Jedro

Ker sta v pritožbenem postopku nastopali stranki z nasprotnimi interesi, predstavlja pravno podlago za odločitev o stroških pritožbenega postopka prvi odstavek 114. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-5/2017/22 z dne 9. 7. 2018 se v izpodbijani točki 2 odpravi in se in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15. dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 490-5/2017/22 z dne 9. 7. 2018 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP) v točki 1 pritožbo A. d.d. zavrnilo, v točki 2 pa zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navedena odločba je bila izdana v denacionalizacijskem postopku, pritožba A. d.d. z dne 11. 1. 2017 pa je bila vložena zoper delno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Ruše št. 330-63/2009-136 z dne 26. 12. 2016, s katero je bilo družbi A. d.d. naloženo izročiti tožnici obveznice v znesku 1.731,37 EUR v zameno za določene nepremičnine.

2. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je zgolj točka 2 zgoraj navedene odločbe z dne 9. 7. 2018, s katero je bil zahtevek tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnjen, pri čemer iz obrazložitve izhaja, da v pritožbenem postopku vložen odgovor na pritožbo tožnice in izjasnitev nista pripomogla k odločitvi pritožbenega organa.

3. Zgoraj navedeno odločbo izpodbija tožnica s tožbo in predlaga, da sodišče odločbo MKGP št. 490-5/2017/22 z dne 9. 7. 2018 v točki 2 odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je odločitev toženke nezakonita, da povračilo stroškov v postopku (tudi pritožbenem) ureja 114. člen Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ne more temeljiti na drugem odstavku 118. člena ZUP, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Stranke krijejo stroške glede na uspeh, kadar je v postopku udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi. Družba A. d.d. je v postopku permanentno nasprotovala vračilu zaplenjenega premoženja in je zoper pozitivne odločitve o vračilu vlagala pravna sredstva. Tožena stranka, ki je v predmetni zadevi dopolnjevala ugotovitveni postopek, pa je pravilo uspeha nezakonito razširila še s presojo upravičenosti vlog tožnice v pritožbenem postopku, ki da nista pripomogli k odločitvi, s čimer je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka (tako sodba UPRS I U 1024/2012 z dne 21. 5. 2013).

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navaja, da je po njenem mnenju izpodbijana odločitev o stroških pritožbenega postopka pravilna, saj je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. 190/2001 pojasnilo, da se postopek denacionalizacije uvede na zahtevo stranke, ki je s tem tak postopek povzročila in je zato sklicevanje tožeče na drugi odstavek 114. člena ZUP neutemeljeno.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da se je pritožbeni organ v obrazložitvi skliceval na drugi odstavek 118. člena ZUP, ki določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ta določba omogoča pritožbenemu organu, da sploh odloča o stroških pritožbenega postopka, ne določa pa kako naj odloči. 7. V obravnavani zadevi se je pritožbeni postopek pričel z vložitvijo pritožbe stranke oz. zavezanke za izročitev obveznic družbe A. d.d., na nasprotni strani pa je nastopala tožnica kot upravičenka do pridobitve teh obveznic. Tako 241. člen kot tudi četrti odstavek 246. člena ZUP omogočata vložitev odgovora na pritožbo, s čimer se zagotavlja tudi pravica do izjave iz 9. člena ZUP v pritožbenem postopku. Kot izhaja iz upravnega spisa je tudi organ druge stopnje postopal v skladu z navedenima dvema zakonskima določbama, ko je z dopisom z dne 13. 1. 2017 tožnici vročil pritožbo družbe A. d.d. in jo pozval, da se v roku 8 dni od prejema do nje opredeli. Glede na takšno dejansko stanje, ko sta v pritožbenem postopku nastopali stranki z nasprotnimi interesi, predstavlja pravno podlago za odločitev o stroških pritožbenega postopka prvi odstavek 114. člena ZUP, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. ZUP v prvem odstavku 114. člena določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Drugi odstavek 118. člena ZUP, ki določa, da organ na drugi stopnji odloči o stroških, če pravno sredstvo zavrže ali zavrne pa ne določa, da za odločanje o stroških pritožbenega postopka veljajo drugačna pravila od pravil, ki veljajo za stroške postopka na prvi stopnji.

8. Prav tako je zmotno sklicevanje tožene stranke na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS iz leta 2001. Novejša sodna praksa Upravnega sodišča RS potrjuje tožnikovo stališče, da je prav v takšnih primerih kot je obravnavani, treba o stroških postopka odločiti v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZUP.1

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je pritožbeni organ zahtevek tožnice za povračilo pritožbenih stroškov zavrnil, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve. Pri tem pa glede na jasni določbi 241. člena in četrtega odstavka 246. člena ZUP, da stranka v pritožbenem postopku lahko vloži odgovor na pritožbo, ni pojasnil zakaj le-ta ni pripomogel k rešitvi zadeve. Sodišče tako ugotavlja, da se odločba MKGP v izpodbijani točki 2 ne da preizkusiti in je tako podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zgolj navedba, da odgovor na pritožbo in izjasnitev nista pripomogla k odločitvi pritožbenega organa je namreč presplošna.2

10. Po obrazloženem je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in pritožbeno odločbo v izpodbijani tč. 2 izreka odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek, v katerem bo le-ta moral o pritožbenih stroških ponovno odločiti ob uporabi določbe 114. člena ZUP in pri tem upoštevati, da ZUP zaradi zagotovitve pravice do izjave omogoča stranki vložitev odgovora na pritožbo in pri tem izrecno predpisuje tudi postopanje organa, ki mora pritožbo vročiti v odgovor, zaradi česar avtomatična zavrnitev stroškov, nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo, brez ustrezne utemeljitve ne pride v poštev.

11. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje (da je tožnik dne 23. 1. 2017 vložil obrazložen odgovor na pritožbo, v katerem je priglasil stroške za njegovo sestavo) med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetnik, ki je davčni zavezanec. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Tako sodbe Upravnega sodišča RS IV U 167/2014 z dne 27. 8. 2015, I U 873/2010 z dne 7. 4. 2011 in I U 1024/2012. 2 Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 873/2010 z dne 7. 4. 2010.