Jedro

Novo dejstvo oziroma nov dokaz morata biti takšna, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, ki je prav tako moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti, poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, pa ji ga ni uspelo dokazati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim sklepom, št. 06182-1596/2017-50 (29273) z dne 23. 11. 2017, zavrgel predlog družbe A.A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeče stranke, za obnovo postopka, končanega z odločbo, št. 06182-1596/2017-2 z dne 18. 7. 2017 (točka 1 izreka), in pri tem ugotovil, da posebni stroški z izdajo tega sklepa niso nastali (točka 2 izreka). V obrazložitev svoje odločitve je navedel, da je tožeča stranka v izjavi z dne 10. 10. 2017, ki jo je podala v postopku odvzema okoljevarstvenega dovoljenja, katerega vodi Agencija Republike Slovenije za okolje, med drugim izpostavila, da v zvezi z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, št. 06182-1596/2017-2 z dne 18. 7. 2017, obstajajo pogoji za obnovo postopka. Tožeča stranka je v tej izjavi navedla, da je navedena odločba postala pravnomočna in izvršljiva, vendar to ne more biti relevantno, saj se je po izdaji odločbe dne 20. 7. 2017 zgodil požar, ki je situacijo povsem spremenil. Po izdaji inšpekcijske odločbe so nastale okoliščine, ki so objektivno onemogočale izvršitev odločbe, saj so zgorele domala vse pokrite površine. Prvostopenjski upravni organ je ob preizkusu vloge tožeče stranke po 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovil, da predlog ni dopusten, pa tudi ni pravočasen. Kot razlog za obnovo postopka ni mogoče uveljavljati novega dejstva, ki je nastalo po izdani odločbi. Prav tako je inšpektorat ugotovil, da tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka ni podala nobenega od predpisanih razlogov, zaradi katerih je mogoča obnova postopka. Glede na navedeno je predlog za obnovo postopka na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. 2. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep na Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ vložila pritožbo, ki jo je to ministrstvo zavrnilo in ugotovilo, da stroškov pritožbenega postopka ni. V obrazložitev svoje odločitve je drugostopenjski upravni organ navedel, da tožeča stranka v izjavi z dne 10. 10. 2017 ni opredelila, kateri obnovitveni razlog je podan. Če pa je imela v mislih požar, ki se je zgodil 20. 7. 2017, pa to predstavlja novo dejstvo, ki je nastalo po končanem postopku, v katerem je bila izdana navedena inšpekcijska odločba z dne 18. 7. 2017, zato takšen predlog ni dopusten. V nasprotju s tem pa tožeča stranka v pritožbi zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 11. 11. 2017 kot razlog za obnovo postopka navaja, da se je odločba inšpektorata z dne 18. 7. 2017 oprla na zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 22. 6. 2017, ki je bil v požaru uničen in tožeča stranka z njim ni razpolagala, vse dokler ga ni mogla ponovno pridobiti, kar je bilo 10. 11. 2017. Zgoraj navedeni zaključek glede obstoja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, ki se nanaša na požar, velja po stališču drugostopenjskega upravnega organa tudi za navedeni zapisnik. Tako je prvostopenjski upravni organ pravilno zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ker ni dovoljen, zaradi česar poziv k dopolnitvi vloge tožeče stranke z dne 10. 10. 2017 ni bil smiseln, prav tako iz tega razloga za odločitev ni relevanten preizkus pravočasnosti tega predloga. Drugostopenjski upravni organ je iz navedb tožeče stranke sklepal, da bi se tožeča stranka zoper odločbo z dne 18. 7. 2017 lahko pritožila, vendar je presodila, da to ni smiselno, kot sama navaja. Glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je v pritožbi podala tožeča stranka, drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je le-ta neupošteven, ker iz izjave tožeče stranke ne izhaja, da ta pritožbe zoper navedeno inšpekcijsko odločbo ne bi mogla pravočasno vložiti, ampak nasprotno, da bi jo lahko, vendar je presodila, da je ni smiselno vlagati in je posledično v roku tudi ni vložila.

3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da jo vlaga zoper odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka oziroma zoper neodločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, iz vseh razlogov, navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), torej, ker v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta zakon ni bil uporabljen pravilno, ker so podane bistvene kršitve določb postopka ter ker dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

4. Glede bistvenih kršitev določb postopka tožeča stranka navaja, da slednja s strani navedenega inšpektorata ni bila pozvana, da svoj laični predlog za obnovo postopka kakorkoli dopolni, temveč je inšpektorat z izpodbijano odločbo odločil, da se predlog za obnovo postopka zavrže kot nedopusten in tudi nepravočasen. Podano je tudi nasprotje v obrazložitvi izpodbijane odločitve, ko prvostopenjski upravni organ po eni strani navaja, da kot razlog za obnovo postopka ni mogoče uveljavljati novega dejstva, ki je nastalo po izdani odločbi, po drugi strani pa, da tožeča stranka ni navedla razlogov za obnovo postopka. Tožeča stranka nadalje oporeka izostanku opredeljevanja prvostopenjskega upravnega organa do navedb, ki jih je v zvezi s predlogom za obnovo postopka z dne 10. 10. 2017 le-ta podal v pritožbi zoper odločbo z dne 27. 10. 2017. 5. Tožeča stranka nadalje zatrjuje napačno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem navaja, da je drugostopenjski upravni organ glede zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 22. 6. 2017 napačno zaključil, da pri dejstvu, da je tožeča stranka šele 10. 11. 2017 ponovno dobila fotokopijo tega zapisnika, ni šlo za novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Tožeči stranki je navedeni zapisnik pogorel in je šele po njegovi ponovni pribavi ob primerjavi z obrazložitvijo odločbe lahko ugotovila, da so dejstva tam popolnoma napačno ugotovljena. Ta zapisnik je dokaz, ki je za tožečo stranko predstavljal nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP, saj tožeča stranka z njim dejansko ob prevzemu odločbe na dan 20. 7. 2017 ni razpolagala. Tožeča stranka se tudi ne strinja z argumentacijo drugostopenjskega upravnega organa, da bi lahko tožeča stranka po požaru dne 20. 7. 2017 pri organu prve stopnje pridobila overjeno fotokopijo navedenega zapisnika in pravočasno podala pritožbo, ker je bila tožeča stranka po požaru popolnoma okupirana, ubadati se je morala z medijskim pritiskom, izvajala je različna operativna dela in številna ostala opravila, zato ni imela prav nobene možnosti, da bi do izteka pritožbenega roka, ki je bil 4. 8. 2017, zoper odločbo inšpektorata vložila pritožbo. Te navedbe tožeče stranke se nanašajo tudi na tožbene očitke glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po stališču tožeče stranke je zaključevanje drugostopenjskega upravnega organa, da bi se tožeča stranka lahko pritožila, a je presodila, da to ni smiselno, popolno pritvarjanje dejstev. Če je tožeča stranka v svoji vlogi kot pravno naziranje (argument) zapisala, da pritožba niti ne bi bila smiselna, je to razumeti kot zgolj podredno argumentiranje, ki ga skuša drugostopenjski upravni organ v duhu cilja, ki ga zasleduje, argumentirati kot razlog, da naj ne bi bili dani niti pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, ker se naj tožeča stranka zavestno ne bi pritožila. Sicer pa tožeča stranka navaja, da prvostopenjski upravni organ o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni odločil. Te navedbe tožeče stranke je obravnaval le drugostopenjski upravni organ, vendar o njih ni odločil, pri čemer mora biti o takšnem predlogu odločeno v izreku odločbe, kar ni bilo storjeno, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Drugostopenjski upravni organ je ugotovil, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni upošteven, vendar to ni niti meritorna niti procesna odločitev, ampak je po stališču tožeče stranke neka sui generis odločitev, prilagojena potrebi, da se tožeči stranki odreče možnost pravnega varstva. V zvezi s tem tožeča stranka še navaja, da naj sodišče samo oceni, ali navedena odločitev pomeni molk upravnih organov ali nepravilno odločitev.

6. Tožeča stranka sodišču primarno predlaga, da obe izpodbijani odločbi odpravi ter samo izda sklep o obnovi postopka in ugotovi, da je predlog za obnovo postopka utemeljen, podredno pa, da izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve oziroma druge stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka podredno, t. j. v primeru, če bo ocenilo, da ni pogojev za obnovo postopka, sodišču predlaga, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in postopek inšpektorata, ki se je končal z odločbo z dne 18. 7. 2017, vrne v pritožbeni postopek, tako da mora inšpektorat odločiti o pritožbi zoper odločbo z dne 27. 10. 2017, ki hkrati po vsebinski plati predstavlja tudi pritožbo zoper odločbo inšpektorata z dne 18. 7. 2017. Tožeča stranka sicer izrecno ni predlagala sodišču, da toženi stranki naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka tožeče stranke, vendar je to glede na izdan stroškovnik smiselno sklepati.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju predloga tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 06182-1596/2017-2 z dne 18. 7. 2017, s katero je inšpektor upravljavcu (tožeči stranki) odredil, da mora do 20. 8. 2017 vse odpadke pred obdelavo in mešanjem v trdno gorivo skladiščiti na utrjenih in pokritih prostorih.

10. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije in izpodbijanega sklepa, je tožeča stranka podala predlog za obnovo navedenega postopka 10. 10. 2017 v okviru izjave o dejstvih in okoliščinah, vezanih na prenehanje okoljevarstvenega dovoljenja, v kateri je navedla, da se zoper inšpekcijsko odločbo z dne 18. 7. 2017 ni mogla pritožiti zaradi obilice nujnih del, ki jih je imela ob požaru dne 20. 7. 2017. Poleg tega pa pritožba v dani situaciji, ko je kar naenkrat v posledici požara prišlo do tega, da so bili praktično vsi odpadki nenadkriti, ni bila smiselna (drugi odstavek na str. 4 izjave). Nadalje je navedla, da v zvezi z odločbo Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06182-1596/2017-2 z dne 18. 7. 2017, obstajajo pogoji za obnovo postopka in je predlagala, da se predmetna izjava v smislu predloga za obnovo postopka prepusti izdajatelju odločbe, ki je očitno tudi predlagal odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (prvi odstavek na str. 5 izjave).

11. Tožeča stranka je navedla dodatne okoliščine, ki se nanašajo na predlagano obnovo postopka, v okviru podane pritožbe zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 27. 10. 2017, s katero je bilo tožeči stranki odvzeto okoljevarstveno dovoljenje. V tem pisanju, ki ga je tožeča stranka naslovila kot „pritožba zoper odločbo opr. št. 35400-339/2017-6 z dne 27. 10. 2017 in podredno predlog za obnovo postopka oz. predlog za vrnitev v prejšnje stanje (kar oboje je bilo predlagano že z izjavo z dne 10. 10. 2017)“, je navedla, da se je z vsebino odločbe z dne 18. 7. 2017 seznanila šele ob vložitvi izjave, saj je poprej odločbo direktor B.B. le dvignil, takoj za tem pa se je že zgodil požar. Tožeča stranka se je do konca julija 2017 ukvarjala z interventnimi ukrepi, vse do konca avgusta 2017 pa je bilo pri njej izredno stanje. Tožeča stranka je bila v požaru ob vso dokumentacijo in tako še dne 10. 10. 2017, ko je morala v nerazumnem roku podati izjavo, ni imela zapisnika inšpekcijskega nadzora z dne 22. 6. 2017. Šele ob prejemu poziva za izjasnitev je tožeča stranka natančneje pogledala vsebino odločbe inšpektorata z dne 18. 7. 2017 vključno z obrazložitvijo. Pred tem je direktor B.B. na hitro pogledal le izrek, pri čemer se je moral, še preden bi lahko v zvezi s tem karkoli naredil v smislu procesnega postopka, začeti ukvarjati s preprečevanjem nastanka morebitne okoljske škode v posledici požara (vse na str. 10 pritožbe in predloga). Tožeča stranka je že ob predložitvi izjave izpostavila, da so podani pogoji za obnovo postopka. Fotokopijo zapisnika z dne 22. 6. 2017 je tožeča stranka ponovno dobila šele 10. 11. 2017, kar pomeni, da gre za novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. To pomeni, da je predlog za obnovo postopka podan znotraj enomesečnega roka. Ker je tožeča stranka dne 10. 10. 2017 podala laičen predlog za obnovo postopka, je ta predlog razumeti tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (vse na str. 11 pritožbe in predloga).

12. Upoštevajoč vsebino tako izjave tožeče stranke z dne 10. 10. 2017 o dejstvih in okoliščinah, vezanih na prenehanje okoljevarstvenega dovoljenja, kot pisanja tožeče stranke z dne 11. 11. 2017, sodišče sodi, da je tožeča stranka v okviru izjave podala predlog za obnovo postopka, ki ga je v okviru pritožbe (oboje sicer v drugem postopku, to je v postopku odvzema okoljevarstvenega dovoljenja) dopolnila. Okoliščine, s katerimi tožeča stranka utemeljuje predlog za obnovo postopka, se namreč v obeh pisanjih nanašajo na požar, ki se je zgodil po izdaji odločbe inšpektorata z dne 18. 7. 2017, pri čemer se tožeča stranka v predlogu z dne 10. 10. 2017 sklicuje splošno na požar in obilo dela, ki ga je imela zaradi tega in zaradi česar se zoper odločbo z dne 18. 7. 2017 ni mogla pritožiti, v dopolnitvi predloga z dne 11. 11. 2017 pa se sklicuje na zatrjevano dejstvo, da do 10. 11. 2017 zaradi požara ni razpolagala z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu z dne 22. 6. 2017. 13. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka predlog za obnovo postopka z dne 10. 10. 2017 obrazložila in se pri tem sklicevala na požar, kot pravilno ugotavlja v izpodbijanem sklepu prvostopenjski upravni organ. Tako sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da bi bil prvostopenjski upravni organ, ki je odločal o predlogu za obnovo postopka, podanem 10. 10. 2017, tožečo stranko dolžan pozivati na dopolnitev predloga, ker za to glede na navedene ugotovitve ni bilo nobene podlage. V zvezi s tem sodišče tudi izpostavlja, da je trditveno in dokazno breme obstoja katerega od zakonsko določenih obnovitvenih razlogov na strani predlagatelja obnove postopka, kot določa 265. člen ZUP, katerega vsebina je povzeta v naslednjem odstavku obrazložitve. Predlog za obnovo postopka je bil podan v okviru izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe v drugem postopku (postopku odvzema okoljevarstvenega dovoljenja) in je njegova obrazložitev podana med navedbami okoliščin, pomembnih za ta postopek, kar velja tudi za dopolnitev predloga, vendar to v ničemer ne vpliva na pravilni zaključek tožene stranke o zadostni obrazložitvi razlogov, ki jih je tožeča stranka v svojem predlogu za obnovo postopka navedla in kar je omogočalo sprejem odločitve tožene stranke o predmetnem predlogu za obnovo postopka.

14. Glede vsebinske odločitve obeh upravnih organov, da predlog ni dopusten, ker ni podan nobeden od razlogov za obnovo postopka po 260. členu ZUP, vključno z razlogom iz 1. točke tega člena, ki ga je po pravilni ugotovitvi upravnih organov kot razlog za obnovo postopka uveljavljala tožeča stranka, sodišče najprej izpostavlja, da so obnovitveni razlogi taksativno našteti v 260. členu ZUP. Glede na vsebino predloga tožeče stranke za obnovo postopka, podanega 10. 10. 2017, in njegove dopolnitve z dne 11. 11. 2017, sta upravna organa pravilno ugotovila, da tožeča stranka uveljavlja obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Zakon določa tudi obseg preizkusa pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se dovoli obnova postopka, in posledice neizpolnitve teh pogojev. V prvem odstavku 267. člena ZUP je določeno, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V drugem odstavku 267. člena ZUP pa je določeno, da pristojni organ zavrže predlog s svojim sklepom, če ti pogoji niso izpolnjeni. V skladu z 265. členom ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka okoliščine, na katere opira predlog, verjetno izkazati.

15. Po navedenem morata biti novo dejstvo oziroma nov dokaz takšna, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, ki je prav tako moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti, poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, pa ji ga ni uspelo dokazati.

16. Sodišče se strinja s presojo obeh upravnih organov, da požar, ki se je zgodil 20. 7. 2017, in posledice, ki iz tega izhajajo, v zvezi z izdano odločbo z dne 18. 7. 2017, ne predstavljajo novega dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ker to dejstvo ni obstajalo v času odločanja. Prav tako sodišče ugotavlja, da niso podani drugi obnovitveni razlogi iz 260. člena ZUP, kot je pravilno ugotovil prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi. V tem smislu je tudi razumeti njegovo navedbo v izpodbijanem aktu, da tožeča stranka v smislu predloga obnove postopka ni podala nobenega od predpisanih razlogov, zaradi katerega je mogoča obnova postopka. Tako ne drži tožbena navedba, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podano nasprotje, saj je prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisno pojasnil, da obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, ki je izhajal iz vsebine predloga za obnovo postopka, ni podan, prav tako ni podan kateri od drugih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP.

17. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ predlog tožeče stranke za obnovo postopka, na podlagi drugega in prvega odstavka 267. člena ZUP, pravilno zavrgel. Prav tako je bila pravilna odločitev drugostopenjskega upravnega organa, ki je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega upravnega organa zavrnil, pri čemer se je pritožbeni organ opredelil tudi do navedb tožeče stranke v dopolnitvi predloga za obnovo postopka z dne 11. 11. 2017. Glede na to, sodišče ne sledi tožbeni trditvi, da je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, ker se prvostopenjski upravni organ ni opredelil do navedbe tožeče stranke v pritožbi zoper odločbo z dne 27. 10. 2017, ker je to storil drugostopenjski upravni organ. Sodišče se v presojo pravilnosti odločitve glede (ne)pravočasnosti predloga ne spušča, ker sledi ugotovitvi upravnih organov, da je predlog za obnovo postopka nedovoljen, in sicer iz razloga, ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. V skladu z 265. členom ZUP bi morala tožeča stranka ob uveljavljanju obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, v smislu povedanega v 14. in 15. točki obrazložitve te sodbe, zatrjevati ali pravno pomembno dejstvo, ki je obstajalo že v času prvega odločanja, pa zanj ni vedela, in predložiti dokaze, s katerimi naj bi bilo dejstvo izkazano, ali pa navesti ter predložiti dokaze, ki so objektivno obstajali že v času prvega odločanja, pa je pridobila možnost njihove uporabe šele naknadno, in navesti, katera v prvem postopku zatrjevana pravno pomembna dejstva z njimi dokazuje. Iz prej povzete vsebine predloga (točki 10 in 11 obrazložitve) pa ne izhaja, da bi tožeča stranka uveljavljala novo dejstvo, saj v tem smislu ne izpostavlja nobenega dejstva. Predlog tožeče stranke po navedenem tudi po presoji sodišča ne zadosti pogoju verjetno izkazanih okoliščin uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP.

18. Po povedanem sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je bilo treba zaradi neizkazanega obstoja uveljavljanega (in tudi katerega drugega) obnovitvenega razloga (prvi odstavek 267. člena ZUP) predlog tožeče stranke za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, zavreči. 19. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 11. 11. 2017 skupaj s pritožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35400-339/2017-6 z dne 27. 10. 2017, sodišče pojasnjuje, da lahko tožeča stranka, če meni, da upravni organ v obravnavanem primeru ni odločil o kateri od podanih vlog, postopa v skladu z zakonskimi določili, ki se nanašajo na molk organa. Sodišče pripominja, da v tej fazi zatrjevanega izostanka sprejema odločitve o navedenem predlogu tožeče stranke ni mogoče šteti kot molk organa, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

20. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

21. Tožeča stranka je smiselno zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.