Jedro

Tožeča stranka ni izkazala oziroma dokazala, da bi kot delničar prispevala svoj vložek v obliki stvarnega vložka ali stvarnega prevzema. Stvarni vložek mora torej biti nedenaren, vnaprej predviden, gotov in zanesljiv, neobremenjen z razveznim rokom ali pogojem. Plačilo, ki ga je tožeča stranka opravila na podlagi Pogodbe s PTT, ne zadosti nobenemu od navedenih zahtev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. in 4. alineji 2. točke III. dela izreka razveljavi in se v tem delu tožba zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi umika dela tožbenega zahtevka postopek glede zahtevka za plačilo glavnice 1.069,55 EUR ustavi, zavrglo pa je del tožbenega zahtevka, da se po uradni dolžnosti ugotovi in izreka, da sta ZVVJTO in Zakon, ki je RS priznal 73% pravic do Telekoma protiustavna, po pristojnosti. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika v celoti oprosti plačila stroškov postopka, ter zahtevek, da se po uradni dolžnosti ugotovi in izreka, da ima tožnik pravico do 26 delnic Telekoma ter da zaradi netransparentnosti ni izkazan kot upravičenec do tega; da tožnik nima pravice do vračila vložka, dokler sta 2. in 9. člen pogodbe s PTT – pravni naslednik Telekoma – v veljavi; da RS ni imela pravice, da z Zakonom upravičuje 73% do delnic Telekoma po ustreznem deležu; da bi morala RS delež delnic, zajet v 73% do Telekoma, prenesti legitimno-transparentno na upravičence za vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje in ne na SOD; da je poravnava z dne 13.10.2006 delno nična. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je zaradi netransparentnosti-nelegitimnosti tožena stranka RS dolžna plačati tožeči stranki M. T. ml. znesek 11.350,65 EUR s pripradajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.7.2007 dalje do plačila, po prostem preudarku pa tudi pravico do dividend, ki so bile izplačane na 26 delnic Telekoma, le te brez pripadkov, ali da je tožena stranka SOD d.d. dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.350,65 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.7.2007 dalje do plačila, vse pod izvršbo v 15-ih dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki RS povrniti pravdne stroške v višini 1.265,55 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti, pod izvršbo.

Zoper sodbo in sklep je tožeča stranka vložila pravočasno laično pritožbo. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, naj se izpodbijana sodba in sklep v celoti odpravita ter postavlja zahtevek, z vsebino katerega naj ju sodišče druge stopnje nadomesti. Ker se v pritožbi uveljavljani zahtevek nekoliko razlikuje od tistega, ki ga je tožeča stranka postavila v postopku pred sodiščem prve stopnje in o katerem je le-to odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom, prvi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008) pa določa, da tožeča stranka lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave, je sodišče druge stopnje – upoštevaje laičnost pritožbe in dejstvo, da se v njej uveljavljani zahtevki v določenih delih ujemajo z zahtevkom, postavljenim v postopku pred sodiščem prve stopnje – štelo, da tožeča stranka predlaga, da Višje sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Tožeča stranka nadalje navaja, da izjemoma predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep razveljavita. Poleg navedenega predlaga, naj sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP ali 156. člena Ustave RS izreče, da se postopek prekine in se po pristojnosti poda pobuda oziroma zahteva Ustavnemu sodišču RS za oceno ustavnosti in zakonitosti ZVVJTO in Zakona, ki je RS priznal pravico do 73% delnic oziroma deleža Telekoma. Ustavno sodišče naj po uradni dolžnosti ugotovi in naj se izreče, ali je država dobila ustrezni delež v Telekomu oziroma ali bi morala prenesti ustrezni delež delnic na vlagatelje v javno telekomunikacijsko omrežje. V kolikor pa ni možno odpraviti posledic protiustavnosti in nezakonitosti pa tožeča stranka predlaga, naj se sodišče v skladu s četrtim odstavkom 46. člena ZUstS izreče, da ima tožeča stranka pravico, da s podrejenim zahtevkom v tem postopku uveljavlja pravico do odškodnine. Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja, da je izrecno zahtevala, da se razreši predhodno vprašanje v 2. točki – 3., 4., 5. alineja – (tožbenega zahtevka – op. sodišča druge stopnje), kar po posebnih predpisih spada v izključno pristojnost Ustavnega sodišča. Ker sodišče prve stopnje ni niti prekinilo postopka niti se ni izreklo o predhodnem vprašanju, je pri tem kršilo določbe ZPP, in sicer 13. člena, 131. člena, 1. točke prvega odstavka 206. člena, ter 125. člen Ustave RS. 131. člen ZPP namreč določa, da preden sodišče odloči o glavni stvari, odloči o tem, ali je potrebno dopolniti postopek in o drugih predhodnih vprašanjih. To pomeni, da dokler se po pristojnosti ne razreši predhodno vprašanje, ni podlage, da se izreče o glavni stvari, da se zaključi postopek in dokazovanje ter da se zaključi glavna obravnava, kar pomeni protipravnost in namerno zavlačevanje postopka. Tožeča stranka še opozarja, da iz zapisnika jasno izhaja, kaj je uveljavljala kot predhodno vprašanje. Iz istega zapisnika je razvidno tudi, da po 31.12.2008 sodišče prve stopnje ne bo upoštevalo ne navedb tožeče stranke ne prvotožene stranke, česar se je glede tožeče stranke držalo, glede prvotožene pa ne, kar pomeni pristranskost in protipravnost; iz protesta tožeča stranka tudi ni podpisala zapisnika, prvotožena stranka pa nima pravice do priznanih stroškov. Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja, da iz spisa izhaja, da je ustavno pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti ZVVJTO in Zakona, ki je RS priznal 73% pravic do delnic Telekoma, uveljavljala povsem v skladu s 24. členom ZUstS, in sicer iz razloga, ker oba zakona neposredno posegata v njene pravice do 26 delnic Telekoma po nepreklicno združenih sredstvih oziroma vložku v PTT (pravni naslednik je Telekom) v skladu s paragrafom 1175 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki se uporablja po izvlečkih kot pravna pravila v zvezi z ZGD glede stvarnega prevzema vložka, za katerega ZGD izrecno določa, da ga ni dopustno niti vračati niti obrestovati, kar se šteje za gospodarski prestopek. Določbe ZOR ali OZ, na katere se je sodišče protipravno oprlo, nimajo z navedenim nobene zveze. Telekom je s tem vložkom ustanovil družbo za skupno pridobivanje; vsaka delniška družba je družba za skupno pridobivanje. Tožeča stranka opozarja, da če je šlo pri tem za netransparentnost – nelegitimnost, to ne more zmanjševati njenih pravic do delnic Telekoma. Nadalje opozarja na odločbo Ustavnega sodišča, ki je v spisu, in navaja, da iz nje izhaja, da je bila njena pobuda zavržena, ker ni predhodno izkoristila vseh pravnih sredstev, ne pa iz kakšnega drugega razloga. ZVVJTO natančno določa, da se vlagatelje poplača iz izkupička od prodaje državnega deleža Telekoma, kar pomeni iz 73% pravic do delnic Telekoma, s čimer je priznan vložek vlagateljem. Namreč, če ne bi bilo vložkov vlagateljev, bi prvotožena stranka z zakonom upravičevala znatno nižji delež. V tem deležu je po navedbah tožeče stranke zajetih tudi njenih 26 pravic do delnic Telekoma, s katerimi pa prvotožena stranka nima pravice razpolagati. Dokler sta 2. in 9. člen pogodbe s PTT (pravni naslednik je Telekom) v veljavi, tožeča stranka nima pravice do povračila vložka in ne more noben zakon posegati v pogodbena razmerja strank, kar pomeni protiustavnost (ZVVJTO – op. sodišča druge stopnje) že iz tega razloga. Za veljavnost sklenitve poravnave pa je potrebno imeti sposobnost razpolagati s pravico. Na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti, kadar predmet obveznosti ni mogoč oziroma ni veljavne pravne ali ustavne podlage. Tožeča stranka navaja, da ni bila poplačana iz državnega deleža od kupnine pri prodaji delnic Telekoma, kar pomeni, da jih je prvotožena stranka nelegitimno, netransparentno in nedopustno prenesla na drugotoženo stranko. Posledično tudi Računsko sodišče ugotavlja netransparentnost in izgubo v državnem proračunu. Da pa ne bi vplivalo na presojo, se ni opredelilo o tem, ali je država dobila ustrezni delež v Telekomu oziroma ali bi morale biti delnice prenesene legitimno-transparentno na upravičence do vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Izključno pristojno, da se o tem izreče, je Ustavno sodišče RS, ko bo razreševalo predhodno vprašanje. Tožeča stranka v pritožbi izrecno navaja, da v kolikor ona nima pravice do delnic Telekoma po nepovratno združenem vložku oziroma sredstvih po pravnem nasledstvu Telekoma, jih tudi prvotožena stranka nima, saj k vložku tožeče stranke ni ničesar prispevala, ga je pa protiustavno upravičevala. Nadalje opozarja, da se glede na to, kolikor je kot naročnik preplačala priključnino, posledično upošteva nesorazmerje vzajemnih dajatev, za kar pa niti ne gre, saj je v skladu z ODZ nepovratno združila sredstva po pravnem nasledstvu v Telekomu. S temi sredstvi pa je Telekom izdal delnice, torej tudi z vložkom tožeče stranke. Posledično je ta zajet v 73% pravicah prvotožene stranke do deleža Telekoma, kar predstavlja – glede na že podani izračun – 26 pravic do delnic tožeče stranke v Telekomu, to je razlika med priključnino in vložkom. Ravno tako je v nasprotju z vsako razumno logiko oziroma naravnim pravom, da nekdo 18 let obrača tvoj vložek oziroma sredstva (glavnico), ga plemeniti in si s tem povečuje lastno vrednost, potem pa ti protiustavni zakon omogoča oziroma prizna pravico do povračila vložka oziroma glavnice brez oplemenitenja. To pomeni, da ti nekdo poskuša namerno oziroma iz hude malomarnosti povzročiti nepopravljivo oziroma nenadomestljivo škodo z namenom, da si sam ali za drugega pridobi protipravna sredstva oziroma pravice. Tudi to je v nasprotju z ODZ, ki se uporablja kot pravna pravila v zvezi z ZGD glede stvarnega prevzema vložka. Tožeča stranka opozarja na tretji odstavek 3. člena ZPP, po katerem sodišče ne dovoli razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, in poudarja, da gre za takšno situacijo tudi v danem primeru. Prvotožena stranka si je po navedbah tožeče stranke na podlagi njenega vložka prisvojila 26 njenih pravic do delnic T. z nelegitimnostjo in netransparentnostjo oziroma protiustavnostjo, čeprav z njimi nima pravice razpolagati – upoštevaje, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine glede vplačila nepovratno združenih sredstev kot vložka. Na podlagi navedenega sta si po navedbah tožeče stranke toženi stranki dne 16.07.2007 neupravičeno prisvojili 11.350,65 EUR; ta znesek bi si tožeča stranka lahko ob normalnem teku stvari iztržila s prodajo delnic, po odbitku že plačanega. Tožeča stranka opozarja na določila OZ, da v primeru, če ti stranka delno poplača dolg, s tem priznava celotno terjatev. Ker pa vložkov ni dopustno niti vračati niti obrestovati, je že iz tega razloga ZVVJTO nezakonit, ker nasprotuje določbam ZGD in ODZ, saj gre za prisilni predpis in je s tem kršen 33. člen Ustave RS.

Tožeča stranka zaključuje, da je s tem ponovila že nedvoumno utemeljitev v temelju in višini ter vzročno zvezo za odškodninsko odgovornost toženih strank zaradi povzročene nepopravljive škode namenoma oziroma iz res hude malomarnosti, ker sta si poskušali pridobiti protipravno premoženjsko korist na nelegitimen in netransparenten oziroma protiustaven način.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma tožeča stranka v pritožbi predlaga, naj sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP in 156. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/1991-I, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006) prekine postopek in glede Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO, Uradni list RS, št. 54/2007-UPB4) ter »Zakona, ki je RS priznal do 73% delnic oziroma deleža Telekoma« začne postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče). V sodbi in sklepu (v nadaljevanju sodba), ki ju s pritožbo izpodbija tožeča stranka, je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 7. strani natančno obrazložilo, kako so se na podlagi določil Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Uradni list RS, št. 32/1993) in Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/1997) lastninili objekti, naprave in sredstva (vključno s prispevki oziroma sredstvi solidarnosti in vzajemnosti) za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev, ki se zagotavljajo kot obvezna gospodarska javna služba, ter kako je v skladu z določili 76. člena ZGJS, 4. člena ZTel in 64. člena ZTel prvotožena stranka na podlagi vložitve lastninjenega javnega telekomunikacijskega omrežja in sredstev za opravljanje telekomunikacijskih storitev v javno podjetje Telekom Slovenije d.d. pridobila v njem ustrezen lastninski delež, poseben zakon (ZVVJTO) pa je določil vračanje vlaganj posameznim investitorjem v javno telekomunikacijsko omrežje. Sodišče druge stopnje pritrjuje takšni obrazložitvi sodišča prve stopnje in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. V navedeni zakonski ureditvi sodišče prve stopnje ni videlo protiustavnosti, prav tako pa tudi sodišče druge stopnje ne meni, da bi bili citirani zakoni protiustavni, zato se ni odločilo za prekinitev postopka in za začetek postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem po 156. členu URS.

Na podlagi zgoraj citiranih določil ZGJS, ZTel in ZVVJTO je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zakonsko podlago, na podlagi katere je prvotožena stranka pridobila lastninski delež v Telekomu Slovenije d.d., poleg tega pa je pravilno obrazložilo tudi, da je prvotožena stranka na podlagi 11. člena ZVVJTO prenesla del svojih delnic družbe Telekom Slovenija d.d. na drugotoženo stranko z namenom zagotovitve vira financiranja vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Takšna opredelitev sodišča prve stopnje dejansko predstavlja (pravilno) uporabo materialnega prava. Tožeča stranka je s 3. in 4. alinejo 2. točke svojega zahtevka zahtevala ugotovitev, da RS ni imela pravice, da z zakonom upravičuje 73% do delnic Telekoma po ustreznem deležu, ter da bi morala RS svoj 73% delež v Telekomu prenesti na upravičence za vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje in ne na drugotoženo stranko. Glede na to, da tako način, na katerega je prvotožena stranka pridobila lastniški delež Telekoma kot tudi prenos dela teh njenih delnic na drugotoženo stranko predpisuje zakon (ZGJS, ZTel in ZVVJTO), sodišče prve stopnje ne bi moglo kot o predhodnem vprašanju odločiti, da prvotožena stranka ni imela pravice do delnic Telekoma ter da bi morala del svojega deleža Telekoma prenesti na vlagatelje v telekomunikacijsko omrežje in ne na drugotoženo stranko. Ne le, da se takšna zahtevka že sicer medsebojno vsebinsko izključujeta (če prvotožena stranka ne bi imela pravic do delnic Telekoma, tudi ne bi mogla nekaterih od njih prenesti – ne na drugotoženo stranko ne na vlagatelje v javno telekomunikacijsko omrežje), če pa bi sodišče prve stopnje o njima odločalo kot o predhodnem vprašanju in bi jima na primer pritrdilo (kar bi dejansko pomenilo zanikanje zakonske ureditve oziroma odločitev mimo nje, glede na njuno medsebojno izključevanje pa bi sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo nujno prišlo tudi samo s seboj v nasprotje), nato pa bi se na navedeno oprlo pri svoji odločitvi, bi to pomenilo napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP) in bistveno kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), nenazadnje pa bi sodišče prve stopnje celo kršilo 125. člen URS, ki določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon. Odločanje o tem, ali je zakonska ureditev ustrezna ali ne, tako ne more predstavljati vprašanja, ki bi ga lahko civilno sodišče reševalo kot predhodno vprašanje. Ravno v tem je pomen 156. člena URS, ki sodišču nalaga, da v primeru, ko meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem – za kar pa se, kot rečeno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločilo. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni niti prekinilo postopka niti se ni izreklo o zahtevkih, ki jih tožeča stranka opredeljuje kot predhodna vprašanja, kršilo 13. člen, 131. člen in 206. člen ZPP ter 125. člen URS, zavlačevalo postopek, ravnalo protipravno, ter da ni imelo podlage, da zaključi glavno obravnavo, dokazovanje in se izreče o glavni stvari, so tako neutemeljene. O sami ustreznosti (ustavnosti) zakonske ureditve lahko vsebinsko odloča le Ustavno sodišče v okviru odločanja o skladnosti zakonov z ustavo (21. člen Zakona o ustavnem sodišču [ZUstS, Uradni list RS, št. 64/2007-UPB1]). Sodišče prve stopnje bi zatorej moralo – tako kot je iz razloga nepristojnosti (drugi odstavek 18. člena ZPP) pravilno storilo glede 5. alineje 2. točke tožbenega zahtevka tožeče stranke – zavreči tudi 3. in 4. alinejo 2. točke tožbenega zahtevka. V skladu s prvim odstavkom 18. člena ZPP sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti pazi, ali spada odločitev o sporu v (civilno) sodno pristojnost. Ker sodišče druge stopnje glede na vse navedeno ugotavlja, da odločanje o 3. in 4. alineji 2. točke tožbenega zahtevka ne predstavlja odločanja v sporih, o katerih sodišče v skladu s 1. členom ZPP odloča v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje s tem, ko je navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo in tako o njem vsebinsko odločilo, storilo bistveno kršitev postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato glede 3. in 4. alineje 2. točke III. dela izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in je v tem delu tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo protipravno in pristransko, ker po 31.12.2008 ni upoštevalo navedb tožeče stranke, upoštevalo pa je navedbe prvotožene stranke. Po 31.12.2008 ni nobena od pravdnih strank poslala nobene pripravljalne vloge več, ampak se je dne 12.01.2009 opravil zgolj še zadnji narok za glavno obravnavo. Na tem naroku sta toženi stranki navedli le, da vztrajata pri dotedanjih navedbah in da nasprotujeta spremembi tožbenega zahtevka tožeče stranke z dne 24.12.2008 (v zadnji pripravljalni vlogi), tožeči stranki pa je sodišče prve stopnje dopustilo, da je na zapisnik pojasnila spremembo tožbenega zahtevka. Pri tem ni do nobene od pravdnih strank – še posebej ne do tožeče stranke, ki je navajala več kot toženi stranki – ravnalo pristransko in protipravno. Iz opombe na koncu zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.01.2009 (list. št. 156) je razvidno, da je tožeča stranka hotela še podati nekatere navedbe po tem, ko se je že tiskal zapisnik zadnjega naroka glavne obravnave, vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da tožeči stranki takšnega navajanja ni omogočilo. Iz navedenega zapisnika je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pred tem že naznanilo konec glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 291. člena ZPP in napovedalo pisen izid sodbe v skladu s tretjim odstavkom 321. člena ZPP. Pravdne stranke namreč lahko v skladu z 286. členom ZPP navajajo nova dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, lahko pa tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, pod istim pogojem pa lahko med glavno obravnavo tudi pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Če pravdne stranke ne ravnajo v skladu z navedenimi pravili, se navedbe in dokazni predlogi ne upoštevajo (šesti odstavek 286. člena ZPP), kar pa še toliko bolj velja za navedbe (in dokazne predloge), ki jih pravdna stranka želi podati po tem, ko je narok za glavno obravnavo že končan.

V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ne da bi določno opredelila v čem naj bi sodišče prve stopnje ravnalo napak v smislu kateregakoli od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Tako ponovno navaja, da je na podlagi pravnih pravil paragrafa 1175 ODZ v povezavi z določili Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/1993 in spremembe) s svojim vložkom v PTT (katerega pravni naslednik je Telekom Slovenija d.d.) z njim nepreklicno združila svoja sredstva, s čimer je pridobila pravice do 26 delnic Telekoma Slovenija d.d., saj naj bi slednji izdal delnice tudi z vložkom tožeče stranke. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na določila ZGD, po katerih ni dopustno vračati in obrestovati vložkov, v zvezi z navedenim pa izpostavlja 2. in 9. člen pogodbe s PTT, po katerih tožeča stranka naj ne bi imela pravice do povračila vložka, ob tem pa opozarja, da določila ZOR in OZ z navedenim nimajo nobene zveze, sodišče prve stopnje pa se je na njih oprlo protipravno.

Sodišče druge stopnje v zvezi z navedenim pritrjuje sodišču prve stopnje, da si tožeča stranka povsem napačno in po svoje razlaga naravo svojega prispevka. Kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni izkazala oziroma dokazala, da bi kot delničar prispevala svoj vložek v obliki stvarnega vložka ali stvarnega prevzema. Iz besedila Pogodbe o zagotovitvi naročniškega telekomunikacijskega priključka, sklenjene med PTT podjetjem in tožečo stranko (priloga A4, v nadaljevanju Pogodba s P.) je namreč razvidno, da se je tožeča stranka s to pogodbo strinjala, da nepovratno vplača v PTT podjetje finančna sredstva (v dinarski protivrednosti 2.800,00 DEM) za dograditev javnega telekomunikacijskega omrežja, v zameno pa ji je PTT podjetje zagotovilo vključitev telefonskega priključka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz vsebine Pogodbe s PTT ne izhaja, da bi šlo za družbeno pogodbo po pravnih pravilih ODZ (ustanovitev družbe za skupno pridobivanje) ali da bi imelo plačilo tožeče stranke naravo vložka v korporacijskem smislu, na podlagi katerega bi bila upravičena do kakršnekoli oblike participacije v PTT podjetju oziroma v njegovem pravnem nasledniku Telekomu Slovenije d.d. (torej, da da bi imela pravico do delnic in dividend). Zatrjevanje tožeče stranke, da je njeno plačilo predstavljalo stvarni vložek oziroma stvarni prevzem je še toliko bolj nejasno in neutemeljeno ob upoštevanju samega bistva stvarnega vložka in stvarnega prevzema – to je, da služi kot nedenarna oblika plačila delnic, ki mora biti posebej predvidena v statutu družbe (glede predmeta vložka, osebe in nominalnega zneska, ki je zagotovljen s stvarnim vložkom ali prevzemom), na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje, poleg tega pa se morajo v družbo stvari in pravice v smislu stvarnega vložka in prevzema vnesti pred vpisom v sodni register, in to tako, da družba lahko z njimi trajno in prosto razpolaga. Stvarni vložek mora torej biti nedenaren, vnaprej predviden, gotov in zanesljiv, neobremenjen z razveznim rokom ali pogojem (več o tem, glej na primer Rado Bohinc in drugi, Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana, 1993, str. 581, 582, 594; Marijan Kocbek in drugi, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah [ZGD-1], 2. knjiga, GV, Ljubljana, 2006 in 2007, str. 141, 142, 152 ter Šime Ivanjko in Marijan Kocbek: Pravo družb. Statusno gospodarsko pravo, ponatis 2. spremenjene in dopolnjene izdaje, Uradni list RS, Ljubljana, 2001, str. 247 in 248 ). Plačilo, ki ga je tožeča stranka opravila na podlagi Pogodbe s PTT ne zadosti nobenemu od navedenih zahtev. Ne le, da je iz same Pogodbe s PTT – in navsezadnje tudi že iz njenega naslova – očitno razvidno, da gre za namensko plačilo oziroma prispevek za izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja in priključitev nanj, ne pa za stvarni vložek ali stvarni prevzem v smislu statusnopravnega povezovanja, ali za družbeno pogodbo, bilo pa je to tudi izključno denarno plačilo, ki se je opravilo v dinarski protivrednosti zneska, določenega v nemških markah, predviden pa je bil celo obročni način plačevanja (2., 3. in 4. člen Pogodbe s PTT). Poleg vsega pa pogodba vsebuje tudi razvezne pogoje in za primer njihove uresničitve določa vrnitev vplačanih sredstev skupaj z obrestmi (glej 5. in 6. člen ter četrti odstavek 8. člena Pogodbe s PTT). Pogodba v 9. členu, na katerega se tožeča stranka že ves čas postopka sklicuje, določa, da se tožeča stranka odpoveduje pravici do povrnitve sredstev in nadomestila za gospodarjenje s sredstvi šele tedaj, ko je telekomunikacijski priključek zagotovljen – vendar ne, ker bi šlo za stvarni vložek, katerega vračanje ni dovoljeno, kot zmotno vztraja tožeča stranka, ampak ker so se z dokončanjem priključka plačana sredstva izčrpala za dosego svojega namena. Kljub takšnemu pogodbenemu določilu pa je ZVVJTO, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, omogočil vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje tistim, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka sklepali pravne posle s pravnimi predniki Telekoma Slovenije d.d. (kot je bilo ugotovljeno, je takšen pravni posel sklenila tudi tožeča stranka). ZVVJTO je torej določil upravičence in zavezance za vračilo, način določitve višine vračila, pogoje vračanja vlaganj (1. do 4. člen ZVVJTO), postopek za vračanje (7. do 10. člen ZVVJTO), določil pa je tudi, da je vir financiranja vračanja vlaganj del (določeno število) delnic, ki jih ima prvotožena stranka v družbi Telekom Slovenije d.d. in so se s tem namenom prenesle na drugotoženo stranko, ki je dejansko vršila vračilo vlaganj (11. člen ZVVJTO). 11. člen ZVVJTO je torej določil zgolj vir financiranja vračila vlaganj upravičencem, nikakor pa ni mogoče na podlagi citirane določbe zaključiti, da je zakonodajalec s tem vlagateljem priznal kakršenkoli vložek oziroma delež v Telekomu Slovenije d.d., kot neutemeljeno v pritožbi trdi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nesporno, da je tožeča stranka dne 10.02.2004 na podlagi ZVVJTO na Državno pravobranilstvo vložila zahtevek za vračilo vlaganj (priloga A6), nato pa je v skladu z določili ZVVJTO podpisala Poravnavo o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (priloga A1, 1. točka poravnave – uvodne ugotovitve), ki mu je bila posredovana, v njej pa je bilo dogovorjeno, da je tožeča stranka s tem, ko ji bo povrnjen v poravnavi dogovorjen znesek, popolno poplačana iz naslova njenih vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, pri čemer je tožeča stranka v 7. točki poravnave izrecno izjavila, da iz tega naslova ne bo več uveljavljala nobenih zahtevkov.

Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bil tožeči stranki s plačilom zneska po Pogodbi s PTT priznana pravica do delnic pravnega naslednika PTT podjetja – družbe Telekom Slovenije d.d.. Kot rečeno, iz navedene Pogodbe s PTT je jasno razvidno, da je bil plačan znesek namenjen dograditvi javnega telekomunikacijskega omrežja in zagotovitvi telefonskega priključka, s čimer so se ta sredstva tudi izčrpala; v popolnem nasprotju z navedenim so pavšalne in neobrazložene pritožbene navedbe tožeče stranke, da se je plačani znesek 18 let obračal in se plemenitil, nato pa se je glavnica vrnila brez oplemenitenja, oziroma da je Telekom Slovenije d.d. s tem zneskom izdajal delnice, tožeča stranka pa bi na ta način prišla do pravic do delnic Telekoma Slovenije d.d. Brezpredmetni so tako preračuni tožeče stranke, po katerih naj bi ji pripadalo 11.350,65 EUR, ki bi jih iztržila s prodajo delnic. Enako brezpredmetne so tudi njene navedbe, da poravnava s prvotoženo stranko ni bila veljavno sklenjena in je nična, ker prvotožena stranka naj ne bi imela pravice razpolaganja z delnicami Telekoma, da naj bi si jih z netransparentnostjo in protiustavnostjo prisvojila, med njimi pa naj bi bile tudi delnice tožeče stranke. Nejasno je, zakaj se tožeča stranka v zvezi z neutemeljeno zatrjevanim neupravičenim razpolaganjem z delnicami s strani prvotožene stranke sklicuje na 3. člen ZPP, ki se nanaša izključno na procesna vprašanja oziroma na razpolaganje pravdnih strank z zahtevki v pravdnem postopku (načelo dispozitivnosti pravdnega postopka), določilo tretjega odstavka 3. člena ZPP, ki ga posebej izpostavlja tožeča stranka, pa predstavlja zgolj omejitev tega načela in se ne nanaša na materialnopravne situacije (podrobneje o tem glej na primer Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 108-111).

Sodišče prve stopnje je namreč natančno obrazložilo, kako je prvotožena stranka na podlagi določil ZGJS in ZTel pridobila delež v družbi Telekom Slovenije d.d. ter kako se je po ZVVJTO s prenosom dela Telekomovih delnic prvotožene stranke na drugotoženo stranko zagotovil vir financiranja za vračanje vlaganj upravičencem. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, nobeden od navedenih zakonov ni bil ugotovljen za protiustavnega, na kar se ves čas neutemeljeno in pavšalno sklicuje tožeča stranka. Iz spisa res izhaja, da je tožeča stranka vložila ustavno pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti ZVVJTO in »Zakona, ki je RS priznal 73% pravic do delnic Telekoma«, na kar sedaj opozarja tudi v pritožbi, vendar pa iz spisa prav tako izhaja, da je bila njena pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti dne 20.11.2008 zavržena (priloga A52), zato je njeno sklicevanje nanjo nerazumljivo. Prav tako so glede na že večkrat citirano vsebino 11. člena ZVVJTO neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da ni bila poplačana iz kupnine državnega deleža Telekoma, nerazumljivo pa je tudi njeno izpostavljanje poročila Računskega sodišča, glede katerega je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede vračila vlaganj v javna telekomunikacijska omrežja obravnava le problematiko v razmerju med prvotoženo in drugotoženo stranko, in sicer glede neustreznega izkaza odhodkov v zvezi z izplačevanjem sredstev upravičencem za vlaganja v javna telekomunikacijska omrežja, kar pa v ničemer ne posega v pravni položaj samih upravičencev za vlaganja ter tožeče stranke. Glede na vse navedeno tudi ni jasno pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na nesorazmerje vzajemnih dajatev; v kolikor ima tožeča stranka v mislih, da poravnava, ki jo je bila sklenila s prvotoženo stranka, predstavlja oderuško pogodbo, kar je zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je takšno njeno stališče neutemeljeno, kar je ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sklicujoč se na neobstoj objektivnega elementa oderuštva, to je očitne sorazmernosti med izpolnitvama pogodbenih strank; glede na to, da sta bila vsebina predmetne poravnave in način določitve višine vračila vnaprej predvidena v ZVVJTO, prvotožena stranka niti ne bi mogla oblikovati poravnalne ponudbe v nasprotju z določili ZVVJTO (gre za t. i. kontrahirno dolžnost), vendar pa je imela tožeča stranka v vsakem primeru možnost odkloniti podpis poravnave in začeti postopek pred pristojnim sodiščem.

Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke, da ji je bila s strani toženih strank namenoma oziroma iz hude malomarnosti povzročena škoda v višini 11.350,65 EUR, pravilno zaključilo, da glede na citirano zakonsko ureditev ni osnove za utemeljenost odškodninskega zahtevka, oziroma da tožeča stranka ni izkazala zakonsko predpisanih elementov odškodninske odgovornosti, zaradi česar je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo njena zahtevka za plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter s pripadajočimi dividendami. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 97/2007-UPB1) in Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, 39/1985, 45/1989, 57/1989 in Uradni list RS, št. 88/1999), in to ne neutemeljeno, kot zmotno v pritožbi trdi tožeča stranka, saj se po določilih OZ (131. člen in nasl.) in ZOR (154. člen in nasl.) presoja obstoj elementov odškodninske obveznosti; kateri od njiju se uporabi, pa je odvisno od tega, kdaj je prišlo do škodnega dogodka, tega pa tožeča stranka niti ni določno opredelila niti dokazala – kljub temu, da bi v skladu s citiranimi določili ZOR in OZ ona morala dokazati protipravno ravnanje, nastalo škodo in vzročno zvezo med njima. Pri tem tožeča stranka v pritožbi tudi neobrazloženo in nejasno izpostavlja pripoznavo dolga (364. člen OZ), ko navaja, da ji je z delnim poplačilom priznana celotna terjatev. Če tožeča misli, da sta toženi stranki s tem, ko sta realizirali plačilo zneska 1.069,55 EUR, ki je bil dogovorjen s Poravnavo o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (tožeča stranka pa se je z njim strinjala in tudi podpisala poravnavo), priznali zatrjevani dolg tožeče stranke v znesku 11.350,65 EUR, je takšno njeno prepričanje povsem zmotno. S plačilom 1.069,55 EUR je bil namreč po sklenjeni poravnavi na podlagi določil ZVVJTO tožeči stranki plačan celoten dolg iz naslova njenega vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje, in ne le del dolga. To je jasno razvidno iz 7. točke predmetne poravnave, v kateri tožeča stranka izjavlja, da je s prejemom poplačila v celoti poplačana iz naslova vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje in v zvezi s tem ne bo uveljavljala nobenih zahtevkov več. Znesek 11.350,65 EUR, ki ga tožeča stranka v predmetni pravdi zahteva, ni bil niti predmet poravnave, niti ni tožeča stranka uspela dokazati utemeljenosti takšnega zahtevka v smislu zatrjevane odškodnine, tako da plačan znesek 1.069,55 EUR v nobenem primeru ni mogel predstavljati zgolj delnega poplačila dolga v višini 11.350,65 EUR, sklicevanje tožeče stranke na to, da ji je bila na ta način priznana kakšna terjatev, pa je neutemeljena.

Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da je pritožba utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o 3. in 4. alineji 2. točke tožbenega zahtevka, to je glede 3. in 4. alineje 2. točke III. dela izreka izpodbijane sodbe. V tem delu je sodišče druge stopnje iz že navedenih razlogov na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Ostale pritožbene navedbe tožeče stranke so neutemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu preostalega dela sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in je v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).