Jedro

Dolžnik ob vložitvi listin, ki so priloge predloga za začetek postopka prisilne poravnave, ni dolžan predložiti dokazov, da so vsi ti podatki resnični, niti sodišče ni dolžno preverjati pravilnosti in resničnosti navedb v teh listinah. Preizkus obstoja materialnopravnih predpostavk za začetek in vodenje postopka prisilne poravnave je v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave omejen zgolj na preizkus sklepčnosti podatkov o dolžniku iz prilog z zatrjevanimi predpostavkami, ne pa na preizkus njihove utemeljenosti. Zadostuje torej, da so podatki o finančnem in poslovnem stanju dolžniku skladni in da podpirajo zaključke o njegovi insolventnosti in smotrnosti vodenja postopka prisilne poravnave oz. da jim ne nasprotujejo.

Nezavarovana terjatev pritožnika znaša več, kot znaša terjatev največjega navadnega upnika, ki ga je insolventni dolžnik navedel v seznamu navadnih upnikov. Glede na navedeno se v tej fazi postopka treba ukvarjati z dejansko (natančno) višino nezavarovanega dela terjatve, saj že to zadostuje, da je treba pritožnika imenovati v upniški odbor.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 5.2.2013 se v delu, ki se nanaša na začetek postopka prisilne poravnave, zavrne in se izpodbijani sklep z dne 5.2.2013 v tem delu potrdi.

II. Pritožbam zoper sklepe z dne 5.2.2013 – v delu, ki se nanaša na člane upniškega odbora, z dne 13.2.2013 in z dne 22.2.2013 se ugodi in se namesto člana C., za člana upniškega odbora imenuje D..

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 5.2.2013 (r. št. 11 spisa) začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom (1. točka izreka), dolžniku je naložilo založitev predujma v višini 22.500,40 EUR (2. točka izreka), imenovalo je pet članski upniški odbor in za člane imenovalo S. d.o.o., D. d.o.o., A. d.o.o., A. C. d.o.o. in MF Davčno upravo Republike Slovenije (3. točka izreka), za upravitelja je imenovalo U. (4. točka izreka) in ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja (5. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila upraviteljica M. (r. št. 13 spisa) in v uvodu navedeni upnik (v nadaljevanju upnik oziroma pritožnik, r. št. 33 spisa). Pritožbi sta pri višjem sodišču vpisani pod opr. št. Cst 111/2013. 3. O pritožbi M. zoper 4. in 5. točko izreka sklepa z dne 5.2.2013 je odločilo že sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7.2.2013 (r. št. 14 spisa), zoper ta sklep pa ni bila vložena pritožba, zato se s to pritožbo (na r. št. 13) višje sodišče ni ukvarjalo.

4. Upnik pa v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sklep v celoti, tako zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave kot tudi zoper sklep v zvezi z upniškim odborom. Navedel je, da sodišče ni opravilo niti minimalnega preizkusa sklepčnosti predloga (sklicuje se na sodno prakso – sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 233/2012 z dne 11.9.2012). NFP ne more niti na ravni minimalnega preizkusa sklepčnosti utemeljiti predloga za prisilno poravnavo. Z izogibanjem vsebinskemu odločanju se nepoštenim dolžnikom omogoča podaljševanje agonije insolventnih družb. Iz navedb dolžnika v NFP izhaja, da je sanacija družbe neposredno odvisna od (domnevne) tožbe proti S. p. d.o.o. in njenim družbenikom za izstop iz družbe, od česar si dolžnik obeta 55 milijonov EUR, dolžnik pa niti ne dokazuje, da je tožba vložena. Minimalni preizkus sklepčnosti bi terjal presojo, kako bi lahko realno pridobil tak znesek iz tega naslova v takšnem času. Imetnik deleža v tej družbi pa ni dolžnik, temveč M. d.d., ki je tudi insolventna in v postopku prisilne poravnave, podlage za prenos premoženja pa ni in bi bilo to tudi v nasprotju s 545. in 547. členom ZGD-1. Upniku kot družbeniku S. p. d.o.o pa taka tožba tudi še ni bila vročena, tako da niti M. d.d. tožbe sploh ni vložila. Vsekakor o izstopu družbenikov sploh še ni odločeno, zato M. d.d. še ni pridobila pravice terjati plačilo vrednosti deleža. Tako temeljna predpostavka po lastnih trditvah dolžnika za sanacijo finančnega položaja dolžnika sploh ni izpolnjena, je pa odločilna predpostavka prisilne poravnave. Dolžnik tudi predvideva dokapitalizacijo s stvarnimi vložki, prag uspešnosti je 12.000.000,00 EUR, od česar naj bi 10.000.000,00 EUR na dolžnika prenesli ločitveni upniki. Tudi pritožnik naj bi bil ločitveni upnik, vendar to ni, na dolžnika pa tudi ne namerava prenesti nikakršne terjatve. Njegova terjatev znaša več kot 7 milijonov EUR, z izpadom te terjatve in terjatve RS (3 milijone EUR, ki je dolžnik niti ne priznava, zato ta terjatev ne more biti predmet prenosa) pa je jasno, da prag uspešnosti ne more biti dosežen. Uspeh prisilne poravnave pa veže tudi na ugoden razplet spora z RS. O neobstoju dolga tudi ne predloži nobenega dokumenta. Osnovni preizkus sklepčnosti bi terjal, da sodišče prve stopnje preveri, ali sploh obstaja podlaga za navedbe dolžnika. Trditev dolžnika ne preverja niti pooblaščeni ocenjevalec, ki je sam navedel, da ni presojal predpostavk. Predpostavka dolžnikovega prestrukturiranja pa je tudi dogovor z ločitvenimi upniki, ki naj bi pristali na dogovor z dolžnikom o moratoriju. Sodišče naj zato pritožbi ugodi in ob pravilni uporabi materialnega prava zaradi nesklepčnosti postopek prisilne poravnave ustavi in začne stečajni postopek, podrejeno pa naj sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

5. Upnik se je v isti pritožbi pritožil tudi zoper sklep o določitvi članov upniškega odbora. Navaja, da je sodišče na podlagi obvestila upraviteljice že zamenjalo člana A. d.o.o. in A. C. d.o.o. s članoma P. d.o.o. in F. d.o.o. (sklep z dne 13.3.2013). Še vedno pa sta člana S. d.o.o. in F. d.o.o., za katera obstajajo ovire za imenovanje, zaradi prirejanja podatkov s strani dolžnika pa v upniški odbor ni imenovan pritožnik kot največji navadni upnik. Pritožnik je namreč v celoti nezavarovan upnik. Zastava na delnicah M. d.d. ni zastava na premoženju insolventnega dolžnika – zastavno pravico ima namreč na deležu M. d.d. v S. p. d.o.o., zato bo nanj prisilna poravnava nad dolžnikom v celoti vplivala. Premoženje dolžnika, na katerem ima pritožnik ločitveno pravico, pa ne zadošča niti za delno poplačilo njegove terjatve, zato ga je treba upoštevati kot navadnega upnika. Vrednostni papirji z oznako A in B so vredni 0 EUR, ker sta družbi insolventni. Na delnicah z oznako C in D pa je pred njim vpisanih 10 zastavnih pravic, med njimi tudi zastavna pravica G. d.d., katere terjatev je bistveno višja od vrednosti teh delnic. Ima tudi zastavno pravico na poslovnem deležu dolžnika v družbi K. d.o.o., delež je le 3%, ocenjena vrednost ni višja od nominalne vrednosti 20.066,06 EUR, nad to družbo pa je bila tudi potrjena prisilna poravnava, zato je vprašljiva tudi ta vrednost deleža; pred pritožnikom je vpisana zastavna pravica v korist RS za carinski dolg, ki znaša skoraj 3 milijone EUR, zato je tudi to zavarovanje brez vrednosti. V zvezi z nepremičninami je zaznamovan sklep o izvršbi, hipoteka še ni vpisana. Pritožnik je predložil tabelo z vrednostmi nepremičnin, podatke za parcele je dobil iz vrednotenja GURS, za zgradbe pa je upošteval vrednosti iz poročila dolžnika (vrednotenje po poslovnih knjigah), saj vrednosti GURS niso na voljo. Že v poročilu o finančnem položaju je vrednost nepremičnin ocenjena na 3.084.482,00 EUR, vrednost dveh največjih terjatev (B. in RS), ki so na prvih mestih zavarovane s hipotekami, pa je 4.146.497,69 EUR. Iz tabele je razvidno, da ne bodo poplačani niti ločitveni upniki, ki so vpisani pred pritožnikom. Zato je pritožnik navadni upnik in je tako tudi prijavil svojo terjatev, sodišče pa bi ga moralo kot največjega navadnega upnika imenovati v upniški odbor. Višje sodišče naj zato 3. točko sklepa z dne 5.2.2013 spremeni tako, da se namesto upnika S. imenuje pritožnik, podrejeno pa naj sklep v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep z dne 13.2.2013 (r. št. 20 spisa), v katerem je 3. točko sklepa z dne 5.2.2013 spremenilo tako, da je namesto družb A. d.o.o. in A. C. d.o.o. za članici upniškega odbora imenovalo družbi F .d.o.o. in P. d.o.o.. Ta sklep je izdalo na opozorilo upraviteljice o povezanosti prvotnih članic z dolžnikom.

7. Upnik se je pritožil tudi zoper ta sklep (pritožba na r. št. 34). Navaja, da S. d.o.o. in F. d.o.o. zaradi ovir ne moreta biti člana upniškega odbora, zaradi prirejanja podatkov s strani dolžnika pa v upniški odbor ni bil imenovan pritožnik kot največji upnik. V zvezi s tem ponavlja navedbe, podane že v pritožbi na r. št. 33 spisa. Pritožba je pri višjem sodišču vpisana pod opr. št. Cst 113/2013. 8. Sodišče je nato na pritožbo Z., s sklepom z dne 22.2.2013 (r. št. 41 spisa) sklep o upniškem odboru spremenilo tako, da je namesto družb S. d.o.o. in F. d.o.o. v upniški odbor imenovalo družbi S. ž. d.o.o. in C. d.d., pri čemer je obrazložilo, da glede zamenjanih upnikov obstajajo ovire za imenovanje za člana upniškega odbora.

9. Upnik se je pritožil tudi zoper ta sklep (r. št. 44 spisa), in sicer v delu, ki se nanaša na opustitev imenovanja pritožnika za člana upniškega odbora. V pritožbi ponavlja navedbe o tem, da je največji navadni upnik, kot jih je podal že v pritožbi na r. št. 33. Predlagal je, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da namesto upnika C. d.d. v upniški odbor imenuje pritožnika, podrejeno pa naj sklep razveljavi v tem delu. Pritožba je pri višjem sodišču vpisana pod opr. št. Cst 112/2013. 10. Pritožba na r. št. 33 je delno utemeljena, pritožbi na r. št. 34 in 44 pa sta utemeljeni, vse v delu, ki se nanaša na neimenovanje pritožnika v upniški odbor.

11. Višje sodišče o vseh treh pritožbah zaradi povezanosti in prepletenosti odloča z enim sklepom, saj sicer glede pritožb v zvezi z upniškim odborom sploh ne more odločiti. Zaradi narave vpisnika mora ta sklep pripeti (vložiti) v elektronski spis tri krat (da bo v spisu evidentirano, da je odločeno o vseh pritožbah), na AJPES-u pa ga bo objavilo le enkrat. O pritožbi upnika zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave

12. Pritožnik ne uveljavlja, da predlogu za začetek postopka niso bile predložene potrebne listine iz 3. odstavka 141. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), navaja pa, da sodišče ni izvedlo niti minimalnega preizkusa sklepčnosti predloga za začetek prisilne poravnave. Vendar pa preizkus sklepčnosti, kot ga uveljavlja pritožnik, presega preizkus sklepčnosti, ki ga mora opraviti sodišče prve stopnje. Dolžnik ob vložitvi listin, ki so priloge predloga za začetek postopka prisilne poravnave (2. odstavek 141. člena ZFPPIPP), ni dolžan predložiti dokazov, da so vsi ti podatki resnični, niti sodišče ni dolžno preverjati pravilnosti in resničnosti navedb v teh listinah. Ne preverja se, ali so dolžnikove terjatve, ki jih navaja, utemeljene ali ne. Že iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 233/2012 z dne 11.9.2012, na katerega se sklicuje pritožnik, izhaja, da ne gre za takšno vsebinsko preverjanje, kot ga želi v tem postopku uveljaviti pritožnik. Sodišče namreč izda sklep o začetku postopka prisilne poravnave, če so izpolnjene predpostavke iz 2. odstavka 153. člena ZFPPIPP. Večina teh predpostavk je procesne narave (da je predlog vložil upravičeni predlagatelj, da ne obstajajo procesne ovire iz 140. člena ZFPPIPP, da je vsebina predloga prisilne poravnave v skladu s prvim in četrtim odstavkom 141. člena ZFPPIPP, da so predlogu priložene priloge iz drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP in da je vsebina teh prilog v skladu s 142. do 146. členom ZFPPIPP). Preizkus obstoja materialnopravnih predpostavk za začetek in vodenje postopka prisilne poravnave (da je dolžnik insolventen, da obstaja najmanj 50% verjetnost, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, in da obstaja najmanj 50 % verjetnost, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek) je v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave omejen zgolj na preizkus sklepčnosti podatkov o dolžniku iz prilog z zatrjevanimi predpostavkami, ne pa na preizkus njihove utemeljenosti. Zadostuje torej, da so podatki o finančnem in poslovnem stanju dolžniku skladni in da podpirajo zaključke o njegovi insolventnosti in smotrnosti vodenja postopka prisilne poravnave oz. da jim ne nasprotujejo. Vsekakor pa ta preizkus ni tako obsežen in tudi ne gre za tak vsebinski preizkus, kot ga uveljavlja pritožnik.

13. Višje sodišče po vpogledu predpisanih prilog predloga za začetek postopka prisilne poravnave ugotavlja, da je dolžnik predložil vse predpisane listine, poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja pa vsebuje tudi predpisano pritrdilno mnenje ocenjevalca, ki izkazuje, da so izpolnjene predpostavke iz 3. točke 2. odstavka oziroma iz 4. odstavka 146. člena ZFPPIPP. Gre za preizkus formalnih pogojev iz 153. člena ZFPPIPP, nikakor pa ne vsebinski preizkus. Dejstva, za katera pritožnik navaja, da bi jih sodišče pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave moralo upoštevati, pa so dejstva, ki sodijo v vsebinski preizkus obstoja materialnopravnih pogojev za vodenje postopka prisilne poravnave. Taka dejstva sodišče lahko preizkuša in upošteva šele v primeru, ko je vložen ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave v smislu 172. člena ZFPPIPP. Vplivajo namreč na verjetnost uspešnega finančnega prestrukturiranja, kar je ugovorni razlog po 3. točki 172. člena ZFPPIPP. Pritožnik torej preširoko tolmači minimalni preizkus sklepčnosti predloga, o katerem je govora v sklepu Cst 233/2012. 14. Odločitev sodišča prve stopnje o začetku postopka prisilne poravnave je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se določila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP) pritožbo zoper začetek postopka prisilne poravnave zavrnilo in izpodbijani sklep z dne 5.2.2013 v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP in 128. člen ZFPPIPP).

O pritožbi upnika zoper sestavo upniškega odbora

15. S sklepoma z dne 13.2.2013 in 22.2.2013 je sodišče prve stopnje že odločilo, da zamenja kot člane upniškega odbora upnike, glede katerih pritožnik uveljavlja, da v skladu z 2. odstavkom 78. člena ZFPPIPP ne morejo biti imenovani za člane upniškega odbora zaradi obsoja v zakonu določenih ovir. Višje sodišče je moralo tako odločiti le še o utemeljenosti pritožb v delu, v katerem upnik dokazuje, da ni ločitveni upnik, temveč navadni upnik z največjo navadno terjatvijo, ki ni zavarovana, zato bi moral biti imenovan za člana upniškega odbora namesto upnika C. d.d. 16. V skladu s 6. točko 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP ne more biti član upniškega odbora upnik, ki ima glede vseh terjatev, ki jih uveljavlja v postopku, položaj ločitvenega upnika, razen če upnik dokaže, da vrednost premoženja, ki je predmet njegove ločitvene pravice, ne zadošča za plačilo celotne terjatve. Pritožnik delno dokazuje, da ni ločitveni upnik, saj ima zavarovane terjatve s premoženjem druge osebe (M. d.d.), poleg tega pa zatrjuje, da iz zavarovanja ne bo poplačan.

17. Višje sodišče se je ukvarjalo zgolj z vprašanjema, ali bo upnik lahko poplačan iz zastavljenih stvari in ali ima zaradi zavarovanosti terjatve, ki jo ima do M. d.d., na premoženju M. d.d., položaj ločitvenega upnika tudi v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom A. d.d..

18. V poročilu o finančnem položaju in poslovanju dolžnika (r. št. 2 spisa) je dolžnik navedel, da ima pritožnik terjatev v višini 7.047.654,00 EUR, pritožnika pa je navedel kot ločitvenega upnika zaradi zastave, ki jo je dala M. d.d., poroštva A d.d. (to je skrajšani naziv insolventnega dolžnika, kot je dolžnik navedel na 3. strani navedenega poročila), vse VP, vpisane v KDD, na delež A. d.o.o. Glede vrednostnih papirjev A (izdajatelj A. C.) in B (izdajatelj insolventni dolžnik) je ugotovilo, da te delnice res ne morejo predstavljati ustreznega zavarovanja tako velike terjatve. Glede preostalih delnic pa so pred pritožnikom vpisani še drugi zastavni upravičenci, ki imajo tudi po podatkih insolventnega dolžnika visoke terjatve, tako da pritožnik iz tega premoženja ne bo poplačan. Prav tako ne bo v celoti poplačan iz zastavne pravice na poslovnem deležu dolžnika v družbi K. d.o.o., saj je vrednost tega premoženja ocenjena na 20.066,06 EUR, kar je tudi v razmerju do pritožnikove terjatve zelo malo. Na nepremičninah, ki jih je celo dolžnik sam ocenil na 3.084.482,00 EUR, bi tudi v primeru, da bi bil pritožnik vpisan na prvem mestu zavarovanja, lahko pridobil poplačilo manj kot polovice svoje terjatve, iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih je predložil pritožnik, pa je razvidno, da so pred njim vpisani še drugi upniki, katerih terjatve so višje od vrednosti posamezne nepremičnine, zato iz nepremičnin sploh ne bo mogel biti poplačan. Nezavarovana terjatev pritožnika tako zagotovo znaša več, kot pa znaša terjatev največjega navadnega upnika, ki ga je insolventni dolžnik navedel v seznamu navadnih upnikov – kot največjega je namreč navedel S. d.o.o. Ljubljana s terjatvijo v višini 660.038,68 EUR. Glede na navedeno se v tej fazi postopka višjemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z dejansko (natančno) višino nezavarovanega dela terjatve, saj že to zadostuje, da je treba pritožnika na podlagi 2. odstavka 80. člena ZFPPIPP imenovati v upniški odbor. Točna višina nezavarovanega dela terjatve pa bo pomembna šele v fazi preizkusa terjatev in v fazi glasovanja o sprejetju prisilne poravnave, saj je od tega odvisna glasovalna pravica pritožnika, s tem pa tudi izračun deleža pritožnikovih glasovalnih pravic v razmerju do glasovalnih pravic drugih upnikov, kar bo vplivalo tudi na izid glasovanja.

19. Prav pa ima pritožnik tudi v delu, v katerem trdi, da zaradi zavarovanosti terjatve do M. d.d. na njenem premoženju v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom A. d.d., nima položaja ločitvenega upnika. Ločitvena pravica je namreč pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz njegovega premoženja, ločitveni upnik pa je tisti upnik, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavlja terjatev, zavarovano z ločitveno pravico (19. člen ZFPPIPP). Ker ne gre za pravico do poplačila pred drugimi upniki tukajšnjega dolžnika, v tem postopku pritožnik ne more imeti položaja ločitvenega upnika. Zato zavarovanja plačila dolga M. d.d. na deležu M. d.d. v S. p. d.o.o. ni mogoče upoštevati kot ločitvene pravice v obravnavanem postopku prisilne poravnave. Dolžnik je bil namreč porok za dolg M. d.d., torej je le ta dolg do M. d.d. (dvojno zavarovan) – tako z deležem M. d.d. v S. p. d.o.o. kot tudi s poroštvom dolžnika.

20. Pritožba je torej v tem delu utemeljena, zato ji je višje sodišče ugodilo in namesto upnika C. d.d. v upniški odbor imenovalo pritožnika (3. točka 365. člena ZPP in 128. člen ZFPPIPP).