Jedro

Tožnik je vedel za prejem zneska, tega pa ni navedel v izjavi, ker je mislil, da tega ni dolžan navesti. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse prosilci za BPP ne morejo sami presojati, ali je smotrno določene prihodke vpisati v izjavo o premoženjskem stanju ali ne. Tožnik je bil torej dolžan toženko seznaniti z vsemi dohodki, ki jih je prejel v relevantnem obdoju, tega pa ni storil. Ni bistveno, da je tožnik sredstva iz naslova prodaje lesa prejel, bistveno je, da ima možnost, da določena sredstva lahko zahteva. Tožnik pa ni storil ničesar, da bi si zagotovil določen znesek, ki mu kot solastniku kmetijskih in gozdnih zemljišč, pripada.

Toženka se je pravilno oprla na deseti odstavek 10. člena ZUPJS, ki določa, da če se starši skladno s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, sporazumejo, da imajo oziroma obdržijo varstvo in vzgojo otrok, se otrok pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva pri tistemu izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Če pa se starši o tem ne sporazumejo, se otrok upošteva pri tistemu izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, gre za ponoven postopek, v katerem je toženka preverila, ali tožnik izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP. Skladno s prvim odstavkom 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se materialni pogoj ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Toženka je ugotovila, da je tožnik zaposlen v A. d.o.o. Prošnja za dodelitev BPP je bila vložena v marcu 2020, kar pomeni, da se preverjajo prihodki v decembru 2019, januarju 2020 ter februarju 2020, s čimer se je strinjal tudi tožnik. V navedenem obdobju je tožnik prejel plačo in sicer 958,13 EUR (dne 16. 12. 2019), 834,19 EUR (dne 15. 1. 2020) in 856,12 EUR (dne 14. 2. 2020). Dne 5. 12. 2019 je tožnik prejel še nakazilo v znesku 500,00 EUR, dne 23. 1. 2020 pa nakazilo v znesku 796,65 EUR. Glede obeh nakazil je bil tožnik pozvan na izjasnitev. V odgovoru na poziv se je strinjal, da se upošteva znesek 500,00 EUR, ni se pa strinjal z upoštevanjem zneska 796,65 EUR. Po mnenju tožnika gre za znesek, ki je rezultat varčevanja v skladih pri G. d.d. in predstavlja premoženje, ki ga toženka ne bi smela upoštevati. V zvezi z navedenim toženka pojasni, da je ta prihodek potrebno upoštevati kot občasni, neperiodični dohodek, skladno z določbo prvega odstavka 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), po kateri se občasni dohodki upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona. Zneska 796,65 EUR tožnik v obrazcu za dodelitev BPP ni navedel, kljub temu, da bi toženko moral s tem seznaniti. Dne 28. 6. 2019 je tožnik prejel regres v skupnem znesku 1.050,00 EUR, kar na mesečni ravni predstavlja znesek v višini 87,50 EUR, ki se je upošteval kot sorazmerni del regresa za december 2019. Skupaj je tožnik v relevantnem obdobju prejel prihodke v višini 3.831,50 EUR. V nadaljevanju toženka navaja, da je tožnik kot svoja družinska člana navedel sinova B.B. in C.C.. Na podlagi vpogleda v uradno evidenco je toženka ugotovila, da ne živita več na istem naslovu kot tožnik. V zvezi z navedenim se toženka sklicuje na deseti odstavek 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Tožnik je bil s pozivom pozvan, da kolikor sta se z bivšo partnerko D.D. sporazumela glede varstva in vzgoje otrok, naj sporazum predloži toženki. Izrecno je bil opozorjen, da bo sodišče v nasprotnem primeru oba otroka upoštevalo pri tistemu izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. V odgovoru na poziv je tožnik navedel, da bivši partnerki nakazuje denar za poravnavo stroškov. Priznava, da sta otroka prijavljena na naslovu njune matere, v času razpada njune zunajzakonske skupnosti sta bila otroka skoraj vsak drugi teden pri njemu. Na zaslišanju pri toženki je bilo tožniku predočeno poročilo CSD E., iz katerega izhaja, da sta se z bivšo partnerko razšla v začetku leta 2020, da sinova večino časa preživita pri mami, z bivšo partnerko pa še nista uspela skleniti sporazuma glede vzgoje in varstva otrok. Glede na navedeno toženka ocenjuje, da je uporaba desetega odstavka 10. člena ZUPJS smiselna ravno v konkretni situaciji, ko se starša še nista sporazumela, kako bosta uredila vprašanje vzgoje, varstva in oskrbe otrok. Na podlagi navedenega je toženka štela, da je v družini en družinski član, povprečni mesečni prihodek pa znaša 1.277,17 EUR. Toženka je tudi upoštevala, da tožnik na mesečni ravni bivši partnerki plačuje znesek v višini 150,00 EUR za kritje stroškov otrok, kar pomeni, da njegov povprečni mesečni prihodek znaša 1.127,17 EUR. Hkrati toženka ugotavlja, da je tožnik solastnik večjega števila gozdnih zemljišč v skupni površini preko 250.000 m2. Površine gozdnih zemljišč so izjemno velike, tožnik pa je na naroku povedal, da finančnih koristi iz naslova sečnje nima, saj se s tem ukvarja njegova mati F.F.. Tožnik je tudi pojasnil, da mora kot solastnik zemljišč marsikaj podpisati, med drugim se je strinjal, da solastnike zemljišč zastopa F.F., kar pomeni, da je bil seznanjen, zakaj bo F.F. nastopala kot skupna predstavnica. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je po njegovi oceni povprečna odkupna cena m3 lesa bukve okoli 70,00 EUR. Zavod za gozdove Slovenije je odredil sečnjo 181 dreves listavcev v skupni izmeri 236,82 m3, kar pomnoženo s 70,00 EUR, pomeni znesek 16.577,40 EUR, tožnik pa bi bil upravičen do ene sedmine prihodka, torej do prihodka v višini 2.400,00 EUR. Ker mora prosilec pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP poskušati izkoristiti tudi druge vire prihodkov, bi si tožnik lahko del sredstev zagotovil tudi iz naslova sečnje in prodaje lesa. Ni bistveno, če je prosilec sredstva iz naslova prodaje lesa prejel, bistveno je, da ima možnost, da določena sredstva zahteva. Prosilec lahko svoje solastniške deleže tudi proda oziroma premoženje unovči tako, da ga da v najem, tožnik pa ni storil ničesar, da bi pridobil vsaj del sredstev iz naslova sečnje lesa. Prosilec torej presega finančni cenzus za dodelitev BPP, zato je toženka prošnjo tožnika za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrnila.

2. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da toženka ponovno ni upoštevala, da se oba otroka štejeta kot družinska člana tožnikovega gospodinjstva. Prav tako ni pravilno upoštevala prejemkov v časovnem obdobju od decembra 2019 do februarja 2020. Toženka je pravilno upoštevala obdobje, v katerem je potrebno ugotavljati finančno stanje, vendar nakazilo 796,65 EUR, ki predstavlja premoženje, ki ga je tožnik privarčeval v skladih pri G. d.d., ne predstavlja občasnega, neperiodičnega dohodka, pač pa kvečjemu privarčevana sredstva. Tožnik s tem, ko toženke s prejemom tega prihodka ni seznanil, ni imel namena zavajati, pač pa zneska po očitni pomoti in nevednosti, ni vnesel v obrazec za dodelitev BPP. Tožnik je v relevantnem obdobju prejel v povprečju 891,81 EUR (plače 985,13 EUR, 834,19 EUR in 856,12 EUR), pri čemer je toženka za mesec december 2019, upoštevala tudi sorazmerni del regresa za leto 2019 in znesek 500,00 EUR. Prejel je torej 3.262,94 EUR, kar mesečno znaša 1.087,64 EUR, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi vse izdatke, tj. 150,00 EUR, ki jih nameni materi otrok za nakup skupnih stvari in vsaj 300,00 EUR, ki jih nameni za obratovalne stroške in hrano. Tožniku tako ostane 637,64 EUR, kar pomeni, da finančnega cenzusa ne presega. V zvezi s solastništvom kmetijskih in gozdnih zemljišč je tožnik pojasnil, da prihodkov od teh zemljišč ne prejema, od njih nima finančne koristi, s sečnjo pa se ukvarja njegova mati. Sodišče je upoštevalo vrednost nepremičnin, ne pa tudi dejstva, da navedena zemljišča v naravi predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča, ki pa se na podlagi 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upoštevajo kot premoženje. Toženka je torej upoštevala vrednost nepremičnin in ne dejanskega dohodka, ki ga daje to premoženje. Po podatkih GURS katastrski dohodek znaša 1.289,35 EUR. Tožnik je solastnik do višine 1/7, kar pomeni, da na tožnika pade delež 184,2 EUR, kar ne predstavlja vrednosti, ki bi presegala 48 minimalnih zneskov. Toženka tudi ni upoštevala sinov tožnika kot njegovih družinskih članov in da živita v tožnikovem gospodinjstvu. Ne glede na to, da imata sinova svoje stalno prebivališče prijavljeno na naslovu matere, to še ne pomeni, da se tam tudi stalno nahajata. Pri tožniku preživita izmenično po teden dni. Tako gre v breme tožnika ½ mesečnih obratovalnih stroškov in ½ mesečnih stroškov za prehrano. Tožnik navedene stroške plačuje dodatno, poleg že trenutno dogovorjene mesečne preživnine v znesku 120,00-150,00 EUR. Postopek odločitve o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo še ni končan, zato toženka določbo 10. člena ZUPJS uporabi napačno. Sta pa tožnik in njegova bivša partnerka dne 28. 9. 2020 uspela skleniti začasno sodno poravnavo o stikih, in sicer, da bosta otroka pri vsakemu od staršev izmenjaje na en teden. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek pred drugega sodnika, toženki pa tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Navedbe tožnika so pavšalne in nekonkretizirane. Toženka je povprečne mesečne prihodke upoštevala pravilno. Tožnik je bil pozvan, da se opredeli glede nakazil v obdobju december 2019 do februar 2020. V odgovoru se je strinjal z upoštevanjem plače in regresa za december 2019 ter plače za januar in februar 2020. Tudi znesek regresa je bil upoštevan pravilno. Glede nakazila v znesku 796,65 EUR je bil tožnik pozvan, da se izjasni. V odgovoru na poziv je le pavšalno navedel, da ta znesek predstavlja izplačilo od G. za večletno varčevanje. V zvezi z navedenim ni predložil nobenih dokazil. Navedba je pavšalna in posledično neutemeljena. Po mnenju toženke nakazilo v višini 796,65 EUR predstavlja občasni, neperiodični dohodek, skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZSVarPre. Sicer pa bi moral tožnik navedeni znesek vpisati na obrazec za dodelitev BPP, kar pa ni storil, zato toženka opozarja na določbo šestega odstavka 20. člena ZBPP. Toženka vztraja, da je tožnik v relevantnem obdobju prejel prihodke v skupnem znesku 3.831,50 EUR. Glede domnevnih izdatkov v višini 150,00 EUR, kot prispevek bivši partnerki za otroke, in 300,00 EUR za obratovalne stroške in hrano, ko sta otroka pri tožniku, toženka pojasnjuje, da ti stroški niso z ničemer izkazani. Poleg tega gre za tožbene novote, saj jih tožnik prvič navaja šele v tožbi. Glede upoštevanja kmetijskih in gozdnih zemljišč tožnik spregleda, da toženka ni upoštevala vrednosti teh zemljišč. Toženka je upoštevala dejanske prihodke, ki bi jih tožnik iz naslova sečnje lesa lahko pridobil. Tudi v zvezi s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči je bil tožnik pozvan, da sporoči, če iz naslova solastništva teh zemljišč prejema prihodke, v odgovoru pa je zgolj pavšalno navedel, da še nikoli ni imel nobene finančne koristi. Tožnikova navedba ni prepričljiva, saj gre za izjemno velike površine gozdnih zemljišč, upoštevajoč solastniški delež do 1/7 pa na tožnika odpade površina v izmeri 35.700 m2. Toženka ponovno pojasnjuje, da ni bistveno, če tožnik prihodke sprejme ali ne. Prihodki mu pripadajo in jih zato toženka lahko upošteva. V obdobju med septembrom 2019 in februarjem 2020 je Zavod za gozdove Slovenije izdal odločbe za posek skupno preko 350 m3 lesa. Solastnike je zastopala tožnikova mati F.F.. Tožnik je bil gotovo seznanjen, zakaj bo slednja nastopala kot skupna predstavnica – z namenom izdaje odločbe, s katero bo Zavod za gozdove Slovenije dovolil sečnjo. Solastniki so s tem gotovo zasledovali finančni interes, kar pomeni, da je bil les sekan z namenom prodaje. V zvezi z varstvom in vzgojo otrok toženka pojasnjuje, da je tožnik na naroku jasno izpovedal, da z bivšo partnerko do naroka (dne 4. 9. 2020) nista uspela skleniti sporazuma glede vzgoje in varstva otrok, niti glede preživljanja. Iz navedb tožnika na naroku izhaja, da imata otroka naslov stalnega bivališča pri materi v H.. V času pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP sta večino časa živela pri materi, saj je bil tožnik v fazi urejanja stanovanja pri novi partnerki. Kot je pojasnil tožnik, sta bila otroka pri njem zgolj dva ali tri dni, pa še to zgolj popoldne. V obdobju epidemije koronavirusa sta bila otroka izključno pri materi. Tožnik je bil pozvan, da kolikor sta z bivšo partnerko sklenila sporazum glede varstva in vzgoje otrok, naj ta sporazum predloži toženki, vendar sporazuma do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil. Je pa režim glede vzgoje in varstva otrok treba presojati na dan vložitve prošnje. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, da v zadevi dokončno razsodi in tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se namreč ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen, če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 12. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

6. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik v relevantnem obdobju prejel plačo in sicer dne 16. 12. 2019 znesek 958,13 EUR, dne 15. 1. 2020 znesek 834,19 EUR in dne 14. 2. 2020 znesek 856,12 EUR. Prav tako ni sporno, da je toženka za mesec december 2019 upoštevala sorazmerni del regresa za leto 2019 v znesku 87,50 EUR in znesek 500,00 EUR. Tožnik pravilnosti teh podatkov v tožbi ne izpodbija, niti ne predlaga kakršnihkoli dokazov, ki bi v tem pogledu izkazovali drugačno dejansko stanje. Sporen pa ostaja znesek 796,65 EUR, ki ga je tožnik pridobil v mesecu januarju 2020 in upoštevanje prihodkov, ki naj bi jih tožnik pridobival od solastništva kmetijskih in gozdnih zemljišč. Prav tako ostaja sporno neupoštevanje sinov tožnika kot njegovih družinskih članov in višina stroškov, ki jih tožnik nameni za skrb otrok.

7. V zvezi z zneskom 796,65 EUR tožnik navaja, da gre za izplačilo privarčevanega zneska v investicijskih skladih, ki ga je pridobil s strani G.. Po njegovem mnenju predstavlja premoženje, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati, zato prejema navedenega zneska po očitni pomoti in nevednosti tudi ni navedel v prošnji za dodelitev BPP. Toženka nasprotno meni, da gre za občasni, neperiodični dohodek in opozarja na določbo šestega odstavka 20. člena ZBPP, po kateri, če strokovna služba za BPP ugotovi, da so podatki o materialnem položaju prosilca ali njegove družine, ki so jih dolžni dati prosilec in druge osebe, neresnični, ravna pristojni organ za BPP po določbah ZBPP o spremembah okoliščin in neupravičeno prejeti BPP. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da razlog tožnika za opustitev navedbe prejema zneska 796,65 EUR, ni razlog iz katerega bi izhajala upravičena opustitev dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju obrazca. V obravnavanem primeru je tožnik vedel za prejem zneska, tega pa ni navedel v izjavi, ker je mislil, da tega ni dolžan navesti. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse prosilci za BPP ne morejo sami presojati, ali je smotrno določene prihodke vpisati v izjavo o premoženjskem stanju ali ne. Tožnik je bil torej dolžan toženko seznaniti z vsemi dohodki, ki jih je prejel v relevantnem obdobju, tega pa ni storil. Ker tožnik toženke ni seznanil s prejemom zneska 796,65 EUR, je toženka prejeti znesek štela za dohodek, ki se skladno z 12. členom ZUPJS upošteva v dohodek in predstavlja občasni, neperiodični dohodek skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZSVarPre ter se upošteva v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. Tožnik je tudi sicer zgolj pavšalno navedel, da ta znesek predstavlja izplačilo od G., in ni izkazal, da gre za nakazilo, ki bi lahko bilo izvzeto iz upoštevanja pri ugotavljanju materialnega položaja. Ob upoštevanju četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre, ki določa, da so občasni, neperiodični dohodki dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela, je toženka pravilno štela prejeti znesek za občasen, neperiodični dohodek in upoštevala sorazmeren del tega dohodka.

8. V zvezi s solastništvom kmetijskih in gozdnih zemljišč tožnik toženki očita, da je upoštevala vrednost nepremičnin, ne pa tudi dejstvo, da navedena zemljišča v naravi predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča, ki se ne upoštevajo kot premoženje. Sodišče pojasnjuje, da se skladno z ZUPJS pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca v premoženje šteje nepremično premoženje (1. točka prvega odstavka 17. člena ZUPJS), ne upošteva pa se kmetijsko, vodno in gozdno zemljišče, ki daje dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja (6. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Vendar toženka pravilno opozarja, da ni upoštevala vrednosti teh zemljišč, ampak je upoštevala prihodke, ki jih je tožnik pridobil oz. bi jih lahko pridobil iz naslova sečnje lesa. V zvezi z navedenim pa je potrebno uporabiti 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS, po kateri se kot dohodki, ki se upoštevajo, štejejo vsi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine, torej dohodki, ki jih kot take določa Zakon o dohodnini (ZDoh-2). Ta zakon pa kot obdavčljive dohodke v 3. točki 18. člena določa dohodke iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, torej katastrski dohodek. Tožnik ugovarja, da ni nikoli prejel nobenega dohodka iz naslova sečnje lesa. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da je dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti pavšalna ocena dohodka, ki naj bi ga lastnik zemljišča pridobil z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na kmečkem gospodinjstvu. Gre torej za pavšalno oceno dohodka, ki ni nujno, da ga je prosilec tudi dejansko prejel. V zvezi z navedenim je toženka opravila poizvedbe o izdanih odločbah za sečnjo v gozdnih posestvih v solastništvu tožnika. V obdobju med septembrom 2019 in februarjem 2020 je Zavod za gozdove Slovenije izdal odločbe za posek skupno preko 350 m3 lesa. Kot skupna predstavnica je nastopala tožnikova mati F.F., tožnik pa bi si lahko del sredstev zagotovil iz naslova sečnje in prodaje lesa, tega pa ni storil. Toženka pravilno opozarja, da ni bistveno, da je tožnik sredstva iz naslova prodaje lesa prejel, bistveno je, da ima možnost, da določena sredstva lahko zahteva. Tožnik pa ni storil ničesar, da bi si zagotovil določen znesek, ki mu kot solastniku kmetijskih in gozdnih zemljišč, pripada. Glede na navedeno je toženka pravilno upoštevala tudi dohodek, ki bi ga tožnik lahko pridobil z opravljanjem gozdarske dejavnosti.

9. Sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da se pri ugotavljanju materialnega položaja, poleg prosilca upoštevajo tudi njegovi otroci, ki jih je prosilec dolžan preživljati po zakonu (2. točka prvega odstavka 10. člena ZUPJS). V skladu s prvo točko 11. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja osebe ne upoštevajo otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, niso bili zaupani v vzgojo in varstvo vlagatelju ali osebi, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta se tožnik in njegova bivša partnerka razšla v začetku leta 2020, nista pa še uspela skleniti sporazuma glede vzgoje in varstva otrok, niti glede preživljanja. Temu tožnik v tožbi ne ugovarja, priznava pa celo, da postopek o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo, določitvi stikov in preživnine še ni končan, sta pa z bivšo partnerko 28. 9. 2020 uspela skleniti začasno sodno poravnavo o stikih. Kot pravilno opozarja toženka, je pri odločanju o dodelitvi BPP relevanten dan vložitve prošnje za dodelitev BPP. V obravnavanem primeru je to 10. 3. 2020. Tega dne pa dogovor o vzgoji in varstvu ni bil dosežen. Zato se je toženka pri upoštevanju otrok pravilno oprla na deseti odstavek 10. člena ZUPJS, ki določa, da če se starši skladno s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, sporazumejo, da imajo oziroma obdržijo varstvo in vzgojo otrok, se otrok pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva pri tistemu izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Če pa se starši o tem ne sporazumejo, se otrok upošteva pri tistemu izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa jasno izhaja, da tožnik in bivša partnerka do 28. 9. 2020 nista uspela skleniti dogovora o varstvu in vzgoji otrok. Nesporno je tudi, da imata otroka naslov stalnega prebivališča prijavljen pri materi na naslovu H.. Zato je pravilen zaključek toženke, da sinov B.B. in C.C. na dan vložitve prošnje za dodelitev BPP ni mogoče šteti kot družinskih članov tožnika.

10. Pri izračunu mesečnega prihodka je sodišče upoštevalo, da tožnik bivši partnerki plačuje znesek v višini 150,00 EUR mesečno za kritje stroškov otrok. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je toženka tudi ob upoštevanju navedb tožnika v pripravljalni vlogi, da je tožnikova mesečna ocena za kritje potreb obeh otrok 600,00 EUR, torej 300,00 EUR na posameznega od staršev, prišla do zaključka, da tožnik še vedno presega finančni cenzus za dodelitev BPP. Tožnik v tožbi navaja, da znašajo stroški 150,00 EUR, kar je prispevek materi za otroke, in 300,00 EUR, ki jih nameni za obratovalne stroške in hrano, ko sta otroka pri njemu. Toženka v zvezi z navedenim pravilno opozarja, da ti stroški niso z ničemer izkazani, poleg tega pa predstavljajo tožbeno novoto, saj jih tožnik prvič navaja šele v tožbi. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo upravnega akta. Tožnik je tako možnost imel, saj ga je toženka pozvala na opredelitev stroškov, ki jih ima v zvezi s preživljanjem otrok, na kar se je tožnik odzval in sporočil zneske stroškov, kar je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe tudi upoštevala. Stroški, ki jih tožnik prvič omenja šele v tožbi, pri čemer niso z ničemer konkretizirani, pa kot rečeno predstavljajo nedopustno tožbeno novoto.

11. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.