Jedro

Predmet dokazovanja z izvedencem so abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj in je zato za dokaz z izvedencem bistveno, da je izvedenec ustrezno usposobljen, da sodišču posreduje strokovno znanje, ki je potrebno za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ob tretjem sojenju (pritožbeno sodišče je prejšnji sodbi v celoti razveljavilo) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik od toženke zahteval odškodnino za škodo zaradi neustreznih razmer, ki so ga doletele v jugoslovanski vojski od 18. 1. 1988 do 17. 1. 1989. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi. V celoti je namreč soglašalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so šele leta 1999 nastopile okoliščine, ki bi lahko vplivale na poslovno sposobnost tožnika in je zato tožnikova odškodninska terjatev zastarala že pred letom 1995. 3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razlogov relativne kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revident poudarja, da njegove zdravstvene težave segajo že v čas pred vpoklicem v jugoslovansko vojsko in je bil že kot otrok kategoriziran kot telesno in duševno prizadet. K psihiatru je začel hoditi sicer zelo pozno, celo kakšnih šest let po odpustu iz vojske. Iz podatkov v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji ter tožnikove anamneze je mogoče sklepati, da se je pri tožniku po odpustu iz vojske, razvila tudi posttravmatska stresna motnja ter znaki psihoorganske okvarjenosti in je zato vprašljivo, ali je potekel absolutni zastaralni rok za vtoževano terjatev v letu 1994. Sodišče naj bi napačno zavrnilo dokazni predlog tožnika glede določitve izvedenca D. Ž.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišči sta se ob zadnjem sojenju (v zvezi z relevantnimi trditvami strank) predvsem ukvarjali z vprašanjem, ali morda zaradi zadržanja zastaranja, zastaranje še ni nastopilo preden je bila v letu 2002 vložena odškodninska tožba. Potem, ko se je toženka sklicevala na zastaranje odškodninske terjatve, je namreč tožnik postavil trditev, da vse od vrnitve iz vojske, zaradi svojega zdravstvenega stanja, ni imel poslovne sposobnosti.

6. Glede na čas zatrjevanega obligacijskega razmerja, je glede zadržanja zastaranja treba upoštevati določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).(1) V skladu z drugim odstavkom 385. člena ZOR, zastaranje terjatve poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika. Tožniku (glede na trditve strank) očitno do vložitve tožbe ni bila odvzeta poslovna sposobnost, vendar ta okoliščina na samo zadržanje zastaranja nima vpliva. V skladu z uveljavljeno sodno prakso namreč ni bistveno, ali je bila tožniku opravilna sposobnost formalno odvzeta, temveč le, ali je bil dejansko opravilno nesposoben.(2) V položaju, ko tožniku poslovna sposobnost ni bila formalno odvzeta, je treba odgovoriti na vprašanje, ali so bile pred potekom zastaralnega roka tožnikove mentalne sposobnosti takšne, da bi lahko sam vložil odškodninsko tožbo ali pa za vložitev tožbe pooblastil odvetnika. Smisel določbe drugega odstavka 385. člena ZOR je namreč v tem, da zastaranje terjatve ne more nastopiti, če oškodovanec zaradi svojega posebnega duševnega stanja ni sposoben pravočasno uveljaviti terjatev.

7. Duševno stanje tožnika v relevantnem časovnem obdobju, predstavlja strokovno vprašanje in je s tem v zvezi sodišče prve stopnje pravilno angažiralo izvedenca psihiatrične stroke. Predmet dokazovanja z izvedencem so abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj in je zato za dokaz z izvedencem bistveno, da je izvedenec ustrezno usposobljen, da sodišču posreduje strokovno znanje, ki je potrebno za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva.(3) Sodišče prve stopnje je tako pravilno angažiralo izvedenca psihiatra dr. M. K. in dr. A. P.. Zgolj dejstvo, da sodišče ni postavilo za izvedenca nevropsihiatra D. Ž. samo po sebi ne more predstavljati procesne kršitve. Dokaz z izvedencem je namreč specifičen dokaz, pri čemer je bistvena strokovna usposobljenost izvedenca in ne njegova osebnost. Revizijski očitek, da je sodišče neargumentirano zavrnilo dokazni predlog glede izvedenca, je zato neutemeljen.

8. Nižji sodišči sta v zvezi z izvedenskima mnenjema obeh navedenih psihiatrov (13. in 14. stran prvostopenjske sodbe) pravilno ocenili, da je bil tožnik od prihoda iz vojske do invalidske upokojitve v letu 1999, sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi in zato v tem obdobju niso bili podani razlogi za zadržanje zastaranja. Odveč je poudariti, da so v tem času tudi potekli vsi možni zastaralni roki v zvezi s škodnim dogajanjem, ki naj bi se zaključilo v januarju leta 1989. Iz revizijsko neizpodbijanih ugotovitev nižjih sodišč je namreč razvidno, da je bil obseg škode znan že neposredno po tožnikovi vrnitvi iz vojske.(4)

9. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.(5) .

Op. št. (1): Primerjaj določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VS RS II Ips 6/1994 z dne 9. 2. 1995. Op. št. (3): Primerjaj 343. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (4): Primerjaj določbe 376. člena ZOR.

Op. št. (5): Primerjaj določbi prvih odstavkov 165. in 154. člena ZPP.