Jedro

Vpisana zastavna pravica preide s terjatvijo avtomatsko na prevzemnika (in ni potrebno, da bi bila sprememba hipotekarnega upnika zabeležena v zemljiški knjigi).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti prvotoženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 300.000,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopno sodišče zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je sodna poravnava, sklenjena med prvotoženo in drugotoženo stranko, v gospodarskem sporu pod opr. št. XI Pg 96/96, nična, in vrnitev s strani drugotožene stranke v stečajno maso zneska 373.146.575,29 SIT s pripadki, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala razveljavitev navedene sodne poravnave in prav tako vrnitev zgoraj omenjenega zneska v stečajno maso. V posledici tega je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo ter ji naložilo, da povrne prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 300.000,00 SIT, drugotoženi pa v višini 562.200,00 SIT (z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1999 do plačila).

Zoper navedeno odločbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP. V pritožbi vztraja, da je bila sodna poravnava sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi tako po temelju kot po višini. Posamezne pritožbene navedbe tožeče stranke pa bodo sicer razvidne iz nadaljevanja te odločbe.

Prvotožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila.

Odgovarjala je na posamezne trditve tožeče stranke v pritožbi in opozarjala, da so stališča tožeče stranke materialnopravno napačna.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in prav tako pravilno uporabilo posamezne materialnopravne določbe, ki jih izrecno napada pritožba; podana pa tudi ni zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na posamezne trditve tožeče stranke v pritožbi pa sledeče: Pritožbeno sodišče se ne strinja z obrazlaganjem pritožbe, ki se nanaša na položaj drugotožene stranke kot ločitvenega upnika. Drži, da se pridobi hipoteka šele z vpisom v zemljško knjigo, kot to določa 1. odstavek 64. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80, 20/80; v nadaljevanju ZTLR). Iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A4) je iz rubrike C pod zap. št. 2 razvidno, da je zastavna pravica na podlagi sporazuma strank z dne 10.7.1991 že vknjižena, in sicer v korist upnika A. d.o.o., za zavarovanje denarne terjatve v znesku 14.700.000,00 SIT z obrestmi in ostalimi pogoji, kot so navedeni v kreditni pogodbi št. 15/91 z dne 10.6.1991. Tako se pokaže, da je bila terjatev iz sodne poravnave, ki se izpodbija, zavarovana z zastavno pravico, vpisano v zemljiški knjigi pri vl. št. XXX k.o. V. Tako torej ne drži trditev tožeče stranke v pritožbi, da je kršeno določilo 64. člena ZTLR, ker zastavna pravica v zemljiški knjigi ni vpisana.

Iz pogodbe o odstopu terjatve (priloga A16) je razvidno, da je zastavni upnik A. d.o.o. dne 28.12.1992 odstopil zgoraj navedeno terjatev drugotoženi stranki AB d.o.o.. Po 1. odstavku 437. člena ZOR-a pa s terjatvijo preidejo na prevzemnika avtomatično tudi stranske pravice, med drugim tudi hipoteka. Zastavna pravica je namreč akcesorna pravica, odvisna je od obstoja terjatve in se skupaj s terjatvijo tudi prenaša. Zgolj dejstvo, da sprememba hipotekarnega upnika ni bila zabeležena v zemljiški knjigi, na njen obstoj ne more vplivati. Pravilno obrazlaga prvostopno sodišče, da ni nobenega razloga, da bi hipoteka v konkretnem primeru ugasnila ali kako drugače prenehala, saj tudi ni podan noben od razlogov, ki so za prenehanje hipoteke predpisani v posameznih določbah ZTLR. Sicer pa je takšno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi pod opr. št. III Ips 150/98 z dne 23.2.1999. Po kreditni pogodbi št. 15/91 z dne 10.6.1991 (priloga A13) je sicer naveden v 1. točki znesek kredita v višini 14.700.000,00 takratnih DIN. Vendar pa je iz 5. in 6. točke razvidno, da je bila v primeru, če kredit ne bi bil vrnjen do 30.12.1991, predvidena valutna klavzula v takratni dinarski oziroma sedanji tolarski protivrednosti 1.130.769,23 DEM. Tožeča stranka tudi ni upoštevala aneksa št. 1 z dne 31.10.1992 k omenjeni kreditni pogodbi (priloga A15), s katerim je bila glede na gornjo valutno klavzulo določena le nova glavnica v višini 3.410.005,45 DEM. Iz cesijske pogodbe pa je tudi povsem določno razvidno, da se odstopa terjatev iz naslova kreditne pogodbe št. 15/91 z dne 10.6.1991 (v zvezi z aneksom k omenjeni pogodbi z dne 31.10.1992), ne pa kakšna druga terjatev. Zato niso sprejemljiva izvajanja tožeče stranke v pritožbi, da s cesijo odstopljena terjatev ni enaka terjatvi iz kreditne pogodbe pod št. 15/91, kot tudi ne trditev, da ta terjatev ni vpisana v zemljiški knjigi, ker je tam zavarovana le terjatev v višini 14.700.000,00 takratnih DIN. Tožeča stranka namreč očitno povsem prezre, da je bila v zemljiški knjigi vpisana zastavna pravica ne samo za denarno terjatev v višini 14.700.000,00 takratnih DIN, ampak tudi za obresti in z ostalimi pogoji, kot so navedeni v kreditni pogodbi št. 15/91 z dne 10.6.1991. V 6. točki kreditne pogodbe pa je določeno, kot je bilo zgoraj že opisano, vračanje posojila z uporabo valutne klavzule, kar vsekakor predstavlja enega izmed "ostalih pogojev" iz kreditne pogodbe.

Povsem nerazumljiva je trditev tožeče stranke v pritožbi, da je sodna poravnava nična oziroma neveljavna zgolj zato, ker o njej ostali upniki v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko niso bili obveščeni. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, katere določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji naj bi bile s tem kršene. Z dnem začetka stečajnega postopka zastopa stečajnega dolžnika stečajni upravitelj. Iz prepisa sodne poravnave pod opr. št. XI Pg 66/96 z dne 3.4.1997 (priloga A3) je jasno razvidno, da je sklenil sodno poravnavo za prvotoženo stranko kot stečajno dolžnico njen stečajni upravitelj, ne pa kakšna druga oseba. Tako ni videti, zakaj naj bi bila sklenjena poravnava (absolutno oziroma relativno) neveljavna.

Nesprejemljivo je tudi razlogovanje tožeče stranke v pritožbi, ki se nanaša na višino terjatve, ugotovljene z zgoraj navedeno sodno poravnavo. Tožeča stranka očitno noče upoštevati valutne klavzule v kreditni pogodbi št. 15/91 in aneksu št. 1, kot tudi ne, kar je bilo zgoraj že obrazloženo, da je zastavna pravica (poleg denarne terjatve v znesku 14.700.000,00 SIT) vknjižena tudi za obresti in z ostalimi pogoji, kot so navedeni v kreditni pogodbi. To pa pomeni, da sodna poravnava za znesek 228.373.493,70 SIT ni nepravilna oziroma previsoka. Sicer pa je prvostopno sodišče imelo na razpolago mnenje izvedenca finančne stroke, opravilo pa je tudi samo svoj izračun. Iz vsega navedenega je razvidno, da bi bila sodna poravnava lahko sklenjena za bistveno višji znesek. Vsekakor pa ni razvidno, da bi bila sklenjena v nasprotju z vsebino kreditne pogodbe št. 15/91. Sicer pa tožeča stranka v zvezi s tem ne ponuja ničesar takega, kar bi vzbudilo dvom, da je višina zneska v sodni poravnavi očitno previsoka.

Pritožbeni razlogi, s katerimi napada tožeča stranka prvostopno odločbo, tako niso podani. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano prvostopno sodbo (v posledici pa tudi sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe) potrditi v skladu s 368. členom (in 2. točko 380. člena) ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem pa je dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo le takso v znesku 300.000,00 SIT.

Pritožbeni odgovor je namreč (s svojimi navedbami) pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča.