Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V zvezi s poškodbami, dobljenimi v prometni nesreči dne 18.2.1999, je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki plačilo odškodnine prvemu tožniku M. M. v znesku 1.860.685 SIT (sedaj 7764,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek do uveljavljenih 2.960.685 SIT (sedaj 12.354,72 EUR) pa je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo odškodnine drugi tožnici B. M. v znesku 1.852.200 SIT (sedaj 7729,09 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2200 SIT od 5.5.1999 dalje in od zneska 1.850.000 SIT od 12.12.2002 dalje. Višji tožbeni zahtevek do uveljavljanih 2.852.200 SIT (11.902,02 EUR) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožnikoma v znesku 512.001 SIT (sedaj 2136,54 EUR).

Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo. Odločitev o odškodnini prvemu tožniku je razveljavilo v obsodilnem delu nad zneskom 1.050.000 SIT (sedaj 4381,57 SIT) z obrestmi in v zavrnilnem delu glede 1.100.000 SIT (sedaj 4590,22 EUR), za pravnomočno prisojeno odškodnino 1.050.000 SIT (sedaj 4381,57 EUR) pa je prisodilo poleg že prisojenih obresti še zamudne obresti od 1.1.2002 do 11.12.2002 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča o odškodnini za drugo tožnico B. M. delno spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zmanjšalo za 800.000 SIT (sedaj 3338,34 EUR), tako da je tožnici pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 1.052.200 SIT (sedaj 4390,75 EUR), od tega 1.050.000 SIT (sedaj 4381,57 EUR) za nepremoženjsko škodo in 2.200 SIT (sedaj 9,18 EUR) za premoženjsko škodo. Zamudne obresti za slednjo so prisojene od 5.5.1999 dalje, za odškodnino za nepremoženjsko škodo pa od 1.1.2002 do 12.12.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 13.12.2002 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V preostalem delu, torej glede zneska 1.800.000 SIT (sedaj 7511,27 EUR), glede zakonskih zamudnih obresti za prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za čas od 10.6.1999 do 31.12.2001 in glede dela zahtevanih obresti za čas od 1.1.2002 do 12.12.2002 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tudi v celoti razveljavilo odločitev o vseh pravdnih stroških, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo druga tožnica B. M.. Izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 1.800.000 SIT (sedaj 7511,27 EUR) in odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka za prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za obdobje od 10.6.1999 do 31.12.2001. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja dejansko podlago sodbe in trdi, da sodišči dejanskih ugotovitev nista pravilno vrednotili, saj bi morali s pravilno uporabo členov 200 in 203 ZOR prisoditi drugi tožnici vso zahtevano odškodnino za vse vrste nepremoženjske škode. V reviziji navaja, da sta sodišči spregledali pojav bolečin v vratu vsakokrat, ko tožnica opravlja gospodinjska opravila in ob ugotovljeni zmanjšani gibljivosti tožničine vratne hrbtenice nista ustrezno upoštevali tožničine zmanjšane sposobnosti za vsa tista dela, ki zahtevajo prisilno držo vratne hrbtenice. Izvedensko mnenje dr. F. D. ter tožničina izpoved sta očitno povsem spregledani, to pa velja tudi za dejstvo, da ima tožnica zaradi poškodb in posledic težave pri iskanju zaposlitve ter je še vedno brezposelna. V reviziji tožnica trdi, da je neutemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 10.6.1999 do 31.12.2001, saj se je zaradi nepriznanja obresti uporabljala tožničina zasebna lastnina, kar pa je protiustavno. Edino pravično bi bilo, da se tožnici prizna pravica do nadomestila za uporabo njenega kapitala za čas, ko je druga oseba brez njenega soglasja razpolagala z njenim premoženjem. Zato tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe in prisojo še nadaljnje odškodnine v znesku 1.800.000 SIT (sedaj 7511,27 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1999 dalje, za že prisojeno odškodnino pa tudi zakonske zamudne obresti za čas od 10.6.1999 do 31.12.2001. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 6/99-2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za vse tri vrste nepremoženjske škode za drugo tožnico. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnica utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice druge stopnje z zvinom vratu. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so vse revizijske trditve, ki presegajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč (na primer o težavah pri iskanju zaposlitve in posledični brezposelnosti) neupoštevne. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 400.000 SIT (sedaj 1669,17 EUR), za strah 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000 SIT (sedaj 2086,46 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 1.050.000 SIT (sedaj 4381,57 EUR), ki je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Tožnica v reviziji tudi nasprotuje zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti za prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za čas pred 1.1.2002. V tem delu je obrestni zahtevek pravilno zavrnjen. V preteklosti so namreč obresti, ki so sicer sankcija za dolžnikovo zamudo, imele tudi valorizacijsko funkcijo, hkrati pa je prihajalo do valorizacije ob upoštevanju drugega odstavka 189. člena ZOR o povračilu škode po cenah in merilih ob izdaji sodbe. V izogib dvakratni valorizaciji je ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje, ne pa tudi za obdobje pred tem. Navedena sodna praksa je vezala Vrhovno sodišče, dokler se niso s 1.1.2002 po sprejemu načelnega pravnega mnenja o priznavanju zamudnih obresti stekle okoliščine za drugačno odločanje. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in nasprotovalo enakosti oškodovancev pred zakonom ter enakemu varstvu pravic pred sodiščem. Dolgoletne ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je prišlo do spremembe sodne prakse s 1.1.2002, kar je upoštevano tudi v tožničinem primeru. Odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka za obdobje pred navedenim datumom pa ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava in je zato tudi v tem delu tožničina revizija neutemeljena.

V skladu z navedenim je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo druge tožnice zavrnilo (378. člen ZPP).