Jedro

Res je, da formalna pravnomočnost sanira vsebinske napake in se mora načelo materialne resnice umakniti pred načelom pravne varnosti. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da prva toženka v stečajnem postopku ni ravnala pošteno. Zaradi njenega slabovernega ravnanja, ki je bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom prepovedjo zlorabe pravic, pa vknjižbi sporne lastninske pravice ni moč nuditi sodnega varstva in je vknjižba prve toženke kot izključne lastnice na skupnih delih več stavb (spornih parkiriščih), materialnopravno neveljavna.

Solastninska pravica na skupnih delih več večstanovanjskih stavb se vpisuje v korist vseh stavb, ki jim takšen del služi, in ne več v korist vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov teh stavb.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I., II., III., IV. in V. točki izreka tako, da se tožbenim zahtevkom ugodi, v VI. točki izreka se izpustijo besede „posebni“, „“vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbah“ in stavek „do četrtotožene stranke A. d. d. - v stečaju, pa se zavrne,“ v VIII. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi prve in tretje ter druge toženke zavrnejo in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 6.675,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke na ugotovitev neveljavnosti vknjižb in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v razmerju med prvo, drugo, tretje toženko ter četrtim tožencem (I., II. in III. točka izreka), zavrnilo ugotovitvena tožbena zahtevka, da sta pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 26. 7. 2017 in 31. 7. 2017 nični (IV. in V. točka izreka), ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da so sporna parkirna mesta posebni skupni deli vseh vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbah od 1 do 9, ter zahtevek v tem delu do četrtega toženca zavrnilo (VI. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da se na spornih parkirnih mestih vknjiži solastninska pravica in določijo idealni deleži vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbah 1 do 9 (VII. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka (tožnik), dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (VIII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožnik, prva in tretje toženka ter druga toženka.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je podano nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede možnosti posega v pravnomočno sodno odločbo. Sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko obravnavati, ali so sporne vknjižbe materialno neveljavne ter presoditi, ali so podani pogoji za poseg v pravnomočno sodno odločbo. Napačen je zaključek, da sodna praksa, na katero se je skliceval tožnik, ni uporabljiva v konkretnem primeru. Posameznik mora tudi v sodnem postopku za pridobitev pravic ravnati skladno s splošnimi načeli civilnega prava. Prva toženka se je zavedala, da ji je bila v nasprotju z zakonom priznana izločitvena pravica in je s predlogom vknjižbe lastninske pravice v svojo korist ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Sodbe se v tem delu na da preizkusiti. Formalna pravnomočnost ne sanira vsakršne napake. Iz sodbe II Ips 286/2012 izhaja, da pravic pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati. Zadeva je primerljiva, ker tožnik ni vedel za izdajo sklepa in napako stečajne upraviteljice, prva toženka pa je vedela, da so parkirna mesta v skupni lasti vsakokratnih etažnih lastnikov in je ravnala goljufivo. Ni mogoče varovati pravic, pridobljenih na podlagi zlorabe ter očitne napake. Tudi iz sodbe II Ips 180/2015 izhaja, da je v izjemnih primerih možno vložiti izbrisno tožbo tudi v primeru vpisa na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Sodišče prve stopnje vsebinsko ni presojalo, ali je bil sklep v stečajnem postopku izdan v nasprotju s prisilnimi predpisi. Tožnik v stečajnem postopku ni imel učinkovitega pravnega sredstva za zavarovanje svoje pravice do zasebne lastnine.

Sodišče prve stopnje je neživljenjsko očitalo tožniku, da je imel možnost sodelovati v stečajnem postopku, saj je bil sklep tožniku vročen zaradi odločitve o drugem spornem razmerju. Tožnik ni imel razloga preverjati odločitve stečajne upraviteljice in sodišča glede drugih razmerij. Sodišče prve stopnje ni opravilo vrednostnega tehtanja nasprotujočih si pravic. Primerljiva je tudi zadeva Ips 22/2012. V primeru ugotovljene zlorabe pravic je dolžnost sodišča, da prekoračena zakonska upravičenja omeji. Primer vsebinske omejitve je tudi sodba VSL I Cp 3094/2012, kjer je sodišče dopustilo izbrisno tožbo, ker je prišlo do napake pri izdaji sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

Postopek priznanja izločitvene pravice ni popoln postopek sojenja, kjer bi se pretreslo vse okoliščine, tožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopku, prva toženka pa je ravnala z goljufivim namenom. Čeprav goljufivega namena ni imela ob prijavi terjatve v stečajnem postopku, se je nedvomno zavestno odločila, da na napako stečajne upraviteljice ne bo opozorila. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti vsebinsko presojo veljavnosti sklepa v stečajnem postopku, saj gre za izjemen primer, ko je dopustna presoja pravnomočne odločbe. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Gre za kolizijo tožnikove lastninske pravice in nepoštenega ravnanja prve toženke, ki je bila z izdajo sklepa neupravičeno obogatena.

Na podlagi sodne prakse II Ips 24/2017 je treba dati prednost neskrbni stranki, nasproti nepošteni stranki. Tudi rok 15 dni za pritožbo v stečajnem postopku je relativno kratek. Sodišče prve stopnje je v 21. točki ugotovilo, da se objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti sklepa v stečajnem postopku nanašajo samo na razmerje med prvo toženko in četrtim tožencem. Tožnik ni bil aktivno udeležen v postopku in ni mogel vplivati na končno odločitev. Zaradi napake v stečajnem postopku ni bilo omogočeno uveljavljanje izločitvene pravice ostalih lastnikov na spornih parkiriščih. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da izločitvena pravica in vtoževana lastninska pravica tožnika ni prenehala, posledično je napačno ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe.

Tožnik je utemeljil, zakaj je sklep v stečajnem postopku materialno nepravilen. Sklep je bil izdan brez pravne in dejanske podlage. Navedbe je tudi dokazal s predložitvijo Pogodb 1 in 2, v katerih je izrecno navedeno, da odločitev v 2.3 točki sklepa ne odraža resničnega dejanskega in pravnega stanja parkirnih mest. Pogodbi 1 in 2 sta nični, ker je predmet pogodbe izven pravnega prometa. Za izbrisno tožbo se ne zahteva, da je tožnik zemljiškoknjižni prednik. Prva, druga in tretja toženka ob pridobitvi niso bile dobroverne. Vknjižba je bila neveljavna že v trenutku učinkovanja. 243. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ne našteva taksativno, kdaj je lahko vknjižba neveljavna. Napačno je stališče, da v konkretnem primeru zakon ne omogoča izbrisne tožbe ter sklicevanje na 4. točko tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki se nanaša le na osebe, na katere se raztezajo subjektivne meje pravnomočnosti.

V primeru pomanjkanja pravnega interesa je treba tožbo zavreči. Izrek sodbe o zavrnitvi zahtevka je v nasprotju z obrazložitvijo. Tožnik je postavil poleg izbrisne tožbe tudi ugotovitveni zahtevek, da parkirna mesta predstavljajo posebne skupne dele, zato je izkazan pravni interes za izbrisno tožbo. Po vzpostavitvi prvotnega zemljiškoknjižnega stanja bi se s konkretno sodbo vzpostavilo razmerje med tožnikom in četrtim tožencem. V tem primeru bi se pravni položaj tožnika spremenil in izboljšal. Zaradi načela javnosti zemljiške knjige lahko tožnik tožbo vloži zoper toženke, ki so bile nedobroverne. Neizpodbitna pravna domneva, vzpostavljena v četrtem odstavku 122. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ne pomeni, da je tožnik sodeloval v stečajnem postopku in lahko vplival na postopek.

S sklepom ni bilo odločeno o sporu med dvema enakovrednima strankama, prva toženka pa se je zavedala napake sodišča in stečajne upraviteljice. Poseg v pravnomočne sodne odločbe je v izjemnih primerih dopusten. Sklep je nezakonit. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik vložil prijavo izločitvene pravice in tudi tožbo na priznanje izločitvene pravice in bi se s ponovno vknjižbo lastninske pravice četrtega toženca vzpostavila situacija, ko bi bilo možno odločanje o izločitveni pravici tožnika. To izkazuje tudi tožnikov pravni interes.

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih o presoji ničnosti Pogodbe 1 in Pogodbe 2. Odločitve za zavrnitev zahtevkov v IV. in V. točki izreka ni mogoče preizkusiti. Ob upoštevanju določbe 35. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 112. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), so bili s Pogodbo 1 in 2 kršeni kogentni predpisi, saj posebni skupni deli stavbe niso v pravnem prometu. Pravilna odločitev v VI. točki izreka je v nasprotju z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe. Skupni deli stavbe se lahko prenašajo le skupaj s pravico na posameznem delu stavbe. Skladno s stališčem sodbe II Ips 81/2020 se lahko zaradi nedopustnosti predmeta uveljavlja ničnost pogodbe, s katero je kupec v stečaju prodal nepremičnino naprej drugemu kupcu. Enako stališče o ničnosti pogodbe z nedopustnim predmetom pogodbe izhaja tudi iz sodbe III Ips 60/2014. Ob upoštevanju, da se zahteva ugotovitev, da je vknjižba v korist prve toženke nepravilna, bi bilo nelogično zahtevati, da se nazaj vknjiži prva toženka. Sicer pa zahtevek za neveljavnost vseh vknjižb vključuje tudi zahtevek za neveljavnost posamezne vknjižbe.

Zmotna je ugotovitev, da četrti toženec ni več formalni zemljiškoknjižni lastnik. Prva toženka se je vpisala v zemljiško knjigo le pri posameznih parkirnih mestih, na ostalih je še vedno vknjižen četrti toženec. Sodišče prve stopnje bi moralo v celoti ugoditi zahtevku v VI. točki izreka. Tudi sicer bi bilo treba v celoti ugoditi izbrisnim zahtevkom in vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Napačna je stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da se je večji del izvajanja dokazov nanašal prav na zahtevek po VI. točki izreka, s katerim je tožnik uspel, s čimer je v bistvu spora zaradi varstva lastninske pravice v celoti uspel, da so bili izbrisni zahtevki zavrnjeni že na načelni ravni in vsebinsko niso bili predmet dokazne presoje, enako je bil zavrnjen zahtevek po VII. točki zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

4. Prva in tretja toženka vlagata pritožbo zoper VI. točko izreka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu v celoti zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prva toženka ni bila vpisana kot lastnica parkirnih mest 1, 2 in 4, zato tožbenemu zahtevku v tem delu sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi. Pasivno legitimiran za lastniško tožbo je lahko le lastnik. Tudi sodba na ugotovitev lastninske pravice mora biti izdana zoper zemljiškoknjižnega lastnika. Proti prvi toženki ni mogoče ugoditi zahtevku za 5, 7 in 65 parkirno mesto, za drugo in tretje toženko pa je pasivna legitimacija lahko podana samo za navedena tri parkirna mesta.

Vindikacijki zahtevek se uveljavlja z ugotovitvenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje bi moralo v izpodbijanem delu, če bi bil tožnik uspešen, ugotoviti obstoj lastninske pravice na parkirnih mestih v korist vsakokratnih etažnih lastnikov v vseh stavbah. Iz sodbe mora izhajati, da je imetnik lastninske pravice nekdo drug. Navedba, da gre za posebni skupni del ni jasna in ne omogoča vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Posebni skupni del ni zakonsko določen pojem in ga SPZ ne vsebuje. Iz izreka izhaja, da so navedeni deli last vseh vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe, kar pomeni, da po vsebini določa, da gre z splošne skupne dele stavbe. Izrek je zato notranje nasproten in neizvršljiv.

Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago tožnika, saj je zatrjeval, da naj bi parkirna mesta pripadala zgolj lastnikom stanovanj in poslovnih prostorov in ne imetnikom prav vseh posameznih delov v etažni lastnini. Tožbeni zahtevek je bil v tem delu glede na trditveno podlago tudi nesklepčen. Tožnik bi moral določno navesti vse posamezne dele stavbe, v katerih naj se v korist vsakokratnih lastnikov vknjiži lastninska pravica.

Iz novega šestega odstavka 105. člena SPZ, ki je veljal v času odločanja, je jasno, da gre pri parkirnih mestih lahko le za solastnino in ne skupno lastnino. Zakon ne dopušča ugotovitve skupne lastnine na skupnih delih.

Napačno je sklicevanje na tretji odstavek 23. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki je prenehal veljati 20. 6. 2021. Zakon določa sicer enoletni prehodni rok za določitev solastniških deležev, vendar glede na novo določbo 105. člena SPZ ni več mogoča določitev skupnega dela.

Parkirna mesta so že vpisana v zemljiško knjigo kot posamezni deli v etažni lastnini, zato ni spora o tem, da so predmet etažne lastnine, ki je vzpostavljena na stavbi 5. Ni jasno, kdaj in kako je prišlo do preoblikovanja lastninske pravice na njih. Etažiranje za vse stavbe je bilo že izvedeno. Pred zgraditvijo stavbe 5 parkirna mesta niso mogla pridobiti statusa skupnega dela. Zmotno je stališče, da je obstoj etažne lastnine na stavbi 5 mogoče ugotoviti na podlagi pravnih naslovov. Nesporno je bilo, da so bile stavbe 1 – 4 zgrajene pred stavbo 5 in se do zaključka prodaje posameznih delov v teh stavbah stavba 5 še ni začela graditi, zato tudi parkirna mesta niso mogla biti predmet stvarnih pravic. Investitor ob prodaji stanovanj v stavbi 1 do 4 ni mogel razpolagati s spornimi parkirnimi prostori v korist kupcev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trenutka in načina nastanka etažne lastnine, ampak je navedlo zgolj več listin. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Na tožniku je bilo dokazno breme. Napačna je dokazna ocena sodišča prve stopnje v 47. do 49. točki izpodbijane sodbe, ko je odločalo na podlagi večje verjetnosti. Tudi iz 49. točke izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo s stopnjo verjetnosti. Glede na domnevo o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov, bi moral tožnik nasprotno dokazati s stopnjo gotovosti.

Sporazum o ugotovitvi solastniških deležev na skupnih površinah z dne 13. 7. 2009 je bil sklenjen med četrtim tožencem in družbo B., d.d., ki je izvajala dela. Lastniki posameznih delov niso stranke sporazuma. Na podlagi sporazuma dejanska etažna lastnina ni mogla nastati in je lahko nastala le do uveljavitve SPZ. V sporazumu bi morali nastopati tudi etažni lastniki stavb 6 do 9, da bi lahko sklepali o dejanskem sporazumu o preoblikovanju lastninske pravice. Tudi Pogodba o pripravi in izgradnji podzemnih parkirišč z dne 27. 5. 1989 ne izkazuje dejanske etažne lastnine, saj takrat parkirišča še niso bila zgrajena.

Tudi financiranje gradnje stanovanj ne vzpostavlja akcesorne lastninske pravice na parkirnih mestih. Pri argumentu financiranja pa se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe 23 člena SZ-1, ki v spornem času niti niso veljale. Tudi iz kupoprodajnih pogodb ne izhaja, da so kupci kupili tudi bodoče deleže na stavbi 5, ki tedaj še ni bila zgrajena. To potrjuje priložena soinvestitorska pogodba z dne 23. 7. 1984. Vključenost cene izgradnje parkirnih mest v prodajno ceno ni razvidno iz pogodbe o prenosu investitorskih obveznosti z dne 20. 6. 1986. Da parkirna mesta pripadajo tudi lastnikom posameznih delov v etažni lastnini v stavbah 1 do 5, ne izhaja iz priloženih listin. Tožnik tudi ni predložil pogodbe, na podlagi katere je pridobil posamezni del v etažni lastnini za stavbo 5, pri kateri je bil tožnik investitor izgradnje 82 parkirnih mest. 5. Druga toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi. Navaja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnik je zahteval ugotovitev, da so posamezni deli stavbe posebni skupni deli vseh vsakokratnih lastnikov stavb od 1 do 9 ter hkrati zahteval, da se vknjiži solastninska pravica v korist le nekaterih in ne vseh posameznih delov stavb 1 do 9. Zahtevek je v tem delu nejasen in sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je odločalo mimo trditvene podlage. Tožnik ni trdil, da ima pravni interes za ugotovitveno tožbo. Razlogi o izkazanem pravnem interesu so neprepričljivi, zlasti ker takšna sodba ne more biti podlaga za vpis v zemljiško knjigo in ne pomeni razdelitve etažne lastnine. Tožnik je trdil, da gre pri posameznem delu stavbe 0000-1138-7 za splošni skupni del, sodišče prve stopnje pa je razsodilo, da gre za poseben skupni del. Sodišče prve stopnje je po vsebini enotni tožbeni zahtevek razdelilo in ga delno zavrnilo ter s tem dalo tožniku drugačno pravno varstvo, kot ga je zahteval. Kršeno je bilo razpravno načelo in drugi toženki pravica do sodelovanja v postopku.

Iz ugodilnega dela izreka sodbe ne izhaja, kakšno je lastninsko razmerje na posebnih skupnih delih stavbe, ali gre za skupno lastnino ali solastnino. Izpodbijana sodba ni primerna za vpis v zemljiško knjigo. Izrek je nelogičen in sam s seboj v nasprotju, saj so posamezni deli stavbe, ki so posebni skupni del, hkrati tudi nosilci lastninskih upravičenj teh istih posameznih delov. Nesporno je bilo, da so določeni posamezni deli v izključni lasti fizičnih in pravnih oseb, kar pomeni, da bi slednji tudi zgolj na podlagi lastništva parkirnega mesta prejeli lastninska upravičenja še na spornih parkirnih mestih. To presega trditveno podlago tožnika, ki je trdil, da 27,191% objekta predstavljajo lastniška parkirna mesta, ki so bila zgrajena za prosti trg, le del parkirnih mest pa je predstavljal skupno lastnino. Posamezni deli stavbe 1 do 9 so tudi le skladišča, pomožni prostori, parkirišča. Ni smiselno, da bi lastniki teh prostorov pridobili tudi lastninsko pravico na spornih parkirnih mestih.

Druga toženka je od pravnega prednika dne 27. 11. 1992 odkupila rezervirano parkirno mesto in zanj plačevala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Vzpostavljena je bila dejanska etažna lastnina, ki pa je bila s sprejetjem akta o oblikovanju etažne lastnine v letu 1999 tudi pravno formalno vzpostavljena. Druga toženka je parkirno mesto kupila na podlagi druge pogodbe kot stanovanje in sploh pred nakupom stanovanja. Upoštevati je treba dejansko etažno lastnino ne glede na vknjižbo v zemljiško knjigo. Druga toženka je z nakupom parkirnega mesta pridobila lastninsko pravico na njem. Druga toženka je kot pravni laik verjela, da je kupila tudi parkirno mesto in plačevala davek.

Pogodbe o upravljanju, ki so jih podpisali upravniki, niso pravno relevantne in ne izkazujejo kolektivne zavesti etažnih lastnikov. Ob vzpostavitvi etažne lastnine v letu 1999 parkirišče 7 ni bilo evidentirano kot posebni ali splošni skupni del stavbe. Dokazna ocena je pavšalna in ne sledi 8. členu ZPP, sodišče prve stopnje pa je nepravilno prevalilo dokazno breme za dokazovanje negativnega dejstva na stran toženk.

Napačna je pravna podlaga 23. člena SZ-1. Parkirna mesta v stavbi 5 niso skupni deli večstanovanjskih stavb. V stavbi so poslovni prostori, zato bi bilo treba uporabiti določbe SPZ. Tožnik niti ni trdil, da bi bila stavba 5 večstanovanjska stavba, druga toženka pa je navajala, da gre za poslovno stanovanjsko stavbo. Parkirna mesta tudi niso skupni deli, kot je kotlovnica ali hidrofor. Za ugotavljanje zakonskega pogoja skupnih prostorov po 23. členu SZ-1 bi sodišče prve stopnje moralo podrobneje ugotavljati, kakšen je bil namen gradnje. Gradnja stavb 1 do 9 ni bila sočasna, niti v stavbi 5 ni vseh parkirnih prostorov. Gradnja in načrti so se večkrat spreminjali. Ni mogoče že na podlagi zazidalnega načrta ali investicijskega programa gradnje, sklepati na lastninsko pravico na določeni nepremičnini. Drugo toženka je trdila, da imajo stavbe 1 do 5 že zagotovljeno možnost parkiranja s parkirnimi mesti v izključni uporabi, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožnik bi moral dokazati, da so vsi etažni lastniki plačali izgradnjo parkirišč. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno prevalilo dokazno breme na drugo toženko, saj negativnega dejstva ne more dokazati. Tožnik ni predložil ustreznih pogodb etažnih lastnikov, ki bi potrjevale, da so vsi etažni lastniki stavb 1 do 5 prispevali sredstva za izgradnjo. Priložene listine so le splošni programi ali pogodbe z izvajalci del. 82 parkirnih mest se je gradilo pa načinu gradnje za trg. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da vsa sporna parkirna mesta sodijo pod kvoto za skupno gradnjo. Solastniške deleže so pridobili le tisti, ki so prispevali h gradnji.

Sporazum o ugotovitvi deležev z dne 2009 ni relevanten, saj ga niso podpisali zemljiškoknjižni lastniki, ampak četrti toženec, ki niti ni bil investitor. Če so h gradnji prispevali vsi kupci stanovanj, ni jasno, zakaj bi sporna parkirna mesta pripadala tudi lastnikom poslovnih prostorov, lastniških parkirnih mest, kleti. Katerim etažnim lastnikom parkirna mesta sploh služijo, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, le pavšalno je zaključilo, da vsem vsakokratnim lastnikom.

6. Tožnik je odgovoril na pritožbo prve in tretje toženke ter pritožbo druge toženke. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev obeh pritožb. 7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi prve in tretje toženke ter druge toženke pa nista utemeljeni.

8. Tožnik je trdil, da je skupaj s preostalimi etažnimi lastniki v stanovanjski soseski X 1/5 – Y., ki v naravi predstavlja stanovanjsko-poslovni kompleks devetih stavb, solastnik spornih parkirnih mest, ki se nahajajo v stavbi 5 in so skupni deli vseh etažnih lastnikov stavb 1 do 9. Prva toženka je lastninsko pravico na spornih parkirnih mestih pridobila zaradi napake stečajne upraviteljice in sodišča v stečajnem postopku nad četrtim tožencem (prvi toženki je bila priznana izključna lastninska pravica na parkirnih mestih, namesto zahtevane solastninske pravice glede na sorazmerni delež kupnine stanovanja). Prva toženka je nato z drugo in tretje toženko sklenila pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (Pogodba 1 in 2) in na drugo toženko prenesla lastninsko pravico na parkirnem mestu z ID znakom 0000-1183-7, na tretje toženko pa parkirni mesti z ID znakoma 0000-1183-5 in 0000-1183-65. Tožnik je z izbrisno tožbo zahteval vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in zahteval, da se ugotovi, da sta Pogodbi 1 in 2 nični, ter da so sporna parkirna mesta skupni deli vseh stavb 1 do 9. 9. Iz bistvenih razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev izbrisne tožbe in zahtevka na ugotovitve ničnosti Pogodb 1 in 2 izhaja, da se je prva toženka veljavno vpisala kot lastnica spornih parkirnih mest na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sklepa v stečajnem postopku o preizkusu izločitvenih pravic), zato je lahko veljavno razpolagala in prenesla lastninsko pravico na spornih parkirnih mestih naprej na drugo in tretje toženko, ne glede na subjektivno vedenje, da je v stečajnem postopku prišlo do napake in parkirna mesta v resnici predstavljajo skupne dele več večstanovanjskih stavb. Ravnanja prve toženke ni prepoznalo kot nepoštenega, nemoralnega. Ker je imel tožnik možnost sodelovati v stečajnem postopku, pa ni podanih izjemnih okoliščin, ko sodna praksa vseeno dopušča izbrisno tožbo zaradi neveljavnosti vknjižbe, ki temelji na pravnomočni sodni odločbi. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno zmotni.

10. Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Praviloma je vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena (4. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). Vendar pa tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja sodno prakso, ki v izjemnih priomerih dopušča vložitev izbrisne tožbe, tudi če izredna pravna sredstva niso bila vložena. Bistvo izbrisne tožbe je namreč v varstvu nevknjiženega (resničnega) imetnika pravice.

11. Kot tipična primera izjemnih okoliščin sodna praksa navaja nemožnost sodelovanja stranke v postopku, v katerem je bila izdana pravnomočna sodna odločba in zlorabo postopka ali nepošteno ravnanje strank v postopku.1 Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je imel tožnik v stečajnem postopku realno možnost sodelovanja in možnost vložiti zoper odločitev stečajne upraviteljice ustrezna pravna sredstva. To nenazadnje izhaja že iz samega sklepa o preizkusu izločitvenih pravic z dne 18. 1. 2016 (A7). V 2.1. točki je bila priznana izločitvena pravica tožniku, v 2.3. točki pa izločitvena pravica prvi toženki. Zaradi posebnosti samega stečajnega postopka (načelo koncentracije in hitrosti postopka ter enakega obravnavanja upnikov) velja neizpodbitna domneva po četrtem odstavku 122. člena ZFPPIPP, da je bil tožnik s takšnim sklepom seznanjen. Sklep je obsegal le tri ugotovitvene točke. Ob skrbnem ravnanju bi tožnik moral in mogel vedeti, da je bila tožnici napačno priznana izločitvena pravica na nepremičninah, na katerih naj bi bil tudi sam solastnik. Vendar pa je sodišče prve stopnje (nepoštenemu) ravnanju prve toženke v stečajnem postopku in pri nadaljnjem prenosu lastninske pravice na parkirnih mestih napačno priznalo pravno varstvo.

12. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da se od posameznika tudi v sodnih postopkih za pridobitev pravic zahteva, da ravna skladno z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic.2 Ravnanje stranke, ki je seznanjena, da dejansko stanje lastništva nepremičnine ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju in v sodnem postopku ravna v nasprotju s tem, je nepošteno ravnanje.3 Nedvomno pa pravic, pridobljenih z zlorabo, v sodnem postopku ni mogoče varovati. Kadar pride do trka zatrjevanih pravic strank, pridobljenih na podlagi različnih pravnih naslovov, mora sodišče opraviti vrednostno tehtanje pomena nasproti si stoječih pravic tožnika in toženca na način, da pri izvrševanju pravice enega ne bi prišlo do prekomernega posega v pravico drugega. Potrebna je presoja, ali bi tožniku onemogočili učinkovito varstvo njegove lastninske pravice, če bi mu odrekli možnost vložitve izbrisne tožbe v luči ravnanja obeh strank. V zadevi II Ips 309/2015 je VSRS kot izjemne okoliščine prepoznalo primer, ko je bila tožba s strani drugega toženca vložena fiktivno z namenom obiti prisilne predpise in je bila pasivnost toženca, ki na tožbo ni odgovoril, storjena z namenom zlorabe.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi v konkretnem primeru podane izjemne okoliščine, v katerih je izbrisna tožba tožnika dopustna, kljub temu da izpodbijana vknjižba temelji na pravnomočni sodni odloči. Iz neprerekanih trditev in nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prva toženka v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico v solastniškem deležu glede na sorazmerni del plačane kupnine za stanovanje, vendar je stečajna upraviteljica napačno ugotovila, da je prva toženka pridobila izvirno lastninsko pravico na vseh spornih parkirnih mestih v celotnem deležu in ne zgolj v solastniškem deležu. Prva toženka se je zavedala in sama priznavala, da je sklep o priznanju izločitvene pravice nepravilen, zato je z drugo in tretje toženko, ki sta prav tako prijavili izločitveno pravico, sklenila pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (Pogodba 1 in 2). V uskladitvenih pogodbah so toženke tudi izrecno navedle, da parkirna mesta (296 parkirnih mest) predstavljajo skupne dele naprav stanovanjskih, stanovanjsko-poslovnih in poslovnih objektov v ureditvenem območju X 1/5, na katerih pridobijo lastniki stanovanjskih in poslovnih površin idealne lastniške deleže, sorazmerne z deleži kupnin, namenjenih za izgradnjo podzemnih parkirišč in koridorja. Parkirna mesta so bila povezana z nakupom stanovanja in poslovnih prostorov in kot takšna skupni deli stavbe. Iz navedene pogodbene vsebine tako brez dvoma izhaja, da se je prva toženka zavedala, da je stečajno sodišče napravilo napako, ko ji je priznalo izključno lastninsko pravico na spornih parkiriščih. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da je bilo ravnanje prve toženke, ki je takšno napako stečajnega sodišča namerno zamolčala, kar je imelo usodne posledice, tj. izgubo lastninske pravice ostalih etažnih lastnikov, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic. Da prva toženka, očitno z namenom prilastitve parkirnih mest, sodišča ni opozorila na napako, potrjuje njeno nadaljnje ravnanje, ko je s pogodbo sporna parkirna mesta prenesla na drugo in tretje toženko.

14. Že iz naslova Pogodb 1 in 2 izhaja, da so se toženke zavedale dejstva, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnega, dejanskega stanja. Iz same vsebine pogodbe pa, da prenašajo lastninsko pravico na skupnih delih več večstanovanjskih stavb. Ravnanje prve toženke, ki se je zavedala, da so sporna parkirna mesta solastnina etažnih lastnikov, vendar o napaki stečajnega sodišča ni obvestila in kot se je izkazalo, vse z namenom, da bo sama razpolagala in samovoljno določila, kdo od etažnih lastnikov je upravičen do parkirnih mest, ni pošteno ravnanje, ki bi lahko uživalo sodno varstvo. Ob tehtanju nasproti si stoječe solastninske pravice tožnika (kot solastnika zunajknjižne lastninske pravice na parkirnih mestih) in toženkine lastninske pravice, pridobljene v stečajnem postopku zaradi napake stečajne upraviteljice, je treba dati prednost prejšnjim lastnikom pred nepoštenim pridobiteljem.

15. Kljub neskrbnemu ravnanju tožnika v stečajnem postopku, ki takšnega sklepa ni pravočasno izpodbijal, tožnik utemeljeno izpostavlja stališče sodne prakse, da ko si nasproti stojita neskrbna in nepoštena stranka, ne more biti dvoma, da je treba dati varstvo prvi, čeprav ni izkazala potrebne skrbnosti, ki bi jo sicer mogla in morala. V ta namen je tožniku treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo, če ga zakon ne predvideva, tudi z njegovo ustavno skladno razlago.4 Izbrisna tožba je zato dopustna, čeprav izpodbijana vknjižba temelji na pravnomočni sodni odločbi.

16. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni utemeljil, zakaj šteje sklep o preizkusu izločitvenih pravic za materialno nepravilen. Tožnik je navajal, da je bil sklep izdan v nasprotju z dejanskim in pravnim stanjem ter prijavljeno izločitveno pravico in tako sklep ne odraža resničnega in pravnega stanja spornih parkirnih mest. Tožnik izbrisne tožbe ne vlaga na podlagi 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 in ni potrebno, da bi navajal, iz katerega razloga naj bi bila vknjižba neveljavna (revizija, zahteva za varstvo zakonitosti, itd.), kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve. Bistveno je, da je tožnik izkazal izjemne okoliščine ter nadalje neveljavnost vknjižbe iz materialnopravnega razloga.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je vknjižena lastninska pravica prve toženke neveljavna, ker je bila prvi toženki priznana izključna lastninska pravica na skupnih delih več večstanovanjskih stavb. Napaka stečajne upraviteljice o priznanju izločitvene pravice prvi toženki ni bila sporna. Res je, da formalna pravnomočnost sanira vsebinske napake in se mora načelo materialne resnice umakniti pred načelom pravne varnosti. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da prva toženka v stečajnem postopku ni ravnala pošteno. Zaradi njenega slabovernega ravnanja, ki je bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom prepovedjo zlorabe pravic, pa vknjižbi sporne lastninske pravice ni moč nuditi sodnega varstva in je vknjižba prve toženke kot izključne lastnice na skupnih delih več stavb (spornih parkiriščih), materialnopravno neveljavna. Prva toženka bi stečajno sodišče morala opozoriti na napako. Njena pasivnost, posebej z vidika presoje njenih kasnejših ravnanj, pa kaže, da je napako sodišča zavestno zamolčala z namenom, da bi si prilastila sporna parkirna mesta in z njimi samostojno razpolagala.

18. Ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča o dopustnosti izbrisne tožbe in neveljavnosti vknjižbe, se kot zmotno izkaže tudi pravno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev navedene izbrisne tožbe, ker bi bilo z njo vzpostavljeno razmerje med četrtim tožencem in prvo toženko, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in ponovnim vpisom četrtega toženca v zemljiški knjigi, bo tožniku omogočeno, da lahko uveljavlja lastninska upravičenja v izhodiščnem položaju, kot pred zmotno odločitvijo stečajnega sodišča. Prav tako bo njegov položaj varovan v razmerju do prve toženke, ki bi lahko prenesla lastninsko pravico naprej tretji dobroverni osebi in tožnik zaradi načela varstva zaupanja v zemljiško knjigo ne bi imel več možnosti izpodbijati vknjižbe. Izbrisna tožba namreč ni dovoljena proti dobrovernim osebam, v katerih korist je bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižena oziroma predznamovana z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe (tretji odstavek 244. člena ZZK-1).

19. Tožnik je uveljavljal izbrisno tožbo tudi v razmerju med prvo, drugo in tretje toženko. Neveljavnost te vknjižbe je sicer predpogoj za uspešno uveljavljanje izbrisne tožbe v razmerju med prvo toženko in četrtim tožencem za sporna tri parkirna mesta, ki jih je prva toženka prenesla na drugo in tretje toženko. Zaradi verige prenosov lastninske pravice so toženci tudi nujni sosporniki.

20. Sodišča prve stopnje je tudi v tem delu napačno zavrnilo zahtevek, ker je za izhodiščno stanje upoštevalo, da sklenjeni pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (Pogodbi 1 in 2) temeljita na pravnomočni sodni odločbi in njuna veljavnost ni vprašljiva, ne glede na voljo pogodbenih strank. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja, da že iz same vsebine Pogodb 1 in 2 izhaja, da so se pogodbene stranke zavedale, da sporna parkirna mesta predstavljajo skupne dele več večstanovanjskih stavb in so kot takšni, izven pravnega prometa (res extra commercio). Drugi in tretji toženki, ki sta po nespornih trditvah tožnika tudi prijavili izločitveno pravico v stečajnem postopku v solastniškem deležu glede na višino kupnine za stanovanje (kar jasno izhaja tudi iz 1. člena Pogodb 1 in 2), je bilo nedvomno znano dejstvo, da zemljiškoknjižno stanje po odločitvi stečajnega sodišča ne odraža resničnega dejanskega stanja v naravi. Druga in tretje toženka sta vedeli, da parkirna mesta predstavljajo skupne dele več večstanovanjskih stavb in so solastnina etažnih lastnikov. Tudi sami sta prijavili izločitveno pravico in ne izključne lastninske pravice posameznega dela stavbe. Vedeli sta, da prva toženka ni dejanski lastnik spornih parkirišč in da toženke kot etažne lastnice, ne morejo biti vpisane kot izključne lastnice skupnih delov.

21. Kljub pravnomočni sodni odločbi, sta bili druga in tretje toženka ob sklepanju pogodb o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim v slabi veri, zato ju načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje in je izbrisna tožba dopustna tudi zoper njiju.

22. Pogodbi 1 in 2 sta materialnopravno neveljavni iz objektivnega razloga, nedopustnosti predmeta. Pogodba s takšnim predmetom je nična (35. člen OZ). Kljub pravnomočni sodni odločbi sta obe pogodbeni stranki vedeli za resnično dejansko stanje, da je predmet pogodbe skupni del zgradbe v etažni lastnini, ki ne more biti predmet samostojnega razpolaganja (112. člen SPZ). Formalističen pristop sodišča prve stopnje, ki je že na načelni ravni zavrnilo presojo volje strank in njihovega ravnanja, je napačno. Okoliščine, da so toženke ob sklenitvi pogodbe vedele, da prva toženka dejansko ni izključna lastnica spornih parkirnih mest, ampak so skupni deli zgradbe, bistveno vpliva na presojo veljavnosti sklenjenega pravnega posla. Navedeno namreč pomeni, da so pogodbene stranke vedele, da prenašajo v izključno pravico skupni del zgradbe, kar ni dopustno. Ob zavedenju, da je stečajna upraviteljica napravila napako, je bilo njihovo ravnanje tudi nemoralno, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter s tem niso zasledovale pravičnejše razdelitve parkirnih mest, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vknjižba druge in tretje toženke na spornih parkirnih mestih je zato neveljavna iz materialnopravnega razloga, ničnosti zavezovalnega pravnega posla.

23. Tožnik je postavil tudi samostojni ugotovitveni zahtevek, da sta obe pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 26. 7. in 31. 7. 2017 nični. Pritožbeno sodišče je materialnopravno neveljavnost obeh pogodb presojalo že v okviru dajatvenega zahtevka izbrisne tožbe. Tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe v konkretnem primeru tako predstavlja le vmesni ugotovitveni zahtevek. Ta zaradi prejudicialnosti do glavnega (izbrisnega) zahtevka ne obremenjuje ne tožencev ne sodišča, zato uveljavljanje takšnega zahtevka ni omejeno z izkazovanjem pravnega interesa (tretji odstavek 181. člena ZPP). Ta mora biti podan glede glavnega predmeta spora, ki je v konkretnem primeru oblikovalna (izbrisna) tožba, za katero se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. V tem primeru pa je tožnikov interes, da se zaradi očitno neurejenih lastninskopravnih razmerij med etažnimi lastniki stavb 1 do 9 pravno razmerje med strankami razreši tudi z učinkom pravnomočnosti, da bi odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz istega razmerja.5 Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in ugotovilo ničnost Pogodb 1 in 2. 24. V nadaljevanju izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila v stavbah 1 do 9 na spornih parkirnih mestih vzpostavljena dejanska etažna lastnina in da iz priloženih listin izhaja, da so sporna parkirna mesta skupni deli vseh etažnih lastnikov stavb 1 do 9. Toženke v pritožbah utemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno citiralo določbo 23. člena SZ-1, ki je bila spremenjena z novelo SZ-1E. Prvi do tretji odstavek 23. člena SZ-1 ne določajo več, da so skupni deli več večstanovanjskih stavb posebni skupni deli, ampak zgolj samo skupni deli, ki so namenjeni rabi več večstanovanjskih stavb ali drugih nepremičnin. Prav tako zakon ne predpisuje več kriterijev za določanje skupnih delov kot tistih, ki so bili zgrajeni s takšnim namenom in so gradnjo plačali lastniki oziroma etažni lastniki in njihovi pravni predniki. Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona – SZ-1E (Uradni list RS, št. 90/21 z dne 4. 6. 2021) je tako spremenil zakonsko definicijo skupnih delov več večstanovanjskih stavb, ki so poimenovani le še kot skupni deli. Tožba v konkretnem postopku je bila vložena pred novelo SZ-1E. Iz tožbe in nadaljnjih pripravljalnih vlog očitno izhaja, da je tožnik ves čas postopka vsebinsko zatrjeval in zahteval, da se ugotovi, da so sporna parkirna mesta skupni del vseh stavb 1 do 9. 25. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe SZ-1, saj tekom pravdnega postopka ni bilo sporno, da stavbe 1 do 9 predstavljajo stanovanjsko-poslovni kompleks. Stanovanjsko-poslovna stavba je ena izmed vrst večstanovanjskih stavb, ki jih določa peti odstavek 2. člena SZ-1. Ni jasno, zakaj bi sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega procesnega vodstva stranke posebej opozoriti, da bo uporabilo določbe SZ-1. Nobena od strank ni navajala, da bi bilo v stavbah 1 do 9 več kot polovica poslovnih prostorov, niti tega druga toženka ne navaja v pritožbi. V okviru programa vodenja postopka pa so bile stranke na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 6. 2018 seznanjene z uporabo SZ-1 kot relevantnega predpisa.

26. Ne držijo pritožbene navedbe toženk, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, ki naj bi drugače kot je zahteval v tožbenem zahtevku, v tožbi zatrjeval, da so sporna parkirna mesta posebni skupni deli le nekaterih etažnih lastnikov. Iz tožbenih trditev tožnika izhaja, da so sporna parkirna mesta v lasti vseh vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavb 1 do 9 in ne le nekaterih. Napačno označbo spornih parkirnih mest kot posebnih skupnih delov, namesto zgolj skupnih delov, je pripisati le spremembi zakonske ureditve. Toženke moti dejstvo, ker po sedanji ureditvi SZ-1 v četrtem odstavku 3. člena določa, da so skupni deli solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) in po spremenjeni ureditvi ni več logično, da bi posebni skupni deli pripadali vsem etažnim lastnikom, saj SZ-1 za takšen primer določa, da gre zgolj za skupne dele. Posebni skupni deli pa so solastnina le nekaterih etažnih lastnikov.

27. Vendar pa je predmet spora v konkretnem primeru druga kategorija skupnih delov, tj. skupni del več večstanovanjskih stavb. Tožnik je namreč s tožbenim zahtevkom zahteval, da se ugotovi, da so sporna parkirna mesta skupni deli več večstanovanjskih stavb 1 do 9. Gre za relativno novo zakonsko določeno posebno kategorijo skupnih delov več stavb. Pravna ureditev skupnega dela več večstanovanjske stavbe pa ni enaka pravni ureditvi skupnega dela stavbe. 18. člen SZ-1 na splošno določa, da so skupni deli večstanovanjske stavbe solastnina etažnih lastnikov. 23. člen SZ-1 nadalje podrobneje določa način upravljanja takšnih skupnih delov več večstanovanjskih stavb. Podrobnejša lastninsko pravna razmerja pa določa z novelo SPZ-B spremenjeni šesti odstavek 105. člena SPZ, ki določa, da če je posamezni del zgradbe ali nepremičnina namenjena skupni rabi etažnih lastnikov dveh ali več zgradb v etažni lastnini ali skupni rabi etažnih lastnikov ene ali več zgradb in lastnikov ene ali več nepremičnin, se obravnava kot njihov skupen del, ki je v solastnini etažnih lastnikov teh zgradb oziroma v solastnini etažnih lastnikov in lastnikov nepremičnin. Toženke v pritožbi pravilno grajajo, da takšni skupni deli niso več v skupni lastnini vseh etažnih lastnikov, ampak v solastnini etažnih lastnikov teh zgradb.

28. Bistvena razlika med splošnim skupnim delom stavbe in splošnim skupnim delom več stavb je tudi pri vpisu v zemljiško knjigo. Po 5. točki 15. a člena ZZK-1 se pri vsaki nepremičnini, ki je splošni skupni del več stavb v etažni lastnini, vpiše delež solastnine vsake od teh stavb v etažni lastnini. To pomeni, da se na skupnih delih, ki služijo več stavbam hkrati, ne vpisujejo idealni deleži vseh vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov teh stavb, ampak se vpiše solastninski delež vsake od te stavbe.

29. Zmotna uporaba 23. člena SZ-1 pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V izpodbijani VI. točki izreka namreč sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre na spornih parkirnih mestih, kot skupnih delih več večstanovanjskih stavb, za skupno lastnino ali solastnino, ampak je zgolj ugotovilo, da parkirna mesta predstavljajo skupne dele stavb 1 do 9. Zatrjevanega vsebinskega notranjega nasprotja v VI. točki izreka izpodbijane sodbe ni. Postavljeni ugotovitveni zahtevek se je jasno nanašal na skupne dele vseh stavb 1 do 9 in ne posebne skupne dele v lasti zgolj nekaterih etažnih lastnikov. Tožbeni zahtevek ni dosledno ustrezno oblikovan zgolj zaradi spremembe SZ-1. Ker po novem SZ-1 posebne skupne dele, ki služijo več stavbam, opredeljuje le še kot skupne dele več večstanovanjskih stavb, je pritožbeno sodišče iz izreka izpustilo besedo „posebni“. Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo zgolj osnovni pravni položaj spornih nepremičnin (parkirnih mest) kot skupnih delov vseh stavb 1 do 9, je pritožbeno sodišče iz izreka izpustilo tudi, da so sporni posamezni deli skupni deli vseh vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbah. Solastninska pravica na skupnih delih več večstanovanjskih stavb se namreč vpisuje v korist vseh stavb, ki jim takšen del služi, in ne več v korist vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov teh stavb.

30. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju zahtevek tožnika, da se ugotovi solastninska pravica na parkirnih mestih zavrnilo iz razloga napačne pasivne legitimacije. V VII. točki izreka, ki jo tožnik zgolj pavšalno izpodbija, brez navedbe vsebinskih razlogov, je pravilno obrazložilo, da bi za določitev solastninskih deležev, tožnik moral na pasivni strani zajeti vse etažne lastnike stavb 1 do 9. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zato utemeljeno ugotovilo le, da sporna parkirna mesta predstavljajo skupne dele vseh stavb 1 do 9, brez da bi ugotavljalo idealne deleže. Zgolj formulacija izreka ni bila dosledna in usklajena s spremenjenimi zakonskimi določbami.

31. Z izpodbijano odločitvijo solastninski deleži še niso bili ugotovljeni. Pritožbene navedbe toženk, da so bila v stavbah 1 do 9 grajena nekatera parkirna mesta za prosti trg in so le kupci stanovanj in poslovnih prostorov prispevali k izgradnji spornih parkirnih mest, bodo relevantna šele v postopku ugotavljanja višine solastniških deležev vseh stavb 1 do 9 na spornih parkirnih mestih kot skupnih delih teh stavb. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožnikove trditvene podlage. Iz izpodbijane sodbe izhaja zgolj odločitev o osnovnem pravnem položaju spornih parkirnih mest, brez ugotavljanja idealnih deležev.

32. Toženke v pritožbi neutemeljeno navajajo, da je takšen izrek neizvršljiv in tožnik zato nima pravnega interesa za postavljeni zahtevek. Izvršljivost ugotovitvenega zahtevka ni pogojena z vpisom v zemljiško knjigo. Toženki imata sicer prav, da takšen izrek ne omogoča vpisa v zemljiško knjigo. Določbe ZZK-1 pojma skupnega dela stavbe, ki ni v etažni lastnini, ne poznajo. ZZK-1 v prvem odstavku 13.a člena določa zaključeno število pravnih položajev nepremičnine in načinov vpisa pravic in pravnih dejstev (numerus clausus) in se po 15.a členu ZZK-1 oblikovanje etažne lastnine vpiše tako, da se med drugim pri vsaki nepremičnini, ki je splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, kot njen osnovni pravni položaj vpiše to pravno dejstvo. Osnovni pravni položaj nepremičnine kot splošni ali posebni skupni del stavbe ali več stavb, se v zemljiško knjigo ne more vpisati, če na stavbi ni vzpostavljena etažna lastnina.6 V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da etažna lastnina še ni bila vzpostavljena, ampak obstaja le dejanska etažna lastnina.

33. Za izkazan potrebni pravni interes tožnika, vpis v zemljiško knjigo tudi ni potreben. Tožnik je zatrjeval, da ima skupaj z ostalimi etažnimi lastniki v stavbi 1 do 9 lastninska upravičenja na spornih parkirnih mestih, ki so mu bila kršena z vpisom lastninske pravice toženk. S tem je utemeljeval pravni interes za vložitev ugotovitvene lastninske tožbe. Druga toženka tekom postopka konkretneje tožnikovega pravnega interesa za takšen ugotovitveni zahtevek ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno prepoznala neusklajeno resnično dejansko stanje z zemljiškoknjižnim stanjem kot tožnikov pravni interes za ugotovitveno lastninsko tožbo. Res je, da se do vzpostavitve etažne lastnine solastnina na skupnih delih ne more vpisati v zemljiško knjigo, vendar je dokončno pravnomočno rešeno vprašanje o pravnem statusu spornih nepremičnin, v pravno korist tožnika, do dokončne ureditve lastninskih razmerij v postopku za vzpostavitev etažne lastnine je to tudi varovalo pred morebitno ponovno nezakonito samostojno razpolaganje toženk s skupnimi deli.

34. Toženki neutemeljeno ugovarjata tudi napačni pasivni legitimaciji. Iz neprerekanih trditev strank izhaja, da so na spornih parkirnih mestih kot lastnice vpisane toženke, ter na določenih parkirnih mestih še četrti toženec, ker se prva toženka še ni vpisala v zemljiško knjigo, kljub temu, da ji je bila priznana izločitvena pravica za vsa sporna parkirna mesta. Tudi v pritožbi prva in tretje toženka ter tožnik navajajo, da je na parkirnih mestih 1, 2 in 4 še vedno vpisan četrti toženec. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi in iz VI. točke izreka izpodbijane sodbe izpustilo zavrnilni del odločitve, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnih delov stavb 1 do 9 (napačno) zavrnilo v razmerju do četrtega toženca. Četrti toženec je še vedno vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik nekaterih parkirnih mest, zato ni razloga, da bi se zoper zanj zahtevek zavrnil. Ker so z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom zajeti vsi sedanji zemljiškoknjižni lastniki vseh navedenih spornih parkirnih mest, bi bilo nepotrebno, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek diferenciralo in ločeno za vsak posamezni del stavbe navedlo zoper katero stranko se tožbenemu zahtevku ugodi. Jasno je, da lastninski ugotovitveni zahtevek učinkuje le proti zemljiškoknjižnemu lastniku.

35. Ni razloga, da parkirna mesta ne morejo biti skupni del več večstanovanjske stavbe. Skupna parkirišča so lahko namenjena za skupno rabo vseh etažnih lastnikov več stavb. Tudi pravna teorija kot tipičen primer skupnih delov navaja skupne kotlarne, parkirišča, zunanje zelene površine in podobne skupne dele.7 V osnovi so skupni deli namenjeni skupni rabi vseh etažnih lastnikov posameznih delov stavbe (prim. prvi odstavek 5. člena SZ-1), tudi etažnim lastnikom, ki so lastniki le posameznega prostora. Enako se skupni del, ki je namenjen rabi več večstanovanjskih stavb ali drugih nepremičnin, ohranja za doseganje skupnega namena za vse večstanovanjske stavbe ali druge nepremičnine, ki jim služi. Koliko in kdo je dejansko prispeval za izgradnjo skupnih delov stavb 1 do 9, pa bo relevantno pri določitvi solastniških deležev.

36. Ni jasno, kakšno drugačno pravno varstvo je dalo sodišče prve stopnje tožniku s tem, ko je ugotovilo, da so parkirna mesta skupni deli, vendar solastnine zaradi napačne pasivne legitimacije ni določilo. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da so parkirna mesta skupni deli, na katerih naj se določijo še idealni deleži. Sodišče idealnih deležev ni določilo, zgolj ugotovilo je, da so sporna parkirna mesta skupni deli. Sodišče prve stopnje je tožniku kvečjemu odreklo del pravnega varstva, ni pa mu omogočilo drugačnega, kot neutemeljeno navaja druga toženka v pritožbi. Z izpodbijano sodbo v VI. točki izreka pa se tudi ne ugotavlja, da bi bili isti posamezni deli (parkirna mesta) hkrati razglašeni za nosilce upravičenja teh istih posameznih delov.

37. Toženke v nadaljevanju brezuspešno izpodbijajo podrobno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se je opredelilo do vseh bistvenih in relevantnih navedb toženk in utemeljeno zaključilo, da je v stavbah 1 do 9 obstajala dejanska etažna lastnina ter so sporna parkirna mesta skupni deli vseh stavb. Zaključki sodišča temeljijo na več listinah, ki potrjujejo trditve tožnika, da so bila parkirna mesta grajena in namenjena uporabi vseh etažnih lastnikov v stavbah 1 do 9. Toženke pravilno navajajo, da je dejanska etažna lastnina lahko nastala le do l. 2003, ko je v veljavo stopil SPZ. Vendar iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razumeti, da bi etažna lastnina nastala šele po letu 2003. V 44. točki je navedlo več listin, ki izvirajo iz obdobja v letih 1982 do 1991, ko se je načrtovala gradnja soseske X 1/5 ter tudi deloma že gradila. Navedene listine so potrjevale, da so bila parkirna mesta načrtovana za uporabo kot skupni del vseh stavb 1 do 9, in da je gradnja spornih parkirnih mest potekala kasneje kot gradnja prvih stanovanj. Četudi so bile stavbe 1 do 4 grajene pred stavbo 5, kjer se parkirna mesta nahajajo, to ne pomeni, da zgrajena parkirna mesta niso mogla biti že vnaprej plačana s strani kupcev stanovanj v stavbah 1 do 4 ali da zasnovni načrt ni predvideval, da bodo parkirna mesta v uporabi kot skupni deli vseh stavb.

38. Druga toženka sama v pritožbi navaja, da je že v letu 1992 sklenila kupoprodajno pogodbo rezerviranega parkirnega mesta v garažni hiši. Torej še pred izgradnjo spornih parkirnih mest v stavbi 5. Ni jasno, zakaj investitor ne bi mogel prodati še nezgrajenega dela stavbe in že pri prodaji stanovanj v stavbah 1 do 4 razpolagati s parkirnimi mesti, ki so bila šele predvidena za gradnjo. Prav tako sodišče prve stopnje o zadevi ni odločilo zgolj na podlagi zazidalnih in investitorskih načrtov, ampak tudi na podlagi pogodb, ki so jih sklenile toženke ter v imenu etažnih lastnikov upravniki.

39. Listine, ki se nanašajo na kasnejši datum (A5, A6, A13, A22, A23), zgolj izkazujejo dejansko uporabo parkirnih mest in kolektivno zavest etažnih lastnikov vseh stavb in ne dejstva, da bi bila takrat šele ustanovljena dejanska etažna lastnina. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo točnega dneva nastanka dejanske etažne lastnine. Navedba točnega datuma bi bila neživljenjska. Bistveno je, da je iz več priloženih listin iz obdobja pred letom 2003 izhajala ureditev, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter so jo etažni lastniki očitno več let v naravi dejansko izvrševali, kar potrjujejo priložene listine iz obdobja po letu 2009. Toženke preveliko težo poklanjajo sporazumu o ugotovitvi solastniških deležev (A13), ker etažni lastniki niso bili stranke sporazuma. Navedene listine sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot ključnega dokaza. Gre le za eno izmed listin, iz katerih skladno izhaja, da so bila parkirna mesta namenjena in po zasnovi načrtovana kot skupni deli vseh stavb.

40. Sodišče prve stopnje pa se je oprlo predvsem na pogodbo o upravljanju garažne hiše (A22), ki so jo podpisali etažni lastniki vseh stavb, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. S tem je prepričljivo ugotovilo, kakšna je bila dejanska kolektivna volja vseh etažnih lastnikov. Sporazum (A13) pa je sodišče prve stopnje omenjalo predvsem v povezavi z razlago, zakaj je bil na vseh parkirnih mestih vpisan kot lastnik četrti toženec. Druga toženka zmotno navaja, da takšno stališče sodišča prve stopnje pomeni, da bi lahko večina etažnih lastnikov na skupnih delih priznala lastninsko pravico nekomu tretjemu. Sodišče prve stopnje je voljo večine upoštevalo le pri presoji dejanskega načina izvrševanja posesti etažnih lastnikov na parkirnih mestih in upoštevanju etažnih razmerij v naravi.

41. Pavšalne pritožbene navedbe druge toženke, da je bila etažna lastnina tudi pravno formalno vzpostavljena že v letu 1999, niso utemeljene in izkazane ter nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku. V tem primeru konkretnega spora med etažnimi lastniki niti ne bi bilo, saj bi bila etažna lastnina že pravno formalno urejena in dokončana.

42. Ni relevantno zgolj financiranje gradnje parkirnih mest. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da toženke z nobeno od priloženih listin niso uspele dokazati, da naj bi h gradnji prispevali le kupci stanovanj v stavbah 6 do 9. Toženke niso dokazovale negativnega dejstva. Trdile in dokazovale so, da so bila parkirna mesta zgrajena in plačana le s strani nekaterih etažnih lastnikov. Kot dokaz bi lahko priložile kakršnokoli listino, ki bi to potrjevala. Tega niso uspele dokazati.

43. Prva in tretja toženka neutemeljeno grajata, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi večje verjetnosti in ne dokaznega standarda prepričanja. Trditve tožnika je sodišče prve stopnje štelo za dokazane. Iz 48. in 49. točke obrazložitve jasno izhaja, da ni sodilo na podlagi dokaznega standarda večje verjetnosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi toženke morale priložiti drug dokaz, ki bi z večjo verjetnostjo izkazoval nasprotno od dokazanega. Izkazovanje z večjo verjetnosti od dokazanega pomeni, da je nasprotna trditev dokazana. Iz obrazložitve, da toženke niti na ravni verjetnosti niso uspele dokazati svojih trditev, pa jasno izhaja, da toženke trditev niso uspele izkazati niti v manjši meri od zahtevane stopnje prepričanosti.

44. Druga toženka neutemeljeno opozarja na pomanjkljivo dokazno gradivo tožnika, ki ni predložil nobene kupoprodajne pogodbe za stanovanje. Tožnik je predložil več drugih listin, ki so potrjevale njegove trditve. Dokazno breme se je tako prevalilo na toženke, ki pa same niso predložile listin, ki bi dokazovale drugače, ali morebiti, da so bila sporna parkirna mesta ravno tista parkirna mesta, ki so bila namenjena za prosti trg. Ravno nasprotno, iz pravnega posla pridobitve stanovanja druge toženke od pravne prednice C., d. d., izhaja, da je bilo parkirno mesto (garažni prostor) povezano s lastništvom stanovanja in ni šlo za samostojen posamezni del zgradbe v samostojnem pravnem prometu. Tudi ni jasno, zakaj bi oviro, da so sporna parkirna mesta skupni deli vseh stavb 1 do 9 predstavljalo zatrjevano dejstvo, da imajo nekatere stavbe sicer že zagotovljena parkirišča. 45. Toženke tako tudi s pritožbenimi navedbami ne omajejo prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje in ne vnašajo dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da sporna parkirna mesta niso bila zgrajena in namenjena le za potrebe etažnih lastnikov stavb 6 do 9. Iz priloženih listin izhaja, da so bila sporna parkirna mesta zasnovana in zgrajena za uporabo vseh stavb 1 do 9 in predstavljajo skupni del več večstanovanjskih stavb.

46. Tožnik v pritožbi le pavšalno navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v VII. točki izreka, brez navedbe vsebinskih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato ob že obrazloženem tožnikovo pritožbo v tem delu zavrnilo.

47. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično napačno zavrnilo izbrisne tožbene zahtevke in ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost pogodb ter delno napačno oblikovalo izrek v VI. točki sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka te sodbe, ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člen ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Ker pritožba tožnika v preostalem delu ni utemeljena, pritožbi prve in tretje toženke pa sta neutemeljeni v celoti in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev ,na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika v tem (preostalem) delu, pritožbi toženk pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

48. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve. Ker je tožnik po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspel, mu mora tožena stranka skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njegove pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom sodišča prve stopnje. Tožnik ni bil uspešen zgolj z zahtevkom za določitev solastninskih deležev na spornih parkirnih mestih, ki pa je bil zavrnjen že zaradi napačne pasivne legitimacije in posebni dokazni postopek o zahtevku ni tekel. Tožnik torej ni uspel le v sorazmerno majhnem delu in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato je upravičen do povračilo potrebnih pravdnih stroškov.

49. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Tožnik je s pritožbo uspel v pretežnem delu. Argumentirano je odgovoril tudi na pritožbi prve in tretje toženke ter druge toženke. Tožena stranka je zato dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi in tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega predmeta v pritožbenem postopku je znašala 250.000 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo priglašeni strošek za sestavo in vložitev pritožbe po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT) v višini 2.250 točk, materialne izdatke v pavšalnem znesku 32,5 točk, povečano za 22% DDV, kar znese 1.670,79 EUR. K temu je prištelo še plačano sodno takso za vložitev pritožbe v znesku 3.885 EUR.

50. Kot vrednost spornega predmeta pri presoji višine stroška za odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče za prvo in tretje toženko upoštevalo navedeno vrednost v pritožbi 37.500 EUR in za drugo toženko navedeno vrednost 22.000 EUR. Tožniku je za odgovor na pritožbo prve in tretje toženke priznalo priglašeni strošek po tar. št. 22/1 OT v višini 875 točk, materialne izdatke v pavšalnem znesku 17,5 točke, povečano za 22% DDV, kar znese 653,31 EUR. Za odgovor na pritožbo druge toženke pa je tožniku priznalo strošek za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT v priglašeni višini 625 točk, materialne izdatke v pavšalnem znesku 12,5 točke, povečano za 22% DDV, kar znese 466,65 EUR.

51. Toženke s pritožbama niso uspele. Zavzemale so se za zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v VI. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je VI. točko izreka deloma spremenilo, kar pa je bila delna posledica ugoditve pritožbi tožnika, delno pa posledica sprememba zakonske ureditve lastninskih razmerij na skupnih delih več večstanovanjskih stavb. Toženke zato krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

52. Skupaj je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 6.675,75 EUR pritožbenih stroškov, ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.

1 Prim. Sklep VSRS II Ips 180/2015 z dne 20. 10. 2016, sklep VSRS II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015, sodba in sklep VSRS II Ips 309/2015 z dne 13. 7. 2017. 2 Prim. Sodba VSRS II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012. 3 Prim. Sodba VSRS II Ips 220/2006 z dne 10. 7. 2008. 4 Prim. Sodba VSRS II Ips 24/2017 z dne 5. 3. 2018. 5 Prim. A. Galič, komentar k 181. členu ZPP v: L. Ude, N. Betteto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 160. 6 Prim. 2. točko prvega odstavka 13.a člena ZZK-1 in sklep VSK Sklep CDn 243/2020 z dne 27. 11. 2020. 7 F. Gerbec: Spremembe Stanovanjskega zakona - SZ-1E na rešetu prakse, Pravna praksa št. 28/2022, letnik 2022, str. 6 – 11.