Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo - kazenska sodba - tožnik ob napadu tožencu, ki so nanj tudi streljali, utrpel udarnino desnega očesa (na katerega je bil že slep) z izlivom krvi v sprednji prekat - za telesne bolečine prisojeno 500.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da izrek odslej glasi: "Toženci so tožniku nerazdelno dolžni plačati znesek 900.000,00 SIT (z besedo: devetstotisoč 00/100 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vložitve tožbe do dneva razsoje I. stopnega sodišča v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero ter od prvega dne po dnevu sodbe sodišča I. stopnje do plačila zakonske zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter mu povrniti nastale pravdne stroške v znesku

104.199,00 SIT (z besedo: stoštiritisočstodevetindevetdeset 00/100 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje I. stopnega sodišča do plačila, na transakcijski račun pooblaščenca pri novi KBM d.d., št..

V presežku 700.000,00 SIT se tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem delu se pritožba tožeče, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženci so nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 27.897,00 SIT (z besedo: sedemindvajsettisočosemstosedemindevetdest 00/100 SIT), v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so toženci dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vložitve tožbe do dneva razsoje sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero ter od prvega dne po dnevu sodbe sodišča prve stopnje do plačila v višini zakonskih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, poleg tega pa še pravdne stroške v znesku 4.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje prvostopenjskega sodišča do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Smiselno zoper ugodilni del zgoraj navedene odločitve, se pritožujejo toženci iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po njihovem mnenju je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo nesorazmerno visoko odškodnino, zlasti kar zadeva znesek odškodnine, prisojen iz naslova strahu. Tožnik si je namreč že leta 1995 v predmetnem škodnem dogodku poškodovano oko, poškodoval tako, da je bil nanj slep, zato ni najti razloga zakaj bi tožnika skrbelo za izzid zdravljenja tega očesa.

Sicer pa je bila poškodba minimalna in ni pustila nobenih posledic, primarni strah pa je bil kratkotrajen. Menijo, da je sodišče pretirano visoko ocenilo tudi škodo zaradi telesnih bolečin.

Predlagajo, da Višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da določi sorazmerno nižjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da prisojena odškodnina tako iz naslova prestanih telesnih bolečin ter neugodnosti tekom zdravljenja, kakor tudi iz naslova prestanega strahu ne predstavlja pravične denarne odškodnine v smislu določbe

200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Glede na v prvostopenjski sodbi pravilno ugotovljeno trajanje in intenziteto telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja, bi po ustaljeni sodni praksi in po načelu pravičnosti, tožniku pripadala odškodnina v znesku 1.100.000,00 SIT in ne zgolj 250.000,00 SIT, kolikor mu je bilo prisojeno na prvi stopnji. Za utrpeli strah meni, da mu gre odškodnina v znesku 500.000,00 SIT in ne zgolj na prvi stopji odločanja prisojenih 300.000,00 SIT. Tožnik se je namreč zelo ustrašil, ko je za seboj slišal streljanje, poleg tega pa so ga toženci ustrahovali vse do prihoda policistov, tako da je poleg strahu za izzid zdravljenja tekom škodnega dogodka trpel tudi strah za svoje življenje. Po navedenem predlaga, da Višje sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna celotno vtoževano škodo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravdni stranki nista podali odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožencev ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki obsega preizkus pravilne uporabe materialnega prava in ugotavljanje morebitnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstvek 350. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 339. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zašlo v uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve določb postopka, da pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico delno spremembo izpodbijane odločitve.

V predmetni zadevi tožnik od tožencev uveljavlja oškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne

22.6.1997, ko so ga toženci pretepli ter nanj streljali. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sta bila prvo in drugotoženi za posledice pretepa s kazensko sodbo pravnomočno spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu s takrat mladoletnim tretjetožencem (temu je bil v postopku, ki velja za mladoletne storilce kaznivih dejanj izrečen nadzorstveni vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva) povzročila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, pri katerem je tožnik utrpel udarnino desnega očesa (na katero je bil že slep) z izlivom krvi v sprednji prekat. Sodišče prve stopnje je glede na določbo 14. člena ZPP izhajalo iz znakov kaznivega dejanja, navedenih v kazenski sodbi, kjer je že ugotovljena protipravnost ravnanja tožencev, nastala škoda ter vzročna zveza med njima, tako, da se je v tej pravdi ukvarjalo le še z odgovornostjo tožencev za nastalo škodo.

Tretjetoženi, ki je bil v času dejanja mladoleten (star 16 let), v skladu z določbo tretjega odstavka 160. člena ZOR (in ne po vsebinsko identičnem tretjem odstavku 13. člena OZ, kot zmotno navaja prvostopnjsko sodišče), odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo, tako da skupaj odgovarjajo solidarno po določbi prvega odstavka 206. člena ZOR (in ne po vsebinsko identičnem členu 186. člena OZ, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje).

Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino odškodnine zaradi pretrpelih telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja na podlagi izvida in mnenja, ki ga je izdelal izvedenec in ga pravdni stranki nista grajali, ugotovilo, da je tožnik trpel en dan močne in trajne telesne bolečine, dva dni srednje močne, lažje tri dni, občasne lažje v smislu bolečin v sencah z vedno večjimi razmaki pa še dva meseca ter da je bil podvržen mnogim nevšečnostim med zdravljenjem: šest dni hospitalizacije, kontrolni pregled pri okulistu in nesposobnost opravljanja težjih del v obdobju dveh mesecev. Tudi tožnik sam je izpovedal, da ga je bolelo oko okoli dva meseca tako, da ni mogel delati. V očesu ga je pikalo. Navedene ugotovitve po določbi 200. člena ZOR, upoštevaje pri tem ustaljeno sodno prakso, ki se je razvila v podobnih primerih, kakor tudi načelo individualizacije odškodnine, narekujejo prisojo odškodnine v višini 500.000,00 SIT in s tem zvišanje odškodnine, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 250.000,00 SIT. V obsegu 250.000,00 SIT je tako treba zaradi zagotovitve pravične denarne odškodnine in s tem pravilne uporabe materialnega prava ugoditi pritožbi tožnika, v preostanku pa le-to zavrniti, medtem ko je treba pritožbo tožencev, ki se zavzemajo za njeno znižanje v obsegu te postavke v celoti zavrniti kot neutemeljeno.

Deloma je utemeljena tudi pritožbena graja tožnika v zvezi z višino odškodnine zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je tožniku po tej postavki odmerilo odškodnino v znesku 300.000,00 SIT, kar je glede na določbo 200. člena ZOR in sodno prakso, ki se je razvila v podobnih primerih, premalo, da bi predstavljalo pravično denarno odškodnino za nastalo škodo. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik tekom škodnega dogodka trpel velik primarni strah, ki je trajal eno uro, sledil pa je t.i. sekundarni strah za izzid zdravljenja, ki je bil prisoten v srednje močni obliki tri dni, en teden pa je bil lažji. Tožnik se je namreč bal, da bo izgubil oko. Da ga je bilo strah, je izpovedal tudi tožnik. Po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na sam potek škodnega dogodka, ko sta dva toženca proti tožniku uporabila celo strelno orožje, trpel zelo močan primarni strah, sprejemljiv pa je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik trpel strah pred izgubo desnega očesa. Poškodovano oko je bilo sicer res slepo, a ga je tožnik še imel, z njegovo izgubo pa bi bil skažen. Dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča v tej zvezi, ki mu oporekajo toženci, je tako pravilen, pravilna uporaba materialnega prava pa zahteva, da se na prvi stopnji določena odškodnina v višini 300.000,00 SIT zviša na 400.000,00 SIT. V tem obsegu je tako treba ugoditi tožnikovi pritožbi, ki jo je v presežku treba zavrniti. V celoti je treba zavrniti tudi pritožbo tožencev, v kateri se ti zavzemajo za znižanje odškodnine po tej postavki.

Pravilna uporaba materialnega prava tako zahteva prisojo odškodnine v skupnem znesku 900.000,00 SIT.

Navedeno je narekovalo delno ugoditev tožnikovi pritožbi ter delno spremembo izpodbijane sodbe kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka

358. člena ZPP), v presežku pa zavrnitev tožnikove, v celoti pa zavrnitev pritožbe tožencev (353. člen ZPP).

Sprememba prisojene odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji odločanja. Tožniku so v tem delu postopka nastali pravdni stoški v znesku 303.582,00 SIT in se mu glede na uspeh, ki je po spremembi 56,25%, odmerijo na

170.765,00 SIT.

Tožencem so nastali stroški v znesku 152.150,00 SIT in se jim glede na 43,75% uspeh, priznajo v obsegu 66.566,00 SIT.

Po delnem pobotanju pravdnih stroškov so tako toženci dolžni tožniku nerazdelno plačati 104.199,00 SIT.

Toženci s pritožbo niso uspeli, zato nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Drugače pa je glede pritožbenih stroškov tožnika. Slednji je namreč s pritožbo uspel v obsegu 33,33% in mu v tem obsegu tudi gredo stroški pritožbenega postopka, ki jih je šteti za potrebne v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP in so odmerjeni po Odvetniški tarifi: - pritožba (375 točk) - 20% DDV v znesku 8.250,00 SIT - taksa v znesku 34.200,00 SIT kar znese skupaj 83.700,00 SIT, oziroma upoštevaje uspeh v pritožbi

27.897,00 SIT. V tem obsegu se stroški naložijo v plačilo tožencem (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).

Določila ZOR je sodišče uporabilo v skladu z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.