Jedro

Že glede na primerjavo med pogodbo o dosmrtnem preživljanju in preužitkarsko pogodbo, ki izkazuje ujemanje v bistvenih lastnostih, je dana podlaga za sklepanje, da tudi za preužitkarsko pogodbo velja določba četrte alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ (ista pravna posledica kot za pogodbo o dosmrtnem preživljanju).

Pogodbo o preužitku (ki po vsebini ustreza ureditvi v določbah členov 564 do 568 OZ) se, če je bila predložena po določbah ZKZ, ki urejajo odobritev pravnega posla, obravnava po določbi četrte alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ (v besedilu, kot je veljala od uveljavitve novele ZKZ-B 17. 4. 2003 do uveljavitve novele ZKZ-E 26. 4. 2016), z uporabo metode analognega sklepanja (zakonska analogija).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 330-2106/2014 z dne 18. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se odobritev pogodbe o preužitku, ki sta jo 7. 7. 2014 sklenila A.A. kot preužitkar in tožnik kot prevzemnik, katere predmet je delež do ene šestine nepremičnin s parc. št. 3422, 3283/1, 3383, 3396/10, 3273, 3421, 3424, 3128/2, 3381/20, 3403, 3397, 3326, 3396/9, 3401, 3128/1 in 3368, vse k.o. ..., zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ na podlagi vlogi priložene pogodbe o preužitku ocenil, da gre za promet s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči. Ker niso bila predložena dokazila, s katerimi bi bilo izkazano izpolnjevanje pogojev za odobritev pravnega posla po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), niti dokazila, zaradi katerih odobritev pravnega posla ne bi bila potrebna, je organ v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 19. člena ZKZ odobritev prometa s kmetijskimi zemljišči po predloženi pogodbi o preužitku zavrnil. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 20. 4. 2015 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik v tožbi meni, da mu je z izpodbijano odločbo poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine iz 67. člena Ustave. Navaja, da je po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) urejanje obligacijskih razmerij prosto. V obravnavanem primeru preužitkarska pogodba ni bila sklenjena zaradi izigravanja predpisov. Glede na podobnosti z izročilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju tožnik meni, da preužitkarski pogodbi ne bi bilo mogoče odreči odobritve. Sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe prvostopenjskega organa ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi A.A. kot stranki z interesom, vendar ta odgovora na tožbo ni podal. 6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se zavrne odobritev pogodbe o preužitku, ki jo je sklenil tožnik kot prevzemnik z A.A. kot preužitkarjem. Organ je tako odločitev oprl na ugotovitev, da glede na predloženo pogodbo o preužitku promet s kmetijskimi zemljišči ni potekal po postopku in na način, določen z ZKZ (kar je razlog za zavrnitev odobritve po drugi alinei tretjega odstavka 19. člena ZKZ) ter da pogodba o preužitku (tudi) ni navedena v drugem odstavku 19. člena ZKZ, v katerem zakon določa primere, v katerih odobritev pravnega posla ni potrebna.

8. Po drugem odstavku 19. člena ZKZ, četrti in peti alinei (kot je veljal v času izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe) odobritev pravnega posla ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda in kmetije na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter darila za primer smrti in izročilne pogodbe, razen če gre za promet z zaščiteno kmetijo, ki ni v skladu z 18. členom tega zakona (ki določa, v katerih primerih se zaščitena kmetija sme deliti). Navedena zakonska ureditev (kot del poglavja o prometu s kmetijskimi zemljišči) je bila uveljavljena z novelo ZKZ-B, ki je pričela veljati z dnem 17. 4. 2003 ter je bila sprejeta v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002, s katero je bilo razveljavljeno celotno poglavje o prometu s kmetijskimi zemljišči v ZKZ (Uradni list RS, št. 59/96, 1/99 in 54/2000). Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča (B.-III., točka 29) izhaja ugotovitev o tem, da sta zakonski določbi o tem, da ureditev vprašanj pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči velja tudi za prenos lastninske pravice s pravnimi posli za primer smrti in da je pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji (tudi) s pravnimi posli za primer smrti možna le z odobritvijo upravne enote, kolikor gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v neskladju (tudi) z določbo 2. člena Ustave, da je Slovenija socialna država, saj je za navedeno pogodbo značilen izrazit socialni poudarek; po razlogovanju Ustavnega sodišča zaradi javnega interesa preprečevati lastniku rešitev lastne socialne stiske s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne da bi zakonodajalec hkrati predvidel zanj drugo enakovredno rešitev, ni v skladu z načeli socialne države.

9. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča (B.-III., točka 29) izhaja torej, da so v nasprotju z načeli socialne države določbe ZKZ, po katerih je za pridobitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, gozdu ali kmetiji s pogodbami za primer smrti (tudi) potrebna odobritev pravnega posla. Med navedenimi pogodbami je posebej izpostavljena pogodba o dosmrtnem preživljanju, na katero se je skliceval eden od pobudnikov za oceno ustavnosti določb ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči (v navedeni odločbi glej sklep z dne 1. 6. 2000).

10. Po 564. členu OZ je pogodba o preužitku pogodba, s katero se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnika) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve; prevzemnikove obveznosti se lahko dogovorijo v obliki občasnih denarnih dajatev, nudenju življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživanja določenega zemljišča in podobno; če prevzemnik prevzete nepremičnine odsvoji, je za izpolnitev pogodbe odgovoren tudi novi pridobitelj, če je preužitek vpisan v zemljiško knjigo (stvarno breme). Glede na navedeno je tudi za pogodbo o preužitku (tako kot ugotavlja v prej omenjeni odločbi Ustavno sodišče za pogodbo o dosmrtnem preživljanju) značilen izrazit socialni poudarek: lastnik odsvoji svoje premoženje (pri čemer je pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju izročitev nepremičnin zgolj odložena do izročiteljeve smrti), da mu bo prevzemnik do smrti nudil določene dajatve in storitve, kot nudenje življenjskih potrebščin, oskrbovanje, zagotovitev stanovanjskega prostora (v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa preživljanje). Poleg tega je pri obeh pogodbah v bistvenem podoben pogodbeni interes pogodbenih strank: zagotovitev dosmrtne eksistence ene stranke v zameno za premoženje, ki ga pridobi druga stranka; teorija pogodbo o preužitku glede na to opisuje kot vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju (B. Podgoršek v Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 567). Za obe pogodbi tudi velja, da imata elemente tveganja, saj je resnična vrednost prevzemnikove oziroma preživljalčeve obveznosti odvisna od negotovega dejstva (aleatornosti). Razlika med pogodbama je po navedenem predvsem v trenutku prehoda premoženja na drugo stranko, preživljalca oziroma prevzemnika, prehod premoženja je namreč v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju odložen do preživljančeve smrti, v primeru preužitkarske pogodbe pa ne; vendar navedena razlika pri primerjavi pogodb, ki naj kot pomembna upošteva zlasti pogodbeni interes pogodbenih strank ter obstoj elementov socialnosti (glede na razloge v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002), po mnenju sodišča ni relevantna.

11. Že glede na navedeno primerjavo med pogodbo o dosmrtnem preživljanju in preužitkarsko pogodbo, ki izkazuje ujemanje v bistvenih lastnostih, je dana podlaga za sklepanje, da tudi za preužitkarsko pogodbo velja določba četrte alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ (ista pravna posledica kot za pogodbo o dosmrtnem preživljanju). Ob tem sodišče ponavlja, da je citirano odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-266/98 v B.-III., v točki 29 mogoče razumeti, da je Ustavno sodišče kot protiustavno presodilo zakonsko ureditev, po kateri je odobritev pravnega posla pogoj za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji, glede pravnih poslov za primer smrti nasploh, vsekakor pa, če gre za tak pravni posel z izrazitim socialnim poudarkom. Kar ne pomeni, da bi iz odločbe Ustavnega sodišča izhajala ugotovitev o protiustavnosti zakonske ureditve obvezne odobritve pravnega posla izključno glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tako očitno odločbe Ustavnega sodišča tudi ni razumel zakonodajalec, ki je kot izjemi pravnih poslov za primer smrti, h katerima odobritve ni potrebno pridobiti, določil poleg pogodbe o dosmrtnem preživljanju še darilo za primer smrti in izročilno pogodbo. V zakonodajnem postopku pa v obrazložitvi predloga novele ZKZ-B (4. člen) tudi ni obrazložil, zakaj je vključil le navedene tri pogodbe; v obrazložitvi omenja zgolj pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter kot razlog za izjemno ureditev navaja, da se z njo zagotavlja socialna varnost preživljancu (Poročevalec, št. 23 z dne 2. 4. 2003).

12. Glede na povedano sodišče meni, da se pogodbo o preužitku (ki po vsebini ustreza ureditvi v določbah členov 564 do 568 OZ), če je bila predložena po določbah ZKZ, ki urejajo odobritev pravnega posla, obravnava po določbi četrte alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ (v besedilu, kot je veljala od uveljavitve novele ZKZ-B 17. 4. 2003 do uveljavitve novele ZKZ-E 26. 4. 2016), z uporabo metode analognega sklepanja (zakonska analogija). Iz povedanega tudi izhajajo razlogi, zaradi katerih sodišče meni, da ureditev sicer taksativno navedenih primerov izjem, v katerih odobritev pravnega posla za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji ni (bila) potrebna, ni predstavljala povsem zaključenega kroga izjem in da taka razlaga določbe četrte alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ ni v nasprotju z namenom zakonskih določb o omejitvah pri prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdom in kmetijo ter da tudi pomeni ustavno skladno razlago zakona.

13. Sodišče dodaja, da pa je očitno z argumentacijo v sodbi I U 1619/2014 z dne 10. 2. 2015 prepričalo zakonodajalca, ki je z novelo ZKZ-E (uveljavljeno 26. 4. 2016) določil, da odobritev ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetje (tudi) na podlagi pogodbe o preužitku, razen če gre za promet z zaščiteno kmetijo, ki ni v skladu z zakonom, ter razveze takšne pogodbe v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja (19. člen, drugi odstavek, g)). Predlagano novo ureditev je namreč obrazložil z ugotovitvijo o podobnosti pogodb o dosmrtnem preživljanju in preužitkarske pogodbe, kar je bil eden od argumentov sodišča, in s sklicevanjem na najnovejšo sodno prakso (Poročevalec DZ z dne 12. 1. 2016).

14. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da zakon ni bil pravilno uporabljen, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

15. Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku odmerilo stroške postopka na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v znesku 285 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV.