Jedro

Pri ugotavljanju višine deleža na skupnem premoženju se ne upoštevajo samo dohodki zunajzakonskih partnerjev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper izrek sodbe pod točko IV. in V. se zavrneta in se v tem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožbi tožeče stranke zoper točko VI. izreka se ugodi in se v tem delu izrek sodbe spremeni tako, da se glasi: ″Tožeča in tožena stranka sami krijeta stroške pravdnega postopka, nastale v postopku na prvi stopnji.″

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanih delih razsodilo, da se ugotovi, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze ustvarili skupno premoženje in sicer cisterno za gnojnico. Določilo je delež tožnice na skupnem premoženju in le-ta znaša ½ (ena polovica). Tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica zahtevala ugotovitve, da sta pravdni stranki v času trajanja zunajzakonske zveze ustvarili še naslednje skupno premoženje in sicer hlev 6 x 13 m, gnojna jama, kombinirka JCB, AIXAM, gozdni vitel, traktor Zetor 84, garaža 6 x 9 m, nadstrešek 3,5 x 20 m, kurilnico in centralno napeljavo v hiši in prihranili 170.000,00 EUR gotovine, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 7.461,12 EUR v roku 15 dni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica uspela dokazati le to, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi cisterna za gnojnico, glede ugotovitve ostalega premoženja, katerega ugotovitev je tožeča stranka zahtevala v tožbenem zahtevku, pa je zavrnilo. Glede gozdarskega vitla in osebnega vozila je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je toženec prodal. Prav tako je ugotovilo, da pravdni stranki več ne razpolagata s kombinirnim vozilom JCB in zato tožnica nima stvarnopravnega zahtevka na ugotovitev, da navedene stvari sodijo v skupno premoženje. V tem delu ima tožnica obligacijski zahtevek zoper toženca. Sodišče prve stopnje je glede traktorja Zetor 84 ugotovilo, da ta predstavlja posebno premoženje toženca in ne v skupno premoženje obeh pravdnih strank. Glede cisterne za gnojnico je ugotovilo, da ni sporno, da spada v skupno premoženje. Glede prihrankov v višini 190.000,00 EUR pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vse prihranke, ki sta jih pravdni stranki imeli v obliki denarnih sredstev v višini 22.000,00 EUR odnesla tožnica ob odhodu iz skupnega doma. Glede višjega denarnega zneska pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da dokaže obstoj teh prihrankov, ni uspela dokazati obstoja večjih prihrankov in tudi ne njihovo višino v večjem znesku in je sodišče ugotovilo, da tožnica tega dokaznega bremena ni zmogla, zato je njen zahtevek glede prihrankov neutemeljen. Trditve o prihrankih sta potrdila le njena sinova, ki pa sta nastrojena zoper toženca in zato sodišče prve stopnje ne poklanja v celoti vero v njuni izpovedbi o tem, da sta videla še več denarja v škatli, v garaži, v kateri se je nahajal, ki je bila tudi zaklenjena. Večjo višino prihrankov je zanikal tudi toženec, ostale zaslišane priče pa niso potrdile navedb tožnice o obstoju takšnega zneska gotovine. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožene stranke, da tožnica ni do polovice solastnica skupnega premoženja, ugotavljalo tudi višino deležev na skupnem premoženju. Sodišče je pri ugotavljanju višine deleža na premoženju upoštevalo vse okoliščine, katere so veljale v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Pri tem je upoštevalo vse dohodke pravdnih strank in druge premoženjske vložke pa tudi druge okoliščine, kot so medsebojna pomoč, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ugotavljanje deleža na skupnem premoženju ni računska operacija, temveč celovita presoja vsakršnih prispevkov zakoncev v času trajanja zunajzakonske oziroma ekonomske skupnosti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je toženec imel nekoliko višje prihodke kot tožnica, vendar pa je delež tožnice na skupnem premoženju enak kot toženčev, ker je tožnica na drugi strani v celoti skrbela za gospodinjska opravila v hiši, nudila je nekaj pomoči tudi staršem toženca, precej več kot toženec pa je skrbela za skupna otroka, enako kot toženec pa je delala na travniku in na njivi ter je skrbela za vrt. Ne glede na to, da so bili prihodki tožnice manjši od toženčevih, pa je zaradi njene skrbi za gospodinjstvo, za otroka in opravljanja del na kmetiji, njen prispevek na skupnem premoženju enak kot toženčev. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravo pri odločanju o zahtevku tožeče stranke uporabilo določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR, ki določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje in prvi odstavek 59. člena ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta bila deleža na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem merilu, drugi odstavek tega člena pa določa, da v sporu, o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodke vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je odločilo še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Pri tem odločanju je uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Sodišče je zaključilo, da je glede na vrednost spornega predmeta tožničin uspeh v tej pravdi zanemarljiv. Zato je odločilo, da mora tožnica tožencu povrniti vse pravdne stroške, ki jih je imel, ker je uspela le z majhnim delom tožbenega zahtevka. Nato je po višini sodišču tožencu priznalo vse potrebne stroške v skupnem znesku 7.349,83 EUR in jih je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper točko V. in VI. izreka sodbe podaja pritožbo tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Pritožbo podaja v tistem delu, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati višino prihrankov v vrednosti 170.000,00 EUR, po odbitku 22.000,00 EUR. Sodišče sicer ugotavlja, da sta sinova pravdnih strank potrdila tožničine navedbe, vendar sta naklonjena tožnici in negativno nastrojena na toženca, zato jima ni poklonilo vero. A. A., to je brat toženca, pa je izpovedal, da mu je tožnica povedala o prihrankih v višini 70.000,00 EUR. Tožnica je navedla, da je imela fotografijo denarja spravljeno na telefonu, ki pa ji ga je toženec odtujil. Sodišče pa ni presojalo vseh izvedenih dokazov in sicer ni presodilo izpovedi priče B. B., A. A., C. C. in C. C. Obrazložitev sodišča je nerazumna, ker ne verjame izpovedi sinov pravdnih strank glede denarja, verjame pa jima, glede drugih izjav, ki sta jih podala ob zaslišanju. Oba sta skladno povedala, sta bila zraven, ko je tožnica odšla v garažo in iz omare vzela škatlo z denarjem. Oba sta ta dogodek opisala podrobno, skladno in sta v celoti potrdila izjavo tožnice. C. C. je povedal, da je za prihranke v višini 190.000,00 EUR vedel že prej, preden je mati vzela 22.000,00 EUR. E. E. je povedal, da je bilo 190.000,00 EUR prihrankov, od tega je mati vzela 22.000,00 EUR, ko je odšla. Preostanek je pustila in dala nazaj v omaro. Sodišče izjav C. C. in E. E. v zvezi z denarjem ni presojalo, kar je bistvena kršitev določb postopka. Obrazložitev, da pričama ni verjelo, ker sta pristranski, zaradi negativne nastrojenosti do očeta, je neprepričljiva in nerazumna ter predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Ker sodba ne vsebuje v tej pritožbi navedenih razlogov, je arbitrarna in s tem nezakonita. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. O odtujitvi prihrankov v višini 22.000,00 EUR od skupno 190.000,00 EUR je tožnica obvestila brata F. F. in brata A. A. Obe priči sta to potrdili, A. A. se ni spomnil točnega zneska, znal pa je povedati bistvo dogodka. Obe priči sta potrdili, da se je toženec sam pred njima hvalil, da ima veliko denarja. A. A. je povedal, da ima prihranke v višini 300.000,00 EUR, kar drži, če k skupnim prihrankom pravdnih strank 190.000,00 EUR prištejemo še prihranke staršev toženca. Dve neposredni priči C. C. in E. E. sta v celoti podprli izjavo tožnice, ostali posredni dokazi pa kažejo na visoko stopnjo verjetnosti, da sta pravdni stranki imeli prihranke v višini 190.000,00 EUR. Družina je živela skromno, veliko hrane so pridelali doma. Toženec je delal na črno, obe pravdni stranki sta organizirali izlete na morje nekaj let. Celo sodišče navede, da je načelno mogoče verjeti tožnici, da so obstajali prihranki v višini 190.000,00 EUR, vendar ji ni uspelo tega dokazati. Sodišče ni presojalo vseh izvedenih dokazov. Če bi jih analiziralo in sicer vsakega posebej in vse skupaj, bi prišlo do drugačnega zaključka. Tožnica je dokazala, da ji je ostalo 168.000,00 EUR skupnih prihrankov, ki so ostali v posesti tožene stranke. Pritožbo podaja tudi glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica je namreč vtoževala, da je njen delež na skupnem premoženju 1/2, toženec pa je temu nasprotoval. Tožnica je tako v tem delu tožbenega zahtevka uspela s 100 %, glede preostalega zahtevka pa niso bili potrebni posebni stroški. Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper točko IV. odločitve sodišča prve stopnje podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščenki. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča glede določene višine deleža na skupnem premoženju. Sodba je v tem delu napačna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju le 25 %. Svoj pravni interes do tega zahtevka izkazuje s tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo o deležu skupnega premoženja in je odstopilo v tem delu zadevo Okrajnemu sodišču v Trbovljah, kjer se vodi postopek pod opr. št. P 12/2022. Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo napačno. Dokazna ocena tožničinega deleža ni pravilna, vsebinsko ni prepričljiva in je tudi nelogična. Sodišče ni opravilo skrbne presoje posameznih dokazov v skladu z določbo 8. člena ZPP, s čimer je tudi kršilo pravila pravdnega postopka. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse, po kateri se bistveno višji dohodki enega od zakoncev morajo ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu premoženju in skrbi za družino odraziti v večjem solastniškem deležu. Sodišče namreč pri odločanju o tem tožbenem zahtevku ni upoštevalo, da so bili prihodki toženca višji od tožničinih za 40 %, kar je dokazano tudi z uradnimi podatki. Sodišče prve stopnje je v točki 33. napačno zaključilo, da je tožnica prispevala k dohodkom z vodenjem izletov. Pravilna ocena sodišča bi bila, da je delež od prispevka toženca pri organizaciji in izvedbi izletov bil višji od polovice in sicer vsaj za četrtino. Nadalje je napačna ocena deleža prispevka strank oziroma tožnice v točki 35. obrazložitve in sicer v delu, ki se nanaša na sama gospodinjska opravila, kot tudi v delu, ki se nanaša na skrb za otroka. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je za vso prehrano skrbela dejansko mati tožene stranke, kajti pravdni stranki sta skupaj z otroci živeli na kmetiji, last staršev toženca. Zato sodišče ne bi smelo šteti večji prispevek tožnice pri gospodinjskih opravilih - kuhanju. Sodišče prve stopnje je tudi napačno pripisalo večjo skrb za sinova pravdnih strank tožnici. Oba otroka sta pod vplivom matere to je tožnice in sta zelo sovražno nastrojena proti tožencu in bi zaradi tega moralo sodišče še posebej skrbno ocenjevati verodostojnost njunih izpovedi. Sodišče je napačno ugotovilo, da je toženec pretepal oba otroka in da je moral eden od sinov že pri 17. letih oditi od doma. O pretepanju ni nobenih izjav in v tem delu sodišče ni naredilo skrbne presoje dokazov. Sodišče ni upoštevalo, da sta oba otroka pazila tudi starša toženca. Ocena sodišča, sprejeta v točki 35. obrazložitve sodbe, da naj bi pretežna skrb za otroka bila na tožnici, toženčev prispevek pa je v tem delu razvrednoten, je povsem napačna. Sodišče v točki 38. obrazložitve sicer ugotavlja, da je toženec imel višje prihodke, nekaj tudi iz dela na črno, vendar tega sodišče nato ni upoštevalo, ker je štelo, da je imela večjo skrb za gospodinjstvo in za otroka in je opravljala dela na kmetiji in je zato napačno ocenilo, da je delež na skupnem premoženju enak toženčevemu. Sodišče se ni opredelilo do ostalega dela toženca, ki je prav tako veliko prispeval in najmanj uravnotežil gospodinjska dela in skrb za otroke. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da sta stranki na račun toženčevega dela na kmetiji imeli brezplačno stanovanje v hiši staršev tožene stranke in nekaj pridelane hrane. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje v tem delu ugotovilo napačno. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navaja, da sinova pravdnih strank nista sovražno razpoložena do toženca, njuno pričanje ni bilo škodoželjno, neobjektivno in neverodostojno kot trdi tožena stranka. Bilo je odraz njunih opažanj. C. C. je povedal, da je mati delala vse na kmetiji, oče pa je delal z balirnim strojem in nakladalko. Povedal je, da je bil iz kmetije izgnan in da se domov ni več vračal. Priča je izpovedala, da ga je oče pretepal in izvajal psihično nasilje. Oče ni skrbel zanj, ne za brata. Zunaj so sicer delali vsi, vendar je vsa gospodinjska dela opravljala toženka, to je mati. Podobno je povedal tudi E. E., ki je poudaril, da mu je oče rekel, da je tujec in da nima kaj iskati doma. Oče je vse zmerjal z narkomani in pijanci, čeprav ju nihče od prič ni videl v takem stanju. Priča G. G. je povedal, da je enkrat pomagal pri njih pri spravilu sena in je videl, da so delali vsi. Priča B. B. je povedala, da je tožnica organizirala izlete na morje in da je skrbela za otroke. A. A. je trdil, da je tožnica delala vse na kmetiji kot tudi v stanovanju. Toženec ni mogel več delati kot tožnica, saj je bil med tednom na špediciji. Delal je lahko le v soboto in nedeljo. Iz izpisa pokojninske dobe je razvidno, da je bil toženec v vmesnem obdobju tri leta brez službe. Zato ni mogoče govoriti, da je bil njegov zaslužek 40 % višji od tožnice. Priča I. I. pa je potrdil, da je tožnica poleg službe opravljala vsa dela na kmetiji, vsa dela v gospodinjstvu in skrbela za otroka, saj je bil toženec večino časa službeno odsoten. Otroka sta bila večkrat tudi pri njemu v varstvu. Njegova izpoved je skladna z izpovedjo C. C. Tožnica je bila ves čas zaposlena in je delala vse od leta 1993, zato predlaga da se pritožba zavrne.

6. Odgovor na pritožbo tožeče stranke je podala tožena stranka. Mnenja je, da je njena pritožba neutemeljena. Navaja, da je sodišče v točki 22. obrazložitve zapisalo, da je le na načelni ravni mogoče glede na navedbe tožnice, da so toženčeva plačila in prihodki iz dela na črno šli v prihranke, da sta s tem lahko ustvarila prihranke v višini 190.000,00 EUR. Pri tem je potrebno upoštevati, da sta prihranke pravdni stranki, tekom let tudi porabljali. Pravdni stranki nikoli nista imeli 190.000,00 EUR prihrankov. Nemogoče je, da bi pravdni stranki s svojimi prihodki ustvarili take prihodke glede na njune dohodke in glede na porabo za potrebe družine, za avtomobile in za vlaganja. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni presojalo vseh izvedenih dokazov. Priča B. B., na katero se tožeča stranka sklicuje v pritožbi, ni z ničemer potrdila, da naj bi imeli pravdni stranki prihranke v višini 190.000,00 EUR. Zgolj to, da sta ji pravdni stranki posodili 2.000,00 EUR, ne potrjuje navede tožnice o prihrankih. Prav tako je priča potrdila, da je za izlete plačala le 18,00 EUR in tako je povsem logično in prepričljivo pojasnilo tožene stranke, da se z avtobusnimi izleti ni veliko zaslužilo. Vse kar je izpovedoval A. A. je bilo le-to, kar naj bi mu izpovedala tožnica. Poleg tega pa izpoved priče A. A. ni skladna z navedbami tožnice in njeno izpovedjo, prav tako pa ne z njegovo pisno izjavo. A. A. je namreč izpovedal, da mu je tožnica rekla, da naj bi bilo skupnih prihrankov 70.000,00 EUR, denarja staršev pa 94.000,00 EUR in da naj bi tožnica vzela 22.000,00 EUR, ni pa vedel povedati od kod je tožnica vzela denar. Priča H. H. ni potrdil, da bi tožnica izročila tožencu 94.000,00 EUR. Glede domnevnega hvaljenja toženca o denarju pa je toženec tudi prepričljivo pojasnil, da je včasih na vprašanje kaj bo z denarjem, ko delaš kot strela, rekel moraš imeti denar, da ima 300.000,00 EUR, vendar je to dejal v šali zaradi faušije in je rekel tudi, da bo imel še 500.000,00 EUR. Takšne izjave toženca so torej bile neresne. Priča I. I. je izpovedal o denarju le tako kot mu je rekla tožnica, sam pa ni vedel ničesar in tudi ni mogel vedeti o tem koliko denarja je bilo. Priča I. I. je tudi izpovedal, da je pisno izjavo, ki jo je podpisal sestavila tožnica, on pa jo je samo podpisal. Sodišče je povsem pravilno verjelo izpovedi sinov pravdnih strank, ki sta sicer edina potrdila navedbe tožnice glede domnevnih prihrankov in to je sodišče tudi razumno obrazložilo. Iz izjav prič C. C. in E. E. je razvidno, da favorizira tožnico in da sta izrazito negativno nastrojena zoper toženca. Izpovedi prič C. C. in E. E. sta neverodostojni in kot taki ne moreta služiti kot dokaz, evidentno je, da sta oba lagala. Priča C. C. je izpovedal, da je pri 18. letih odšel do doma in da je odšel od doma leta 2017 in da se ni več vračal domov, razen enkrat kot je bil navzoč pri štetju denarja. Priča je izpovedala, da ga ni bilo domov po letu 2017 in zato je nemogoče, da bi lahko izpovedal o denarju. Tako ni vedel, kako naj bi pravdnima strankama uspeli ta denar prihraniti. Povsem nelogična in neprepričljiva je izpoved priče C. C., da denarja ni štel, da je stal sredi garaže, ni pa vedel izpovedati ali je bila na omari ključavnica in je šele na vprašanje kako ve, da je bilo 190.000,00 EUR izpovedal, da je videl. Tudi E. E. ni znal pojasniti, od kod naj bi pravdnima strankama glede na plačo, uspelo privarčevati toliko denarja. Prav tako E. E. ni vedel nič povedati, koliko naj bi toženec zaslužil z delom na črno. Priči C. C. in E. E. nista verodostojni priči, kar potrjujeta tudi njuni izpovedbi glede nastanka pisnih izjav. Izjavi teh dveh prič nista skladni in tudi ne podrobni. Sodišče je v točki 23. obrazložitve sodbe povzelo obe izpovedbi prič glede višine prihrankov in se je v točki 29. obrazložitve sodbe do njunih izpovedb tudi jasno opredelilo, ko ju je štelo za neverodostojne z utemeljitvijo, da sta naklonjeni tožnici in negativno nastrojena zoper toženca. Glede na neverodostojnost izpovedb prič C. C. in E. E., upoštevaje izpovedi A. A. ter izostanka objektivnih dokazov, je tako sodišče povsem pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala denarnih prihrankov v zatrjevani višini in je tako sodišče njen zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Že tožnica je bila v svojih navedbah in izpovedbi neprepričljiva, navajala je različne zneske prihrankov. Glede na izpoved tožnice tudi ni jasen izvor zatrjevanega denarja glede na to, da trdi, da je našla 94.000,00 EUR prihrankov staršev toženca. Tako njene navedbe glede prihrankov niso z ničemer potrjene in je to sodišče pravilno ugotovilo, ko je v dokazni oceni ugotovilo neverodostojnost njenih očitno naklonjenih prič in sicer C. C. in E. E. ter A. A. in I. I. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nerazumni obrazložitvi sodbe sodišča v zvezi s kazensko ovadbo tožnice. V kazenski ovadbi tožnice ni z ničemer dokazano o kakršnikoli fotografijah, zato je ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi glede tega povsem pravilna in nikakor tudi ni nelogična. Z nobeno stopnjo verjetnosti tožeča stranka ni dokazala obstoj denarnih prihrankov v zatrjevani višini. Tožnica tako z ničemer ni izkazala zatrjevano višino prihrankov, to tudi ni zmogla, ker le-ti nikoli niso obstajali v višini 170.000,00 EUR oz. 190.000,00 EUR, tako kot to neresnično zatrjuje tožnica. Tožnica ni dokazala, da ji je ostalo 168.000,00 EUR skupnih prihrankov, ki naj bi ostali v posesti tožene stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odločitev o stroških postopka, saj jih je sodišče pravilno odmerilo in je to tudi jasno obrazložilo v točki 40. do 42. obrazložitve sodbe. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

7. Pritožba tožeče stranke glede točke točke V. izreka sodbe ni neutemeljena. Utemeljena je le glede točke VI. izreka, o čemer bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe. Tožnica v pritožbi vztraja pri tem, da je v postopku na prvi stopnji uspela dokazati, da sta pravdni stranki v 27 letih življenjske skupnosti ustvarili prihranke v višini 190.000,00 EUR. Pravilno je ugotovilo le to, da je tožnica od prihrankov vzela 22.000,00 EUR in da je dokazala, da ji je ostala 168.000,00 EUR skupnih prihrankov, ki pa so ostali v posesti tožene stranke. Pri tem očita, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo in da ni presodilo vseh izvedenih dokazov, ter je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obsega privarčevanih denarnih sredstev, ki naj bi se nahajali v garaži, v omari in so obstajali v višini 190.000,00 EUR. Pritožba v tem delu ni utemeljena in se je sodišče prve stopnje do neobstoja višjih denarnih sredstev pravilno materialnopravno in tudi vsebinsko opredelilo v točkah od 18. do točke 30. obrazložitve sodbe. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da sta pravdni stranki imeli prihranke v višini 190.000,00 EUR in da ta denarna sredstva spadajo v skupno premoženje. Toženec je oporekal, da bi pravdni stranki imeli prihranke v taki višini, saj po njegovem zaslužkov, ki bi omogočili take prihranke, nista imeli. Trdil, da je vse prihranke, ki sta jih imela v višini 22.000,00 EUR odnesla tožnica ob odhodu iz skupnega doma. Tožnica pa je navajala, da sta pravdni stranki prihranke hranili doma, v garaži in da je ta denar bil shranjen v škatli, ki je bila v omari. Pri odhodu je vzela samo 22.000,00 EUR, več pa si ni upala. Sodišče je glede na takšna navajanja strank pravilno zaključilo, da je bilo na tožnici dokazno breme, da dokaže, da sta pravdni stranki imeli prihranke in da je po njenem odhodu ostalo še 168.000,00 EUR. Dokazati bi morala tudi skupno višino teh prihrankov. Sodišče je zaključilo, da bi na načelni ravni sicer lahko v teku trajanja zunajzakonske skupnosti, ki je trajala 27 let, ustvarili prihranke v višini kot jo zatrjuje tožnica, vendar meni sodišče prve stopnje, da je le to na načelni ravni, kajti to bi lahko bili le skupni prihodki, ki bi jih ustvarili v teh 27 letih, vendar je potrebno upoštevati, da sta pravdni stranki skupne denarne prihranke tekom teh let tudi porabljali, in sicer za gradnjo hleva, gnojne jame, garaže, nadstreška, kurilnice in centralne kurjave, kombinirke, gozdarskega vitla in da sta si pred 11 leti kupila vsak svoj avto, pri čemer je njen avto stal 15.000,00 EUR. Tako ne držijo pritožbene trditve tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so ta denarna sredstva obstajala v času, ko je tožnica odšla iz skupnega prebivališča in da je tožnica dokazala, da sta taka denarna sredstva dejansko tudi v tej višini prihranila, saj je sodišče prve stopnje, kot je omenjeno zgoraj moralo upoštevati tudi odhodke. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo izpovedi prič, ki so bile zaslišane v zvezi z višino prihrankov, kateri naj bi obstajale takrat, ko je tožnica iz skupnih prihrankov vzela 22.000,00 EUR. Iz izpovedbe priče C. C. izhaja, da denarja ni preštel, bil je le zraven, ko je mati vzela denar, ni pa ga štel, ker je vedel zanj. Tako same višine 190.000,00 EUR ta priča ni potrdila, potrdila je le-to, da je tožnica vzela 22.000,00 EUR in si da si več ni upala vzeti. Priča E. E. je izpovedal, da pred tem dogodkom za denar v garaži ni vedel. Ta priča je sicer izpovedal, da je mama pred njim preštela denar in da ga je bilo 190.000,00 EUR in da je za sebe vzela 22.000,00 EUR, ker si več ni upala. Izpoved te priče pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče je pri dokazni oceni izpovedbe te priče ugotovilo, da sta oba sinova naklonjena tožnici in sta negativno nastrojena zoper toženca, ki se skozi vsa leta ni izkazal kot skrben in ljubeč oče, ampak ravno nasprotno, zato sodišče dokazno ocenjuje, da sta bila pri pričanju njuna sinova naklonjena materi in tako ni sledilo izpovedi priče E. E., ki je edini potrdil navedbe tožnice, da je bilo denarja 190.000,00 EUR. Nobena od drugih prič pa tega zneska ni potrdila. Priča A. A. brat toženca, ki je s tožencem v sporu, je povedal, da mu je tožnica povedala o prihrankih v višini 70.000,00 EUR. Iz izpovedbe te priče tako izhaja, da je povedala le tisto, kar je izvedela glede prihrankov od tožeče stranke, kar pa torej ne potrjuje same zatrjevane višine 190.000,00 EUR. Tako tudi priča A. A. neposredno ni potrdila obstoja 190.000,00 EUR gotovine. Tudi zaslišana priča I. I. je izpovedal, da mu je toženec rekel, da ima toliko denarja, da si lahko kupi kar si želi in iz izpovedbe te priče tako ne izhaja, da je potrdil višino prihrankov 190.000,00 EUR. H. H., to je prijatelj od toženca, je izpovedal, da mu glede denarja ni nič znanega. Tudi na podlagi izpovedbe B. B., kateri sta pravdni stranki posodila 2.000,00 EUR, sodišče prve stopnje ni moglo sklepati o obstoju 190.000,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da gre v tem primeru za manjšo vsoto denarja. V drugem primeru, ko pa bi naj toženec v 90. letih posodil staršema tožnice za nakup traktorja, pa gre za oddaljen dogodek. Na podlagi teh dveh dogodkov sodišče ni moglo sklepati, da sta pravdni stranki imeli prihranke v višini 190.000,00 EUR. Tako niso utemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da je obrazložitev sodišča glede denarnih sredstev nerazumna, ker ne verjame sodišče izpovedi sinov pravdnih strank glede denarja, verjame pa jima glede drugih izjav, ki sta ju podala ob zaslišanju. Ni res, da bi obe priči skladno povedali, da sta bila zraven, ko je tožnica šla v garažo in iz omare vzela škatlo z denarjem, kajti priča C. C. je izpovedal le to, da ni bil zraven, ko se je denar štel, ker je vedel zanj, ni pa potrdil višine denarnih sredstev v znesku 190.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je dokazno ocenilo izpoved E. E., ki je edini omenil znesek 190.000,00 EUR, je pa dokazno ocenilo izpoved te priče in je zaključilo, da je ta priča pričala v korist matere, ker z očetom ni v dobrih odnosih. Vsi ostali dokazi le posredno potrjujejo obstoj prihrankov, iz teh drugih dokazov pa ne izhaja, da so te priče potrdile višino denarnih sredstev 190.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da objektivno tožnica ni dokazala višino prihrankov. Glede trditev o tem, da je bil denar fotografiran na fotoaparatu je tožnica dokazala le odtujitev telefona, ne pa tudi to, da so bile na njem fotografije denarja. Sodišče je tako glede na dokazno oceno izpovedi prič in objektivnega dokaza lahko pravilno ugotovilo, da v skupno premoženje sodijo prihranki v višini 22.000,00 EUR, vendar je to denar, ki ga je tožnica vzela ob odhodu in da tega denarja tožbeno ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo dokazno breme o obstoju višjega denarnega zneska, kateri je ostal po njenem odhodu, to je v višini vsaj 168.000,00 EUR na strani tožeče stranke, ki pa je dokazala le obstoj prihrankov v znesku 22.000,00 EUR, medtem, ko dokaznega bremena glede višjega vtoževanega zneska, tožnica ni zmogla. Sodišče je presojalo vsak dokaz posebej, ga je tudi analiziralo in ocenilo je vse dokaze in je prišlo do pravilnega zaključka glede višine privarčevanih denarnih sredstev in pritožba s temi pritožbenimi navedbami, na katere je odgovorilo sodišče druge stopnje zgoraj, ni mogoče zaključiti, da je tožnica dokazala obstoj prihrankov še v višini 168.000,00 EUR, ki so ostale tožnici, vendar pa so ostali v posesti tožene stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V tej zvezi pravilno tožena stranka v odgovoru na pritožbi pojasnjuje, da je bila tožnica v svojih navedbah in izpovedbah neprepričljiva. Navajala je različne zneske prihrankov, že od zahtevka iz tožbe dalje. Glede na njeno izpovedbo tudi ni jasen izvor zatrjevanega denarja glede na to, da trdi, da je našla 94.000,00 EUR prihrankov staršev toženca in navedbe glede prihrankov niso z ničemer potrjene in je zato sodišče pravilno ugotovilo in je pri dokazni oceni ugotovilo neverodostojnost, očitno njej nagnjenih prič in sicer C. C. in E. E. ter J. J. in I. I. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo glede obstoja fotografij, ki bi naj potrjevale obstoj denarja v tej višini. V kazenski ovadbi tožnice ni ničesar o kakršnikoli fotografijah denarja, zato je ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi glede tega povsem pravilna in tudi logična. Pritožnica v pritožbi daje lastno dokazno oceno izpovedbam prič in lastne zaključke o tem, kaj naj bi te priče potrjevale glede višine denarja, kar pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti glede pomanjkanja objektivnih dokazov in tudi tega ni moglo ugotoviti na podlagi dokazne ocene izpovedi prič, kajti le ena od prič je potrdila višino zneska 190.000,00 EUR, pa še izpoved te priče je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojno, tako da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje o tem, da ob odhodu tožnice niso obstajala denarna sredstva v višjem znesku kot jih je tudi odnesla, ko je odšla iz skupnega prebivališča. Tako je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti ugotovilo dejansko stanje, ki pa ni takšno kot ga zatrjuje tožnica in ne dokazuje obstoja tolikšnih denarnih sredstev, kot jih v tožbi zatrjuje tožnica. Ker tožnica tako ni na podlagi izvedenih dokazov dokazala zatrjevane višine prihrankov v zatrjevani višini 190.000,00 EUR, je odločitev sodišče prve stopnje materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vidi tožeča stranka v tem, da sodišče prve stopnje ni opravilo pravilne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi člena 353 ZPP in v tem delu potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

8. Neutemeljena je pritožba tožene stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, sprejeto v točki IV., v kateri je sodišče prve stopnje razsodilo, da delež tožnice na skupnem premoženju znaša ½ (ena polovica). Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje višino tožničinega deleža na skupnem premoženju določilo napačno in da dokazna ocena sodišča o višini tožničinega deleža ni pravilna. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo vseh dokazov in vsakega posebej, skladno z določbo 8. člena ZPP in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Res je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tekom obstoja zunajzakonske skupnosti toženec glede denarnih sredstev za 40 % presegel zaslužena denarna sredstva tožnice, vendar sodišče prve stopnje to glede na določbo člena 59 ZZZDR ni upoštevalo kot takšno dejstvo, ki bi pomenilo večji delež toženca na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je namreč celovito presojalo prispevek obeh pravdnih strank v času trajanja zunajzakonske skupnosti in tudi njune ekonomske skupnosti. Prispevek pravdnih strank je ocenilo široko in iz vseh vidikov ustvarjenega skupnega premoženja, pri tem je pravilno ocenjevalo tudi ostala dejstva glede prispevanja k skupnem premoženju, ki se nanašajo na medsebojno pomoč, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in druge oblike dela in sodelovanja pri upravi in ohranitvi skupnega premoženja. Člen 59. ZZZDR določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev iz skupnega premoženja enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Toženec je trdil, da je prispeval v večjem razmerju k skupnemu premoženju, vendar pa ni zmogel dokaznega bremena, da bi to tudi dokazal, kajti po materialnem pravu se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca – zunajzakonskega partnerja na skupnem premoženju upošteva ne le dohodek vsakega zakonca – zunajzakonskega partnerja, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je te okoliščine ugotovilo v obrazložilo v točki 35. obrazložitve sodbe. Sodišče je ugotovilo na podlagi dokazov, da je tožnica v celoti skrbela za gospodinjstvo pravdnih strank. Sodišče je sledilo tožnici, da je bila na njej skrb za prehrano družine. Glede skrbi za otroka je tožnica prav tako navajala, da je sama skrbela za otroka, toženec pa, da sta za otroka skrbela oba, vendar tega ni dokazal. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, ko je izpovedovala, da je bila doma, da je skrbela za otroka, ko sta bila v šoli, sta bila otroka pri njenih starših ali pri sosedih in so te njene izpovedbe glede skrbi za otroke potrdile priče in sicer tožničin brat I. I., ki je izpovedal, da je bila skrb za otroka večinoma na tožnici, ker je bil toženec zaradi dela veliko odsoten, delal je namreč na mednarodni špediciji. Da je bolj tožnica skrbela za otroka, sta izpovedala tudi K. K. in L. L. Sin C. C. je izpovedal, da je zanj skrbela samo tožnica, ne pa tudi toženec. Podobno je izpovedal tudi sin E. E., ki je izpovedal, da je toženec zelo malo skrbel za njiju z bratom. Sedaj odnosa s tožencem nima. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnica redno skrbela, da sta bila otroka oblečena, skrbela je za njuno prehrano, hodila je na govorilne ure v šolo, otrokoma je kupovala igrače, prav tako je glede na lastno izpovedbo na kredit kupila otroško sobo za otroka, toženec pa za otroka ni skrbel kvalitetno, saj sta oba sinova sedaj negativno nastrojena na toženca, enako tudi toženec do njiju in oba otroka sta potrdila, da je zanju vseskozi v pretežni meri skrbela tožnica kot njuna mati. Sodišče je ugotovilo, da je tudi tožnica pripomogla k ohranjanju skupnega premoženja, saj je veliko pomagala pri delih okoli hiše in na polju, saj je bil toženec veliko časa na mednarodni špediciji in je delal med vikendi. Izpoved tožnice so potrdile priče G. G., M. M., B. B., N. N., C. C., H. H., L. L. in O. O., ki so izpovedale, da je tožnica vozila traktor in da je opravljala razna kmečka opravila ter dela na vrtu. Sodišče je na podlagi izpovedi teh prič ugotovilo, da je tožnica uspela dokazati, da je bila dejavna pri kmečkih opravilih in na kmetiji, da je opravljala dela na vrtu, ki jih toženec ni opravljal, skupaj s tožencem sta delala na njivi in na travniku. Nesporna je tudi pomoč tožnice staršem toženca. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožnica bila vseskozi zaposlena, toženec pa v tem času tri leta ni bil zaposlen, tožnica je prejemala celotno obdobje zunajzakonske skupnosti redne dohodke, iz katerih je potem porabila denar za potrebe otrok in za skupne potrebe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da je tudi njen prispevek pri opravljanju avtobusnih prevozov bil enak kakor toženca in, da v tem obdobju nista ustvarila veliko denarnih sredstev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sklepno v točki 38. obrazložitve ugotovilo, da je sicer toženec imel višje prihodke kot tožnica, vendar pa je tožnica v celoti skrbela za gospodinjska opravila v hiši, nudila je nekaj pomoči tudi staršem toženca, precej več kot toženec je skrbela za skupna otroka, delala je na travniku in na njivi in skrbela za vrt. Ne glede na to, da so bili prihodki tožnice manjši od toženčevih, bili pa so redni, pa je tudi zaradi njene skrbi za gospodinjstvo, otroka in opravljanja del na kmetiji, njen prispevek na skupnem premoženju enak kot je bil prispevek toženca. Sodišče prve stopnje je tako v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno v točki 33. obrazložitve, sprejelo dokazno oceno o skoraj enakem prispevku pravdnih strank pri vikend izletih, da je sama prevzela organizacijo izletov, medtem ko je toženec skrbel za avtobus in opravil vožnje, vse ostalo pa je opravila tožnica. Glede na to, da je delež tožnice enak toženčevemu, na drugačno ugotovitev ne vplivajo pritožbene navedbe, da je glavne obroke velikokrat kuhala tudi toženčeva mati, dokler je bila zdrava, in da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica nudila pomoč tudi staršema toženca, ko sta ji bila le-te potrebna. Sodišče tudi skrb za hrano ni štelo kot večji prispevek tožnice, ampak samo tisto dejstvo, ki pomeni izenačitev prispevka k skupnemu premoženju v drugi obliki, ne samo v denarju, katerega pa bi naj sicer več zaslužil toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo skrb za oba sinova pravdnih strank, kajti le ona je hodila na govorilne ure in je tako prevzela v otroštvu otrok pretežno skrb za oba otroka in je hodila na delo v popoldanskem času. Toženec glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, očitno ni dovolj kvalitetno opravljal starševske dolžnosti skrbi za otroka, saj iz izpovedi le-teh izhaja, da oče zanju ni skrbel, ravno nasprotno, da je bil celo do njiju fizično agresiven in sta se zaradi njega tudi morala kmalu odseliti iz skupnega prebivališča. Sodišče je v tem delu poklonilo vero sinovoma pravdnih strank, ker je njuna izpovedba potrjena z izpovedbo prej omenjenih prič. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega, da je tudi toženec delal na travniku in na njivi, ter skrbel za vrt, vendar mu je pri vsem tem pomagala tožnica in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo poleg njegovih prihodkov tudi drugih aktivnosti v zvezi s prispevanjem k skupnemu premoženju. Toženec v pritožbi sicer še navaja, da je skrbel za prevozna sredstva pri hiši, za vse avtomobile pravdnih strank, za gorivo in da sta stranki imeli na račun dela toženca na kmetiji brezplačno stanovanje v hiši staršev tožencev in nekaj pridelane hrane. Iz zaključkov sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tudi tožnica skrbela za oba starša toženca in da je tudi sama opravljala razna dela kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v zvezi s kmetijo staršev in tako ni mogoče zaključiti, da je edino toženec pomagal pri delu na kmetiji in pri skrbi za njegove starše. Tako toženec ni dokazal, da je v zvezi s temi navedbami, s temi deli izenačil delo v katerega je tožnica vložila skrb za družino, zlasti v skrb za dva otroka. Ta dela v zvezi s kmetijo staršev in za skrb za starša sta torej kot to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje opravljala oba, tako tudi tožnica in zato ta prispevek kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ni mogoče upoštevati tako, da bi s tem izenačil delo in skrb za družino ter za premoženje, ki ga je v večji meri oziroma skoraj v celoti opravila tožnica. Tudi v tem delu je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno materialnopravno ugotovilo polovični delež tožnice na skupnem premoženju in ga tudi po zaključku sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje ni ocenilo previsoko. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje tudi pritožbo tožene stranke zoper točko IV. izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe člena 353 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje obe pritožbi glede glavne stvari zavrnilo kot neutemeljeni ob uporabi člena 353 ZPP in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovanega v točki VI. izreka in obrazloženega v točki 40. obrazložitvi sodbe. Sodišče je glede uspeha v pravdi presojalo samo višino denarnih sredstev glede katerih tožnica naj ne bi uspela, vendar pa pravilno pritožba v tem delu navaja, da je bistveno v tem sporu to, da je tožnica uspela dokazati, da je njen delež na skupnem premoženju enak toženčevemu in da posebni pravdni stroški niso nastali glede dokazovanja same višine denarnih sredstev. Glede samega temelja tožbenega zahtevka, to je, da je tožnica uspela dokazati, da je v eni polovici solastnica vsega premoženja, katerega sta ustvarili pravdni stranki tekom trajanja zunajzakonske skupnosti je tako tožnica uspela v celoti, toženec pa ne. Toženec je uspel s svojim odgovorom na tožbo le delno glede same višine denarnih sredstev, vendar kot že obrazloženo glede te višine niso nastali nobeni posebni stroški in bi zato sodišče prve stopnje moralo pravilno, za odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Po tej določbi v primeru, če stranka delno zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Glede na to, da je tožnica v celoti uspela glede temelja svojega zahtevka, to je, da uspela dokazati, da je njen prispevek k skupnem premoženju do ene polovice, ni pa v celoti uspela dokazati višine denarnih sredstev, je glede na njen dosežen uspeh pravilna odločitev, da krije vsaka stranka svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi člena 365 ZPP v zvezi s členom 366 ZPP. Zato je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede stroškovnega izreka sodbe, kot to izhaja iz te sodbe sodišča druge stopnje.

11. Tožeča in tožena stranka sta priglasili stroške pritožbenega postopka in sicer za pritožbo in za odgovor na pritožbo. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo, zato vsaka pravdna stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožena in tožeča stranka sta prav tako podali odgovora na pritožbi nasprotnih strank. Ker nobena od pravdnih strank ni uspela s pritožbo, bi sicer pravdni stranki bili upravičeni do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo. Ker pa tako tožena in tožeča stranka nista uspeli s pritožbo, je tako sodišče druge stopnje ob uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP odločilo, da vsaka od pravdnih strank sami krijeta svoje pritožbene stroške za odgovora na pritožbo.