Jedro

Sodišče prve stopnje mora torej v pravdi, v kateri ni izkazan namen razpolagati z zahtevki, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, raziskovati le tista dejstva in izvajati le tiste dokaze, ki so jih navajale oziroma predlagale stranke same. Stranke same torej postavijo sodišču prve stopnje v pravdnem postopku trditveni in dokazni okvir, na katerega je sodišče vezano.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 58.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.09.2002 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške po odmeri sodišča z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v osmih dneh, glede samih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi v znesku 1.906.428,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.09.2004 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da stroškovno ugodi zahtevku tožnika, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ugotovilo, da je do zahtevka S. napram D. za plačilo odškodnine prišlo tudi zaradi zamude pri gradnji proizvodnega dela tovarne in ne le upravne stavbe, saj tega nobena od strank v postopku ni ne trdila ne dokazovala, pravdno sodišče pa je v pravdi vezano na trditve strank in lahko le v tem okviru raziskuje dejansko stanje. Ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, da je odškodnina 58.000.000,00 SIT odškodnina za ovirano gradnjo tako na proizvodnem kot upravnem delu pri gradnji tovarne, je ugotavljalo okoliščine, ki jih ni nihče zatrjeval in ki niso predmet spora med strankama. Sodišče prve stopnje se je tudi mimo trditev in dokazov strank začelo ukvarjati s tem, kaj je zajeto v znesku 58.000.000,00 SIT. Moralo bi ugotavljati le, ali gre res za odškodnino, ali pa za nekaj drugega, od tu dalje pa je vezano na to, kar trdi tožnica in kar ne izpodbija na drug način toženka. Nedopustno in mimo trditvenega okvira strank je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi, da naj bi do zamude prišlo zaradi zamude projektov. Tožnica je tudi dokazovala, kaj je vsebina poravnave z S.. To je navedla in v okviru svojih navedb ponudila dokaze, toženka pa je trdila, da je šlo za nekaj drugega. V tej smeri pa bi moralo dokazno breme bremeniti toženko in ne tožnico kot to zmotno meni sodišče prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1.odst. 339.čl. ZPP v zvezi s 7.čl. ZPP. Po 1.odst. 7.čl. ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, po 2.odst. istega člena pa sme sodišče ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3.odst. 3.čl.). Sodišče prve stopnje mora torej v pravdi, v kateri ni izkazan namen razpolagati z zahtevki, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, raziskovati le tista dejstva in izvajati le tiste dokaze, ki so jih navajale oziroma predlagale stranke same. Stranke same torej postavijo sodišču prve stopnje v pravdnem postopku trditveni in dokazni okvir, na katerega je sodišče vezano. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da iztožuje od tožene stranke povračilo zneska 58.000.000,00 SIT, ki pomeni odškodnino, ki jo je morala tožeča stranka plačati S., in to zaradi zamud, ki naj bi nastale po krivdi tožene stranke pri izgradnji upravne stavbe. Tožena stranka med pravdo ni ugovarjala, da naj bi zamude nastale tudi pri izgradnji tistega dela stavbe, ki pomeni proizvodni del, zato se sodišče prve stopnje, na kar pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, s tem ne bi smelo ukvarjati in v tej smeri dejanskega stanja tudi ne raziskovati. Ugotavljati bi smelo le, ali je trditev tožeče stranke, da je nastala škoda v zatrjevanem znesku iz razlogov na strani tožene stranke zaradi zamud pri izgradnji upravne stavbe utemeljena. Tožena stranka pa je zatrjevala, da ni bila v zamudi, vendar ni ničesar trdila v tej smeri, da naj bi do zamud prišlo tudi na tistem delu objekta, ki pomeni proizvodni del, kot to samo ugotavlja sodišče prve stopnje brez ustreznih navedb tožeče ali tožene stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje brez ustreznih navedb pravdnih strank raziskovalo, kaj naj bi v resnici pomenil znesek 58.000.000,00 SIT, ki ga tožeča stranka od tožene stranke iztožuje kot odškodnino, plačano S. zaradi zamud, ki naj bi jih zakrivila tožena stranka. Pri tem je bil zahtevek S. za ovirano gradnjo prvotno v znesku 227.000.000,00 SIT, tožeča stranka pa se je pogodila za plačilo odškodnine v znesku 58.000.000,00 SIT, pri čemer naj bi šlo pri tem za del, ki ga je zakrivila tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi smelo le ugotavljati, ali pomeni ta znesek res škodo, ki je nastala po krivdi tožene stranke zaradi ovirane gradnje upravnega dela stavbe, in ne kaj več in kaj drugega. Prav tako je sodišče prve stopnje brez potrebe ugotavljalo, in to mimo trditvenega okvira tožeče in tožene stranke, da naj bi do zamude prišlo zaradi zamude projektov. Tako postopanje sodišča prve stopnje pomeni, po mnenju pritožbenega sodišča, kršitev 2.odst. 7.čl. v zvezi s 1.odst. 339.čl. ZPP, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje ostaja v okviru trditev, ki sta jih postavili tožeča in tožena stranka, in izvede dokaze, ki sta jih tožeča in tožena stranka predlagali. Šele ob postopanju v nakazani smeri bo možna zakonita in pravilna odločba.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.odst. 165.čl. ZPP.