Jedro

Zato pritožbeno sodišče pritožnici na tem mestu dodatno pojasnjuje, da je njen pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen tudi upoštevaje okoliščine, ki so razvidne iz spornega sporazuma o razvezi pogodbe. Sporazum je namreč poleg tožnice podpisal zakoniti zastopnik obvladujoče nemške družbe (večinske lastnice toženke), in sicer za obvladujočo družbo in kot izhaja iz sporazuma po dogovoru tudi za ostali dve podpisnici (za toženko in za italijansko družbo), pri čemer so s samim podpisom sporazuma postale neveljavne vse točke pogodbe (tudi tista, v kateri je bila dogovorjena pristojnost nemškega sodišča).

Poleg navedenega je namreč predmetni ugovor neutemeljen še upoštevaje pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na konkludentno prenehanje pogodbe. Predmetni spor ne more biti v zvezi s kasnejšo dobavo blaga, to je v zvezi z dobavo blaga, ki je bila dogovorjena in izvedena po konkludentnem sporazumnem prenehanju pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pri tem drži, da toženka sporazuma ni podpisala, vendar je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da iz njenih konkludentnih ravnanj izhaja, da je bila pogodba sporazumno razvezana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo ugovor tožene stranke (toženke) o nepristojnosti slovenskega sodišča in z izpodbijano sodbo (II.) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45451/2017 z dne 25.5.2017, po katerem je toženka dolžna tožeči stranki (tožnici) v 8 dneh plačati 1.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2017 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2017 dalje do plačila, (III.) ugotovilo, da ne obstoji (op. v pobot uveljavljana) terjatev toženke v višini 4.989,71 EUR, in (IV.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka dolžna tožnici plačati v 8 dneh 661,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno odločbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi in naj se v celoti zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi utemeljenemu ugovoru krajevne pristojnosti. Pravdni stranki sta bili v pogodbenem odnosu na podlagi pogodbe o dobavi, ki so jo podpisale štiri pogodbene stranke. V pogodbi je dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Stuttgartu, Nemčija. Predmetni spor je v zvezi z dobavo blaga po pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugovor krajevne pristojnosti zavrnilo z ugotovitvijo, da je bil septembra 2016 podpisan sporazum o prenehanju pogodbe z dnem podpisa za vse stranke pogodbe. Sporazuma toženka ni podpisala in ni izrazila volje za odstop od sklenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje je z nelogičnim in napačnim sklepanjem zaključilo, da je pogodba med pravdnima strankama sporazumno prenehala, ker toženka ni tožnici od septembra 2016 dalje mesečno zaračunavala 2% mesečne provizije. Gre za protispisno (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) in nerazumljivo odločitev, ki je toženki otežila pritožbena izvajanja, saj se pogodba ne sme izpodbijati iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožničini računi dokazujejo, da je potekala dobava blaga do marca 2017. Takrat je toženka zaračunala dogovorjeno provizijo. Sodišče prve stopnje je zagrešilo očitano protispisnost, saj je toženka navedla in izkazala, da je provizijo obračunala na podlagi nespornih in plačanih tožnikovih faktur. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali tudi kasneje in pogodba ni mogla prenehati septembra 2016. Toženec je na temelju pogodbe naročal blago. Po pogodbi mu pripada provizija. V spisu ni dokaza, da naj bi imel zakoniti zastopnik obvladujoče družbe pooblastilo in soglasje zakonitega zastopnika toženke. Toženka je samostojna pravna oseba in ni podružnica. Je podpisnica pogodbe in ni podpisnica sporazuma o prenehanju. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je v sporazumu navedeno, da bodo cene veljale do 1.1.2018. Sodišče prve stopnje je kršilo 8. člen ZPP in 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v zvezi z zatrjevanji toženke ni izvedlo glavne obravnave in ni zaslišalo pravdnih strank. Toženka ni izrecno predlagala izvedbo glavne obravnave, je pa predlagala zaslišanje strank, ki se lahko izvede le na glavni obravnavi. Zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti glavno obravnavo. S strani sodišča prve stopnje toženka ni bila pozvana, da se izjasni, če zahteva narok.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo toženke predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev svojih pritožbenih stroškov. Med drugim je navedla, da toženka ni zahtevala izvedbe naroka, da je neizvedba glavne obravnave skladna s sodno prakso (glej odločbo VSL II Cp 3223/2016 z dne 3.3.2017), da toženkin dokazni predlog ni bil substanciran (glej odločbo VSL I Cpg 188/2014 z dne 8.7.2015), da so zadoščali listinski dokazi, da je tožnica neprerekano trdila o podpisu sporazuma s strani zakonitega zastopnika nemške družbe za toženko in da toženkina ravnanja po sporazumu kažejo na sporazumno prenehanje pogodbe in na njeno sprenevedanje. Tožnica opozarja še, da njeni kasnejši računi in dejstva v zvezi z njimi (npr. plačilo) niso bila nesporna in da sta pravdni stranki kasneje sodelovali na podlagi vsakokratnih posebnih dogovorov in ne na podlagi pogodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je pritožba vložena iz vseh pritožbenih razlogov, velja uvodoma opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo. Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Upoštevaje vsebino pritožbenega očitka, da je bila za odločanje dogovorjena pristojnost sodišča v Republiki Nemčiji, pritožba uveljavlja očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 18. členom ZPP, na katero pritožbeno sodišče tudi sicer pazi po uradni dolžnosti (glej 350. člen ZPP). Glede omenjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kljub dejstvu, da gre za spor majhne vrednosti, pritožbeno sodišče ni vezano na ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji sojenja. Zato pritožbeno sodišče pritožnici na tem mestu dodatno pojasnjuje, da je njen pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen tudi upoštevaje okoliščine, ki so razvidne iz spornega sporazuma o razvezi pogodbe. Sporazum je namreč poleg tožnice podpisal zakoniti zastopnik obvladujoče nemške družbe (večinske lastnice toženke), in sicer za obvladujočo družbo in kot izhaja iz sporazuma po dogovoru tudi za ostali dve podpisnici (za toženko in za italijansko družbo), pri čemer so s samim podpisom sporazuma postale neveljavne vse točke pogodbe (tudi tista, v kateri je bila dogovorjena pristojnost nemškega sodišča). Novota, ki se prvič izpostavlja v pritožbi, da v spisu ni dokazov o pooblastilu oziroma soglasju toženke v tej smeri, je torej zmotna. Hkrati je o soglasju toženke vsekakor mogoče sklepati na podlagi spodaj omenjenih ravnanj. Poleg navedenega je namreč predmetni ugovor neutemeljen še upoštevaje pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na konkludentno prenehanje pogodbe. Predmetni spor ne more biti v zvezi s kasnejšo dobavo blaga, to je v zvezi z dobavo blaga, ki je bila dogovorjena in izvedena po konkludentnem sporazumnem prenehanju pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pri tem drži, da toženka sporazuma ni podpisala, vendar je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da iz njenih konkludentnih ravnanj izhaja, da je bila pogodba sporazumno razvezana. Z zadnjim nespornim računom je namreč toženka obračunala pogodbeno provizijo le do sporne sporazumne razveze, z naslednjim računom pa provizijo za naslednjih šest mesecev. Slednji račun je bil izdan že v času spora med strankama in je odstopal od pogodbe, ki je določala mesečno obračunavanje provizije, ter, kar je bistveno, iz toženkinega računa izhaja, da zaračunava provizijo za obdobje šestih mesecev ″po odpovedi pogodbe″. Povedano drugače, iz navedenega računa jasno izhajata volja toženke in konkludentno prenehanje pogodbe. Nenazadnje velja v tej smeri še pripomniti, da toženka v pritožbi ugovarja pristojnost slovenskega sodišča in nato v isti sapi želi očitno pred slovenskim sodiščem doseči delno plačilo pogodbeno dogovorjene provizije (utemeljenost eventuelnega procesnega pobotnega ugovora).

7. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Do tako imenovane protispisnosti lahko pride le pri napačnem prenosu vsebine dokaza v sodbo, do česar pa v predmetni zadevi ni prišlo. Protispisnost ni podana, če sodišče morebiti odloča v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank in če dokaze morebiti prezre. Že na tem mestu velja še poudariti, da sodišče prve stopnje tudi ni napravilo tako imenovane neobrazložene oziroma nerazumne dokazne ocene (kršitve 8. člena ZPP), ki v izjemnih primerih lahko preraste v katero izmed še upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (npr. v kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), medtem ko pritožbeni očitek zmotne dokazne ocene, kot je bilo že poudarjeno zgoraj, v sporu majhne vrednosti ne more biti upošteven. Pritožba dejanskih ugotovitev v zvezi s posledičnim pravilnim zaključkom o konludentnem sporazumnem prenehanju pogodbe v sporu majhne vrednosti ne more uspešno izpodbiti. Predmetnega ne more storiti niti z izpostavljanjem okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (npr. okoliščin v zvezi z v pobot uveljavljano provizijo), saj gre za sklicevanje na prav tako neupošteven razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Seveda preko očitka nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna je npr. trditev, da sta pravdni stranki tudi kasneje (po sporni razvezi pogodbe) poslovno sodelovali na podlagi (razvezane) pogodbe. Drugih okoliščin (z izjemama glede vtoževane dobave in glede konkludentnih ravnanj toženke) po razvezi pogodbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, saj je na podlagi ravnanj toženke pravilno zaključilo, da je bila pogodba (konkludentno) sporazumno razvezana in nato pravilno presodilo, da zato ni pravne podlage za prisojo provizije iz kasnejših dobav, to je dobav, ki so bile opravljene po razvezi pogodbe.

8. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica priznava, da ni "izrecno" predlagala glavne obravnave, pri čemer velja k temu dodati, da je treba skladno z 454. členom ZPP v sporu majhne vrednosti glavno obravnavo zahtevati in ne samo predlagati. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo opraviti glavno obravnavo, ker bi moralo opraviti zaslišanje strank in "pravilno raziskati dejansko stanje", ter da bi jo moralo pozvati, da se izjasni, ali zahteva glavno obravnavo. Ker (pravilnih) razlogov sodišča po drugem odstavku 454. člena ZPP, ki so v tem, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi listin, pritožba ne izpodbija, je v tem delu neutemeljena, saj gre glede vprašanja obligatornosti izvedbe glavne obravnave za izjemo, ki jo določa ZPP. Pritožnici je v odgovoru na pritožbo (glej zgoraj) že tožnica pravilno pojasnila sodno prakso, po kateri v sporu majhne vrednosti predlagano zaslišanje strank ne povzroči nastanka obveznosti sodišča za izvedbo naroka. Hkrati ZPP ne določa obveznosti, da bi bilo treba (v sporu majhne vrednosti) stranke s kvalificiranim pooblaščencem (odvetnikom) posebej pozivati, če zahtevajo izvedbo naroka.

9. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 250 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (5 točk) in 22 % DDV, kar ob novi vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 186,66 EUR. Tožnici se ne prizna dodatnih 50 točk za odgovor na pritožbo, ker ji ob predmetni vrednosti spornega predmeta (1.290,00 EUR) in dejstvu, da gre za odgovor na pritožbo, pripada le 250 točk. Prav tako se ji ne prizna 50 točk za prejem odločbe in za poročilo stranki, saj gre za stroške nesamostojnih storitev oziroma za stroške, ki so zajeti v stroških za vlogo.