Jedro

Toženec je na zadnji glavni obravnavi izpovedal, da se je zaradi tožnikove izjave "cretino" čutil ponižanega. Iz te izpovedi pa ne izhaja, da je toženec dejansko zaradi te izjave trpel duševne bolečine, za katero bi mu moralo sodišče priznati denarno odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika L.P. in tožencu naložilo, da je dolžan temu tožniku plačati znesek 200.000,00 SIT (834,59 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2003 dalje in mu povrniti stroške postopka v znesku 376.316,00 SIT (1.570,34 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, vzelo je na znanje delni umik tožbe za znesek 1.050.000,00 SIT ter v tem delu postopek ustavilo. Zahtevek iz nasprotne tožbe pa je v odškodninskem delu v celoti kot neutemeljen zavrnilo in vzelo je na znanje umik tožbe glede zahtevka, s katerim je toženec zahteval od tožnika, da se je dolžan vzdrževati predvajanja glasbe ter v tem delu postopek ustavilo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Glede zahtevka po tožbi meni, da sodišče prve stopnje škodnega dogodka ni pravilno ugotovilo. Priča V.T. ni bil očividec dogodka, pa je sodišče kljub temu upoštevalo njegovo izpoved. Tudi iz spisa sodnika za prekrške je razvidno, da ni bil nihče očividec tega dogodka, zato sta o dogodku lahko izpovedali le pravdni stranki. Pri tem pa je bila izpoved toženca poštena in konsistentna, kar pa ni mogoče reči za izpoved tožnika. Toženec je odkrito povedal, da je hotel tožniku primazati zaušnico zaradi dolgotrajnega predhodnega teroriziranja s preglasno glasbo, kar pa mu ni uspelo. V kleti je pretakal vodo iz kant v steklenice in iz tega je sodišče napačno naredilo zaključek, da je tožnika pričakal. Bil je bos in s tožnikom ni imel nobenega namena fizično obračunavati. Tožnik je toženca zgrabil za obe roki in ga začel brcati s kolenom v predel dimelj, spodnesel ga je na tla in ga davil. Sodišče bi moralo verjeti toženčevi izpovedi, ker je bil toženec odkrit in natančen v opisovanju dogodka. Tožnik pa ni verodostojen, kar se lahko ugotovi, če se primerja njegova izpoved v tem postopku in v postopku sodnika za prekrške, zato bi sodišče moralo zaključiti, da je bil tožnik tisti, ki je povzročil, da so stvari tako potekale kot so. Pošteno izpoved toženca je sodišče iztrgalo iz konteksta in sledilo neverodostojni ter nekonsistentni izpovedi tožnika. Cel dogodek je izzval tožnik, ki je tudi prispeval odločilen delež, da se je dogodek odvil na tak način, da sta oba na koncu utrpela sledi poškodb. Sodnik za prekrške je tudi izdal nepravnomočno odločbo, s katero je kaznoval tudi tožnika. Tožnik je utrpel zelo lahko poškodbo, za katero ni bila potrebna pomoč, zato je tudi prisojena odškodnina previsoka. Napačno je sodišče določilo tudi tek zamudnih obresti. Nepremoženjska škoda je znana šele s trenutkom sodbe in zato ne morejo teči zamudne obresti pred tem datumom. Tudi o zahtevku iz nasprotne tožbe ni pravilno odločeno. Tožnik je maltretiral in teroriziral toženca in njegove najbližje na način, da je s preglasno glasbo vdiral v stanovanje in zasebnost toženca. V zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe toženec vztraja, da se je dogodek pripetil tako, kot ga je on opisal in kot je glede temelja že obrazložil ob pritožbi zoper zahtevek iz tožbe tožnika. Dejstvo je, da si je tožnik priskrbel zdravniško potrdilo o dogodku, čeprav je izvedenec povedal, da za njegove poškodbe niti ni bil potreben obisk zdravnika, kaj šele zdravljenje. Očitno je načrtoval, da bo sprožil tožbo. Nasprotno pa je toženec, čeprav je bil potreben zdravljenja, to odklanjal, dokler je bilo mogoče, zato ni niti pomislil, da bi iskal zdravniška potrdila za kasnejšo pravdo. Toženec je zaslišan izpovedal, da se je čutil ponižanega, zato je protispisna obrazložitev sodbe, da toženec ni natančno opredelil, v čem so se kazale zatrjevane duševne bolečine zaradi razžalitve. Po oceni toženca gre za najhujšo besedo, ki se uporablja pri razžalitvah. Toženec te hude žaljivke s strani tožnika, na način, da ne bi čutil duševnih bolečin, ne more sprejeti. Tožnik ga je želel najgloblje ponižati in to mu je tudi uspelo. Tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice sodišče ni pravilno odločilo. Obrazložitev sodbe je v tem delu nerazumljiva. Toženec res ni poravnal zneska predujma za izvedenca za ugotavljanje hrupa. Je pa popolnoma evidentno, da je tožnik z glasbo povzročal nedopusten hrup v stanovanju toženca in zato ni nobenega razloga, da bi bilo treba to ugotavljati še z izvedencem. Izvedenec bi lahko ugotovil le kapaciteto glasbenih naprav tožnika. Tudi iz izjave izvenzakonske partnerice tožnika, da je imel tožnik naravnan potenciometer le na četrtino in ne polno se da razbrati, da je bila kapaciteta te glasbene naprave izredno velika. Tožnik je glasbo produciral in poslušal večkrat iste dele, to pa je bilo še posebej moteče glede na siceršnjo glasnost. Tožnik je sicer skušal reševati zadevo z dodatno izolacijo, vendar mu to ni uspelo in o tem je bil večkrat tudi opozorjen s stani toženca. Tudi priča M.T. je izpovedala, za kakšne vrste hrupa je v konkretnem primeru šlo. Zaradi tožnikovega ravnanja se je toženec preselil na drug konec Slovenije, zato je tudi umaknil zahtevek na prepoved vznemirjanj in odstranitev naprav za predvajanje glasbe, ki so instalirane na stropu stanovanja in zato je toženec izgubil pravni interes za ta zahtevek. Sodišče pa bi moralo upoštevati ta umik pri odmeri stroškov, saj je bil zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu utemeljen. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem delu vrne zadevo v novo odločanje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je odločitev izpodbijane sodbe pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, zahteva pa tudi povračilo pritožbenih stroškov skupaj z zakonski zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe temeljita v pretežnem delu na istem dejanskem stanju, to je dogodku, ki se je pripetil 21.5.2003 in v katerem je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik dokazal, da je utrpel poškodbo, ki jo je po Fischerjevem sistemu razvrstitve poškodb uvrstiti med zelo lahke primere. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe so dokazani vsi elementi tega odškodninskega primera, za katerega odgovarja toženec. Pritožbeno sodišče to stališče v celoti sprejema. Ni mogoče pritrditi tožencu, da je dokazna ocena napačna. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo izpovedi obeh pravdnih strank. Logično je obrazložilo, v katerem delu verjame vsakemu od njiju, predvsem upoštevaje njuni izpovedi. Utemeljeno pa je upoštevalo tudi izpoved priče V.T., ki je sicer videl samo nekaj zadnjih sekund prerivanja, vendar pomembnih tudi za oceno izpovedi pravdnih strank. Izpoved te priče dodatno kaže, kateri od pravdnih strank je verodostojnejši pri prikazovanju dogodka, v katerem je prišlo do škode tožnika. Pritožbeno sodišče zato sprejema prepričljive ugotovitve o dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, v katerih toženec ponovno izpostavlja svoje videnje tega dogodka obrazložitve izpodbijane sodbe niso v ničemer omajale. Pritožbeno sodišče torej v celoti sprejema potek dogajanja dne 21.5.2003, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tudi prisojena odškodnina tožniku po mnenju pritožbenega sodišča ustreza škodi, ki jo je tožnik v tem dogodku utrpel in jo v tem pravdnem postopku dokazal. Zamudne obresti od nematerialne škode je sodišče prve stopnje priznalo od takrat, ko je toženec od tožnika prejel opomin za plačilo nepremoženjske škode. O tem, od kdaj tečejo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo, sodna praksa ni enotna. Pretežno stališče sodne prakse, ki ga upošteva tudi sodna praksa Višjega sodišča v Kopru pa je takšno, da se zamudne obresti od nepremoženjske škode priznajo od takrat, ko je dolžnik v zamudi. V zamudi pa je, ko mu je upnik sporočil, da zahteva denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku torej od "opomina" dalje. Zato pritožba tudi v tem delu neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, saj je v tem delu v celoti sledilo tukajšnji sodni praksi v zvezi s tem pravnim vprašanjem.

Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec škode, ki naj bi jo utrpel v tem dogodku, ni dokazal. Toženec objektivnih zdravstvenih izvidov, ki bi dokazovali, da je ob dogodku 21.5.2003 tudi on utrpel fizično poškodbo, nima. Tožnik je to škodo, kot ni sporno, dokazal z zdravniškim izvidom, saj je odšel neposredno po dogodku k zdravniku. Zakaj toženec ni poskrbel za te dokaze ni bistveno. Bistveno je, da zdravniškega izvida nima in da tudi s kakšnim drugim dokazom ni dokazal, da bi v škodnem dogodku dejansko utrpel škodo, ki jo uveljavlja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve. Drži pritožbena navedba, da je toženec na zadnji glavni obravnavi izpovedal, da se je zaradi tožnikove izjave "cretino" čutil ponižanega (list. št. 121 spisa). Iz te izpovedi pa ne izhaja, da je toženec dejansko zaradi te izjave trpel duševne bolečine, za katere bi mu moralo sodišče priznati denarno odškodnino. Te besede na Primorskem same po sebi niso takšne, da bi objektivno gledano pomenile razžalitev do dobrega imena in časti tistega, ki se mu izrečejo sploh, če se mu izrečejo v takšnih okoliščinah, kot so obstajale v medsebojnem sporu in verbalnem napadu obeh pravdnih strank v konkretni zadevi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženec samo zaradi teh besed ni trpel takšnih duševnih bolečin, da bi mogel uspešno uveljavljati denarno odškodnino na tej podlagi zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Materialno pravo je glede na ugotovljene dejanske okoliščine torej bilo tudi v tej zadevi pravilno uporabljeno.

Ker je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje glede posega v toženčeve osebne pravice zaradi vznemirjanja z glasbenimi napravami pravilno ugotovilo, je tudi pritožbena polemika s tem delom sodbe neutemeljena. Toženec ni dokazal, da bi tožnik kakorkoli kršil njegove osebnostne pravice oz., da bi mu iz tega naslova nastala kakšna škoda. Toženec in njegova žena sta res izpovedala, da so bili zvoki glasbe iz gornjega stanovanja zelo močni, to pa še ne zadošča za zaključek, da je iz gornjega stanovanja prihajal takšen hrup, da je že mogoče govoriti o grobem posegu v osebnostne pravice toženca, zaradi česar bi mu pripadala denarna odškodnina. Samo iz teh dveh izpovedb škoda, ki jo uveljavlja toženec, še ne izhaja. Za izvedenca, s pomočjo katerega bi se lahko opravile meritve hrupa in objektivizirale navedbe, predujma ni založil, zato pritožbeno sodišče meni, da je tudi v tem delu bil zahtevek pravilno zavrnjen. Iz teh razlogov je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa tudi ni v ničemer prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.