Jedro

V zvezi z odmero nadomestila za invalidnost je pravna podlaga podana v 85. členu ZPIZ-2. ZPIZ-1 za rešitev sporne zadeve ni relevanten, saj je bila tožnica šele s sodbo z dne 5. 7. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja za čas od 22. 4. 2015 dalje. Tožnici so bile tako pravice priznane po določbah ZPIZ-2, ne pa po določbah ZPIZ-1. Torej tudi o sami pravici do nadomestila za invalidnost je potrebno odločati po določbah ZPIZ‑2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 24. 10. 2017 in št. zadeve ..., št. zadeve ... z dne 21. 12. 2017 in da se tožnici prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 700,00 EUR, od vložitve tožbe dalje. Nadalje je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ne držijo navedbe sodišča, da naj ne bi bila sporna kategorija invalidnosti, saj je tožnica s tožbo zahtevala, da se ugotovi, da je invalid II. kategorije invalidnosti in da ima pravico do višjega nadomestila za invalidnost. Skupaj ima več kot 21 let pokojninske dobe, s tem da pokojninska osnova povprečno znaša 531,85 EUR. Pri odmeri bi bilo potrebno upoštevati najugodnejše obdobje. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca medicine dela, ki bi se opredelil do kategorije invalidnosti. Nato bi lahko zaslišalo tudi osebnega zdravnika tožnice. Ker tega ni storilo, prav tako tudi ni odločilo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, posledično ni razčistilo predmetnega spora. V sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Tožnica ima hude bolečine v vratnem delu hrbtenice in glavobole. Utrpela je tudi pretres možganov in imela poškodovano desno ramo, gleženj in peto. Psihiater ugotavlja, da je pri tožnici podana depresivna anksiozna simptomatika. Vse to pa govori o tem, da gre za poslabšanje invalidnosti in telesnih omejitev, kar tožnica izkazuje tudi z izvidi. Sodišče bi moralo pri odmeri akontacije invalidske pokojnine (pravilno: nadomestila za invalidnost) uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)2, ne pa določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka po 339. členu ZPP, kar je vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Posledično je tudi odločitev sodišča o stroških nepravilna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se invalidska pokojnina (pravilno: nadomestilo za invalidnost) od 2012 dalje odmeri upoštevajoč določbe ZPIZ-1 v višini 700,00 EUR mesečno, ter da se tožnica razvrsti v II. kategorijo invalidnosti oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi navaja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 21. 12. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 24. 10. 2017, s katero je bila tožnici priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 199,99 EUR na mesec od 22. 4. 2015 do 31. 12. 2015, v znesku 201,38 EUR na mesec od 1. 1. 2016 do 30. 9. 2016, v znesku 202,19 EUR na mesec od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 in v znesku 204,52 EUR na mesec od 1. 1. 2017 dalje.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot to izhaja iz komentarja k 339. členu4 je skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodbe zaradi napak naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je varovana pravica do pritožbe. V predmetni zadevi pa se je sodišče opredelilo tako do materialnega prava kot tudi do dejstev bistvenih za odločitev v zadevi. Sodbo je v tem primeru torej mogoče preizkusiti.

7. V sporni zadevi ne gre za ugotavljanje invalidnosti, kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje. Tožnica je bila namreč s sodbo št. I Ps 861/2015 z dne 5. 7. 2017 že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen, brez del, ki zahtevajo gibe hrbtenice izven fizioloških kotov ter brez hoje po stopnicah in lestvah, s polnim delovnim časom od 22. 4. 2015 dalje. Toženi stranki pa je bilo naloženo, da bo o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo. V prilogah B/2 sodnega spisa je tudi tožničina zahteva za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Tožena stranka je v predsodnem postopku tako odločala zgolj o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, ne pa o kategoriji invalidnosti. Tudi iz tožbenega zahtevka v tožbi in kot je bil postavljen na naroku za glavno obravnavo dne 19. 9. 2019, izhaja, da tožnica uveljavlja odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, ter da se ji kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 700,00 EUR od dneva vložitve tožbe dalje. V tem primeru ni bilo nobene podlage, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo specialista medicine dela, prometa in športa oziroma zaslišalo predlagane priče kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožnica. Sodišče je na naroku zaslišalo tožnico kot stranko v postopku, medtem ko je tožnica že v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 3. 10. 2019 izrecno predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave, torej zgolj po preučitvi listinske dokumentacije. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Sodišče tako ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 339. členu ZPP, kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožnica.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožnica postavila primarni in podredni zahtevek in da sodišče v celoti ni rešilo predmetnega spora. Tožnica je postavila zgolj zahtevek v zvezi z odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in priznanjem pravice do nadomestila za invalidnost v višjem znesku. O tem zahtevku pa kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče tudi odločilo. V zvezi s tožničinimi navedbami, da se ji zdravstveno stanje poslabšuje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je omenjeno lahko zgolj predmet novega postopka pri toženi stranki za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. V zvezi z odmero nadomestila za invalidnost pritožbeno sodišče poudarja, da je pravna podlaga podana v 85. členu ZPIZ-2. ZPIZ-1 za rešitev sporne zadeve ni relevanten, saj je bila tožnica šele s sodbo I Ps 861/2015 z dne 5. 7. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja za čas od 22. 4. 2015 dalje. Tožnici so bile tako pravice priznane po določbah ZPIZ-2, ne pa po določbah ZPIZ-1. Torej tudi o sami pravici do nadomestila za invalidnost je potrebno odločati po določbah ZPIZ‑2. 10. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve po končani poklicni rehabilitaciji ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 55 letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali ni bil obvezno zavarovan, kot je to podano tudi v sporni zadevi. Tožnici je namreč delovno razmerje prenehalo že dne 31. 5. 1998, od 1. 6. 1998 dalje pa je bila upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, in sicer za čas 18 mesecev, kar je razvidno iz odločbe z dne 29. 6. 1998, ki se nahaja v prilogah pod A/6. Kot je to določeno v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena, se v primerih iz 1. alineje prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala ob nastanku invalidnosti. Sodišče prve stopnje je preizkusilo, ali je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo. Upoštevalo je pripombe tožnice ter ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnica dopolnil 18 let 10 mesecev in 13 dni pokojninske dobe brez dokupa. Pri izračunu pokojninske dobe, ob upoštevanju tudi prištete dobe po 137. členu ZPIZ-2 v trajanju 8 let in 10 mesecev ter druge zavarovalne dobe v trajanju 1 leto 2 meseca in 19 dni, skupna pokojninska doba, ki jo je tožena stranka upoštevala pri svoji odločitvi, znaša 28 let 10 mesecev in 23 dni. Najugodnejša 21-letna pokojninska osnova za tožnico predstavlja obdobje od leta 1979 do 1999 in znaša 531,85 EUR. V tem primeru bi se tožnici odmerila invalidska pokojnina v višini 48,04 % od pokojninske osnove in bi po uskladitvi znašala 369,15 EUR. Nadomestilo za invalidnost bi znašalo 40 % navedene osnove oziroma 147,66 EUR.

11. V zakonu pa je vključena varovalka, s katero se invalidom zagotavlja minimalna socialna zaščita. V prvem odstavku je tako določeno, da se nadomestilo za invalidnost odmeri od osnove najmanj v višini 57,25 % najnižje pokojninske osnove. 57,25 % od najnižje pokojninske osnove (769,19 EUR) pa znaša 440,36 EUR. Nadomestilo, ki bi bilo odmerjeno v višini 40 % od navedenega zneska bi tako znašalo 176,14 EUR. V drugem odstavku istega člena pa je za primer, kot je tožničin, določena dodatna možnost, in sicer, da se nadomestilo za invalidnost osebam, ki niso vključene v obvezno zavarovanje, odmeri najmanj v višini najnižje pokojninske osnove. V tem primeru pa izračunani znesek znaša 199,99 EUR (26 % od 769,19 EUR). Skupaj z uskladitvami je tako tožena stranka tožnici pravilno priznala nadomestilo za invalidnost v znesku 204,52 EUR na mesec od 1. 1. 2017 dalje. Navedeni izračun je namreč za tožnico najugodnejši. 12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo in tudi razčistilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh pripomb tožnice.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Glej: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009.