Jedro

Namen izdaje začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen je preprečitev razpolaganja s premoženjem, ki bi lahko onemogočilo vračanje v obliki in obsegu postavljenega zahtevka. Nevarnost, da bi utegnilo priti do takega razpolaganja, je nedvomno izkazana v primerih, kadar je zahtevana oblika vračanja sporna in obstajajo nasprotni interesi med udeleženimi strankami.

Izpodbijani sklep je nezakonit, ker prvostopni organ ni odločil o predlogu tožeče stranke, da hkrati z začasno odredbo za čas do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari naloži položitev zavarovanja za nastalo premoženjsko škodo, ki bi ji nastala z izvršitvijo predlagane začasne odredbe v primeru, da z odločbo o glavni stvari zahtevku stranke z interesom ne bi bilo ugodeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Tržič, št. 321-56/92-6 z dne 20. 12. 2007 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR z 20% DDV v 15-ih dneh od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka prepovedal razpolaganje z nepremičninami parc. št. ..., stavbišče 259 m2, parc. št. ..., pot 195 m2, dvorišče 194 m2 in dvorišče 64 m2, gospodarsko poslopje 13 m2, parc. št. ... vodotok 8338 m2, parc. št. ..., funkcionalni objekt 30 m2, vse vpisane pri vl. št. ..., k.o. .... V 2. točki izreka je odločil, da se prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju pri zgoraj navedenih parcelah, v 3. točki izreka, da sklep velja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katero bo odločeno o denacionalizaciji hidroelektrarne A., v 4. točki izreka, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve ter v 5. točki izreka, da stroškov postopka ni. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da so vlagateljice zahteve za denacionalizacijo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen utemeljile z dejstvom, da se je zavezana stranka preoblikovala iz javnega podjetja v podjetje za distribucijo električne energije, zaradi česar obstaja nevarnost, da bo storila vse, da se izogne vračilu hidroelektrarne v naravi. Prvostopni organ je zahtevo poslal zavezani stranki, ki je v odgovoru izdaji začasne odredbe nasprotovala. V kolikor pa bi upravni organ zahtevi ugodil, je predlagala, da na podlagi 2. odstavka 304. člena in 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05-UBP1) hkrati z začasno odredbo za čas do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, upravni organ naloži položitev zavarovanja za nastalo premoženjsko škodo v višini 40.000,00 EUR, ki bi zavezanki nastala z izvršitvijo začasne odredbe, v primeru, da z odločbo o glavni stvari zahtevku vlagateljic ne bi bilo ugodeno. V zvezi s takšnim predlogom zavezanke je prvostopni organ v obrazložitvi navedel, da se v postopku denacionalizacije določbe ZUP-UPB1 ne uporabljajo (324. člen), zaradi česar ni mogoče slediti zahtevi zavezanke po zavarovanju morebitne škode. ZDen v 68. členu določa pogoje za izdajo začasnega sklepa v zavarovanje, s katerim lahko prvostopni organ odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga za vrnitev verjetno izkazana. Glede na to je jasno, da pogoje za izdajo začasne odredbe določa ZDen, in se zato ne morejo presojati po določbah ZUP. Da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana, pa izhaja iz listin v upravnih spisih, iz katerih je razvidno, da je bilo premoženje podržavljeno (na podlagi predpisa, ki je naveden v 19. točki 3. člena ZDen) B.B., ki se je v smislu 1. odstavka 9. člena ZDen štel za jugoslovanskega državljana. Da je dejanska in pravna podlaga za vračilo premoženja verjetno izkazana, izhaja tudi iz dejstva, da ni bila ugotovljena ovira po 2. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa zavrnil (1. točka izreka), zavrnil pa je tudi njeno zahtevo za povrnitev priglašenih stroškov. Meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in se v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopnega organa, pritožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov, navedenih v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena ter 2. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Uvodoma navaja, da je prvostopni organ po izdaji izpodbijanega sklepa, v času, ko je bil v zvezi z njim sprožen upravni spor, izdal še začasno odredbo o prenosu premoženja v posest vlagateljic s sklepom z dne 12. 3. 2008. O identičnem zahtevku vlagateljic je prvostopni organ pred tem že odločal s sklepom z dne 18. 5. 2007. Posledično sta tako v tem trenutku dejansko izdani dve začasni odredbi za isto premoženje in je tožeči stranki naložena izročitev iste elektrarne z dvema različnima sklepoma o začasni odredbi. Tožeča stranka navaja, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi neobrazložene zahteve vlagateljic, ki razlogov za izdajo začasne odredbe niso konkretizirale in tudi niso predložile oziroma predlagale nobenih dokazov za utemeljenost razlogov, in sicer, da obstaja konkretna nevarnost, da zahtevanega premoženja ne bo mogoče vrniti ali pa bo povzročena škoda zmanjšala njegovo vrednost. Ker prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnil konkretne nevarnosti, niti razlogov za izdajo začasne odredbe, je izpodbijani sklep neobrazložen in bi ga bilo potrebno iz procesnih razlogov odpraviti. Poleg tega sklepa v korist vlagateljic tudi ni dopustno izdati, kar izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. U 1314/96 z dne 6. 10. 1999, v kateri je sodišče v zvezi z izdajo začasne odredbe (v tem primeru o prenosu v uporabo po 68. členu ZDen navedlo), da se lahko odredi prenos v začasno uporabo le upravičencu, ne pa tudi enemu od njegovih pravnih naslednikov, kar po mnenju tožeče stranke smiselno enako velja tudi za vknjižbo prepovedi razpolaganja v zemljiško knjigo. Nadalje prvostopni organ v razlogih izpodbijanega sklepa ni navedel, zakaj je izdaja začasne odredbe potrebna in ali je nujna zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo ali zaradi drugih tehtnih razlogov, kot to določa 68. člen ZDen. Zgolj dejstvo, da se nepremičnine nahajajo v sredstvih tožeče stranke, nastanka nevarnosti še ne utemeljuje in se posledično izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Z ničemer izkazana subjektivna bojazen vlagateljic, da bo tožeča stranka naredila prav vse, da bo razpolagala z nepremičnino, ne more biti relevantna za izdajo začasne odredbe. Izdaja sklepa posledično omogoča zlorabo pravice do zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka, saj vlagateljicam omogoča arbitraren poseg v pravice tožeče stranke, v nasprotju z namenom 68. člena ZDen, ki je v zavarovanju zahteve za denacionalizacijo. Da gre v tem primeru za zlorabo 68. člena ZDen, pa izhaja tudi iz tega, da je bila že izdana začasna odredba po citirani določbi dne 18. 5. 2007. Tožeča stranka je z izpodbijano odločbo že pred pravnomočnostjo denacionalizacijskega postopka popolnoma izključena od izvrševanja svojih lastninskopravnih upravičenj na HE A., zaradi česar izpodbijani sklep predstavlja prekomeren poseg v lastninsko pravico tožeče stranke, za kar prvostopni organ ni navedel nobenega razumnega razloga. Nepravilno je tudi stališče prvostopnega organa, da se v primeru izdaje sklepa po 68. členu ZDen ne uporabljajo določbe ZUP. V komentarju k 68. členu ZDen (J. Breznik, M. Prijatelj, J. Sedonja, Založba GV 1992, 1. odst. na str. 195) jasno navaja, da lahko organ prve stopnje izdajo sklepa (op. o začasni odredbi po 68. členu ZDen) veže na pogoj, da da upravičenec zavarovanje za škodo, ki utegne nastati zavezancu zaradi izdaje sklepa oziroma njegove izvršitve. Zaradi napačne uporabe materialnega prava prvostopni organ ni odločil o predlaganem zavarovanju zahtevka, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je izpodbijani sklep pomanjkljiv. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o prepovedi razpolaganja odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu C.C., Č.Č. in D.D. v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da se je tožeča stranka lastninsko preoblikovala po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in je v tem okviru (v nasprotju z določbo 88. člena ZDen) olastninila tudi nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, vse z namenom oviranja izvedbe denacionalizacije. Prvostopni in drugostopni organ, prav tako pa tudi naslovno sodišče v sodbi opr. št. U 1870/2007-10 z dne 29. 1. 2008, so pravilno ugotovili, da je verjetno izkazana vrnitev (večine) nepremičnin v naravi. Prepoved odtujitve in obremenitve predmetnih nepremičnin na podlagi izpodbijanega sklepa je s sklepom št. Dn. št. 381/2008 z dne 23. 1. 2008 realiziralo Okrajno sodišče v Kranju. Tudi v tem postopku je tožeča stranka vlagala pravna sredstva, ki pa niso bila uspešna.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2009 navaja, da že iz dikcije 68. člena ZDen izhaja (zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov), da je potrebno izkazati razlog za zavarovanje zahteve oziroma drug tehten razlog. Vlagateljice zahteve bi zato morale navesti, zakaj je treba tožeči stranki prepovedati razpolaganje z nepremičninami, razlog pa bi UE morala tehtati in presojati. Ker UE tega ni storila, je dejansko stanje ugotovila nepopolno. Glede na to, da je UE s sklepom z dne 18. 5. 2007 dovolila prenos nepremičnin v začasno uporabo, in je bila primopredaja izvršena dne 28. 8. 2007, nepremičnin tožeča stranka ni imela v posesti, za razpolaganje pa ni zainteresirana. Glede na navedeno bi morala UE ugotoviti, da je lastninska pravica tožeče stranke že močno okrnjena in je zato izpodbijani sklep nepotreben in nesorazmeren.

Na navedbe tožeče stranke stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2009 odgovarja, da je zahtevala izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen iz razloga, ker je tožeča stranka že posegla na nepremičnine v nasprotju z 88. členom ZDen, in sicer z namenom oviranja izvedbe denacionalizacijskega postopka. Zavarovanje zahteve za denacionalizacijo je bilo v konkretnem primeru tako zaradi ravnanja tožeče stranke nujno potrebno, saj je le-ta poizkušala s posegom v preoblikovanje pravne osebe doseči, da se nepremičnine ne vrnejo v naravi.

V pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2009 se v zvezi z navedbami stranke z interesom tožeča stranka sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba U 1032/93-4), po kateri je treba poleg pogojev, določenih v 68. členu ZDen, presojati tudi koristi, ki bi jih z izdajo začasne odredbe pridobile vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, in škodo, ki bi nastala tožeči stranki. V kolikor bi bila škoda stranke z interesom manjša od škode, ki bi nastala tožeči stranki, začasna odredba ne bi smela biti izdana. Škoda, ki nastaja tožeči stranki, pa je v tem, da je tako omejena v izvrševanju svoje lastninske pravice, da ji je na nepremičninah ostala le gola lastninska pravica. Prav tako z neizdajo sklepa o začasni odredbi stranka z interesom ne bi utrpela nobene škode, saj so bile nepremičnine že predane v začasno uporabo stranki z interesom. Ponovno poudarja, da se ni lastninsko preoblikovala (in s tem nedovoljeno razpolagala z nepremičninami), temveč je šlo za statusno preoblikovanje tožeče stranke kot gospodarske družbe.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je dostavila upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izdaja začasne odredbe po določbi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in nadaljnji), po kateri lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Dejanska in pravna podlaga zahteve pa je podana, če je le-ta verjetno izkazana po vsebini in obsegu, pri čemer pri odločanju o utemeljenosti zahteve po 68. členu ZDen, ni dopustno prejudicirati odločitve o glavni stvari (glede načina vrnitve). Namen izdaje začasne odredbe je v preprečitvi razpolaganja s premoženjem, kar bi lahko onemogočilo vračanje v obliki in obsegu postavljenega zahtevka. Nevarnost, da bi utegnilo priti do takega razpolaganja, pa je nedvomno izkazana v primerih, kadar je zahtevana oblika vračanja sporna in obstajajo nasprotni interesi med udeleženimi strankami (tako tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 362/2001 z dne 6. 2. 2002). Sodišče ugotavlja, da tudi v obravnavanem primeru obstajajo nasprotni interesi stranke z interesom in tožeče stranke, saj kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih tožeča stranka nasprotuje vrnitvi nepremičnin v last in posest (v naravi). Zato je po presoji sodišča prvostopni organ imel zakonsko podlago za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo, iz razlogov, ki jih je v predlogu navedla stranka z interesom-zaradi bojazni, da bo tožeča stranka neupravičeno razpolagala s premoženjem, katerega vrnitev se zahteva v naravi.

Pritrjuje pa sodišče tožeči stranki, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker prvostopni organ ni odločil o predlogu tožeče stranke, da hkrati z začasno odredbo za čas do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari naloži položitev zavarovanja za nastalo premoženjsko škodo, ki bi nastala tožeči stranki z izvršitvijo predlagane začasne odredbe v primeru, da z odločbo o glavni stvari zahtevku stranke z interesom ne bi bilo ugodeno. Tožeča stranka se je pri tem sicer nepravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 304. člena v zvezi z 2. odstavkom 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05-ZUP-UPB1), vendar pa tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki se po določbi 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja v postopku denacionalizacije, v določbi 292. člena ureja pogoje izdaje začasnega sklepa v zavarovanje. V 2. odstavku 292. člena ZUP/86 je določeno, da se izdaja sklepa lahko veže na pogoj, da da stranka zavarovanje po 2. odstavku 217. člen ZUP/86, to je, da da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki, če glavnemu zahtevku predlagatelja ne bi bilo ugodeno. Ker ZDen glede izdaje začasne odredbe po 68. členu nima postopkovnih določb, se v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZDen glede tega uporablja ZUP/86, torej 292. člen (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 289/2007 z dne 18. 4. 2007).

Ker prvostopni organ o zahtevi tožeče stranke za zavarovanje morebitne škode ni odločil (zaradi napačnega stališča, da se v primeru 68. člena ZDen ZUP/86 ne uporablja), je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku (4. odstavek 64. člena ZUS-1) bo moral prvostopni organ presoditi tudi upravičenost zahteve tožeče stranke, ki jo je podala v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, upoštevati pa tudi napotila v sodbi tega sodišča opr. št. U 1775/2008 z dne 23. 2. 2010, izdani v obravnavani denacionalizacijski zadevi.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ter ji tožeči stranki priznalo stroške v znesku 350,00 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 420,00 EUR.

Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.