Jedro

Določbe 1. točke 1. odst. 19. čl. ZDen ni mogoče razlagati tako, da je edini način nadomestitve nepremičnine, ki jo uporablja državni organ, nakup druge nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka vrnila v last upravičencu I.Š., roj. 17.1.1892, umrlemu 6.5.1956, v času podržavljenja jugoslovanskemu državljanu, prostor - sobo v I. nadstropju v izmeri 31,99 m2 v stavbi G.t.27, N. stoječi na parc. št. 1656, vl. št. 226 k.o. N.m., skupaj s pripadajočim delom stavbnega zemljišča (1. točka izreka); zavezanka: Republika Slovenija (tožeča stranka) je dolžna vrniti nepremičnino iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe v last upravičencu in izročiti v upravljanje skrbniku za poseben primer M.Š. (2. točka izreka); zemljiškoknjižna zavezanka: Občina N.m. je dolžna dopustiti vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenca I.Š. do 1/23 na nepremičnini iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, ki jo izvede po uradni dolžnosti Okrajno sodišče v N.m. (3. točka izreka); zavezanka: Republika Slovenija lahko uporablja sobo v I. nadstropju G.t.27 še do 7.11.1998, če se ne bosta stranki dogovorili drugače (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila celotna nepremičnina, v kateri je tudi soba - poslovni prostor zavezanke, I.Š. zaplenjena na podlagi zaplembene odločbe z dne 2.2.1949 v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v N.m. z dne 11.4.1949. Navedeno dejstvo upravni organ ugotavlja na podlagi listin, ki jih je pridobil neposredno od zemljiške knjige pristojnega sodišča dne 4.11.1996. Iz obrazložitve odločbe Okrajnega sodišča z dne 2.2.1949 izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, 74/46), ki je po 19. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji naveden kot predpis, na podlagi katerega se odvzeto premoženje vrača pod pogoji tega zakona. Tožena stranka prav tako ugotavlja, da je bil upravičenec I.Š. v času podržavljenja jugoslovanski državljan, kar je razvidno iz potrdila Sekretariata za notranje zadeve Občine N.m. št. ... z dne 21.1.1992. S tem je izpolnjen tudi drugi pogoj za denacionalizacijo. Vlagatelji zahteve verjetnost pravnega nasledstva po upravičencu izkazujejo s sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v N.m., Enote v T. z dne 28.1.1987 po sestri upravičenca M.Š. Upravni organ ta sklep šteje kot ustrezen dokaz o verjetnosti pravnega nasledstva, saj je iz 2. točke izreka sklepa jasno razvidno sorodstveno razmerje vlagateljev do upravičenca. V skladu z določbo 3. odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji upravni organ odloča, da se vrnjena nepremičnina da v upravljanje skrbniku za posebne primere. Ker je bil kot skrbnik za poseben primer že z delno odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora Občine N.m. z dne 9.3.1993 določen M.Š., je upravni organ odločil, da se mu tudi ta nepremičnina - soba da v upravljanje, dokler ne bo pravnomočno končan zapuščinski postopek po umrlem upravičencu.

Nepremičnino - sobo je Trgovsko podjetje D. s pogodbo z dne 12.12.1990, ki je spisom priložena, prodalo zavezanki. Pogodba po vpogledu v fotokopijo zemljiškoknjižnega vložka št. 226 k.o. N.m. z dne 16.9.1996 v zemljiški knjigi ni bila izvedena. Vendar tožena stranka ugotavlja, da med strankami ni sporno, da prostor ne bi bil med sredstvi Republike Slovenije, ki je tako zavezanka za vrnitev nepremičnine v skladu s 1. odstavkom 51. člena Zakona o denacionalizaciji. Ker pa pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, je zavezanec za zemljiškoknjižno izvedbo te odločbe Mestna občina Novo mesto kot pravna naslednica Občine N.m., ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe vl. št. 226 še do 14/25. Zavezanka Republika Slovenija v postopku uveljavlja oviro za vrnitev nepremičnine, ki je predmet tega postopka, na podlagi 1. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji. Zavezanka v ta namen navaja, da navedeni del nepremičnine G.t. 27 - eno sobo v I. nadstropju uporablja kot poslovni prostor Ministrstvo za okolje in prostor, Republiška direkcija za varstvo okolja in urejanje voda, Izpostava N.m. Prostor je zavezanka kupila leta 1990 od Trgovskega podjetja D. tako, da je za potrebe Izpostave kupila poslovne prostore v sosednji stavbi G.t. 28, v stavbi G.t.27 pa samo ta prostor.

Poslovni prostori v obeh stavbah so medsebojno povezani tako, da imajo skupen vhod iz G.t. 28. Z vrnitvijo zadevnega prostora bi se bistveno zmanjšale obstoječe kapacitete že tako nefunkcionalnih prostorov in onemogočila dejavnost na tej lokaciji. Prostori se namreč nahajajo v starem objektu, kjer tudi z adaptacijo ni mogoče doseči uporabnosti stavbe za funkcioniranje javne službe. Z vračilom bi bila tudi onemogočena razširitev službe varstva okolja ob bodoči možni reorganizaciji. Po določbi 1. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški oziroma bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Glede na navedeno zakonsko določbo in glede na ugotovljeno dejansko stanje upravni organ ugotavlja, da se zahteva vrnitev nepremičnine, ki nedvomno služi za opravljanje dejavnosti državnih organov v smislu 19. člena Zakona o denacionalizaciji. Vendar pa upravni organ obenem ugotavlja, da ni izpolnjen tudi drugi pogoj te zakonske določbe, to je, da nepremičnine ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo oziroma bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Zavezanka namreč celo sama navaja, da so prostori kljub urejenemu skupnemu vhodu nefunkcionalni in jih tudi z adaptacijo ni mogoče bolje urediti. Ta trditev zavezanke torej po mnenju upravnega organa že sama kaže na to, da bi bili zanjo ustreznejši poslovni prostori v drugi mlajši in funkcionalnejši stavbi. Pri tem zavezanka tudi z ničemer ne izkazuje, da na območju mesta N.m. ni mogoče dobiti v najem ali kupiti nadomestnih poslovnih prostorov. Tožena stranka je namreč prepričana, da je na območju N.m. mogoče najti funkcionalnejše poslovne prostore še posebej ob dejstvu, da gre v tem primeru pri zavezanki le za tri pisarne, arhiv, WC in predprostor. Sami stroški nadomestitve prostorov pa nedvomno ne bi bili nesorazmerni, saj pripada zavezanki za odplačno pridobljen prostor odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada. Po določbi 73. člena Zakona o denacionalizaciji gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po Zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89). Po določbi 51. člena tega zakona pa je za odločanje o zahtevku za odškodnino pristojno sodišče v nepravdnem postopku, če zavezanka in Slovenski odškodninski sklad ne bosta dosegla sporazuma. Prostori na G.t. 28 pa so tudi v razpolaganju zavezanke, kar pomeni, da se jih lahko odsvoji oziroma zamenja za funkcionalnejše prostore. Sama dejavnost zavezanke v zadevnih poslovnih prostorih pa po oceni upravnega organa tudi ni izključno vezana na lokacijo na G.t.27 in 28, ampak na območje N.m..

Navedeno pomeni, da niso izkazane ovire za vrnitev nepremičnine in tožena stranka je zato morala na podlagi Zakona o denacionalizaciji odločiti, da se zadevni prostor vrne upravičencu v last. Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 22. člena Zakona o denacionalizaciji pa ima zavezanka pravico uporabljati prostor še najdlje do 7.11.1998. Tožena stranka namreč meni, da bo do tega datuma, ki je po Zakonu o denacionalizaciji (22. člen) določen kot skrajni rok, zavezanka iz navedenih razlogov lahko prilagodila svoje poslovanje spremenjenim razmeram glede poslovnega prostora. Tožena stranka še ugotavlja, da nobena od strank ni uveljavljala zahteve v smislu 25. in 26. člena Zakona o denacionalizaciji glede bistvenega povečanja oziroma bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine po podržavljenju. Iz cenitve z dne 5.5.1993, ki jo je izdelal A.S., sodni izvedenec gradbene stroke in je nobena stranka ne izpodbija, je razvidno, da je poslovni prostor, ki ga uporablja Ministrstvo za okolje in prostor, Republiška direkcija za varstvo voda, Izpostava N.m., soba, velika 31,99. Vrednost sobe po izračunu po stanju v času podržavljenja znaša 1.048.038,00 SIT, po stanju v času denacionalizacije pa kot pisarne 1.199.825,00 SIT. Razlika v vrednosti torej znaša 151.787,00 SIT oziroma 14 %, kar pomeni, da ne gre za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine v smislu 25. člena Zakona o denacinalizaciji v zvezi s 1. odstavkom 72. člena tega zakona. Po navedenih zakonskih določbah se namreč ne upoštevajo vlaganja, ki niso dosegla 30 % vrednosti nepremičnine. Vrednost zadevnega poslovnega prostora glede na vrednost celotne stavbe je razvidna iz cenitve z dne 19.1.1993, ki jo je prav tako izdelal imenovani izvedenec in znaša 5,17 % vrednosti stavbe. Zaradi zemljiškoknjižne izvedbe izraženi navedeni % v ulomku znaša 1/23. Zemljiška knjiga pristojnega sodišča izvede to odločbo v skladu s 66. členom Zakona o denacionalizaciji po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v letu 1990 Republiška vodna uprava kupila poslovne prostore v N.m. za potrebe Izpostave N.m.. V zvezi z razjasnitvijo dejanskega stanja ponovno navaja, da se poslovni prostori navedene direkcije nahajajo v I. nadstropju stanovanjsko poslovnih objektov G.t.27 in 28. Večji del prostorov (dve pisarni, arhiv, predprostor ter WC) se nahaja v hiši št. 28, ena pisarna, velikosti 31,89 m2 (pravilno: 31,99 m2), ki je predmet denacionalizacije, pa v hiši št. 27. Vsi prostori so medsebojno povezani in skupen dostop do njih je iz hiše št. 28. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da nima možnosti in ne sredstev za nadomestitev obstoječih poslovnih prostorov, bodisi z najemom ali nakupom novih prostorov in še, da bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Ni mogoče sprejeti stališče tožene stranke, po katerem je splošno znano dejstvo, da je na območju N.m. mogoče najti funkcionalne poslovne prostore. Prostorska stiska njenih državnih organov je splošno znana, vendar zaradi izjemno visokih finančnih sredstev, ki bi bila za to potrebna, s katerimi pa republiški proračun ne razpolaga, do uresničitve gradnje nove upravne stavbe ne pride, niti ni te možnosti v bližnji prihodnosti. To, da nima sredstev za nakup novih poslovnih prostorov pa je mogoče ugotoviti iz predloga Zakona o proračunu Republike Slovenije za leto 1996. Zaradi navedenega poslovnih prostorov na G.t.27 v N.m. ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ker take nepremičnine v N.m. nima. Ob tem dodaja, da bi bilo vračanje navedene nepremičnine tudi v nasprotju s temeljnim načelom, na katerem sloni Zakon o denacionalizaciji (ZDen), in sicer, da denacionalizacija ne sme iti v kakršnokoli breme davkoplačevalcev. Splošno znano namreč je, da se dejavnost državnih organov financira iz proračuna, iz katerega bi se črpala tudi sredstva za gradnjo nadomestnih poslovnih prostorov, ta pa bi v večji meri obremenil davkoplačevalce, s čemer bi bilo nesporno kršeno navedeno načelo. Neizpodbitno pa je, da pripada upravičencem, v primerih, če nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, odškodnina, skladno z določbami 42. člena ZDen. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je prišlo do napačne uporabe 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Po njenem mnenju so namreč izpolnjeni vsi pogoji, da se objekt - poslovni prostor G.t.27 v N.m. denacionalizacijskim upravičencem ne vrne v naravi. Zato predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi v izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali za vrnitev navedene nepremičnine, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, obstoji ovira iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, na kar se sklicuje zavezanka oziroma tožeča stranka.

Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če ta služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnost s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Če torej obstoji dejansko stanje iz citirane zakonske določbe, podržavljenega premoženja upravičencu ni mogoče vrniti v naravi.

Citirana zakonska določba je torej izjema od splošnega načela ZDen, ki kot prvenstveno obliko denacionalizacije določa vrnitev premoženja v naravi in le, če ta ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine (2. člen ZDen).

Zato mora, tudi po presoji sodišča, v tem primeru, ko so podani vsi pogoji za denacionalizacijo, kar niti ni sporno, sporna je le oblika denacionalizacije - vrnitev v naravi, tisti, ki zatrjuje oviro za vrnitev v naravi (1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen), navesti konkretna dejstva in okoliščine za to svojo trditev in ponuditi ustrezne dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti resničnost le teh.

Dejstev in okoliščin, ki bi mogle biti podlaga za sklepanje, da obstaja dejansko stanje iz citirane določbe ZDen, pa tudi po presoji sodišča tožeča stranka ne navaja. Podatek, da je prostorska stiska državnih organov tožeče stranke splošno znana, vendar zaradi izjemno visokih finančnih sredstev, ki bi bila za to potrebna, s katerimi pa republiški proračun ne razpolaga, do uresničitve gradnje nove upravne stavbe ne pride, niti ni te možnosti v bližnji prihodnosti in da zato navedene nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ker tožeča stranka take nepremičnine v N.m. nima, na katerega se sklicuje tožeča stranka, namreč sam zase takega dejanskega stanja ne dokazuje. Tega tudi ne izkazuje dejstvo, da v proračunu za leto 1996 niso zagotovljena sredstva za nakup novih poslovnih prostorov, pa tudi ne trditev, da denacionalizacija ne sme iti v kakršnokoli breme davkoplačevalcev. Citirane zakonske določbe namreč ni mogoče razlagati tako, da je edini način nadomestitve nepremičnine nakup druge nepremičnine.

Glede na navedeno je neutemeljen edini tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno v zvezi z navedeno oviro po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, saj te ovire tožeča stranka v upravnem postopku ni izkazala oziroma dokazala.

Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.50/97).