Okrajnim sodiščem v Piranu vložila, zato vrhovno sodišče revizijske navedbe, da bi jo moralo sodišče, ki je opravljalo pravdna dejanja v postopku, iz katerega izvirajo sodne takse in ki je bilo seznanjeno z njeno finančno situacijo in ki je tudi odločalo o taksah, oprostiti plačila le teh, ni upoštevalo, saj za takšno ravnanje sodišča (odločanje o oprostitvi brez predloga stranke) ni podlage v zakonu.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi kot tudi revizijski razlog na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti niso podani, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS-1, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da se dne 24.8.2004 vložena pritožbo zoper sklep (2. točko izreka sodbe in sklepa) obravnava kot pritožba.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks mora biti obrazložen tako, da ga je mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve mora biti razvidno, da je sodišče opravilo presojo okoliščin, pomembnih za odločitev, predvsem presojo med višino taksne obveznosti in premoženjskim stanjem stranke, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa takšne presoje ni opravilo. Po ustaljeni sodni praksi je vrhovno sodišče tako pomanjkljive sklepe razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

V obravnavanem primeru je ob upoštevanju 9. člena ZST pravica terjati sodno takso, ki je nastala v tem upravnem sporu, in o oprostitvi katere je bilo z izpodbijanim sklepom delno odločeno, zastarala. Zaradi nastopa učinkov zastaranja, sodne takse tega upravnega spora (za tožbo, sodbo in pritožbo) ni več mogoče niti odmeriti niti terjati. Tudi, če bi vrhovno sodišče sledilo svoji ustaljeni sodni praksi in bi tožnici dalo možnost, da v ponovljenem postopku morda doseže izdajo ugodnejše odločbe, se zaradi že nastalih učinkov zastaranja njen pravni položaj v ničemer ne bi spremenil. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. člena, v zvezi z 82. členom ZUS-1, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.