Jedro

Osnovni vzrok nesreče na toženčevi strani je zaradi nezadostne osvetljenosti traktorja. Poleg tega je toženec glede na konkretne okoliščine pustil premalo prostora za srečevanje in vozil po sredi vozišča. K nesreči pa je prispeval tudi tožnik, ki je vozil motor s hitrostjo 30 do 40 km/h, kar je bilo glede na takratne razmere prehitro. Materialnopravna pravilna je ocena o stopnji toženčeve krivde v višini 70 %.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 18.9.1987, v kateri so bili udeleženi dva motorista in toženec kot voznik traktorja s prikolico, se je tožnik kot drugi motorist ob padcu tako hudo telesno poškodoval, da so mu morali kasneje amputirati levo nogo nad kolenom. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ocenilo delež krivde, ki odpade na tožnika, v višini 30 % (enako kot s sodbo z dne 22.2.2000 iz drugega sojenja). Tudi odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter za strah je odmerilo na enak znesek 11.750.000,00 SIT. Ta znesek je znižalo za 30 % in zaradi ugovora po 191. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) še za nadaljnjih 10 % ter odločilo, da mora toženec plačati tožniku 7.402.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2001 dalje in mu povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je v tretjem pritožbenem odločanju toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnopravnih določb 178. člena ZOR ter 41. in 94. člena v času nesreče veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ul. SFRJ, št. 50/88 - ZTVCP). Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat, podrejeno pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Revizija vsebinsko v pretežni meri prepisuje pritožbene trditve in povzema posamezne dele izpovedi vseh treh udeležencev prometne nesreče v kazenskem postopku (ki se je zaradi zastaranja končal z zavrnilno sodbo) in v tem pravdnem postopku. Zatrjuje, da so izpovedi v kazenskem postopku bližje resnici, sodišču pa očita, da ni ocenilo teh izpovedi, in še meni, da gre za nasprotje razlogov z vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku. Varnostna razdalja med obema motoristoma je bila prekratka, njuna vožnja pa prehitra, kar vse je v vzročni zvezi s tožnikovim trčenjem v prvega motorista. V zapisnikih o izpovedih ni podlage za zaključek, da naj bi motorista ob srečanju s traktorjem ostro zavila v desno. Prispevek tožnika je prenizko ocenjen, prispevek prvega motorista pa sploh ni ocenjen. Ker ni ocenjena varnostna razdalja med njima in vpliv te okoliščine na nesrečo, to predstavlja zmotno uporabo 94. člena ZTVCP. Toženec ves čas postopka dokazuje, da ni kriv, in ker so kršitve obeh motoristov dokazane, lahko toženec po 178. členu ZOR odgovarja le za svoj del krivde.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ne more obravnavati tistih toženčevih navedb, ki povzemajo razloge pritožbene odločbe iz prejšnjega sojenja v tej zadevi, ker ta ni predmet sedanjega revizijskega preizkusa. Zato je le na kratko povzelo pomembnejše revizijske trditve in pri tem pojasnilo, da predstavlja večina revizije prepis pritožbenih navedb. Nanje je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Tudi iz takega krajšega povzetka toženčevih navedb pa izhaja, da z njimi izpodbija predvsem dejanske ugotovitve o tem, kako je potekala obravnavana prometna nesreča. Tega v reviziji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče uveljavljati. Zatrjevanje o drugačnih izpovedih obeh motoristov v kazenskem postopku, ki da sta bili bližje resnici, vsebinsko pomeni izpodbijanje dokazne ocene njunih izpovedi v pravdnem postopku. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni drugačno vrednotenje izvedenih dokazov in torej tudi drugačno zatrjevanje dejanskega stanja, kar je v sedanji fazi postopka nedovoljeno. Enak odgovor velja za zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in izpovedbami prič v postopku. Revizijsko sodišče vseeno ugotavlja, da je zmotna toženčeva trditev o nasprotju v razlogih in zapisnikih ter celo izostanku ocene izpovedi (večkrat v kazenskem in pravdnem postopku zaslišanih) motoristov. Sodišče se je do njunih izpovedi opredelilo s pomočjo ugotovitev več izvedencev. Prav mnenje M., ki ga je naročil toženec sam izven pravde, je bilo podlaga za oceno obeh sodišč, da prvi motorist ni padel zato, ker naj bi zadel v kamen (saj bi sicer obležal izven cestišča), ampak zaradi hitrega zasuka v desno in zaviranja na cestnem robu, ki je bil posut z debelejšo plastjo peska. Zato sta sodišči verjeli natančnejši izpovedi te priče v pravdnem postopku, da ni najprej zadel z motorjem v kamen in potem padel, ampak da je šele ob padcu s telesom udaril v kamen. Ugotovitve več izvedencev, da motorista v pogojih nočne vožnje zaradi nepravilne osvetlitve traktorja pred srečanjem v ovinku nista vedela, da gre za dvosledno vozilo, so utemeljevale zaključek obeh sodišč, da sta ob srečanju s traktorjem ostro zavila v desno. V teh razlogih zato ni nobene protispisnosti, kot meni toženec.

Neutemeljene so trditve, da sodišče ni ugotavljalo varnostne razdalje med obema motoristoma in vpliva varnostne razdalje na tožnikov padec. Sodišče prve stopnje je na koncu četrte strani svoje sodbe povzelo izvedenčeve ugotovitve, s kakšno medsebojno varnostno razdaljo bi morala voziti motorista pri hitrosti 30 oziroma 40 km/h (na 12 do 15 metrov) in na podlagi zatrjevane varnostne razdalje, ki jo je opredelil prvi motorist (15 do 20 metrov), ocenilo, da je taka varnostna razdalja zadostovala. Ne gre torej za manjkajoče razloge, kot zmotno zatrjuje toženec.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec iztrgano povzema le tisti del dogajanja, ki se nanaša na vožnjo obeh motoristov, s celotnim potekom, zlasti pa z nepravilnostmi pri svoji vožnji s traktorjem, pa se ne ukvarja. Pri tem neutemeljeno očita obema sodiščema, da nista ocenjevali protipravnosti ravnanja motoristov kot elementa vzročne zveze. Prav ugotovljene nepravilnosti pri vožnji obeh motoristov so bile podlaga za oceno, kolikšen del škode mora trpeti tožnik sam. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči govorili o vožnji obeh motoristov, torej v dvojini, saj sta oba vozila enako in tudi v ovinku ob srečanju s traktorjem enako reagirala.

Zaradi toženčevega pristopa v reviziji pri opisu poteka prometne nesreče revizijsko sodišče še enkrat povzema odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč o tej nesreči. Do nje je prišlo 18.9.1997 ob 20.15 uri ponoči na lokalni cesti Laze - Kojsko z nedeljenim voziščem za obojestranski promet. Cesta je bila takrat makadamska. Na kraj nesreče je v nepregledni ovinek z nepravilnim prečnim nagibom in v vzponu proti Lazam pripeljal toženec traktor s prikolico, ki je bila naložena s senom, nasproti pa sta mu pripeljala motorista F. N. in za njim tožnik. Cesta je bila široka 3,90 metra in brez bankin. Na robu je bila debelejša plast gramoza. Na cestišču so bile globoke kolesnice. Traktorist je vozil po njih in tako pustil le 1,3 metra prostora za srečanje, motorista pa sta vozila v nasprotni smeri približno 1,5 metra od svojega desnega roba. Vozila sta s hitrostjo 30 do 40 km/h, varnostna razdalja med njima pa je znašala med 15 do 20 metrov. Toženčev traktor je imel okvarjene sprednje luči. Zato je toženec vozil z delovno lučjo, nameščeno na zadnjem desnem blatniku, ki jo je obrnil naprej. Po izpovedi obeh motoristov je bila luč zelo slaba. S pomočjo izvedencev je sodišče ugotovilo, da je bilo to luč sicer mogoče videti na razdaljo 45 do 55 metrov, vendar le kot vir svetlobe, ni pa bilo mogoče videti, da gre za traktor s prikolico, ki je naložena s senom. Osvetlitev ni bila ustrezna in je zato celo zavajala, da gre za enosledno vozilo. Motorista sta zato v ovinku na krajši razdalji, kot bi sicer lahko, zaznala, da gre dejansko za traktor z naloženo prikolico. Zato sta tudi pozneje reagirala ter ostro zavila na desni rob, ki pa je bil posipan z debelejšo plastjo gramoza in kjer je bila vožnja otežkočena. Pri zaviranju je prišlo najprej do padca prvega motorista, nato pa je vanj zadel še tožnik. Sodišči ugotavljata, da bi sicer 1,3 metra prostora teoretično zadostovalo za srečanje, vendar na podlagi izvedenskih ugotovitev poudarjata, da je traktor, ki je pripeljal iz nepreglednega ovinka, dajal tudi vtis, da zavzema celo širino cestišča in je bila zato reakcija motoristov z zasukom v desno pravilna ter enaka reakciji večine povprečnih voznikov v taki situaciji.

Ob taki dejanski podlagi revizijsko sodišče pritrjuje oceni obeh sodišč, da je osnovni vzrok nesreče na toženčevi strani, in sicer prav zaradi nezadostne osvetljenosti traktorja. Poleg tega je toženec glede na konkretne okoliščine pustil premalo prostora za srečavanje in vozil po sredi vozišča. Opredelitve obeh sodišč o kršitvah 1. točke prvega odstavka 88. člena, 56. člena in 41. člena takrat veljavnega ZTVCP so pravilne. K nesreči pa je prispeval tudi tožnik s hitrostjo 30 do 40 km/h, kar je bilo glede na takratne razmere prehitro. Zato je kršil določbo 45. člena takratnega ZTVCP.

Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, se v primeru obojestranske krivde po drugem odstavku 178. člena ZOR presoja tako, da vsak imetnik odgovarja za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Vse povzete konkretne okoliščine o poteku prometne nesreče in pravilno izhodišče, da je osnovni vzrok za nastanek kritične situacije na toženčevi strani, ne utemeljujejo znižanja stopnje toženčeve krivde za tožnikovo škodo. Taka materialnopravna presoja temelji tudi na pravilno ugotovljenih in v tej revizijski odločbi povzetih kršitvah cestnoprometnih predpisov udeležencev obravnavane nesreče. Toženec v reviziji ni navedel nobenih razlogov glede višine prisojene odškodnine in glede zmanjšanja odškodnine zaradi okoliščin na njegovi strani. Zato revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da sta obe sodišči ob odmeri zneska 11.750.000,00 SIT kot pravične denarne odškodnine pravilno uporabili vse kriterije iz 200. in 203. člena ZOR. Ugotovljene konkretne okoliščine iz prvega odstavka 191. člena ZOR ne utemeljujejo še večjega zmanjšanja odškodnine.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.