Jedro

Dovoljenost revizije je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. V obravnavanem primeru je to vprašanje, ali je tožnik izkazal pravni interes za pridobitev notarske listine in tako ne gre za spor glede denacionalizacije. Po presoji Vrhovnega sodišča zato tožnik ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetnikih vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da gre v denacionalizacijskem postopku za milijonske zneske, zato tudi vrednost predmeta v tem upravnem sporu presega 20.000 EUR. Kot pomembno pravno vprašanje, o katerem se vrhovno sodišče še ni izreklo, izpostavlja vprašanje, ali se odškodnina, ki jo stranke prejmejo od zavezanca za plačilo v postopku denacionalizacije, upošteva pri številu obveznic, ki jih mora SOD dati za nacionalizirano premoženje, ali ne. Nepredložitev notarskega zapisa pa bo imela zanj (in za druge upravičence) hude posledice v denacionalizacijskem postopku, ker bodo de facto oškodovani za znesek, za katerega je bila B.B. neupravičeno obogatena na račun dediščinskega dela vseh ostalih, s tem bo hudo poseženo v njihov gmotni status in tako ne bodo dobili nazaj vsega premoženja, katero je bilo odvzeto njihovemu predniku.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) s 1. točko izreka zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2007, z 2. točko izreka pa je zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnikove pooblaščenke C.C. za izdajo overjenega prepisa notarskega zapisa za potrebe dokazovanja v upravnem postopku denacionalizacije, ker ni podan tožnikov pravni interes za pridobitev prepisa notarske listine po Zakonu o notariatu. Notarski zapis je bil sklenjen med A. d.d. kot zavezancem za denacionalizacijo in B.B. kot eno od zahtevajočih strank v postopku denacionalizacije. Zahtevo za denacionalizacijo sta vložili V.V. in G.G., katere pravni naslednik je tožnik.

Po določbi 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. O ustavnosti tega stališča se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revident uveljavlja dovoljenost revizije po vseh treh točkah 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki pa jih utemeljuje s sklicevanjem na vrednost v denacionalizacijskem postopku ter interes oziroma posledice, ki mu bodo nastale v denacionalizacijskem postopku. Dovoljenost revizije je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. V obravnavanem primeru je to vprašanje, ali je tožnik izkazal pravni interes za pridobitev notarske listine, in tako ne gre za spor glede denacionalizacije. Po presoji vrhovnega sodišča zato tožnik ni izkazal nobenega od zatrjevanjih pogojev za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. Ker je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08) v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.