Jedro

V novem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da se o tem, ali naj se obnova postopka sploh dovoli, odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. To pomeni, da bo moral pravočasnost predloga za obnovo postopka in izpolnjevanje drugih pogojev ugotavljati na podlagi sedaj veljavnega GZ-1 (prim. 75. točko obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024). Ta v drugem odstavku 58. člena določa dvomesečni prekluzivni rok, ki teče od začetka gradnje (tj. začetka izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del, 42. točka prvega odstavka 3. člena GZ-1), za razliko od GZ pa ne določa več omejitve, da mora predlagatelj izkazati tudi, da bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. Zakonodajalec je namreč ocenil, da ni mogoče predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev po obnovljenem postopku.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-102/2018/21 z dne 12. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 1.499,38 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahteva stranke z interesom A., d.d., ..., za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Toženka (prej Ministrstvo za okolje in prostor) je z izpodbijanim sklepom, št. 35105-102/2018/21 z dne 12. 6. 2019, v 1. točki izreka zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo, št. 35105-102/2018/10 z dne 8. 10. 2018, v 2. točki izreka pa ugotovila, da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso zaznamovani.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka dne 8. 10. 2018 izdala gradbeno dovoljenje, št. 35105-102/2018/10 (v nadaljevanju: gradbeno dovoljenje), s katerim je bila investitorki A., d.d. (v nadaljevanju: A., d.d. ali investitorka) dovoljena gradnja objekta ... - 1. faza na zemljiščih s parc. št. 000, 111 in 222, vsa k.o. ..., ter na zemljišču s parc. št. 333 k.o. ... Tožnica je nato pri toženki dne 27. 3. 2019 vložila predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Toženka povzame vsebino predloga za obnovo postopka ter nato s sklicevanjem na prvi odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) pojasni, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V konkretnem primeru je bil predlog vložen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Iz tega razloga lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Toženka nato ugotavlja, da je na podlagi tožničine zahteve po informaciji javnega značaja tožnici dne 26. 2. 2019 ob 13:01 uri na njen elektronski naslov posredovala podatke o tem, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje ter njegovo kopijo. Tožnica v predlogu za obnovo postopka navaja, da se je s to informacijo seznanila prvi naslednji delovni dan, 27. 2. 2019, s prevzemom elektronske pošte iz elektronskega predala. Po stališču toženke se glede na določbo drugega odstavka 99. člena Uredbe o upravnem poslovanju (v nadaljevanju: Uredba), ki skladno s prvim odstavkom 1. člena Uredbe velja tudi za tožničino poslovanje, kot dan, ko se je tožnica seznanila z gradbenim dovoljenjem, šteje datum prejema (26. 2. 2019). Zato ta dan šteje kot izhodiščni dan teka enomesečnega zakonsko določenega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za izredno pravno sredstvo, začne rok teči od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, četudi ni bila podrobneje seznanjena z njegovo vsebino (tako tudi dosedanja sodna praksa, na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi II U 181/2009). Ker je ta rok potekel 26. 3. 2019, je toženka tožničin predlog za obnovo postopka, vložen 27. 3. 2019, zavrgla kot prepoznega. Ob tem je še pojasnila, da ne razpolaga s potrdilom o oddaji pošiljke predloga za obnovo postopka, kar pa v luči ostalih prilog k predlogu niti ni odločilno. Predlog, opremljen z datumom 26. 3. 2019, namreč že po naravi stvari ni mogel biti priporočeno na pošto oddan tega dne, saj so mu priloženi izpisi iz zemljiške knjige, ki so datirani na dan 27. 3. 2019.

Tožbene navedbe

3.Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov, določenih v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter ugodi njenemu predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Podrejeno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.V tožbi najprej opiše postopek izdaje gradbenega dovoljenja in izpostavlja, da se obravnavana gradnja nanaša na del pristanišča, ki leži na njenem območju, zato bo gradnja potekala tudi po njenih nepremičninah oziroma po nepremičninah, ki mejijo na njene parcele. Poudarja, da je A., d.d. že 31. 5. 2018 podala zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar je bil nato ta postopek, ki se je vodil po določbah takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) in v katerem je na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1 priglasila svojo udeležbo, zaradi umika zahteve ustavljen. V času med umikom zahteve z dne 31. 5. 2018 (v nadaljevanju tudi: prva zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja) in vložitvijo nove zahteve pa je stopil v veljavo Gradbeni zakon (v nadaljevanju: GZ), po katerem sama kot občina, na območju katere leži nameravana gradnja, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nima več vloge stranskega udeleženca, obenem pa ji zakon na območjih, urejenih z državnim prostorskim načrtom, odvzema vlogo mnenjedajalca. Zato tožnica meni, da je A., d.d. prvo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja umaknila, da bi ji preprečila udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Poudarja, da ni vedela za vložitev nove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, za gradbeno dovoljenje pa je izvedela šele 27. 2. 2019, potem ko je že postalo dokončno in pravnomočno.

5.V nadaljevanju tožbe pojasnjuje, da iz gradbenega dovoljenja izhaja, da se bo pri poglabljanju izkopani reful odlagal v kaseto 7a, ki leži na njenih nepremičninah s parc. št. 444, 555 in 666 k.o. ..., na katerih A., d.d. nima pravice graditi, saj ji je bila stavbna pravica podeljena za druge namene. Čas, za katerega je bila podeljena, pa je potekel že pred izdajo gradbenega dovoljenja, tj. 9. 7. 2018. Meni, da bi morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma le-to, ker A., d.d. ni izkazala pravice graditi na vseh z gradbenim dovoljenjem zajetih nepremičninah, ne bi smelo biti izdano.

6.Tožnica navaja še, da je toženka kršila pravila postopka s tem, ko ji pred izdajo izpodbijanega sklepa ni dala možnosti, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in dokazih ter o pravnih podlagah, kar predstavlja kršitev pravice do izjave v postopku, ki je eden bistvenih elementov načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Toženka se v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelila do njenih navedb, da je zaradi predhodno končanega postopka izdaje gradbenega dovoljenja vedela, da želi sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Izpodbijanega sklepa zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer ji je kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Z izdajo gradbenega dovoljenja pa je bilo poseženo tudi v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

7.Kot še navaja, je bil v zadevi zmotno uporabljen 263. člen ZUP. Toženka je namreč sklepala, da je za gradbeno dovoljenje izvedela 26. 2. 2019, čeprav je v predlogu jasno navedla, da je zanj izvedela 27. 2. 2019. V 263. členu ZUP pa je določeno, da začne enomesečni rok teči od dneva, ko je oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, izvedela, da je bila odločba izdana. Niti ZUP niti Uredba ne določata, da se čas sprejema elektronske pošte v informacijski sistem organa šteje za dan, ko je organ izvedel za vsebino prejetega sporočila. ZUP namreč ta rok veže na dejstvo, kdaj je upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo izvedela za upravni akt. Drugačno stališče bi npr. pomenilo, da bi se s pošiljanjem sporočila po elektronski pošti v petek ob 23.59 uri štelo, da je naslovnik takrat izvedel za informacijo, čeprav je jasno, da zanjo ni izvedel sredi noči. Poleg tega morajo organi v vseh zadevah, kjer so pravice strank odvisne od njihovega pravočasnega uveljavljanja ter se postopki navezujejo na določene sodne ali upravne odločbe, ki posegajo ali bi lahko posegale v njihove pravice, vročati osebno oziroma v varen elektronski predal (v nadaljevanju: VEP). V konkretnem primeru ji informacija o izdanem gradbenem dovoljenju in dovoljenje nista bila poslana v VEP, pač pa na navaden elektronski naslov, na katerega prihajajo tudi različne reklame, ponudbe in vprašanja, ki jih prevzema vsak dan na začetku delovnega dne. Tako je tudi v konkretnem primeru elektronsko pošto toženke, poslano 26. 2. 2019 popoldan, prevzela in posredovala odgovorni osebi šele 27. 2. 2019 zjutraj. Tudi pri elektronskem pošiljanju je dejstvo, da je naslovnik izvedel za vsebino sporočila, mogoče dokazovati s prejemom podpisane vročilnice (če se pošilja v VEP) ali z drugimi dokazi, ki izkazujejo, kdaj je pošto dejansko prejel. Glede na navedeno je napačno stališče, da se trenutek, ko na elektronski naslov prejemnika prispe elektronska pošta z informacijo o izdanem upravnem aktu, šteje kot trenutek, ko je oseba izvedela za ta akt, temveč lahko za ta(k) trenutek šteje le trenutek, ko je stranka elektronsko pošto dejansko prevzela in prebrala. Vročanje po navadni elektronski pošti ne more biti urejeno strožje od vročanja preko VEP. Sklepno tožnica opozarja, da je toženka z izpodbijanim sklepom prikrila svojo strokovno napako. Ko je izvedela, da investitorka nima pravice graditi na zadevnih nepremičninah, bi morala začeti obnovo postopka po uradni dolžnosti.

Nadaljnji potek upravnega spora

8.Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis obravnavane zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

9.Tožba je bila na podlagi 19. člena ZUS-1 vročena tudi A., d.d. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu. Ta je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila informacija o obstoju gradbenega dovoljenja tožnici nedvomno sporočena 26. 2. 2019, zato je enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 26. 3. 2019, tožničin predlog, vložen 27. 3. 2019, pa je prepozen. Tožbene navedbe, da je elektronsko sporočilo odprla šele 27. 2. 2019, so brezpredmetne, saj ZUP v 100. členu začetek teka roka ne določa od dne, ko je nekdo prebral sporočilo oziroma odprl informacijski sistem, kjer se je to nahajalo, pač pa od dne, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno. Prav tako so brezpredmetne navedbe tožnice, da ji je bilo sporočilo poslano na splošen elektronski naslov, ne pa v VEP, saj 100. člen ZUP ne zahteva vročitve v VEP ali osebne vročitve po pošti, temveč dopušča, da je dejstvo sporočeno na katerikoli način.

10.A., d.d. navaja še, da se izpodbijani sklep sklicuje na napačno uredbo (sedaj veljavna uredba čas sprejema pošte ureja v 36. členu), vendar to ni relevantno, saj je za presojo začetka teka roka pomembno le, da je tožnica elektronsko pošto prejela 26. 2. 2019. Stvar njene notranje organizacije pa je, kdaj pošto bere in ali jo sploh bere. Rok enega meseca je dovolj dolg, da bi lahko pravočasno predlagala obnovo postopka, četudi pošte ne prebira takoj, ko jo prejme. Poudarja, da predmet te tožbe ni izpodbijanje gradbenega dovoljenja, zato so neupoštevne tožničine navedbe v zvezi s tem. Hkrati dodaja, da zgolj dejstvo, da nameravana gradnja meji na tožničine nepremičnine, ne zadostuje, da se ji prizna status stranske udeleženke, temveč bi morala izkazati, da gradnja neposredno vpliva na njene pravice in pravne koristi, česar pa tožnica ni storila. Zato je neutemeljeno tudi njeno navajanje, da bi jo morala obvestiti o (novem) postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Gre namreč za dva ločena in med seboj neodvisna postopka. Kot še navaja, kaseta 7A ne leži le na nepremičninah s parc. št. 444 in 555 k.o. ..., ampak obsega tudi zemljišče s parc. št. 777 k.o. ..., last stranke z interesom. Ta parcela meri 13.563 m², zato bo odlaganje refula, kot izhaja tudi iz Programa izvedbe infrastrukturne ureditve, v obstoječo kaseto 7A omejeno le na to parcelo, s tem pa izdano gradbeno dovoljenje ne posega v tožničine pravice in pravne koristi.

11.Sodišče je po opravljeni javni glavni obravnavi s sodbo III U 192/2019 z dne 23. 8. 2023 zavrnilo tožbo in odločilo, da tožnica nosi svoje stroške tega postopka, stranki z interesom pa mora povrniti stroške tega postopka v znesku 560,71 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12.Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 37/2024 z dne 27. 11. 2024 reviziji tožnice ugodilo in navedeno sodbo Upravnega sodišča z dne 23. 8. 2023 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

13.Kot bistveno za odločitev je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je Upravno sodišče opustilo dolžnost materialnega procesnega vodstva iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kar je vplivalo na pravico tožnice do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 75. členom ZUS-1) in s čimer je nedopustno poseglo v njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Iz napotka v 30. točki obrazložitve sklepa X Ips 37/2024 izhaja, da bo moralo Upravno sodišče v ponovnem postopku preučiti pravno podlago za potek rokov za obnovo postopka v obravnavani zadevi, v vsakem primeru pa strankam zagotoviti, da se o spornem dejanskem stanju izjavijo in po potrebi navedejo nova dejstva in dokaze v zvezi s tem. Ob tem je Vrhovno sodišče v predhodni obrazložitvi sklepa (opomba 10) pojasnilo, da se je glede tega, kateri roki so bili upoštevni pri obnovi postopka na podlagi GZ, Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024, izdani po odločbi Ustavnega sodišča U-I-405/22 z dne 4. 7. 2024.

14.Stranka z interesom je nato podala pripravljalno vlogo z dne 8. 4. 2025, v kateri je poudarila, da je tožnica kot lokalna skupnost dolžna ravnati s posebno skrbnostjo, zato bi bilo odlašanje s seznanitvijo opravičljivo le, če bi bilo posebej utemeljeno. Skupaj s predlogom za obnovo postopka bi morala podati tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, česar pa ni storila. Prav tako ni podala substanciranih navedb o trditvi, da so se pri njej zaposlene osebe z elektronsko pošto z dne 26. 2. 2019 seznanile šele 27. 2. 2019. Ker bi tožnica morala dejstva in dokaze za obnovo postopka predlagati že v predlogu, je z novimi trditvami v upravnem sporu prekludirana. Da čas prejema elektronske pošte šteje kot čas njene vročitve, pa jasno izhaja iz 36. člena Uredbe.

15.Tožnica v vlogi z dne 24. 4. 2025 ugovarja, da Uredba v konkretni zadevi ni uporabljiva. Vztraja, da bi veljavno vročitev lahko predstavljala le osebna vročitev ali pa vročitev v VEP. Izpostavlja še, da je Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 37/2024 zavzelo stališče, da njena trditev, da je za gradbeno dovoljenje izvedela 27. 2. 2019, v upravnem postopku ni bila sporna, zato je tudi ni bila dolžna dokazovati.

16.Sodišče je v tem upravnem sporu dne 9. 5. 2025 opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožničin pooblaščenec in pooblaščenec stranke z interesom. Po tem, ko je sodišče strankam pojasnilo, da je bila v času izdaje izpodbijanega sklepa za presojo pravočasnosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP ključna določba 47. člena GZ, sedaj pa rok za vložitev tovrstnega predloga za obnovo postopka določa drugi odstavek 58. člena veljavnega Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ-1), je tožničin pooblaščenec vztrajal pri tožbenih navedbah ter navedel še, da je bil predlog za obnovo postopka vložen znotraj roka tudi, če se upošteva 47. člen GZ, pri čemer okoliščina o tem, kdaj se je začela gradnja, tožnici ni poznana in je verjetno tudi ni dolžna dokazovati, glede na dinamiko gradnje in postopkov odločanja o njej pa je predlog pravočasen tudi s tega vidika. Pooblaščenec stranke z interesom je ugovarjal, da ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka iz 47. člena GZ, ker obnova ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Kot obnovitveni razlog je namreč tožnica navedla, da je lastnica nepremičnin, na katerih je dovoljena gradnja, dejansko pa gradnja ni bila dovoljena na nepremičninah v njeni lasti. Drugih razlogov tožnica ni navedla. Vztrajal je, da predlog za obnovo ni pravočasen, saj se Uredba ne nanaša le na vodenje upravnih postopkov, pač pa na celotno poslovanje organov, med katerimi so tudi organi lokalne samouprave. Tožnica ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj se je šele dan po vročitvi seznanila z vsebino gradbenega dovoljenja, niti ni predlagala dokazov v zvezi s tem, kar bi morala storiti že v upravnem postopku. Pooblaščenec stranke z interesom je opozoril še na sklep Vrhovnega sodišča I Up 225/2017, sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 914/2022 in načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015, ki je stališče, da je treba kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa, ocenilo kot napačno, saj bi se s tem v celoti odpravil smisel fikcije vročitve.

17.Tožničin pooblaščenec je nato navedel, da Uredba za obravnavano zadevo ni relevantna, kot tudi ne navedbe, da tožnica ni dokazala, da je bila o gradbenem dovoljenju obveščena šele dne 27. 2. 2019, saj je ta trditev v tem upravnem sporu nesporna in je tožnica zato ni dolžna dokazovati. Določbe prvega stavka drugega odstavka 47. člena GZ ni mogoče ustavno skladno razlagati tako, da naj bi zakon kot pogoj za pravočasnost predloga za obnovo postopka določal njegovo vsebinsko utemeljenost; to bi bilo nesmiselno in v nasprotju z 22., 23. in 25. členom Ustave. V zvezi z odločbami, na katere se sklicuje pooblaščenec stranke z interesom, pa je dodal, da se sklep in načelno mnenje Vrhovnega sodišča nanašata na fiktivno vročitev, kar ni konkretni primer, sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 914/2022 pa se nanaša na vročanje v VEP, kar prav tako ni predmet obravnavane zadeve. Pooblaščenec stranke z interesom je nato pojasnil, da se citirana sklepa in načelno pravno mnenje ne nanašajo na fiktivne vročitve, pač pa na fikcijo vročitve in njene posledice, ter izpostavil, da izredna pravna sredstva niso z Ustavo zajamčena pravica, kar zelo jasno izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča U-I-137/00. Tožničin pooblaščenec je dodal, da se podana stališča nanašajo tudi na fikcijo vročitve ter poudaril, da če zakon določa izredna pravna sredstva, so se sodišča pravil o teh pravnih sredstvih dolžna držati, sicer kršijo 22. člen Ustave. Tožničin pooblaščenec je nato umaknil dokazni predlog za vpogled v spis, št. 35105-66/2018/7 1093-05.

18.V dokaznem postopku na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu toženke, št. 35105-102/2018, ter v listinske dokaze tožnice na prilogah spisa A2 (izpodbijani sklep), A3 (gradbeno dovoljenje), A4 (predlog za obnovo postopka), A5 (redni izpis iz zemljiške knjige z dne 8. 5. 2019 za stavbno pravico 9006 (ID ...)), A6 (redni izpis iz zemljiške knjige z dne 8. 5. 2019 za parcelo 444 k.o. ...), A7 (redni izpis iz zemljiške knjige z dne 8. 5. 2019 za parcelo 555 k.o. ...), A8 (redni izpis iz zemljiške knjige z dne 8. 5. 2019 za parcelo 666 k.o. ...), A9 (elektronsko sporočilo toženke z dne 26. 2. 2019), A10 (redni izpis iz zemljiške knjige z dne 19. 7. 2019 za parcelo 555 k.o. ...), A11 in A12 (redni izpis iz zemljiške knjige z dne 19. 7. 2019 za parcelo 666 k.o. ...), A13 (redni izpis iz zemljiške knjige z dne 19. 7. 2019 za parcelo 444 k.o. ...), A18 (predlog za dopustitev revizije z dne 4. 10. 2023), A19 (sklep Vrhovnega sodišča X DoR 143/2023-3 z dne 27. 3. 2024) in listinske dokaze stranke z interesom na prilogi spisa C4 (Program izvedbe infrastrukturne ureditve "...", izdelan februarja 2018, dopolnjen 2. 3. 2018, 7. 6. 2018 in 21. 6. 2018). V zvezi s povzetimi izpisi iz zemljiške knjige (ki datirajo tudi v čas po izdaji izpodbijane odločbe) sodišče dodaja, da za odločitev v tem upravnem sporu niso relevantni, saj se ne nanašajo na razlog, zaradi katerega je prvostopenjski organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka (tj. nepravočasnost tega predloga).

K I. točki izreka:

19.Tožba je utemeljena.

20.V obravnavani zadevi je sporno vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnica vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj meni, da bi morala biti stranka postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018, ker je lastnica nepremičnin, po katerih bo potekala obravnavana gradnja oziroma nepremičnin, ki mejijo na z gradnjo tangirana zemljišča in bodo posledično podvržene njenim vplivom.

21.Obnova postopka je urejena v 260. členu ZUP, po katerem se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), lahko obnovi iz tam navedenih razlogov, med katerimi je tudi razlog, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena ZUP). Stranka lahko v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP).

22.Pri tem sodišče dodaja, da je v upravnosodni praksi že sprejeto stališče (glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024 in sodbo Upravnega sodišča I U 112/2020 z dne 21. 1. 2021), da se v obnovljenem postopku presoja, ali naj odločba ostane v veljavi ali pa naj se odpravi oziroma razveljavi, opravi na podlagi dejstev, ki so obstajala v času izdaje odločbe in predpisov, ki so veljali tedaj. Vendar se o tem, ali naj se obnova sploh dovoli, odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. V času, ko je toženka odločala o obravnavanem predlogu za obnovo postopka (ta je bil vložen 27. 3. 2019), pa je poleg ZUP veljal GZ, ki je obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja uredil nekoliko drugače kot ZUP. V drugem odstavku 47. člena GZ je bilo namreč določeno, da se obnova postopka v primeru, če oseba zahteva obnovo postopka iz razloga, ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, dovoli le, če bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. Po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka iz razloga iz prejšnjega stavka. V tretjem odstavku 47. člena GZ je bilo nato določeno še, da če je objekt zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja vsaj do faze izvedenih grobih gradbenih del in bi razveljavitev ali odprava gradbenega dovoljenja nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta, se v postopku obnove gradbenega dovoljenja ali v postopku odprave ali razveljavitve po nadzorstveni pravici ugotovi le nezakonitost gradbenega dovoljenja. Poseg v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta je nesorazmeren, kadar je teža posega v pravice in pravne koristi lastnika objekta močnejša od javnega interesa preprečevanja ali odvračanja neposredne nevarnosti za zdravje in življenje ljudi ali neposredne nevarnosti za dele okolja v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja. Zaradi ugotovitve nezakonitosti gradbenega dovoljenja ni mogoča uvedba inšpekcijskega postopka. Po četrtem odstavku istega člena GZ se ta določba ne uporablja, če je bilo gradbeno dovoljenje izdano za objekt, za katerega je po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, treba opraviti presojo sprejemljivosti.

23.V zvezi s tem pa sodišče pojasnjuje, da je bilo v sodni praksi o vprašanju, po katerem zakonu presojati predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (ZUP ali GZ), sprejeto stališče (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22 z dne 4. 7. 2024, sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024 in sodbo Upravnega sodišča I U 112/2020 z dne 21. 1. 2021), da je pri obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja treba uporabiti 47. člen GZ, saj gre za predpis, ki je v razmerju do ZUP specialnejši (Lex specialis derogati legi generali), poleg tega pa je GZ stopil v veljavo kasneje kot ZUP in se torej uporablja tudi kot mlajši predpis (Lex posterior derogat legi priori).

24.Zakonodajalec je s sprejemom GZ deloma drugače uredil pravna sredstva zoper izdano gradbeno dovoljenje, vključno z obnovo postopka. Ta se od splošne ureditve v ZUP razlikuje tudi glede določitve roka za vložitev predloga za obnovo postopka. GZ namreč določa rok dveh mesecev, pri čemer začetek teka roka ne veže na subjektivno okoliščino, to je seznanjenost posamezne osebe z okoliščino izdanega gradbenega dovoljenja, temveč na objektivno okoliščino, to je začetek gradnje. Dvomesečni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja je torej po GZ začel teči z začetkom gradnje, tj. z začetkom izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del (43. točka prvega odstavka 3. člena GZ).

25.Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila materialno pravo, saj bi morala pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, v obravnavani zadevi kot relevanten materialni predpis uporabiti GZ in ne ZUP. Ker se je zakonodajalec v GZ odločil za določitev objektivnega roka in s tem nadomestil subjektivni rok, ki ga določa splošna ureditev v ZUP, pa posledično ni pomembno, kdaj je tožnica izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja (26. 2. 2019 ali 27. 2. 2019), saj to ne vpliva na tek roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Za odločitev v tej zadevi posledično ni bistvena niti sodna praksa, na katero se je A., d.d. sklicevala na glavni obravnavi. Pri tem sodišče zgolj dodaja, da v GZ tudi ni bilo zakonskih ovir, da (potencialni) stranski udeleženec vloži predlog za obnovo postopka po dokončnosti gradbenega dovoljenja, še preden je gradnja začeta (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024).

26.Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je toženka napačno uporabila določbo 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP namesto določb drugega odstavka 47. člena GZ ter ostalih zgoraj citiranih določb, ki urejajo postopanje s predlogom za obnovo postopka. Vsled tega je zmotno in nepopolno ugotovila tudi dejanske okoliščine, ki so pomembne za presojo dovoljenosti predloga za obnovo postopka. Sodišče je zato izpodbijani sklep na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je ta akt izdal, v ponovni postopek. V novem postopku bo ta moral upoštevati, da se o tem, ali naj se obnova sploh dovoli, odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. To pa pomeni, da bo moral pravočasnost predloga za obnovo postopka in izpolnjevanje drugih pogojev ugotavljati na podlagi sedaj veljavnega GZ-1 (prim. 75. točko obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024). Ta v drugem odstavku 58. člena določa dvomesečni prekluzivni rok, ki teče od začetka gradnje (tj. začetka izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del, 42. točka prvega odstavka 3. člena GZ-1), za razliko od GZ pa ne določa več omejitve, da mora predlagatelj izkazati tudi, da bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. Zakonodajalec je namreč ocenil, da ni mogoče predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev po obnovljenem postopku (glej gradivo za sprejem GZ-1, EVA: 2020-2550-0059, obrazložitev k 58. členu).

K II. točki izreka:

27.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 37/2024 z dne 27. 11. 2024 ugodilo reviziji tožnice in sodbo III U 192/2023 z dne 23. 8. 2023 razveljavilo in vrnilo sodišču v novo sojenje, je sodišče pri izračunu stroškov postopka upoštevalo tako prvotno kot tudi novo sojenje v tej zadevi.

28.Na tej podlagi se ob upoštevanju, da je bila tako v prvotnem kot v novem sojenju v zadevi opravljena glavna obravnava in je tožnico zastopal odvetnik, tožnici za vsako sojenje prizna pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Tako dobljeni skupni znesek 770,00 EUR se, ker je tožničin odvetnik zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV (169,4 EUR), kar znese 939,40 EUR. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Stroške revizijskega postopka pa je sodišče odmerilo na podlagi 154. in 163. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in so odmerjeni na podlagi 5. točke tarifne številke 34 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), po kateri je za izredno pravno sredstvo v neocenljivi zadevi, kot je tudi obravnavana, določeno 500 točk, zvišano za 50 %, kar znese 750 točk. Po tretjem odstavku 11. člena OT se tožnici priznajo tudi materialni stroški v pavšalnem znesku 2 %, to je 15 točk. Glede na skupni seštevek točk (765) in vrednost točke 0,60 EUR, se tožnici priznajo stroški za vložitev revizije v višini 459,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV (100,98 EUR) znaša 559,98 EUR.

29.Toženka mora po navedenem tožnici povrniti 1.499,38 EUR stroškov postopka. Tako odmerjene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

30.Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

K III. točki izreka:

31.ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, kot je v tem primeru A., d.d. Glede tega je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ker A., d.d. s svojim predlogom, da se tožba kot neutemeljena zavrne in da izpodbijani sklep ostane v veljavi, ni uspela, je sodišče njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

-------------------------------

1Ta je določal, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja stranka tudi občina, na območju katere leži obravnavana gradnja, če najpozneje v osmih dneh po prejemu obvestila o vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja priglasi svojo udeležbo pristojnemu upravnem organu za gradbene zadeve.

2Ta je veljal od 17. 11. 2017 do 30. 12. 2021, uporabljal pa se je od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022.

3Ta velja in se uporablja od 1. 4. 2000.

4Ob tem sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024 in tam sprejeto stališče, da lahko objektivni rok začne teči le, če je bil začetek gradnje zakonit.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 3, 3/1, 3/1-43, 47

Gradbeni zakon (2021) - GZ-1 - člen 3, 3/1, 3/1-42, 58, 58/2

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 260, 260-9, 263, 263/1, 263/1-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.