Jedro

Ker je bilo prvič drugačno materialno pravo (ZLNDL) uporabljeno na višji stopnji v prejšnjem postopku in nato omenjeno tudi na revizijski stopnji kot pomembno, v skladu s katerim se je nepremičnina (v kolikor ne gre za kmetijsko zemljišče in je upoštevana v otvoritveni bilanci) olastninila in postala z dnem uveljavitve zakona (ZLNDL) last tiste osebe, ki je bila v tem trenutku imetnik pravice uporabe, bi moralo sodišče prve stopnje svoje materialnopravno gledišče razkriti, česar ni in tako tožnica do sodbe (gre za sodbo presenečenja) ni vedela, da sodba kot odločilni dejstvi šteje, ali je šlo pri sporni nepremičnini za kmetijsko ali stavbno zemljišče oziroma ali je bila sporna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco prodajalca - olastninjenega podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja. Sodišče prve stopnje je v okviru odprtega sojenja na naroku za glavno obravnavo v ponovljenem sojenju predstavilo svoje stališče v obravnavani zadevi, iz katerega pa ne izhaja, da bi sodišče tožečo stranko opozorilo, katera dejstva bo štelo za odločilna v okviru dodatno uporabljenih predpisov o lastninjenju (tako glede statusa sporne nepremičnine in njen vključitve v otvoritveno bilanco). Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva (285. člena ZPP), če je ti dve dejstvi štelo za odločilni, tožečo stranko s tem seznaniti in ji omogočiti, da ponudi ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze v zvezi z relevantnimi okoliščinami glede lastninskega preoblikovanja prodajalca.

V takšni situaciji, kot je obravnavana, ko je na relevantnost zlorabe izvršilnega postopka opozorilo šele revizijsko sodišče, je imela tožeča stranka možnost, da v ponovljenem postopku na prvi stopnji v tem delu dopolni navedbe. Sodišče prve stopnje bi tako moralo upoštevati vse dodatne navedbe tožeče stranke (posledično seveda tudi tožene stranke) do konca prvega naroka glavne obravnave v ponovljenem postopku (to je 1. 3. 2016 in ne 20. 10. 2015, ko je bil prvi narok preložen zaradi vloženih vlog strank), s katerimi podrobneje in na novo utemeljujeta okoliščine, ki bi lahko kazale na zlorabo izvršilnega postopka, med drugim tudi v zvezi z zatrjevano navideznostjo odstopljene terjatve. S tem ko novih (pravočasnih) navedb in dokaznih predlogov v ponovljenem postopku ni upoštevalo, je tožeči stranki odvzelo pravico do izjave, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, razveljavi se sodba sodišča prve stopnje in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je pridobila na nepremičnini s parc. št. 1781/3, k. o. ..., z ID znakom 000, lastninsko pravico, in da so neveljavni posamezni predlagani in v zemljiški knjigi izvedeni vpisi, ter vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov, ter povrnitev pravdnih stroškov (I. in. II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 14.033,10 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Proti takšni odločitvi vlaga obširno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede pravice uporabe I. d. d. na sporni nepremičnini graja presojo sodišča prve stopnje, da ni pravočasno navajala in dokazala, da je imel prodajalec I. d.d. v času sklenitve pogodbe z dne 4. 9. 1996 pravico uporabe na nepremičnini in s tem veljavnost pravnega naslova, to je prodajne pogodbe, s katero bi se prenesena pravica uporabe, na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), pretvorila v lastninsko pravico. Sodišču očita, da je na nedopusten način ugotavljalo dejstvo glede narave nepremičnine, čeprav tožena stranka ni nikoli oporekala imetništvu pravice uporabe v času lastninjenja podjetja in v času sklenitve prodajne pogodbe v letu 1996. Izpodbijala je le neveljavnost pogodbe zaradi neoverjene pogodbe, kar pa je bilo na prvi stopnji zavrnjeno. Sodišče je na naroku 20. 10. 2015 podalo le splošno pravno naziranje glede stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 286/2012. Tožeče stranke v okviru materialno procesnega vodstva ni pozvalo ali opozorilo, da je v zvezi z izkazovanjem pridobitve pravice uporabe na nepremičnini, potrebno dopolniti navedbe v smeri izkazovanja, da sporna nepremičnina ni bila kmetijsko zemljišče in da je bila zajeta v otvoritveni bilanci ob lastninjenju I. p.o. Razlogovanje sodišča (v 22. tč izpodbijane sodbe), da naj bi tožečo stranko opozorilo na obveznost izločanja kmetijskih zemljišč iz sredstev olastninjenih podjetij po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) je protispisno, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.10.2015 izhaja splošen zapis, da je sodnica v okviru odprtega sojenja predstavila svoje pravno stališče v zadevi, ne pa, da bi strankam podala konkretne pravne norme, na podlagi katerih bo sprejela odločitev. Sodišče v 24. tč. sodbe navrže, da tožnica na naroku 20. 10. 2015 ni dopolnila svojih navedb, ob tem pa zamolči, da je ni pozvalo na morebitno dopolnjevanje navedb. Četudi bi jo pozvalo na novo in drugačno pravno naziranje v zvezi z dejstvom, ali sporna nepremičnina predstavlja kmetijsko zemljišče, bi ji moralo dati primeren rok za dopolnitev navedb, a tega ni storilo. Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 20. 10. 2015, je sodišče dalo tožnici le rok za odgovor na toženkine navedbe v vlogi, ki jo je vložila na naroku. V vlogi 4. 11. 2015, ki je sodišče v pretežnem delu ni upoštevalo zaradi napačne uporabe pravila o prekluziji, je pojasnila in predložila dokazne predloge, ki potrjujejo, da sporna nepremičnina ni predstavljala kmetijskega zemljišča in ga zato ni bilo treba izločiti iz sredstev podjetja. Iz potrdila o namenski rabi in Programa lastninskega preoblikovanja podjetja I. p.o. izhaja, da to podjetje ni razpolagalo s kmetijskimi zemljišči. Nepremičnina po namenski rabi predstavlja območje za turizem, ne pa tudi območja drugih kmetijskih zemljišč. Ker ni predstavljala kmetijskega zemljišča, ni bilo podlage, da bi se ob lastninjenju podjetja zemljišče izločilo iz premoženja družbe in preneslo na SKZG. Če bi res šlo za kmetijsko zemljišče, potem tudi Agencija ne bi dala soglasja k lastninskemu oblikovanju in bi program o tem zavrnila, česar pa ni storila. Sodišče zmotno ugotavlja, da naj program ne bi imel podatkov o tem, saj je iz točke II. 2 programa razvidno, da I. ne razpolaga s kmetijskimi zemljišči, niti z gozdovi. Sicer pa toženka ugovora, da bi bila sporna nepremičnina takšne narave, ki kot taka ne bi mogla biti predmet lastninjenja družbenega podjetja, ni podala. Že iz zgoraj omenjenih listin izhaja, da je sporna nepremičnina ob lastninjenju I. ostala v njegovi sferi, tako da je bilo dokazovanje s podatki iz otvoritvene bilance dejansko nepotrebno. Toženka nikoli ni osporavala pravilnosti izvedbe lastninskega preoblikovanja podjetja, zato je nerazumljivo, na kakšni podlagi je prvo sodišče dvomilo v njegovo pravilnost. Tožeča stranka je bila prepričana, da je z navedbami in dokazi v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2015 in 4. 11 .2015 pravočasno zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede pridobitve lastninske pravice po določbah ZLNDL, saj ni mogla pričakovati, da bo sodišče prvič brez opozorila in zgolj iz pogodbene označbe - travnik izpeljalo presenetljiv sklep, da I. naj ne bi imel ob prodaji nepremičnine pravice uporabe, čeprav uradne listine dokazujejo nasprotno. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v svoji odločitvi v tej zadevi (odločba II Cp 3382/2011) zavzelo stališče, da je tožnica na podlagi prodajne pogodbe iz leta 1996 in na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je tako kršilo materialno-procesno vodstvo, morebitna pomanjkljiva trditvena podlaga je posledica te opustitve, zato tožeča stranka ne more biti prekludirana. Sodišče tudi ni razkrilo, da je pomembno dejstvo, ali je bila sporna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco. Sodišče je na naroku 20. 10. 2015 in kasnejšem ni pozvalo k dopolnjevanju navedb zaradi spremenjenega pravnega naziranja, a je tožeča stranka kljub temu dodatno pridobila potrdilo DSU o tem, da je bila nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco, ki jo je res predložila po zaključenem naroku, a ta dokaz ne more biti prepozen, saj gre za sodbo presenečenja, v zvezi s katero je dopustno prilagati nove dokaze celo v pritožbenem postopku, saj sodišče prve stopnje in tožena stranka nista konkretno problematizirali imetništva pravice uporabe I. Vprašanje (ne)spornosti pravice uporabe družbe I. in tožeče stranke je prvo sodišče dejansko vzpostavilo šele v ponovljenem postopku, ko je prvič v izpodbijani sodbi kot odločilno ugotavljalo, ali je bila sporna nepremičnina kmetijsko zemljišče oziroma, ali je bila vključena v otvoritveno bilanco, na kar tožnica ni mogla računati glede na napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 286/2015 in stališča višjega sodišča v prejšnji sodbi. Ker je sodišče nepravilno presodilo, da naj ne bi bilo izkazano, da je imel I. pravico uporabe na sporni nepremičnini oziroma, da naj bi bilo lastninjenje pravilno izvedeno, je posledično nepravično presodilo, da pogoji za kasnejše priposestvovanje ne bi bili izpolnjeni, s pripombo, da bi lahko reševanje problematike zemljišč s priposestvovanjem pomenilo obid predpisov o lastninjenju zemljišč. Glede na zgoraj obrazloženo je izkazano, da je imel I. pravico uporabe na vtoževani nepremičnini in jo zakonito prenesel na tožečo stranko. Sicer pa se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Dokazno breme o nedobrovernosti je torej na toženi stranki. Sodišče pa tudi glede vprašanja dobrovernosti selektivno, v škodo tožeče stranke, prezre, da ni imela nobenega stvarnega razloga, da bi dvomila v poštenost prodajalca. Nepremičnina ni bil zajeta v otvoritveni bilanci stečajnega dolžnika I., niti ob prodaji pravne osebe v stečaju.

Glede zlorabe izvršbe tožeča stranka nasprotuje presoji, da ni izkazala zlorabe s strani tožene stranke. Zmotno je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka prav vse navedbe, ki se nanašajo na zlorabo izvršbe navesti že do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo v prejšnjem sojenju. Upoštevajoč odločbo revizijskega sodišča v 27. in 29. točki temu ni tako. Sodišče je v prejšnjem postopku povsem prezrlo trditve o zlorabi izvršbe s strani tožene stranke in se do njih ni opredelilo. Ne da bi sodišče tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva opozorilo na domnevno pomanjkljivo trditveno podlago, je enostavno sklenilo, da tožeča stranka zlorabe izvršbe ni izkazala, saj bi morala navesti bolj konkretna dejstva. Napačna pravna diagnoza spora v prejšnjem sojenju, kar potrjuje tudi vrhovno sodišče, in neizvajanje materialnega procesnega vodstva ne more iti v breme pravice tožeče stranke do izjave v smislu dopolnjevanja navedb v smeri zlorabe izvršbe. S tem ko navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke v zvezi z očitano zlorabo izvršbe, ki jih je podala v ponovljenem postopku, ni upoštevalo in se do njih opredelilo, je kršilo njeno pravico do izjave. Na glede na to pa je tudi sicer zmotna presoja sodišča (ki je v nasprotju s stališčem VS RS), da bi lahko do zlorabe prišlo le v primeru, da bi tožena stranka dosegla v različnih izvršbah večkratno poplačilo terjatve, česar tožeča stranka ni trdila. Sodišče je s tem zgrešilo bistvo očitka o zlorabi, saj toženi stranki očita, da je vedela, da posega po premoženju tretje osebe, v kvalificirani slabi veri, ker je predlagala in izvedla izvršbo z njenim nakupom na premoženju tožeče stranke. Četudi terjatev ne bi bila fiktivna, čeprav v resnici je, bi izvršba na premoženje tožeče stranke ob zavedanju, da ni dolžnikovo, že vednost predstavljala zlorabo izvršbe. Za zlorabo je bistveno, pa tega prvo sodišče ni upoštevalo, da upnik (kupec), v konkretnem primeru tožena stranka, ve za obstoj zunajknjižnih pravic tretjih, pa vseeno zahteva pridobitev lastninske pravice oziroma kupi takšno nepremičnino. Na podlagi zatrjevanega sosledja dogodkov in dejstev bi moralo sodišče zaključiti, da je do dejanske zlorabe izvršbe prišlo. Sodišče ni upoštevalo, da iz začetne bilance stečajnega dolžnika izhaja, da nepremičnina ni bila del premoženja stečajnega dolžnika, niti ni postala del stečajne mase, niti ni bila del premoženja stečajnega dolžnika ob njegovi prodaji kot pravne osebe. Tožena stranka je kupila stečajnega dolžnika kot pravno osebo. Iz cenitvenega poročila pa predmetne nepremičnine ni med sredstvi stečajnega dolžnika I. d.d. - v stečaju. Tožena stranka se je nedvomno seznanila s tem, kaj kupuje oziroma kaj dejansko obsega premoženje družbe. Neprepričljiv in absurden je zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka po nakupu opravila ponoven pregled družbe, za katerega se je izkazalo, da je večje od premoženja, za katerega je vedela ob nakupu deleža v družbi. Sodišče celo presodi, da med strankama ni sporno, da se v stečajnem postopku nepremičnina ni obravnavala kot del stečajne mase. Torej sodišče ugotovi, da je tožena stranka vedela, da je kupila več, kot se je prodajalo, a pri tem ne vidi nič spornega. Sodišče prve stopnje ob istih merilih tožečo stranko ocenjuje kot slaboverno, toženo stranko pa kot dobroverno, čeprav je bila po nakupu I. d.d. v stečaju od 20. 11. 2007 do 20. 2. 2008 edini družbenik te družbe, kar pomeni, da bi morala vsaj zaradi pravil o vodenju poslovnih knjig točno poznati in vedeti, katero premoženje ima v lasti I., torej tudi to dejstvo, da nima v lasti sporne nepremičnine. Opisana prejudiciranost prvega sodišča je botrovala tudi temu, da ni zaslišalo predlaganih prič, A. A. in B. B., ki bi povedali glede načina zlorabe izvršbe v primeru M. d.d., ki ga je tožeča stranka v pripravljalni vlogi s 16. 10. 2015 podrobno pojasnila, a temu sodišče ni pripisalo nobenega pomena. Sodišče bi lahko ugotovilo, da se je tožena stranka seznanila, da I. ni več lastnik sporne nepremičnine, tako ob nakupu družbe v stečaju kot v samem izvršilnem postopku, v katerem je izvedenec C. C. izdelal cenitveno poročilo. Iz poročila o oceni vrednosti družbe I. z dne 19. 7. 2007 Č. Č. je razvidno, da je likvidacijska vrednost stečajnega dolžnika kot pravne osebe znašala 55.000,00 EUR, torej bistveno manj, kot je znašala vrednost sporne nepremičnine nad 200.000 EUR. Nadalje je za potrebe preoblikovanja družbe I.- d. d. v d. o. o. gospod D. D. izdelal poročilo o statični vrednosti družbe. Iz poročila ne izhaja, da bi bil nepremičnina ocenjena med premoženjem družbe. Enako je sodišče prezrlo pomen pooblaščenca - odvetnika E. E. v zvezi z vedenjem toženke, da je bila lastnica nepremičnine prav tožeča stranka. Ta pooblaščenec je zastopal toženo stranko in družbo I. pri pravnih dejanjih, ki so imela za cilj dosego vpisa lastninske pravice. To še toliko bolj, ker je družba I. 19. 3. 2008 po omenjenem pooblaščencu vložila zk predlog za vpis lastninske pravice v svojo korist, pred tem pa je taisti pooblaščenec zastopal toženko pri nakupu družbe I. v stečaju. Več kot očitno je, da je tožena stranka vedela še pred pridobitvijo predmetne nepremičnine v izvršilnem postopku, da je njena lastnica tožeča stranka, ne pa družba I. kot njen dolžnik. Ob nakupu v stečaju je imela tožena stranka na razpolago vso poslovno dokumentacijo te družbe. Družba I. sporne nepremičnine tudi ni vodila v nobeni svoji poslovni dokumentaciji, kar toženi stranki ni moglo ostati neznano. Sodišče prve stopnje sploh ni razčistilo dejanskega stanja, temveč je nasprotovanje med navedbami preseglo s tem, da je sledilo le navedbam tožeče stranke, navedbe tožeče stranke pa štelo za pomanjkljive in prepozne, kot take tudi dokazne predloge. Sklepno tožeča stranka izpodbija stroškovno odločitev, pri čemer med drugim navaja, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo, saj njuna vložitev glede na vsebino ni bila potrebna.

3. Tožena stranka v obširnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da tožeča stranka ni dokazala pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, zato se je tudi sodišče brez potrebe ukvarjalo z nadaljnjim vprašanjem zlorabe izvršilnega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je višje sodišče že enkrat odločilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, vendar sta bili sodbi nižjih sodišč nato s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015 razveljavljeni in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. V obravnavni zadevi gre za konkurenco pravic zunajknjižnega lastnika (po tožbenih zatrjevanjih naj bi bila to tožeča stranka, ki naj bi pridobila lastninsko pravico pred izvršbo) in tožene stranke, ki je kot upnik v izvršilnem postopku zoper družbo I. d. d. (prej d.o.o.) kupila sporno nepremičnino. V primeru ko kupec nepremičnine pridobi lastninsko pravico s sklepom o domiku in kasneje s sklepom o izročitvi, torej originarno, na podlagi sodne odločbe, njegova pravica ni odvisna od lastninske pravice prednika, kar pomeni, da ni pomembno, kdo je bil prej lastnik, dolžnik ali kdo tretji. Nastanek nove lastninske pravice pomeni prenehanje stare, pri čemer vprašanje nedobrovernosti v takšnem primeru ni ovira pridobitve. Ugovor, da je kupec nedobroveren, je izključen. A v konkretnem primeru ne gre za takšen primer, glede na trditveno podlago tožeče stranke je primer drugačen(1). Kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče je položaj tožeče stranke primerljiv s položajem prvega nevpisanega kupca pri dvojni prodaji. Oblika varstva kot ga zahteva tožeča stranka zato ni neustrezna. V konkretnem primeru je treba nuditi tožeči stranki pravno varstvo, če dokaže, da je bila pred izvršbo lastnica sporne nepremičnine in da je tožeča stranka lastninsko pravico na njej pridobila z zlorabo. Kot je pojasnilo revizijsko sodišče, je v tej zadevi relevantno, ali je do zlorabe izvršilnega postopka res prišlo. Utemeljenost očitka tožeče stranke pa je relevantna le v primeru presoje, da je pred izvršbo do pravnomočnosti sklepa o izročitvi pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

7. V obravnavani zadevi gre za poseben primer, ko je ZLNDL kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice prvič uporabilo višje sodišče (v prejšnji odločbi), ki je tožeča stranka do tedaj ni uveljavljala, tožena stranka pa se o njej ni imela možnosti izjaviti. Po napotkih revizijskega sodišča je ta (druga) podlaga pomembna v primeru zaključka o zlorabi izvršilnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. V okviru pravne podlage, na katero je napotilo revizijsko sodišče, je zavzelo stališče, da tožeča stranka ni pravočasno navedla vseh pravnorelevantih dejstev in predložila dokazov, ki bi izkazovali, da je bil na sporni nepremičnini, v času sklenitve pogodbe (4. 9. 1996 med tožečo stranko in družbo I. d.d.) prodajalec nepremičnine I. d.d. imetnik pravice uporabe in tako ni mogel s pogodbo prenesti pravice, ki je sam ni imel. Zavzeto stališče utemeljuje s tem: 1.) da je bil prodajalec v času sklenitve kupne pogodbe, že olastninjeno podjetje, na katerega bi pravica uporabe prešla le v primeru pravilno izvedenega lastninskega preoblikovanja prodajalca kot družbe; 2.) da ni jasno, ali gre pri sporni nepremičnini za stavbno ali kmetijsko zemljišče, kajti v primeru slednjega na njem prodajalec oziroma olastninjeno podjetje ni moglo pridobiti pravice uporabe (v okviru Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP); le če nepremičnina ni bila kmetijsko zemljišče in je bila upoštevana v otvoritveni bilanci, je lahko prodajalec postal imetnik pravice uporabe, s katero je lahko razpolagal in se je nepremičnina nato olastninila v skladu z ZLNDL; 3.) da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala, da predmet pogodbe ni bilo kmetijsko zemljišče, kot tudi, da je bila nepremičnina zajeta v otvoritveni bilanci ob lastninjenju I. p.o. v d. d. Sodišče prve stopnje je dodatno presodilo, da tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila niti na podlagi priposestvovanja, ravno zato, ker ni izkazala pravilne izvedbe lastninjenja in zato pogoji za kasnejše priposestvovanje ne morejo biti izpolnjeni.

9. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje (razvidnega iz tč. 22 izpodbijane sodbe), da so bili predpisi o lastninjenju namenjeni varstvu družbene lastnine(2), spričo česar je treba pravilnost uporabe preveriti ob odločanju o zahtevkih, ki so povezani s temi predpisi (kot sta ZLPP in Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb - ZZLPPO in nadalje ZLNDL). A ker je bilo prvič drugačno materialno pravo (ZLNDL) uporabljeno na višji stopnji v prejšnjem postopku in nato omenjeno tudi na revizijski stopnji kot pomembno, v skladu s katerim se je nepremičnina (v kolikor ne gre za kmetijsko zemljišče in je upoštevana v otvoritveni bilanci) olastninila in postala z dnem uveljavitve zakona (ZLNDL) last tiste osebe, ki je bila v tem trenutku imetnik pravice uporabe, bi moralo sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba, svoje materialnopravno gledišče razkriti, česar ni in tako tožnica do sodbe (gre za sodbo presenečenja) ni vedela, da sodba kot odločilni dejstvi šteje, ali je šlo pri sporni nepremičnini za kmetijsko ali stavbno zemljišče oziroma ali je bila sporna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco prodajalca - olastninjenega podjetja (J. p.o v I. d.d.) v postopku lastninskega preoblikovanja. Sodišče prve stopnje je v okviru odprtega sojenja na naroku za glavno obravnavo v ponovljenem sojenju (kot je zapisano v zapisniku GO z dne 20.10.2015 - list št. 150) predstavilo svoje stališče v obravnavani zadevi, iz katerega pa ne izhaja, da bi sodišče tožečo stranko opozorilo, katera dejstva bo štelo za odločilna v okviru dodatno uporabljenih predpisov o lastninjenju (tako glede statusa sporne nepremičnine in njen vključitve v otvoritveno bilanco). Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva (285. člena ZPP), če je ti dve dejstvi štelo za odločilni, tožečo stranko s tem seznaniti in ji omogočiti, da ponudi ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze v zvezi z relevantnimi okoliščinami glede lastninskega preoblikovanja prodajalca. O vprašanju lastninjenja nepremičnin (zemljišč), na katerih so pred lastninskim preoblikovanjem imele pravico uporabe (nekdanje) družbene pravne osebe, se je sodna praksa v času obravnavanja zadeve šele oblikovala, dejstvo, ali je bila sporna nepremičnina zajeta v otvoritveno bilanco pa v pravdi niti s strani tožene stranke ni bilo izpostavljeno kot sporno.

10. Glede na to, da je tožeča stranka v vlogi s 16. 3. 2016 po končanem naroku za glavno obravnavo predložila dokaz, ki daje podlago za sklep, da je bila sporna nepremičnina zajeta v otvoritveni bilanci (in tako ni bila kmetijsko zemljišče), je očitno, da bi ugotovljena kršitev postopka lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče se namreč zaradi ugotovljene kršitve ni opredelilo do vprašanja, ali je imela tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL na sporni nepremičnini pravico uporabe, zaradi česar je dejansko stanje o tem ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da ugotovitveni zahtevek ni utemeljen niti po drugi pravni podlagi, na podlagi priposestvovanja. Institut priposestvovanja je pravilno vezalo na vprašanje pravilnosti lastninjenja družbenega podjetja, saj predpisov o lastninjenju nepremičnin ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje (ki bi začelo teči s sklenitvijo prodajne pogodbe oziroma prevzema posesti brez upoštevanja pravil o tem, ali je bilo zemljišče sploh predmet lastninjenja družbene pravne osebe in s tem nadaljnjega pravnega prometa); takšna je tudi sodna praksa.(3) A ker zaključek prvega sodišča, da tožena stranka ni izkazala pravilne izvedbe lastninjenja, s čimer tudi pogoji za kasnejše priposestvovanje ne morejo biti izpolnjeni, temelji na prej omenjeni procesni kršitvi, je vprašanje pridobitve lastninske pravice na tej podlagi brez pomena, kajti v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi predpisov o lastninjenju je izključena pridobitev pravice po pravilih priposestvovanja.

12. Glede očitka zlorabe izvršilnega postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da ga tožeča stranka ni izkazala zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Pravočasno ni navedla zadosti konkretiziranih znakov zlorabe. Trditev je oprto le na subjektivno prepričanje. Že revizijsko sodišče je v svoji odločbi pojasnilo, da če je bil izvršilni postopek res voden iz razloga, kot ga zatrjuje tožeča stranka (glej opombo 1 tega sklepa, v kateri so na kratko povzete njene trditve), potem sta ga upnik in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine nedvomno zlorabila. Šele Vrhovno sodišče je v svoji odločbi prvič opozorilo na možnost zlorabe izvršilnega postopka. Opozorilo je, da je v obravnavani zadevi relevantno, ali je do zlorabe izvršbe res prišlo, pri čemer je ugotovilo, da dejstev, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala zlorabo izvršbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava 193. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi s 5. in 7. členom Obligacijskega zakonika (OZ), nižji sodišči nista ugotavljali. Če je sodišče prve stopnje menilo, da tožeča stranka s svojimi dotedanjimi navedbami ni zadostila spodnji premisi (pravno pomembna dejstva) sodniškega silogizma, bi moralo na to v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) opozoriti stranko in ji dati možnost za dopolnitev navedb. Tudi sicer pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba, da bi morala tožeča stranka vse navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje zlorabe izvršilnega postopka navesti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo v prvem sojenju. V takšni situaciji, kot je obravnavana, ko je na relevantnost zlorabe izvršilnega postopka opozorilo šele revizijsko sodišče, je imela tožeča stranka možnost, da v ponovljenem postopku na prvi stopnji v tem delu dopolni navedbe. Sodišče prve stopnje bi tako moralo upoštevati vse dodatne navedbe tožeče stranke (posledično seveda tudi tožene stranke) do konca prvega naroka glavne obravnave v ponovljenem postopku (to je 1. 3. 2016 in ne 20. 10. 2015, ko je bil prvi narok preložen zaradi vloženih vlog strank), s katerimi podrobneje in na novo utemeljujeta okoliščine, ki bi lahko kazale na zlorabo izvršilnega postopka, med drugim tudi v zvezi z zatrjevano navideznostjo odstopljene terjatve. S tem ko novih (pravočasnih) navedb in dokaznih predlogov v ponovljenem postopku ni upoštevalo, je tožeči stranki odvzelo pravico do izjave, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Sodišče prve stopnje bo tako moralo pri ugotavljanju zlorabe postopka upoštevati nove navedbe in dokaze, podane do konca prvega naroka v ponovljenem postopku in narediti celovito dokazno oceno, pri čemer bo moralo podati prepričljive razloge (racionalno argumentacijo), glede katerega zatrjevanega odločilnega dejstva verjame tožeči oziroma toženi stranki. Ni ustrezna ocena s pojasnilom, da nekaj ni logično, ali je logično oziroma ni najti logične povezave in sledi golim pojasnilom strank, med drugim v zvezi z vprašanjem obsega premoženja stečajnega dolžnika kot pravne osebe, ob zatrjevanem obstoju lastniške povezave med toženo stranko in dolžnikom. Ravnanj in dogodkov ni mogoče presojati ločeno. Ugotovljena dejstva je treba materialnopravno presoditi z uporabo meril vestnosti in poštenja. Do zlorabe ne pride, kot zmotno meni prvo sodišče, le v primeru, da bi tožena stranka dosegla v različnih izvršbah večkratno poplačilo terjatve. Bistvo očitka o zlorabi je(4), da je tožena stranka glede na okoliščine primera vedela, da posega po premoženju tretje osebe, v kvalificirani slabi veri predlagala in izvedla izvršbo z nakupom premoženja tožeče stranke. Za zlorabo gre, kadar upnik (kupec) ve za obstoj zunajknjižnih pravic tretjih, pa vseeno z nedovoljenim namenom zahteva (sodno) pridobitev lastninske pravice(5).

13. Opisane postopkovne kršitve pritožbenemu sodišču narekujejo razveljavitev izpodbijane sodbe (354. člen ZPP) zato zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V večjem delu gre namreč za kršitve, ki jih zaradi njihove narave in obsega pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Napotki so razvidni iz gornje obrazložitve.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej omenjeno odločbo VS RS, med drugim tč. 26; strnjeno: tožeča stranka je trdila, da sama ni vložila ugovora tretjega in izločitvene tožbe, ker za izvršilni postopek ni vedela, na drugi strani pa naj bi upnik vedel, da je nepremičnina, na katero je predlagal izvršbo, last tožeče stranke in ne dolžnika ter da jo je nato v izvršbi sam kupil, pri čemer naj bi upnik v dogovoru z dolžnikom izterjeval poplačilo dogovorjene fiktivne terjatve - upnik in dolžnik naj bi ravnala goljufivo in z namenom, da bi tožeči stranki preprečila uveljavitev zatrjevane lastninske pravice na sporni nepremičnini, zlorabila izvršilni postopek Op. št. (2): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 179/2010, II Ips 170/2013, II Ips 318/2014 in druge.

Op. št. (3): Glej odločbe VS RS II Ips 594/2009 in druge.

Op. št. (4): Primerjaj tč. 27 odločbe VS RS II Ips 286/2012. Op. št. (5): Glej obrazložitev v zadevi VS RS II Ips 220/2006.