Jedro

Prijava začasnega bivališča na naslovu najemnega stanovanja v kraju, kjer se je mati z otrokoma ustalila, kjer otroka obiskujeta osnovno šolo in ki - glede na bližino prejšnjega domovanja - za otroka ne predstavlja bistvene spremembe okolja, ni vprašanje, ki bi terjalo soglasje staršev. Ker tudi po ureditvi v področnem zakonu, ki ureja prijavo prebivališča, lahko mati sama uredi tako stalno kot začasno prebivališče otrok (5. točka petega odstavka 5. člena in šestega odstavka 10. člena Zakona o prijavi prebivališča), ni izkazana potreba po ureditvi tega vprašanja.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako,

-da se III. točka izreka razveljavi,

-da se v VI. točki izreka znesek 32.261,33 EUR zniža za 1.850 EUR,

-da se v VII. točki izreka besedilo v oklepajih "višji znesek preživnine za mladoletnega A. A. od septembra 2024 dalje" nadomesti z besedilom "višji znesek preživnine in določitev naslova začasnega prebivališča otrok".

II.V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III.Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, (1) da se zavrže predlog glede nadomestitve očetovega soglasja v zvezi s postopkom za spremembo odločbe o usmeritvi in v zvezi s prešolanjem (I. točka izreka), (2) da se sinova udeležencev zaupata v varstvo in vzgojo materi (II. točka izreka), (3) da je stalno in/ali začasno bivališče otrok na naslovu matere, ki se ji vroča tudi pošta za oba otroka (III. točka izreka), (4) da se očetu odvzame pravica do stikov s sinovoma (IV. točka izreka), (5) da je oče dolžan od 1. 2. 2026 za preživljanje vsakega od otrok plačevati mesečno po 600 EUR na materin transakcijski račun do vsakega 18. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer se znesek valorizira v skladu z vsakokratno uskladitvijo preživnin (V. točka izreka), (6) da je oče dolžan za preživljanje otrok v 15 dneh od prejema sklepa plačati zapadlo in neplačano preživnino za obdobje od 23. 11. 2023 do 31. 1. 2026 v skupni višini 32.261,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), (7) da se zavrne, kar predlagateljica zahteva več ali drugače (višji znesek preživnine za mlajšega sina od septembra 2024)(VII. točka izreka) in (8) da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka, stroške sodnega izvedenca pa vsak polovico (VIII. točka izreka).

2.Nasprotni udeleženec v pritožbi zoper II. do VI. točko navedenega sklepa uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker se je pred sodiščem prve stopnje branil sam brez odvetnika, so mu bile večkrat kršene pravice. Sodišče bi ga moralo v skladu z 12. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neuko stranko poučiti, katera pravdna dejanja naj opravi. Nasprotni udeleženec ni predložil plačilnih list, sodišče pa je namesto ponovnega in konkretnega poziva z opozorilom na posledice njegove preživninske zmožnosti ocenilo na 6.000 EUR. Ker je bil brez odvetnika v podrejenem položaju v razmerju do predlagateljice, ni znal procesno pravilno prerekati postavk, kot so smučanje, slušni aparat kot mesečni strošek in višino bivanjskih stroškov.

Sodišče je spregledalo dejstva o izvedenih plačilih. Ugotovitev v 52. točki obrazložitve, da od odselitve za otroka ni ničesar plačal, je v nasprotju z njegovo trditvijo, da mesečno plačuje 550 EUR na račun predlagateljice in da poravnava stroške mobilnih naročnin telefona predlagateljice in otrok ter televizije v višini 50 EUR. Ker se je zastopal sam, sodišče ni preverilo njegovih bančnih izpiskov. Ugotovitev o višini dolga je zato napačna.

Napačna je presoja bivanjskih razmer. Preselil se je v B., zato je zmotna ugotovitev, da še vedno biva v družinski hiši.

Odločitev o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo materi ni v korist otrok. Otroka naj se dodelita v skupno starševstvo. Ker predlagateljica živi v najemnem stanovanju, bi bilo za otroka varneje in v njuno korist, da se pošta vroča otrokoma na naslov nasprotnega udeleženca, ki živi v lastniški hiši.

Pritožnik že tri leta ni videl otrok, niti se ni z njima pogovarjal ali imel stika. Zato je podana kršitev 141. čl. Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) in 3. odst. 24. čl. Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Predlagateljica mu otroka odtujuje. Odločitev o odvzemu pravice do stikov je v škodo otrok. Z ugotovitvijo glede nasilja v družini je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in storjena bistvena kršitev določb postopka. Odvzem stikov se lahko uporabi le kot skrajni ukrep in ko so izčrpana vsa mila sredstva.

Ugotovitve izvedencev so strokovno neutemeljene, subjektivne in podane na podlagi neresničnih opisov okoliščin. Pritožnik kategorično zanika vse očitke o izvajanju nasilja nad predlagateljico in otrokoma. Navedbe o njegovi domnevni nevarnosti so plod enostranskih interpretacij in procesne strategije predlagateljice. Predlagateljica otroka čustveno zlorablja in namenoma odtujuje od očeta. Zavračanje stikov s strani otrok je posledica njene aktivne indoktrinacije. Namesto radikalnega odvzema stikov predlaga postopno vzpostavitev in izvajanje stikov, ki bodo omogočili sanacijo odnosa med njim in sinovoma. V prehodnem obdobju do 1. 10. 2026 naj se stiki izvajajo vsako soboto med 10. in 13. uro, od 1. 10. 2026 pa naj se stiki razširijo na vsak vikend od sobote od 10. ure do nedelje do 18. ure; prevoz na stik in s stika je dolžna zagotoviti predlagateljica. Pritožnik živi v lastniški hiši, kjer ima vsak otrok svojo sobo in v kateri je dovolj prostora za hobije in druženje s prijatelji. Prepričan je, da lahko otrokoma nudi boljše pogoje za bivanje kot predlagateljica v najemnem stanovanju. Sposoben je samostojno in odgovorno skrbeti za oba sinova. Odločitev o odvzemu stikov je nesorazmerna in ne odraža dejanske koristi otrok, ki za zdrav razvoj potrebujeta prisotnost obeh staršev.

Odločitev o preživninski obveznosti je napačna. Predlagateljica ni predložila dokaza o njegovih dohodkih, ki bi omogočali plačilo preživnine v skupni višini 1.200 EUR. Primerna preživnina za vsakega od otrok je 300 EUR. Strošek najemnine in z najemom povezani stroški ne bi smeli biti upoštevani. Kot solastnik družinske hiše v C. predlaga, da se predlagateljica z otrokoma preseli vanjo, iz katere se je sam izselil že pred tremi leti, in da sam plačuje vse fiksne in variabilne stroške nepremičnine, ter se zaveže, da vanjo ne bo prihajal. Ker otroka ne smučata in ne znata smučati, je s tem povezan strošek neutemeljen. Mlajši sin ne obiskuje več vrtca in je zato tudi ta strošek nepomemben. Previsok je strošek za oblačila in obutev. Strošek za slušni aparat je napačno upoštevan kot periodičen/mesečni strošek. Gre za enkraten strošek, ki ga krije tudi zavarovanje. Poletno varstvo izvaja predlagateljičina mati; poseben strošek v zvezi s tem ni izkazan. Nerealen je strošek za razvedrilo in opremo. Strošek zavarovanja je napačno upoštevan kot mesečni, saj gre kvečjemu za enkratno letno plačilo. Pritožnikovi dejanski dohodki so nižji od skupne preživninske obveznosti. Želi izvajati stike, v okviru katerih bo sam poskrbel za otroke.

Napačnost ugotovitve o višini zapadle preživninske obveznosti potrjujejo pritožbi priložena potrdila o nakazilih. Od razpada skupnosti je predlagateljici redno nakazoval 550 EUR mesečno. Od razpada skupnosti mesečno poravnava paket T. v znesku 62,43 EUR, ki vključuje mobilne telefone za otroka in predlagateljico ter storitve televizije.

2.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Nasprotni udeleženec je v začetku postopka nastopal po pooblaščenki. Kasneje je sodelovanje z odvetnico prekinil, a je imel možnost vzeti drugega pooblaščenca. Razlogi glede odločitve o zaupanju in stikih so pavšalni. Predlog za skupno varstvo in vzgojo je nov. V zvezi s preživnino je imel možnost izpovedati o vseh pomembnih okoliščinah. Stroški T. se nanašajo na paket v hiši v D., kjer nasprotni udeleženec živi. Fotografije potrjujejo neresničnost njegove navedbe, da tam ne živi več. Stroški otrok so izkazani. Nakazila je začel izvajati po zadnjem naroku, izvedenem 22. 9. 2025). Med 9. 11. 2025 in 3. 2. 2026 je plačal skupno 1.850 EUR, kar vpliva na VI. točko izreka. Zaostali dolg tako znaša 30.411,33 EUR.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Udeleženca sta starša trinajstletnega B. A. in osemletnega A. A. Mati se je z otrokoma v juliju 2023 odselila iz družinske hiše v D. v najemno stanovanje v F. V predlogu, vloženem v novembru 2023, je predlagala, da se otroka zaupata v varstvo in vzgojo njej, da imata otroka začasno prebivališče na naslovu najemnega stanovanja, da stiki z očetom tečejo vsak drugi vikend in polovico počitnic ter da oče plačuje mesečno preživnino v višini 600 EUR za B. A. in 685 EUR za A. A. Med postopkom je predlog spremenila tako, da se začasno bivališče otrok določi na njenem naslovu in da stiki med otrokoma in očetom tečejo poldrugo uro enkrat tedensko pod nadzorom CSD. Na zadnjem naroku je predlagala ukinitev stikov. Oče se je v postopku zavzemal, da se otroka zaupata v skupno vzgojo in varstvo in da se v dejanski skrbi za otroka izmenjujeta z materjo na dva dni oziroma da se otroka zaupata v varstvo in vzgojo njemu in da imata stik z materjo eno uro tedensko pod nadzorom CSD.

O zaupanju otrok v varstvo in vzgojo materi

Če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj in se ne sporazumejo o varstvu in vzgoji skupnih otrok, o tem odloči sodišče. Pri tem lahko odloči, da otrok ostane v skupni vzgoji in varstvu ali da se zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev (138. čl. DZ). Vodilo pri ureditvi razmerij med otrokom in starši je otrokova korist. Starši delajo v otrokovo korist, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju (7. čl. DZ).

Odločitev o zaupanju B. A. in A. A. v varstvo in vzgojo materi temelji na ugotovitvah, - da mati otrokoma nudi varno, strukturirano, razvojno podporno in čustveno odzivno okolje in ima ustrezne starševske zmožnosti, - da oče ne prepoznava potreb otrok in da jima zaradi svojega nepredvidljivega, impulzivnega in nasilnega reagiranja, hudo okrnjenih zmožnosti empatije in sodelovanja ne zmore zagotoviti varnega okolja, v katerem bi se lahko zdravo razvijala, - da očetu osebnostna struktura onemogoča aktivno sodelovanje, potrebno pri izvrševanju starševskih nalog (bodisi z materjo otrok bodisi z institucijami), - da se otroka ob njem ne počutita varno, da ju njegovo nepredvidljivo in nasilno ravnanje spravlja v stisko in stike z njim odklanjata.

V postopku ugotavljanja, kako urediti razmerje med otrokoma in vsakim od staršev po razpadu njune partnerske zveze, je sodišče prve stopnje temeljito raziskalo vse pomembne okoliščine. Tako v zvezi s predlogi za začasno ureditev posameznih spornih vprašanj (skrb za otroka, stiki, preživljanje, nadomestitev soglasja za spremembo bivališča, izvedbo postopka o usmeritvi, spremembo šole) kot v zvezi z bodočo ureditvijo vzgoje in varstva, stikov in preživljanja je sodišče pridobilo poročila in mnenja CSD, poročila šole v zvezi z obravnavo B. A. učnih in vedenjskih težav ter sodelovanjem staršev pri iskanju rešitev, ki bo v korist otroka, odločitve v postopkih za varstvo žrtev nasilja, pridobilo izvedenski mnenji klinično-psihološke in psihiatrične stroke in zaslišalo udeleženca. Zbrano procesno gradivo daje zanesljivo podlago za presojo, da skupna varstvo in vzgoja ne bi bila v korist B. A. in A. A. Očitek o subjektivnosti in strokovni neutemeljenosti izvedenskih mnenj je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve). Z golo ponovitvijo očitka v pritožbi, ne da bi podal razloge za tako oceno, pritožnik ne more vnesti dvoma o njuni pravilnosti. Neutemeljena je tudi trditev, da mnenji temeljita na neresničnih opisih okoliščin, podanih in interpretiranih s strani predlagateljice. Ugotovitev, da pritožnik otrokoma ne zmore zagotoviti čustveno stabilnega okolja, v katerem bi se počutila varno, in da niti ne uvidi, kakšno stisko jima povzroča s svojim nepredvidljivim, impulzivnim in manipulativnim vedenjem, ni oprta le na izvedenska mnenja, niti ni sodišče sledilo predlagateljičinim navedbam, ne da bi jih preverilo v dokaznem postopku. Dokumentirana je povsem neprimerna komunikacija z otrokoma. Da pritožnik ne prepoznava B. A. hudih nevrološko pogojenih težav, ki so posledica objektivno ugotovljene genske motnje, izkazujejo poročila šole. Sicer pa je pritožnik še ob zaključku tega postopka sam trdil, da B. A. nima nikakršnih težav in ni želel podati soglasja za izvedbo postopka v zvezi z usmeritvijo otroka v šolo s prilagojenim programom. Tako iz poročil šole kot CSD izhaja pritožnikova nepripravljenost za konstruktiven pogovor. Zavračanje vsakršnega drugačnega mnenja pa nenazadnje izkazujejo tudi pritožnikova ravnanja v postopku.

Pritožnik tudi ni obrazložil svojega stališča, da otroka zavračata stike z njim zato, ker ju predlagateljica čustveno zlorablja in ju odtujuje od očeta. Zbrano procesno gradivo ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da strah otrok pred očetom in njuna stiska, ki jo izražata v zvezi z očetom, izvira iz očetovih - in ne iz materinih - ravnanj. Očetu je bila dana priložnost, da bi potem, ko se je mati z otrokoma odselila iz skupnega bivališča, ponovno vzpostavil stik z otrokoma, a je to možnost zavrnil. Pritožbeni predlog, da se po treh letih neizvajanja stikov in kljub ugotovitvi, da se ga otroka bojita in da zavračata fizično bližino z njim, uvedejo samostojni osebni stiki, le še potrjuje pravilnost ugotovitve, da pritožnik ne zmore uvideti potreb otrok.

I.Izvedeni dokazi ne podpirajo niti pritožnikove trditve, da je sposoben samostojno in odgovorno poskrbeti za sinova. V postopku ni bil vzbujen dvom o njegovi zmožnosti poskrbeti za materialne potrebe otrok (bivanjski pogoji, skrb za telesne potrebe), sodišče pa je poleg teh pravilno upoštevalo tudi zmožnosti vsakega od staršev poskrbeti za čustvene in psihosocialne potrebe B. A. in A. A. Pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v zmožnosti očeta, da prepozna njune potrebe in ju podpre ob upoštevanju njunih želja in sposobnosti, ter ugotovljena nezmožnost in nepripravljenost za sodelovanje z materjo pri vzgoji otrok, potrjujejo pravilnost odločitve, da se B. A. in A. A. zaupata v varstvo in vzgojo materi.

O prebivališču otrok

II.Odločitev temelji na 3. odst. 151. čl. DZ, po katerem tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če se s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Glede naslova začasnega prebivališča je sodišče prve stopnje dodalo, da mati biva v najemnem stanovanju, kamor se je umaknila zaradi zaščite otrok, in da najemodajalci pogosto soglašajo le s prijavo začasnega bivališča. Na podlagi odločitve sodišča bo mati lahko uredila svoj položaj in dejansko prebivališče otrok.

III.Pritožbeno nasprotovanje tej odločitvi je utemeljeno, a iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja pritožnik.

IV.Med postopkom je že bila izdana začasna odredba, po kateri je začasno prebivališče otrok na naslovu najemnega stanovanja. Začasna ureditev je bila potrebna, ker sta bila starša tedaj še skupna skrbnika otrok in je bila zato mati v situaciji, ko ni mogla sama urediti prijave začasnega bivališča otrok. Ker sta z izpodbijanim sklepom otroka zaupana v varstvo in vzgojo materi, te potrebe ni več. Po izrecni določbi DZ sme mati sama sprejeti odločitve o vprašanjih dnevnega življenja in o stalnem prebivališču otrok. Soglasje očeta je potrebno le za odločitve, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok.

V.Prijava začasnega bivališča na naslovu najemnega stanovanja v kraju, kjer se je mati z otrokoma ustalila, kjer otroka obiskujeta osnovno šolo in ki - glede na bližino prejšnjega domovanja - za otroka ne predstavlja bistvene spremembe okolja, ni vprašanje, ki bi terjalo soglasje staršev. Ker tudi po ureditvi v področnem zakonu, ki ureja prijavo prebivališča, lahko mati sama uredi tako stalno kot začasno prebivališče otrok (5. točka 5. odst. 5. čl. in 6. odst. 10. čl. Zakona o prijavi prebivališča), ni izkazana potreba po ureditvi tega vprašanja.

O stikih med otrokoma in očetom

VI.Odločitev o odvzemu pravice do stikov temelji na ugotovitvah, - da sta bila B. A. in A. A. navzoča ob verbalno nasilnih ravnanjih očeta v času, ko je družina živela skupaj, - da se posledice pretekle izpostavljenosti neustreznim ravnanjem kažejo v njunem doživljanju očeta in zavračanju stikov z njim, - da B. A. odnos z očetom močno obremenjuje in ga opisuje z besedami, ki nakazuje strah, odpor in travmatične izkušnje, - da A. A. izraža čustveno oddaljenost od očeta (da bi ga morda videl čez pol leta) in strah (da bi ga odpeljal in želel ponovno ob sebi), - da oče svojo voljo uveljavlja z izsiljevanjem, pogojevanjem in pritiski, ne da bi zaznal čustvene potrebe otrok, - da bi uvedba stikov privedla do ponovne travmatizacije otrok in posledično poslabšanje njunega psihološkega funkcioniranja, - da so bili z začasno odredbo, izdano v tem postopku, uvedeni nadzorovani stiki, da bi strokovni delavci CSD lahko preprečili neprimerno komuniciranje očeta z otrokoma in da bi oče uvidel neprimernost komunikacije in potrebo po spremembi, - da oče ni bil pripravljen sodelovati in se zato stiki niso pričeli izvajati, - da niso podani pogoji niti za neosebne stike.

VII.Pritožbene navedbe o zmotnosti te odločitve niso utemeljene. Trditev o materinem odtujevanju ni niti obrazložena niti podprta z dokazi. Ugotovitev o škodljivosti svojih preteklih ravnanj za razvoj otrok pritožnik ne izpodbija. Pravilno je pritožbeno stališče, da je odvzem pravice do stikov dopusten le kot ultima ratio, ni pa utemeljen očitek, da te presoje sodišče ni opravilo oziroma da je presoja napačna.

VIII.Na podlagi 173. čl. DZ sodišče staršu omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Tako iz besedila določbe kot iz umestitve določbe v poglavje o ukrepih za varstvo koristi otroka (153. do 182. čl. DZ), izhaja, da je odvzem pravice do stikov dopusten le, kadar in kolikor je potrebno zaradi varovanja koristi otroka. Drugače kot pri drugih ukrepih zakon sicer izrecno ne določa časovne omejitve, vendar pa že iz načela najmilejšega ukrepa (156. čl. DZ) izhaja, da sme trajati najkrajši potrebni čas. Z zahtevo po presoji sorazmernosti ukrepa je v zakon vključena bistvena vsebina pravic, ki so otroku in staršem zagotovljene z Ustavo (54. čl.), Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (8. čl.) in Konvencijo ZN o otrokovih pravicah (3. in 9. čl.).

IX.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče dalo pravo težo pravici do stikov med otrokoma in očetom in da je presojalo, ali je korist B. A. in A. A. mogoče v potrebni meri zavarovati drugače kot z odvzemom pravice do stikov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v danih okoliščinah tako skrajni poseg neogibno potreben za preprečitev nadaljnjega povzročanja škode otrokoma. Izpostavljenost otrok očetovemu načinu funkcioniranja v medosebnih odnosih je bila za oba otroka škodljiva; v takem odnosu je onemogočen razvoj varne čustvene navezanosti; oče ne uvidi nesprejemljivosti svojih ravnanj in ne izkazuje nobene pripravljenosti, da bi jih spremenil; ponovno izpostavljanje takemu odnosu predstavlja visoko tveganje za nastanek nadaljnje škode v osebnostnem razvoju B. A. in A. A. V postopku je bila poskušena možnost izvajanja nadzorovanih stikov, a jo je pritožnik odklonil. Sanacije odnosa ni mogoče doseči z uvedbo osebnih stikov, kot jih predlaga pritožnik, ampak bo mogoča šele ob spremembah v njegovih ravnanjih in odnosu do drugih, ki se bodo odražale v uvidu čustvenih in psihosocialnih potreb otrok.

X.Sprejeta odločitev ne pomeni, da je ni mogoče spremeniti. Iz sklepa jasno izhaja, katere spremembe mora pritožnik doseči, da bo lahko izvrševal samostojne stike z otrokoma. Poleg tega bo sodišče sklep poslalo pristojnemu CSD, ki bo v okviru načrta pomoči družini pritožniku pomagal pri dosegi potrebnih sprememb in sodišču vsako leto poročal o napredku. Na pritožniku pa je odločitev o tem, kaj je pripravljen storiti, da bo v večji meri navzoč v življenjih svojih sinov.

XI.Morebitnih pomanjkljivosti v sklepu ni pokazal niti njegov preizkus po uradni dolžnosti. Sodišče sicer pred sprejetjem odločitve ni pridobilo načrta pomoči družini, a je v izvedenih dokazih imelo dovolj zanesljivo podlago za sprejeto odločitev. Nadaljnje spremljanje izvrševanja ukrepa bo zagotovljeno s tem, da bo sodišče ta sklep poslalo CSD.

O preživljanju otrok

XII.Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen. Na podlagi 12. čl. ZPP je sodišče dolžno opozoriti stranko na možnost oprave pravdnih dejanj, kadar stranka nima pooblaščenca in iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic. Bistvene navedbe glede potreb otrok in razporeditve preživninskega bremena je predlagateljica podala že v predlogu. Tedaj je nasprotnega udeleženca zastopala odvetnica. V odgovoru na predlog je navedel, da bo plačilne liste o svojih dohodkih predložil naknadno, imel pa je tudi možnost podati nasprotne navedbe o potrebah otrok in njihovem ovrednotenju. Na naroku mu je sodišče večkrat postavilo vprašanje o višini dohodkov, ki jih prejema. Na izrecno vprašanje, kakšni dohodki izhajajo iz plačilnih list, je odgovoril, da plačilnih list nima. Iz njegovih navedb na naroku izhaja, da poišče pravni nasvet, kadar oceni, da ga potrebuje. Procesno gradivo tako ne daje opore za sklepanje, da pritožnik iz nevednosti ni uporabil procesnih pravic glede podajanja navedb in predlaganja dokazov. Sodišče ga ni bilo dolžno posebej in ponovno opozoriti na posledice opustitve navajanja dejstev in predložitve dokazov.

XIII.Neutemeljen je očitek o zmotni ugotovitvi pritožnikovih preživninskih zmožnosti. Sam je imel možnost, da predloži listinske dokaze o svojih dohodkih, a tega - kljub napovedi - ni storil. O višini dohodkov ni bil pripravljen niti izpovedati. Predlagateljica je sicer predlagala opravo poizvedb o pritožnikovih dohodkih pri njegovem delodajalcu, a opustitev izvedbe tega dokaza ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do dokazovanja niti ne pomeni nujno zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je smelo ugotovitev opreti na ostale izvedene dokaze. Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma o tem, da so bili izvedeni dokazi dovolj kakovostni, da so omogočili zanesljivo ugotovitev o pritožnikovih preživninskih zmožnostih.

XIV.Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnem ovrednotenju potreb B. A. in A. A. V okviru stroškov bivanja je sodišče pravilno upoštevalo strošek najemnine ter redne stroške, povezane z uporabo stanovanja. Možnost za bivanje, ki jo pritožnik ponuja predlagateljici, ni uresničena niti ni izkazano, da bi bila izvedljiva. Predlagateljica je izkazala, da je otroka vključila v šolo smučanja in da med počitnicami poskrbi za njuno varstvo z vključitvijo v organizirane oblike počitniškega udejstvovanja. Strošek zavarovanja je upoštevan kot letni in razdeljen na dvanajst delov. V okviru stroška za B. A. posebne zdravstvene potrebe ni upoštevan le enkraten nakup slušnega aparata (sodišče je upoštevalo tudi kritje iz zdravstvenega zavarovanja), ampak tudi stroški, povezani z ohranjanjem njegove funkcionalnosti, in ostale zdravstvene potrebe (očala, čepki za ušesa itd.). Strošek za vrtec je upoštevan le za obdobje, v katerem ga je A. A. obiskoval. Upoštevaje preživninske zmožnosti staršev ni utemeljeno niti pritožnikovo zavzemanje za znižanje zneskov v zvezi z oblačili in obutvijo, s prostočasnim udejstvovanjem ter razvedrilom. Mati je izkazala, da poskrbi za športno in drugo udejstvovanje B. A. in A. A., stroški pa niso taki, da jih starša ne bi zmogla.

XV.Pritožnik ni dokazal, da je od razpada skupnosti predlagateljici nakazoval mesečno 550 EUR in da je redno plačeval za strošek telefona in televizije za (predlagateljico in) otroka. Iz pritožbi priloženih potrdil izhaja eno nakazilo v višini 550 EUR, opravljeno dne 2. 3. 2026, kar je po izdaji izpodbijanega sklepa. Tudi potrdilo o plačilu T. v višini 62,43 EUR izvira iz tega obdobja, sicer pa niti ne potrjuje, da je v njem vključen strošek, ki ga je za telefon in internet ter RTV prispevek priglasila predlagateljica. Znesek 203,22 EUR je bil nakazan Osnovni šoli G., pritožnik pa ni pojasnil, na kateri dolg se nanaša. Pritožbeno sodišče pa je upoštevalo predlagateljičine navedbe v odgovoru na pritožbo, da je pritožnik na račun preživnine, zapadle od vložitve predloga do 31. 1. 2026, plačal 1.850 EUR. Za ta znesek je zato znižalo višino dolžnega zneska, navedenega v VI. točki izreka izpodbijanega sklepa.

XVI.Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnega udeleženca delno ugodilo in izpodbijani sklep spremeni tako, da se III. točka izreka razveljavi, da se v VI. točki izreka znesek 32.261,33 EUR zniža za 1.850 EUR (na 30.411,33 EUR) in da se v VII. točki izreka spremeni opis zavrnjenega dela predloga. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1).

XVII.Ker je predmet postopka ureditev razmerij med udeležencema glede skupnih otrok, vsak udeleženec trpi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 55. čl. ZNP-1).