Jedro

Tožena stranka res ni bila dolžna prevzeti rešenih delov, vendar pa je bila dolžna tožnici plačati znesek, ki bi le tej omogočil kupiti drugo vozilo v enakem stanju, v kakršnem je bilo njeno vozilo pred škodnim dogodkom, v tem primeru pa bi bila upravičena prevzeti rešene dele. Tudi če jih ni zahtevala, ni upravičena zmanjšati odškodnine za njihovo vrednost. To bi bila upravičena le, če bi tožnica na to pristala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 3.467,11 EUR z obrestmi in ji povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo določb Obligacijskega zakonika, po katerih je vsak oškodovanec dolžan storiti vse, da zmanjša škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka. Tožnici je bil ponujen odkup razbitin po tržni vrednosti takoj po nastanku škode, tožnica pa se s prodajo vozila ni strinjala, kar pomeni, da je sama povzročila stroške za hrambo vozila, kot tudi zmanjšanje vrednosti razbitine. Navaja še, da tožena stranka ni bila dolžna prevzeti rešene dele. Tožnica bi prejela polno odškodnino, če bi se odločila za prodajo vozila takoj po nesreči. Napačno naj bi prvo sodišče ugotovilo tudi vrednost vozila, saj jo je ugotovilo v višjem znesku, kot pa to izhaja iz izvedenskega mnenja. S tem je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev, ker je odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Tožnica je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče ni odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, temveč na podlagi proste presoje dokazov v skladu z določbo 8. člena ZPP. Pri tem je pojasnilo, zakaj ni v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je sprejelo izpovedbo priče R. K. o tržni vrednosti tožničinega vozila na dan škodnega dogodka. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, pa tudi dejansko stanje je glede vprašanja vrednosti vozila na dan škodnega dogodka pravilno in popolno ugotovljeno, ker pritožbeno sodišče sprejema prepričljive prvostopne razloge. Nenazadnje vrednost vozila pred škodnim dogodkom v višini 12.000,00 EUR izhaja tudi iz ugotovitev same tožene stranke, kot so razvidne iz korespodence med pravdnima strankama (na primer iz priloge pod A 6).

Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče tudi pravilno ugotovilo, da ni na strani tožnice podano ravnanje, ki bi ga bilo mogoče oceniti kot negospodarno in v nasprotju z obveznostjo oškodovanca, da stori vse, da zmanjša škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka. Iz poravnalne ponudbe tožene stranke v prilogi pod A 4 izhaja, da le-ta ponuja tožnici v popolno poravnavo škode znesek 8.620,85 EUR, tej poravnavi pa je priložena izjava, na podlagi katere bi tožnica soglašala s prodajo vozila na licitaciji s tem, da se kupnina nakaže toženi stranki in ne tožnici kot oškodovanki. Takšna poravnalna ponudba pa tožnici ni zagotavljala, da bi prejela polno odškodnino in jo je utemeljeno odklonila. Dokazna ocena, ki jo je v tej zvezi sprejelo prvo sodišče, ima podlago v izvedenih dokazih in je tudi ustrezno obrazložena. Tožena stranka res ni bila dolžna prevzeti rešenih delov, vendar pa je bila dolžna tožnici plačati znesek, ki bi le tej omogočil kupiti drugo vozilo v enakem stanju, v kakršnem je bilo njeno vozilo pred škodnim dogodkom, v tem primeru pa bi bila upravičena prevzeti rešene dele. Tudi če jih ni zahtevala, ni upravičena zmanjšati odškodnine za njihovo vrednost. To bi bila upravičena le, če bi tožnica na to pristala. Takšno pravno stališče, ki ga je zavzelo prvostopno sodišče, torej pritožbeno sodišče sprejema, posledično pa je tožena stranka dolžna plačati tožnici tudi stroške hrambe vozila, dokler to ni bilo prodano, ker tudi ti stroški predstavljajo škodo, ki jo je tožnica utrpela v zvezi s škodnim dogodkom in ravnanjem tožene stranke, ki je odklonila izplačilo polne odškodnine.

Glede na vse spredaj navedeno je torej odločitev prvega sodišča v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da tožnica z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.