Jedro

Vlagatelji, ki so sami izbrali vračilo predmetne nepremičnine v naravi na podlagi poravnave (ki mora biti celovita) ter se dogovorili o plačilu odškodnine iz naslova večvrednosti vrnjenega premoženja v času vračanja izven denacionalizacijskega postopka, s predmetnim zahtevkom po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo terjati popravka izven denacionalizacijskega postopka dogovorjene odškodnine z utemeljitvijo, da so bili zaradi izbire načina in pogojev vračanja nepremičnine, ki je bila v njihovi prosti izbiri, oškodovani.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29. 9. 2007. Z navedeno odločbo (ki je izpodbijana le v točki 4) je prvostopenjski upravni organ v 1. točki izreka med drugim odločil, da se upravičenkam AA, BB, CC in DD prizna v denacionalizaciji odškodnina v skupni višini 1.043.700,63 USD za del nepremičnega premoženja ter za celotno premično premoženje podržavljenega podjetja L, zajetega v osnovnih in delu obratnih sredstev podjetja, za preostali del tam navedenega nepremičnega premoženja podjetja pa odškodnina v skupni višini 195.321,00 DEM, oboje v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD); v izpodbijani 4. točki izreka pa je zavrnil zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 557.074,46 DEM iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnin (ki so bile vrnjene v naravi z delno odločbo z dne 9. 1. 2001) v času od podržavljenja do leta 1952, ko je nepremičnine prevzelo v upravljanje podjetje M. Prvostopenjski upravni organ je zahtevek zavrnil (4. točka izreka odločbe) z utemeljitvijo, da v Zakonu o denacionalizaciji - ZDen ni podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova. Tožena stranka je pritožbo zoper izpodbijano 4. točko izreka prvostopenjske odločbe zavrnila kot neutemeljeno s svojo odločbo z dne 5. 3. 2008. 2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev upravnih organov v izpodbijani 4. točki izreka prvostopenjske upravne odločbe pravilna in na zakonu utemeljena. Sklicuje se na določbe 25. in 26. člena ZDen.

3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Meni, da bi se v obravnavanem primeru morala uporabiti določba 26. člena ZDen. V obravnavani zadevi je zavezanec predmetne nepremičnine prevzel leta 1952 in takrat je bila, ker je država slabo gospodarila z njimi, njihova vrednost manjša kot je bila vrednost nepremičnin ob podržavljenju leta 1945. Od leta 1952 do vračila nepremičnin v naravi pa je zavezanec v zadevne nepremičnine vlagal in s tem povišal njihovo vrednost, zato so upravičenci zavezancu ob vrnitvi nepremičnin v naravi izplačali odškodnino za več vredne nepremičnine v času vračanja. Če zmanjšanja vrednosti nepremičnin do leta 1952 ne bi bilo, bi bile nepremičnine v času vračanja vredne več, ta povečana vrednost pa ne bi bila rezultat zavezančevih vlaganj. Zato so denacionalizacijski upravičenci upravičeni do povračila za zmanjšano vrednost nepremičnin v času, preden je nepremičnine prevzel zavezanec, to je za čas od leta 1945-1952. Od zavezanca, ki je nepremičnine vrnil v naravi (delna odločba z dne 9. 1. 2001) in kateremu so izplačali odškodnino za več vredne nepremičnine ob vrnitvi, ne morejo ničesar več zahtevati, vendar pa sporazum med upravičencem in zavezancem o odškodnini za večvredno nepremičnino v času vračanja ne more posegati v odškodnino za škodo, ki je upravičencu nastala, ker je zaplenjeno premoženje propadalo v letih od 1945-1952, zato mora odškodnino plačati SOD. Prijavlja tudi stroške revizijskega postopka.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Revizija je po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča izkazan vrednostni pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je v obravnavani zadevi revizija dovoljena že iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče ni preizkušalo obstoja ostalih zatrjevanih razlogov za njeno dovoljenost. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih izhaja in ni sporno, da so bile predmetne nepremičnine (pripisane pri vl. št. 10 in 11, vse k. o. ..., v naravi zemljišča in na njih stoječi objekti) denacionalizacijskemu upravičencu vrnjene v last in posest z delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center z dne 9. 1. 2001, izdano na podlagi poravnave z dne 10. 11. 2000 med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem (69. člen ZDen). Z navedeno delno odločbo ni bilo odločeno o odškodnini zaradi povečane vrednosti nepremičnin, v obrazložitvi odločbe pa je bilo pojasnjeno, da se organ v odločanje o odškodnini za večvrednost ni spuščal, ker sta se stranki o tem dogovorili izven denacionalizacijskega postopka. Tudi ni sporno, da je denacionalizacijski upravičenec odškodnino iz tega naslova že plačal. Z v tem postopku izpodbijano odločbo z dne 29. 9. 2007 pa je bilo odločeno o odškodnini za premično premoženje zaplenjene družbe in premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi, ter zavrnjen zahtevek (4. točka izreka odločbe), ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem postopku.

9. ZDen omogoča strankam v postopku za denacionalizacijo, to je upravičencu in zavezancu, da lahko vsak čas med postopkom pred organom prve stopnje sklenejo poravnavo o premoženju, ki je predmet denacionalizacije (69. člen). V obravnavanem primeru so, kot izhaja iz predmetne dokumentacije, upravičenci izbrali vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (delna odločba z dne 9. 1. 2001) na podlagi poravnave ter reševanje odškodnine iz naslova večvrednosti nepremičnin v času vračanja, izven denacionalizacijskega postopka.

10. Sporno pa je, ali upravičenci v tem primeru, ko so se glede vračanja dela podržavljenega premoženja v naravi z zavezancem dogovorili s poravnavo in se posebej dogovorili tudi o večvrednosti ob vračanju in o plačilu odškodnine, lahko za isto premoženje v upravnem postopku zahtevajo odškodnino za zmanjšanje vrednosti, do katere naj bi prišlo v času od podržavljenja nepremičnin do časa, ko jih je prevzel denacionalizacijski zavezanec. Revident zatrjuje, da se je vrednost nepremičnin, ki jih je dobil v denacionalizacijskem postopku vrnjene v naravi (delna odločba z dne 9. 1. 2001), od leta 1945, ko so bile podržavljene, pa do leta 1956, ko so prešle v upravljanje denacionalizacijskega zavezanca, bistveno zmanjšala in je bila zato odškodnina za večvrednost vrnjene nepremičnine plačana (zavezancu) v previsokem znesku. Zato bi po njegovem mnenju moral upravni organ v skladu z določbami 26. člena ZDen ugoditi njegovemu zahtevku za izplačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin v času od podržavljenja do leta 1952. 11. O odškodnini za razliko v vrednosti v naravi vrnjenih nepremičnin je v obravnavanem primeru torej dogovor tekel izven denacionalizacijskega postopka in tako po volji strank ta ni bil voden po določbah 25. člena ZDen, po katerih se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala, po izbiri upravičenca lahko vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino (tretja alineja drugega odstavka). Stranki sta se, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, v poravnavi sporazumeli, da sta upravičenki iz naslova bistveno povečane vrednosti nepremičnin dolžni zavezancu priznati ustrezen del odškodnine, kot je med strankama dogovorjeno s posebno pogodbo. V obravnavanem primeru je bila torej določitev višine odškodnine za razliko v vrednosti v naravi vrnjenih nepremičnin, rezultat pogajanj in predmet posebnih dogovorov med zavezancem in denacionalizacijskima upravičenkama, in sicer po izdaji odločbe o vračilu nepremičnin v naravi in o njej ni odločal upravni organ (določitev višine odškodnine ni bila sestavni del denacionalizacijske odločbe, niti o njej ni kasneje odločil upravni organ z delno oziroma dopolnilno odločbo).

12. ZDen v prvem odstavku 26. člena določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Ob takšni dikciji 26. člena ZDen in ob upoštevanju vsebine 9., 10. in 11. točke te obrazložitve, po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podlage za uporabo te določbe ZDen. Vlagatelji, ki so sami izbrali vračilo predmetne nepremičnine v naravi na podlagi poravnave (ki mora biti celovita) ter se dogovorili o plačilu odškodnine iz naslova večvrednosti vrnjenega premoženja v času vračanja izven denacionalizacijskega postopka, s predmetnim zahtevkom po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo terjati popravka izven denacionalizacijskega postopka dogovorjene odškodnine z utemeljitvijo, da so bili zaradi izbire načina in pogojev vračanja nepremičnine, ki je bila v njihovi prosti izbiri, oškodovani.

13. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi ni utemeljen.

14. Vrhovno sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, vsebuje pa tudi razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih.

15. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

17. Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.