Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali sta nižji sodišči v obravnavani zadevi pravilno uporabili 75. člen SPZ pri opredelitvi vznemirjanja lastninske pravice, ki presega krajevno običajno mero.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja: „Ali sta nižji sodišči v obravnavani zadevi pravilno uporabili 75. člen Stvarnopravnega zakonika pri opredelitvi vznemirjanja lastninske pravice, ki presega krajevno običajno mero?“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da toženka vznemirja lastninsko pravico tožnikov na parceli št. 457/2 k. o. ..., s tem da je na sosednji nepremičnini z ident. št. ... vl. št. 891/3 k. o. ... v višini prvega nadstropja zasteklila teraso ter s tem zmanjšala dotok naravne svetlobe v stanovanjsko hišo tožnikov in zaprla dostop do zunanje stene njune nepremičnine, s čimer je onemogočila njeno vzdrževanje in obnavljanje. Poleg tega je na zunanjo steno hiše tožnikov namestila vtičnice, v steno vrtala, obešala slike, postavila zavese ter vanjo vpela celotno konstrukcijo zastekljene terase in s tem fasadno steno poškodovala in jo spremenila. Toženki je s sodbo naložilo, da je dolžna v osmih dneh vzpostaviti tako stanje nepremičnin, kakršno je bilo pred posegom. Odstraniti mora postavljeno stekleno konstrukcijo in vse tisto, kar je pritrdila na zunanjo steno hiše tožnikov ter sanirati poškodbe, ki so nastale zaradi njenih posegov, v bodoče pa se bo morala vzdržati tovrstnih dejanj, s katerimi vznemirja in posega v lastninsko pravico tožnikov na njeni nepremičnini. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Potrdilo je dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati obstoja dogovora med strankama o izgradnji zastekljene terase v obliki, kakršna je bila zgrajena. Navedb glede izločitvenih razlogov za izločitev izvedenca, s katerimi je toženka skušala izpodbiti verodostojnost izvedenskega mnenja in prepričljivosti njegovih ugotovitev, ni upoštevalo, saj toženka ni navedla konkretnih okoliščin glede tega, kdaj in kako je izvedela, da naj bi bil izvedenec v sorodstvenem razmerju s pooblaščenko tožnikov (kar bi ji omogočilo zahtevati izločitev na podlagi sedmega odstavka 247. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zastekljena terasa predstavlja nedovoljeno imisijo in je poseg, ki presega krajevno običajno mero glede na 75. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj predstavlja bistveno zmanjšanje svetlobe prostora v objektu tožnikov.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede treh vprašanj: 1) ali je dopustno, da v postopku izvedeniško mnenje izdeluje izvedenec, ki je očim pooblaščenke ter ali gre za kršitev, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti; 2) v kakšnem obsegu je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti na pritožbene navedbe oziroma ali je z ignoriranjem pritožbenih navedb toženki bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS); 3) ali sta nižji sodišči v obravnavani zadevi pravilno uporabili 75. člen SPZ pri opredelitvi vznemirjanja lastninske pravice, ki presega krajevno običajno mero.

V zvezi s prvim vprašanjem uveljavlja kršitev 2. točke 339. člena ZPP v zvezi z 247. členom ZPP in navaja, da je šele po prejemu prvostopenjske sodbe izvedela, da je v predmetni zadevi sodeloval izvedenec, ki je očim odvetnice A. A., ki je kot pooblaščenka tožnikov vložila tožbo. Ker gre za izključitveni razlog, bi sodišče moralo na to paziti po uradni dolžnosti. V zvezi z drugim vprašanjem navaja, da pritožbeno sodišče v večjem delu ni odgovorilo na njene pritožbene očitke in ni upoštevalo nesporno ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer, da je toženka teraso zasteklila na podlagi ustnega soglasja že leta 2002 in ne na skrivaj med odsotnostjo tožnikov; ter da sta tožnika gradnjo ves čas spremljala in ji nista nasprotovala. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. V zvezi s tretjim vprašanjem navaja, da 15% zmanjšanje dotoka svetlobe ne predstavlja vznemirjanja lastninske pravice čez krajevno običajno mero, saj gre za strnjeno gradnjo v starem mestnem jedru, tožnika pa sta v hodniku (kjer je prišlo do zmanjšanja svetlobe), že sama zamenjala okno s svetlobnimi prizmami, kar kaže na to, da v prostoru ne potrebujeta veliko svetlobe. Tudi sicer pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da bi bilo zgolj z odstranitvijo premične tende (in ne celotne steklene konstrukcije) mogoče povečati dotok svetlobe tako, da bi bila osvetljenost zmanjšana zgolj za 2%, kar pa gotovo ne presega krajevno običajne mere.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede tretjega vprašanja, izpostavljenega v toženkinem predlogu in opredeljenega v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). V preostalem pa pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.