Jedro

Od vročitve obtožnice obtožencu pa do odredbe za razpis glavne obravnave je preteklo več kot pet let, kolikor sicer znaša relativni zastaralni rok za kaznivo dejanje, ki se je očitalo obtožencu v vloženi obtožnici. Državna tožilka je na glavni obravnavi začeti dne 15.3.2011 navedla, da je prišlo do očitne napake v pravni opredelitvi obtožencu očitanega kaznivega dejanja in je obtožencu očitano dejanje pravno opredelila po prvem, drugem in četrtem odstavku 333. člena KZ, za katerega je predpisana kazen do osmih let zapora. Na glavni obravnavi dne 9.2.2012 pa je državna tožilka v besedi strank modificirala obtožbo s spremembo opisa dejanja, kaznivo dejanje pa pravno opredelila po prvem odstavku 333. člena KZ, za katerega je predpisana kazen do dveh let zapora. Ker ima vsaka sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja za posledico tudi upoštevanje zastaranja kazenskega pregona glede na zastaralni rok, ki ustreza predpisani kazni, sodišče prve stopnje pa se s vprašanjem zastaranja kazenskega pregona ni ukvarjalo, je ob neupoštevanju poteka relativnega zastaralnega roka za kaznivo dejanje po prvem odstavku 333. člena KZ v škodo obtoženca kršilo kazenski zakon.

Izrek

Sodba sodišča prve stopnje se po uradni dolžnosti spremeni tako, da se: zoper obtoženega J. P., iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da je s kršitvijo predpisa povzročil čezmerno razvrednotesnje okolja in s tem povzročil nevarnost za delno poškodbo okolja in delno poškodbo okolja samo s tem, da je kot župan občine B. kljub temu, da je Upravna enota Š. dne 14.6.2002 izdala odločbo o dovolitvi priglašenih del investitorju občini B. za sanacijo ceste K. - O. brez naravovarstvenega soglasja Zavoda RS za varstvo narave, kar bi glede na status zavarovanega območja naravno regijskega parka K. p. (Zakon o spominskem parku Trebče, 7.čl.) kot investitor moral pridobiti v skladu s 1. odstavkom 105. člena Zakona o ohranjanju narave in je bil s strani imenovanega zavoda na to tudi opozorjen dne 2.8.2002 z oceno ogroženosti zaradi predvidenega posega in z odločbo o zavrnitvi izdaje naravovarstvenega soglasja z dne 19.8.2002, odredil izbranemu izvajalcu del, da izvede po pogodbi predvideno sanacijo ceste K. - O. po priloženi projektni dokumentaciji, čeprav je bilo že iz vsebine projekta jasno razvidno, da gre za obširno rekonstrukcijo ceste, česar se je nedvomno zavedal in je tako izvajalec s pričetkom del dne 2.9.2002 v mesecu septembru 2002 z gradbeno mehanizacijo na dolžini najmanj 200 metrov v soteski Z. izvršil tako obsežne odrive zemlje v levem pobočju in naritje odrinjenega materiala vzdolž celotne trase po pobočju, obsežne vkope v skalnata pobočja, na trasi in ob njej pa posek rastja in drevja ter razširitev poti s cca. 1,5 metra na mestoma več kot 5 metrov, da je vse to povzročilo čezmerno razvrednotesnje okolja in njegove delne poškodbe v smislu spremenjene slike pokrajine ter spremembe mikroklimatskih, talnih razmer in geomorfololoških značilnosti ter obstoječega ekosistema, uničen pa je bil tudi rastlinski pokrov na trasi in po pobočju in da je s tem storil kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu v plačilo naložilo del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 700,00 EUR in sodno takso, medtem, ko ga je ostalega dela stroškov kazenskega postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obtoženca, ki ob uveljavitvi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Ob reševanju pritožbe zagovornika je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Pregled kazenske zadeve je pokazal, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP v škodo obtoženca s tem, da je v predmetni zadevi nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona. Ta kršitev v pritožbi zagovornika ni bila uveljavljena in jo je sodišče druge stopnje upoštevalo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

5. Iz kazenskega spisa izhaja, da je bila obtožnica zoper obtoženca vložena dne 11. 1. 2005. V vloženi obtožnici se je obtožencu očitalo kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po četrtem, tretjem in drugem odstavku 333. člena KZ, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let. Obtožencu je bila obtožnica vročena dne 26. 1. 2005. Sodišče prve stopnje je z odredbo z dne 3. 10. 2010 razpisalo glavno obravnavo za dne 26. 10. 2010. Iz tega izhaja, da je od vročitve obtožnice obtožencu pa do odredbe za razpis glavne obravnave preteklo več kot pet let, kolikor sicer znaša relativni zastaralni rok za kaznivo dejanje, ki se je očitalo obtožencu v vloženi obtožnici (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ). Državna tožilka je na glavni obravnavi začeti dne 15. 3. 2011 navedla, da je prišlo do očitne napake v pravni opredelitvi obtožencu očitanega kaznivega dejanja in je obtožencu očitano dejanje pravno opredelila po prvem, drugem in četrtem odstavku 333. člena KZ, za katerega je predpisana kazen do osmih let zapora. Na glavni obravnavi dne 9. 2. 2012 pa je državna tožilka v besedi strank modificirala obtožbo s spremembo opisa dejanja (očitek, da je obtoženec s kršitvijo predpisa iz malomarnosti povzročil takšno razvrednotesnje okolja, da je zaradi tega nastala nepopravljiva škoda zavarovanega naravnega bogastva, je nadomestila z besedilom, da je s kršitvijo predpisa povzročil čezmerno razvrednotesnje okolja in s tem povzročil nevarnost za delno poškodbo okolja in delno poškodbo okolja samo), kaznivo dejanje pa pravno opredelila po prvem odstavku 333. člena KZ, za katerega je predpisana kazen do dveh let zapora. Na podlagi tako spremenjene obtožbe je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ.

6. Po ustaljeni sodni praksi ima vsaka sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja, bodisi, da sledi z modifikacijo obtožbe in spremembo pravne opredelitve s strani državnega tožilca ali pa takšno spremembo opravi sodišče samo, za posledico tudi upoštevanje zastaranja kazenskega pregona glede na zastaralni rok, ki ustreza predpisani kazni. Sodišče prve stopnje se s vprašanjem zastaranja kazenskega pregona ni ukvarjalo in je zato ob neupoštevanju poteka relativnega zastaralnega roka za kaznivo dejanje po prvem odstavku 333. člena KZ v škodo obtoženca kršilo kazenski zakon in sicer določbo 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ. Od vročitve obtožnice obtožencu dne 26. 1. 2005 do naslednjega pretrganja zastaranja, to je razpisa glavne obravnave dne 3. 10. 2010 je preteklo namreč več kot pet let, kolikor sicer znaša relativni zastaralni rok tudi za kaznivo dejanje po prvem odstavku 333. člena KZ. Ker ni izkazano, da bi obtoženec med tem, ko je tekel naveden zastaralni rok, storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, je v tem obdobju torej nastalo relativno zastaranje kazenskega pregona zoper obtoženca, kar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je zato v škodo obtoženca kršilo kazenski zakon.

7. Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da kazenski pregon zoper obtoženca ni bil več dopusten zaradi nastopa relativnega zastaranja kazenskega pregona. Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP odpravilo tako, da je izdalo zavrnilo sodbo po 4. točki 357. člena ZKP, ker kazenski pregon zoper obtoženca ni bil več dopusten zaradi relativnega zastaranja kazenskega pregona. Skladno s tako odločitvijo pa je s stroški kazenskega postopka v obsegu, razvidnem iz izreka te sodbe, obremenilo proračun.

8. Glede na tako odločitev, sodišče druge stopnje ni preizkušalo pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik v vloženi pritožbi utemeljuje uveljavljene pritožbene razloge.

9. Ker je bila izpodbijana sodba spremenjena v korist obtoženca, se sodna taksa v zvezi s pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).