Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti dne 31. 3. 2021, ko je opravljal delo pod vplivom alkohola in da je prišlo do motenj v procesu dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 4. 2021 nezakonita in se odpravi; da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, dne 28. 4. 2021 in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2021 trajalo do 5. 5. 2021 in od 20. 5. 2021 do 20. 6. 2021 ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo ter vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 14. 1. 2021 do 5. 5. 2021, za čas od 20. 5. 2021 do 20. 6. 2021 ter mu izplačati nadomestilo mesečnih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v višini 2.606,26 EUR bruto mesečno, zanj odvesti davke in prispevke, neto zneske pa izplačati na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, ki zapade v plačilo 18. dne v mesecu, dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. V pritožbi navaja, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V odpovedi je tožena stranka zapisala, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, pri tem pa se ni sklicevala na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do izteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, niti ni kaj takšnega omenjala. O vprašanju okoliščin in interesov za nezmožnost nadaljevanja pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni navajala niti v odgovoru na tožbo. Ko je bil zaslišan A.A., direktor tožene stranke, ki je delavcu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in je bil vprašan, zaradi katerih razlogov dela s tožnikom ne more več nadaljevati, je povedal, da je tožnik izgubil njegovo zaupanje, ker je pred njim na naroku govoril, da je zbolel na živcih in še, da ta hip vanj nima zaupanja, da pa bi kasneje, če bi se prijavil na razpis in izpolnjeval vse pogoje, lahko ponovno z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi. Drugih razlogov, poleg enkrat ugotovljene prisotnosti alkohola v krvi pri tožniku, ki bi vplivalo na to, da tožena stranka delovnega razmerja s tožnikom ni mogla nadaljevati, direktor ni navajal. Tudi nadrejeni delavec B.B. je izpovedal, da o tem, ali lahko tožniku še zaupajo, niso razmišljali. Tožena stranka v odpovedi ni navedla vseh razlogov, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka v odpovedi ni navedla vseh razlogov, odpoved ni v skladu s 87. členom ZDR in je posledično nezakonita, sodišče pa v sodbi te pomanjkljivosti ne more sanirati. Prav tako je izredna odpoved v nasprotju z notranjimi predpisi tožene stranke. ZDR v 110. členu res določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru hujše kršitve delovnih obveznosti, vendar pa ne določa, katere so hujše kršitve in ali je mogoče delavcu pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedati ob vsaki hujši kršitvi, ali pa le ob nekaterih in le če kršitve presegajo določeno stopnjo. Pri toženi stranki velja podjetniška kolektivna pogodba, ki v 95. členu določa, katere so hujše kršitve delovnih obveznosti. Delodajalec lahko delavcu v primeru hujših kršitev delovnih obveznosti pogodbo o zaposlitvi odpove le v primeru, da so s kršivijo povzročene motnje pri opravljanju dela, onemogočeno ali oteženo opravljanje dela drugim delavcem in kako drugače moten delovni proces. Zato bi sodišče pri sojenju moralo ugotavljati tudi, ali je tožena stranka v podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, ali je bila s kršitvijo delovnih dolžnosti povzročena motnja pri opravljanju dela, onemogočeno ali oteženo opravljanje dela drugim delavcem ali kako drugače moten delovni proces. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne zatrjuje in ne ugotavlja, ali je kršitev delovnih dolžnosti tožnika povzročila motnje pri opravljanju dela ali je bilo onemogočeno ali oteženo opravljanje dela drugim delavcem, zato je izredna odpoved tudi iz tega razloga nezakonita, ker ne vsebuje elementov, ki jih za veljavnost izredne odpovedi določa 87. člen ZDR-1. Navedene pomanjkljivosti sodišče ne more sanirati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je tožena stranka v odpovedi ugotovila in navedla, da je zaradi narave delavčeve kršitve, nekritičnega odnosa tožnika do storjene kršitve in delavčevo sprenevedanje, da je do kršitve prišlo izven delovnega časa, izgubila vsakršno zaupanje v tožnika, zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Slednje pa so potrdile tudi zaslišane priče mag. A.A., C.C. in B.B. Pri toženi stranki je v veljavi Pravilnik o prepovedi dela pod vplivom alkohola, drog, in drugih prepovedanih substanc, iz katerega izhaja, da delavec ne sme opravljati dela oziroma začeti opravljati delo, če je pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, U. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka je tožniku očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je dne 31. 3. 2021 ob 5.50 zjutraj v času opravljanja delovnih nalog (dežurstva) pod vplivom alkohola vozil službeno vozilo in zaradi neprilagojene hitrosti v ovinku izgubil oblast nad vozilom. Vozilo je začelo drseti po brežini, kjer je prišlo do prevračanja vozila in trčenja v drevo. S strani PP D. je bil opravljen ogled kraja nesreče in pri tožniku opravljen preizkus alkoholiziranosti in ugotovljena je bila prisotnost alkohola in sicer 0,29 mlg/l izdihanega zraka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ima tožena stranka v Pravilniku o prepovedi dela pod vplivom alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, določeno, da delavec ne sme opravljati dela oziroma začeti opravljati dela, če je pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje, da je bila v prometni nesreči pri njem ugotovljena stopnja vsebnosti alkohola v izdihanem zraku, ki je znotraj dovoljene stopnje alkohola po predpisih o Pravilih cestnega prometa in da mu zato ni mogoče očitati hujše kršitve delovnih obveznosti.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita že zato, ker se tožena stranka v odpovedi ni sklicevala na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je zaradi narave delavčeve kršitve, nekritičnega odnosa tožnika, ki ga izkazuje, in delavčevega sprenevedanja, da je do kršitve prišlo izven delovnega časa, tožena stranka izgubila vsakršno zaupanje v tožnika in nadaljevanje delovnega razmerja več ni mogoče. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage tožene stranke presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

9. Sodišče prve stopnje je, na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika mag. A.A. in prič C.C. in B.B. pravilno presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Mag. A.A. je ob zaslišanju večkrat jasno in nedvoumno izpovedal, da je tožnik izgubil njegovo zaupanje in da je opravljal odgovorno delo (elektromonter I), ko mora hitro in prvi reagirati v primeru kakršnihkoli okvar na omrežju ali pri strankah. B.B., direktor Distribucijske enote E. je sicer izpovedal, da so s tožnikom korektno sodelovali, da pa je delo tožnika zelo odgovorno, saj vodenje dežurne službe pomeni, da si po 15. uri praktično sam, zaradi česar zahtevajo ničelno toleranco glede prisotnosti alkohola. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik kot dežurni elektromonter opravljal delovne naloge manipuliranja z elektriko, kjer alkoholiziranost pomeni nevarnost za ljudi in premoženje. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče. Okoliščine primera, ki bodisi omogočajo bodisi onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, se ugotavljajo glede na specifičnost posamezne ugotovljene hujše kršitve (na primer s kakšno težo je delodajalec glede na dejavnost, ki jo opravlja in značilnost svojega poslovanja, ovrednotil takšno kršitev, kako je oziroma bi lahko takšna kršitev vplivala na poslovanje delodajalca; ali je takšna kršitev povzročila škodo delodajalcu, itd.), kot tudi kakšen je bil odnos delavca do storjene kršitve (na primer, kaj je privedlo delavca, da je kršitev storil). Interes obeh strank v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka pa se presoja predvsem glede na to, ali je zaradi te hujše kršitve medsebojni odnos med delavcem in delodajalcem (oziroma njuno medsebojno zaupanje) porušen do takšne mere, da je rezultat tega lahko takojšnje prenehanje delovnega razmerja (prim. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 28/2020 z dne 27. 10. 2020). Sodišče prve stopnje je okoliščine in interese ustrezno ovrednotilo v 12. točki obrazložitve sodbe.

10. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z notranjimi predpisi tožene stranke. Tožnik se sklicuje na 95. člen podjetniške kolektivne pogodbe, v katerem je določeno, katere so hujše kršitve delovnih dolžnosti ter da delodajalec v primeru hujših kršitev delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le v primeru, da so s tem povzročene motnje pri opravljanju dela, onemogočeno ali oteženo opravljanje dela drugih delavcev ali kako drugače moten delovni proces. Tožnik ni zanikal dejstva alkoholiziranosti v času opravljanja nalog dežurnega elektromonterja ob škodnem dogodku. Kot je pojasnil, je bil seznanjen z določbami Pravilnika tožene stranke o prepovedi dela pod vplivom alkohola in s tem, da velja pri toženi stranki ničelna toleranca na prisotnost alkohola, kljub temu pa ni obvestil delodajalca, da ne more priti na delo in da je pil. Pravilnik o prepovedi dela pod vplivom alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, ki je v veljavi pri toženi stranki, namreč v drugem odstavku 2. člena prepoveduje opravljanje dela pod vplivom alkohola. Prvi odstavek 34. člena ZDR-1 določa, da je delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in določba 35. člena ZDR-1 od delavca zahteva spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov varnosti in zdravja pri delu ter pazljivo opravljanje dela, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje drugih oseb. Prav tako določba 37. člena ZDR-1 nalaga delavcem, da se vzdržijo vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravljajo pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo in bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožnikova zaveza, da bo vestno in strokovno opravljal svoje delo ter upošteval navodila tožene stranke in predpisov varnosti in zdravja pri delu, pa izhajajo tudi iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2021. 11. Ker je tožnik pri toženi stranki kritičnega dne opravljal delo pod vplivom alkohola, je vsekakor storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve. V zvezi z zatrjevanjem tožnika, da do motenj pri opravljanju dela, onemogočenega ali oteženega opravljanja dela drugim delavcem ali kakšnega drugega motenja delovnega procesa zaradi očitane hujše kršitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je pojasnil, da je zaradi očitane kršitve prišlo do motenj v procesu dela, saj je tožnik ob prometni nesreči uničil novo vozilo. Prav tako je tudi B.B., direktor izpovedal, da je bil zaradi ravnanja tožnika in povzročene nezgode ter poškodovanja službenega vozila moten delovni proces in da je prišlo do prerazporeditve dežurne službe ter je moral nekdo drug prevzeti naloge dežurne službe, ki bi jo tistega dne opravljal tožnik.

12. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti dne 31. 3. 2021, ko je opravljal delo pod vplivom alkohola in da je prišlo do motenj v procesu dela.

13. Preostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).