Jedro

Službena odsotnost direktorja tožene stranke v času naroka za glavno obravnavo ne more biti opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje, sklicevanje pritožbe na neveščnost tajnice in komercialista, ki sta bila v tem času prisotna, pa nepomembna, saj mora tožena stranka organizirati svoje poslovanje ter zastopanje družbe tudi v času odsotnosti zakonitega zastopnika oz. v nasprotnem poskrbeti za pravočasen predlog za preložitev obravnave.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu, v odločitvi glede plačila razlike v plači, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi izostanka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati delež dobička za leto 1993 in razliko premalo izplačane plače za čas od mesecev aprila 1993 do septembra 1994, vse v skupnem znesku 728.260,90 SIT, kot tudi povrniti stroške postopka v znesku 56.714,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v roku 8 dni. Nadalje je s sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu odločitve o premalo izplačani plači iz razloga, ker naj bi sodišče izdalo sodbo v nasprotju z določbama 4. in 5. tč. 1. odst. 332. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je bil tožnik v spornem obdobju direktor, ki je bil med ostalim odgovoren za doseganje poslovnih in dohodkovnih rezultatov, kot tudi za odločitve o znižanju plač zaposlenim delavcem. Ker odločitev v tem delu zahtevka ni utemeljena, pri čemer so dejstva, na katere se tožnik sklicuje v nasprotju z dokazi, predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da je sodišče izdalo sklep v nasprotju z določbo 119. čl. ZPP, saj ni zamudila roka za vložitev predloga, prav tako pa ni bilo razpisanega naroka za njegovo obravnavo. Meni, da se njen zakoniti zastopnik naroka obravnave dne 9.1.1997 upravičeno ni mogel udeležiti, ker je bil v času od 17.12.1996 do 10.1.1997 v tujini. Njena tajnica to dejstvo sodišču ni javila, ker se kot priučena administrativna delavka tega ni zavedala oz. ni bila vešča posledic izdaje takšne sodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v prejšnje stanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določbi 2. odst. 353. čl. ZPP se sodba zaradi izostanka ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zato je pritožbeno sodišče preizkušalo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so bili v sporu izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka, določeni v 332. čl. ZPP. Kot izhaja iz vrnjene povratnice o vročitvi vabila, je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok glavne obravnave z dne 9.1.1997, pa na njega ni pristopila, niti ni z vlogo oporekala tožbenemu zahtevku. Zato je tožnik upravičeno predlagal izdajo sodbe zaradi izostanka. Nadalje izhaja utemeljenost vtoževanih zahtevkov iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer ta dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi oz. z dejstvi, ki so splošno znana in ni šlo za obstoj tudi takšnih splošno znanih okoliščin, zaradi katerih se tožena stranka iz upravičenih razlogov ne bi mogla udeležiti razpisanega naroka obravnave. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi zahtevka, ki se nanaša na vtoževano razliko v plači, utemeljeno izhajalo iz predloženih dokazil, iz katerih so za sporno obdobje razvidni podatki o plači, ki bi jo moral tožnik prejemati po izračunu njene razlike v skladu s pogodbo o zaposlitvi in v primerjavi z dejansko prejeto plačo iz podatkov mesečnih izplačilnih listov. Takšni listinski dokazi pa v konkretnem primeru zadostujejo za odločitev o utemeljenosti vtoževanega zahtevka. Sodišče namreč v dani situaciji, ko tožena stranka ni pristopila na obravnavo in tudi ne oporekala tožbenemu zahtevku, ni bilo dolžno raziskovati, ali je podano dejansko stanje, na katerem temelji tožbeni zahtevek. Iz tega razloga pritožbena navedba, da bi moralo sodišče v sporu izvajati dokazni postopek in preizkusiti okoliščino o tem, da je imel tožnik kot direktor pristojnost odločati o izplačilu plač oz. bil odgovoren za nedoseganje dohodkovnih rezultatov, ne more biti upoštevna. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je imela tožena stranka možnost sodelovanja v postopku, ki pa jo ni izrabila, zaradi česar se sedaj ne more sklicevati na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer sodbe na tej podlagi tudi ne more izpodbijati (2. odst. 353. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogom tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje izvedlo postopek v skladu z določbo 117. čl. ZPP, na katerem je preizkusilo okoliščino službene odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke v času, ko je bil razpisan in opravljen narok glavne obravnave. Iz predloženega potrdila izhaja, da je bil toženkin zakoniti zastopnik v določenem časovnem obdobju nedosegljiv zaradi odsotnosti v tujini, zaradi česar sta bila na sedežu družbe prisotna zgolj tajnica in komercialist. Vendar navedeno dejstvo ne more biti opravičljiv razlog za nesodelovanje tožene stranke v sodnem postopku, saj je bila njena dolžnost, da organizira svoje poslovanje in zastopanje tudi takrat, ko njen direktor na sedežu družbe ni prisoten. Zato njeno ravnanje v danem primeru ni mogoče šteti za nezakrivljeno zamudo. Ker gre tako pri vprašanju zastopanja tožene stranke (in tudi pri angažiranju ustreznega pooblaščenca za zastopanje) povsem za okoliščino na njeni strani, je povsem nepomembno pritožbeno sklicevanje na neveščnost oz. nepoznavanje posledic na strani njene tajnice, glede izdaje sodbe na podlagi izostanka. Zato iz teh razlogov pritožbena navedba o nesprejemljivosti odločitve sodišča o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ne more biti utemeljena.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožene stranke kot neutemeljeni in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP in 2. tč. 380. čl. ZPP).