Jedro

Sodnik, ki je sodeloval pri odločanju v izvenobravnavnem senatu, ni izločen kot član senata, ki odloča na glavni obravnavi o glavni stvari in tudi ne v postopku odločanja o pritožbi pri sodišču druge stopnje, razen če je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega V.Č. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 300.000 (tristo tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega V.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), za katero je obsojencu določilo kazen 12 let zapora in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje), za katero je obsojencu določilo kazen 9 mesecev zapora, za tem pa mu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 12 let in 6 mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je sodišče obsojencu vštelo čas prestan v priporu od 20.2.2003 dalje. Po določbi 1. odstavka 69. člena KZ je obsojencu odvzelo naboje. Oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter na 500.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je pritožbi državnega tožilca in obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino.

II. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer: Odvetniška družba Č. dne 26.7.2004 zaradi, kot navajajo, bistvene kršitve postopka. V zahtevi navajajo, da sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje v delu, ki zadeva odločitev glede postavitve novega izvedenca psihiatrične stroke, nepravilni; zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke, je pravnomočna odločba obremenjena z bistveno kršitvijo kazenskega postopka in zavrnitev tega dokaznega predloga pomeni očitno kršitev 17. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; Odvetnik B.K. dne 28.7.2004 zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije. V zahtevi navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, čeprav je obramba prisotnost začasne duševne motnje utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti; da sodišče ni upoštevalo, da je grožnja oškodovanca pri obsojencu povzročila začasno duševno motnjo, da je v kritičnem trenutku pri obsojencu šlo za stanje patološkega afekta; da niti izvedenka niti sodišče nista upoštevala izjave priče M.K. o posebnostih v obnašanju obsojenca; da se izvedenka ni dovolj posvetila zadevi. Kršitev kazenskega zakona vidi zahteva v tem, da je sodišče obsojenca obsodilo za kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ in ne za kaznivo dejanje uboja na mah po 128. členu KZ v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v tem, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so nekateri razlogi popolnoma nejasni in da je o vsebini odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki: nejasni so razlogi v sodbi o obnašanju obsojenca tik pred streli, sodišče ni določno zapisalo, zakaj posebno obnašanje, kot ga je opisala priča M.K., ne kaže na posebno psihično stanje, v katerem naj bi se obsojenec v kritičnem trenutku nahajal, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do naziranj pritožbe, da je stališče izvedenke napačno, saj obnašanje obsojenca kaže na afektno stanje in na začasno duševno motnjo, da je o odločilnem dejstvu - zatrjevani začasni duševni motnji je precejšnje nasprotje med tem, kar navaja sodišče, ko trdi, da je pri obsojencu ni bilo in med tem, kar je vsebina zapisnika o zaslišanju izvedenke psihiatrinje na glavni obravnavi dne 23.10.2003. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika v tem, da je predsednik senata kot sodnik sodeloval v isti zadevi pri izdaji vsaj enega sklepa zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru o podaljšanju pripora (5. točka 39. člena ZKP), glede na določilo 41. člena ZKP je kršitev podana, saj mora sodnik prvenstveno sam paziti, da ne krši prepovedne norme iz 39. člena ZKP. Sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi ni opravilo dokazne ocene tako, kot določa 2. odstavek 355. člena in 7. odstavek 364. člena ZKP, ker ni vestno pretehtalo zagovora obsojenca in izjave prič, ki se nanašajo na njegovo psihično stanje v trenutku izvršitve dejanja in v sodbi ni zapisalo, kako je presodilo verodostojnost protislovnih dokazov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevi, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 8.9.2004, predlagal zavrnitev zahtev.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

IV. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (točka 3), v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče glede izločitvenega razloga po 5. točki 39. člena ZKP že presodilo, da sodnik, ki je sodeloval pri odločanju v izvenobravnavnem senatu, ni izločen kot član senata, ki odloča na glavni obravnavi o glavni stvari in tudi ne v postopku odločanja o pritožbi pri sodišču druge stopnje, razen če je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP (sodba VS RS, opr. št. I Ips 191/2004).

V. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče preverilo naslednje kršitve, navedene v zahtevah za varstvo zakonitosti:

1. da je bil kršen kazenski zakon, ker je sodišče obsojenca obsodilo za kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ, ne pa za kaznivo dejanje uboja na mah po 128. členu KZ v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, 2. da je bil kršen 17. člen ZKP, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, 3. da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, 4. da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni opravilo dokazne ocene tako, kot določata 2. odstavek 355. člena in 7. odstavek 364. člena ZKP, 5. da je podana bistvena kršitev določb iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je predsednik senata kot sodnik sodeloval v isti zadevi pri izdaji vsaj enega sklepa zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru o podaljšanju pripora, čeprav bi moral biti po 5. točki 39. člena ZKP izločen.

K točki 1: Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbo, da je sodišče obsojenca obsodilo za kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ in ne za kaznivo dejanje uboja na mah po 128. členu KZ v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Obsojenec je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega, da je dne 18.2.2003 sprožil šest strelov s pištolo v oškodovanca in ga štirikrat zadel v trup in dvakrat v glavo tako, da je oškodovanec takoj za tem zaradi izkrvavitve v posledici strelnih poškodb umrl. Takšno dejansko stanje je bilo kot pravilno in popolno sprejeto tudi v sodbi sodišča druge stopnje. Obe sodišči sta dejanje pravno opredelili kot kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ ter v razlogih sodbe to svojo odločitev tudi razumno pojasnili.

Kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ je podano, kadar kdor komu vzame življenje. Ko je obsojenec v oškodovanca izstrelil šest strelov iz pištole, zaradi česar je oškodovanec na kraju samem izkrvavel, glede na opis dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni nobene podlage za pravno opredelitev po 128. členu KZ. V opisu dejanja ni nobenega elementa iz 128. člena KZ, ki določa, da je to kaznivo dejanje podano, kadar kdo koga na mah ubije, ker ga je le-ta brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil. Zagovornik v tem delu zahteve navaja, da sodišče neutemeljeno ni sledilo zagovoru obsojenca, da je bil jezen, da mu je zaradi grožnje oškodovanca "počil film", da je izgubil kontrolo nad seboj, ker je izvedenka psihiatrične stroke trdila, da iz opisov prič ne izhaja nič takega, kar bi kazalo, da obsojenčevo vedenje ni bilo normalno. Po navedbah zagovornika izpoved priče M.K., v nasprotju z izvedenko, ki se po mnenju zagovornika zadevi ni dovolj posvetila, kaže na tako imenovan nenadni naklep obsojenca in da je bil obsojenec v stanju močne razdraženosti oziroma v tako imenovanem afektnem stanju zaradi jeze in močnega strahu pred s strani oškodovanca predočeno grožnjo o smrti brata in njega in je obsojenec brez kakršnekoli razsodnosti v trenutku izzvanosti izvršil dejanje. S takšnimi navedbami zagovornik meni, da rezultati dokaznega postopka nakazujejo na obstoj elementov iz 128. člena KZ. Po vsebini pa takšne navedbe pomenijo izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa kot to zmotno meni zagovornik, kršitve kazenskega zakona. K točki 2: Vložniki v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev 17. člena ZKP oziroma kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke.

Zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti v zvezi s psihiatričnim izvedenskim mnenjem navajajo, da gre v tem mnenju za očitne spreglede s strani izvedenke, ki bi sodišču moralo nujno biti znak za postavitev novega izvedenca. Glede na zagovor obsojenca, da mu je počil film in izpoved priče M.K. o obnašanju obsojenca neposredno pred streljanjem, je po navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti obramba izkazala obstoj dejstva, ki ga je želela dokazati - to je prisotnost začasne duševne motnje pri obsojencu v času storitve dejanja, zaradi česar bi sodišče dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke moralo slediti.

V obravnavani zadevi je izvedenka psihiatrične stroke dne 31.3.2003 podala pisno izvedensko mnenje v fazi preiskave, ki je bilo obsojenčevim zagovornikom vročeno 7.4.2003 in iz katerega izhaja, da psihiatrični pregled in klinično-psihološki pregled obsojenca pri njem nista odkrila niti trajne niti začasne duševne motnje, ki bila prisotna bodisi pri pregledu (dne 21.3.2003) bodisi ob storitvi kaznivega dejanja (18.2.2003). Izvedenka je mnenje pisno dopolnila dne 14.10.2003 in bila dne 23.10.2003 zaslišana tudi na glavni obravnavi. Vsebino izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje obširno povzelo v razlogih sodbe - točka II, dejanske ugotovitve, stran 7-8 sodbe ter ga pod točko VI, dokazna ocena in pravna ocena, stran 24-27 sodbe, tudi ocenilo, tako v povezavi z zagovorom obsojenca, kot tudi izpovedbami prič vključno z izpovedbo priče M.K. in zaključilo, da obsojenčeva zmožnost razumevanja in obvladovanja ni bila prizadeta, saj je bil ob storitvi očitanega mu kaznivega dejanja obsojenec ves čas jasne in bistre zavesti. Tem razlogom v sodbi sodišča prve stopnje je v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je dodatno ocenilo, da omemba priče M.K., da je obsojenec neposredno pred streljanjem nekako poskakoval, kot bi se pripravljal na skok v višino, kar je ta priča ocenila kot čudno vedenje, ob oceni vseh ostalih okoliščin obsojenčevega obnašanja neposredno pred dejanjem, kot izhajajo iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki kažejo na obsojenčevo bistro in jasno zavest, ne more pomeniti toliko relevantne okoliščine, ki bi kazale na obsojenčevo ravnanje v afektu ali v stanju zožene zavesti, kot je to zatrjevala obramba v pritožbi, ko je izhajala iz svojega prepričanja, da je bil obsojenec v stanju zožene zavesti, ki naj bi mu onemogočalo logično razmišljanje.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah (opr. št. I Ips 186/98, I Ips 56/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (2. odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Na glavni obravnavi dne 23.10.2003 je zagovornik predlagal postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke z obrazložitvijo, da izvedenka svojega dela ni opravila temeljito, saj da ni proučila zapisnikov o zaslišanju do takrat zaslišanih prič (M.K.) in je očitno, da se je skušala izogniti temu, da bi svoje mnenje spremenila. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo na glavni obravnavi dne 1.12.2003, v razlogih sodbe pa pod točko VIII. utemeljitev procesnih odločitev (stran 31 sodbe) navedlo tudi obširne razloge za takšno svojo odločitev. Tudi pritožbeno sodišče je v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obrambe za postavitev drugega izvedenca psihiatra, pritrdilo sodišču prve stopnje in presodilo, da je izvedenka na vsa odločilna vprašanja, ki so relevantna za presojo obsojenčeve prištevnosti, dala ustrezne strokovne odgovore in pojasnila ter zato ni videti nikakršne potrebe za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke (stran 5 sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta se do navedenega dokaznega predloga obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatra, opredelili tako sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje, ki je ocenilo tudi, da obramba za svojo oceno obsojenčevega stanja (po mnenju obrambe zožene zavesti, ki naj bi obsojencu onemogočala logično razmišljanje) ni navedla konkretnih dejstev in okoliščin, pač pa izhaja iz abstraktne predpostavke, da je obsojenec dejansko bil v takšnem stanju, kar pa je v nasprotju z izvidom in mnenjem izvedenke, da v obsojenčevem obnašanju v obravnavanem primeru ni našla niti enega elementa nepredvidljivega ravnanja, ki bi kazal na kakršnokoli bolezensko stanje. Navedeno, s čimer se Vrhovno sodišče strinja, pomeni, da je bilo nadaljnje izvajanje dokazov v smeri obsojenčeve prištevnosti zaradi jasnosti zadeve, da obsojenčeva prištevnost v času storitve dejanja ni bila okrnjena, odveč. Zato z obrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatra, pravica do obrambe obsojencu ni bila prekršena.

K točki 3: Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik v zahtevi uveljavlja z navedbami, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so nekateri razlogi popolnoma nejasni in da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki, da so nejasni razlogi v sodbi o obnašanju obsojenca tik pred streli, da sodišče ni določno zapisalo, zakaj posebno obnašanje, kot ga je opisala priča M.K., ne kaže na posebno psihično stanje, v katerem naj bi se obsojenec v kritičnem trenutku nahajal, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do naziranj pritožbe, da je stališče izvedenke napačno, saj obnašanje obsojenca kaže na afektno stanje in na začasno duševno motnjo, da o odločilnem dejstvu - zatrjevani začasni duševni motnji je precejšnje nasprotje med tem, kar navaja sodišče, ko trdi, da je pri obsojencu ni bilo in med tem, kar je vsebina zapisnika o zaslišanju izvedenke psihiatrinje na glavni obravnavi dne 23.10.2003. Težišče obširnih navedb v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, ko zagovorniki navajajo, da je sodišče nekritično presodilo izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki da se zadevi ni dovolj posvetila, da je bila psihiatrična in psihološka raziskava obsojenca zelo skromna in premalo natančna in da ni upoštevala obsojenčevega celotnega zagovora in izpovedbe priče M.K. o obnašanju obsojenca neposredno pred streljanjem, predstavlja nestrinjanje zagovornikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem umora sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zlasti z ugotovitvijo o obsojenčevi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da mu je "počil film", temveč je na podlagi ocene izpovedb vseh v lokalu takrat nahajajočih se prič, vključno s pričo M.K. in opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, zaključilo o obsojenčevi kazenski odgovornosti za očitano mu kaznivo dejanje. Tem razlogom je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavlja zagovor obsojenca, katerega sta v povezavi z drugimi dokazi ocenili in presodili v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini to pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa, kot menijo zagovorniki, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 210/98). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko v konkretnem primeru nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da naj ne bi odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, namreč ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot meni zagovornik, ampak gre za kršitev določb 1. odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, česar pa vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje.

K točki 4: Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge zaradi katerih vlaga zahtevo (1. odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona.

Vložnik v zahtevi kršitev 355. in 364. člena ZKP, s katerimi nakazuje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ni konkretiziral in ostajajo na ravni posplošenih zatrjevanj, prav tako pa ni obrazložil, kako naj bi takšna pomanjkljivost vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, zato jih Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni moglo preizkusiti.

K točki 5: Vložnik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 5. točko 39. člena ZKP z navedbo, da je predsednik senata sodišča prve stopnje v isti zadevi sodeloval pri izdaji "vsaj enega" sklepa zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru o podaljšanju pripora (zahteva konkretno ne navaja nobenega sklepa).

Navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Čeprav je predsednik senata sodišča prve stopnje, ki je s sodbo z dne 4.12.2003 obsojenca spoznalo za krivega, sodeloval kot član senata pri izdaji sklepov ..., Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi uveljavljani izločitveni razlog iz 5. točke 39. člena ZKP ni podan. Pri nobenem izmed navedenih sklepov ne gre za primer iz 5. točke 39. člena ZKP, zato predsednik senata, ki je kot sodnik sodeloval pri odločanju o podaljšanju pripora kot član zunajobravnavnega senata okrožnega sodišča, ni bil izločen kot član senata, ki je odločal na glavni obravnavi.

VI. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih obsojenčevi zagovorniki uveljavljali v zahtevah za varstvo zakonitosti, ju je kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

VII. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovorniki z zahtevama za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino, kot nastali strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in zapletenost postopka v zvezi s predmetno zadevo ter premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa.