Jedro

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode.

Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaranje začelo teči od trenutka, ko naj bi toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo iz Sporazuma, torej 3. 1. 2018, ko je tožeča stranka prejela pripravljalno vlogo toženca s spornimi dokumenti, v zvezi s katerimi mu očita kršitev pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti.

V času sklenitve Sporazuma oziroma zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je bil pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah. Ta določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 211/2012 zavzelo stališče, da je treba pri uporabi citiranih določb ZGD-1 upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je v varstvu konkurenčne prednosti podjetja. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v znesku 37.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.775,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača pogodbeno kazen v znesku 37.800,00 EUR z obrestmi in ji povrne 2.576,64 EUR stroškov postopka.

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sporne listine predložil v sporu I Pd 393/2016 v svojo obrambo, in sicer da bi dokazal neverodostojnost prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Ta nobene sporne listine ni s sklepom označila kot poslovno skrivnost, zato je nerazumljiva odločitev sodišča, ki je brez kakršnegakoli ugotavljanja škode ocenilo, da so predloženi dokumenti del poslovne skrivnosti. Napačno je ugotovilo, da A. A. in B. B. nista omenjeni v poročilu z dne 3. 9. 2013. B. B. je navedena na drugi strani poročila, obe pa sta se v njem tudi prepoznali kot osebi, ki sta škodovali tožeči stranki. Zmotno je stališče sodišča, da je prepovedano kakršnokoli razkritje bančnega dokumenta. Ni vsak bančni dokument poslovna skrivnost. Sodišče je v spornih listinah zmotno prepoznalo poslovno skrivnost. Prav tako je neargumentirano zapisalo, da je postopanje toženca neverodostojno. Ugovor zastaranja je nepravilno zavrnilo, saj je delovno razmerje toženca pri tožeči stranki prenehalo 24. 12. 2013, tožeča stranka pa je tožbo vložila 19. 8. 2020. Napačno je razlogovanje, da je treba upoštevati 352. člen OZ, ki določa triletni rok za zastaranje odškodninskih terjatev. Poleg tega je tudi v nasprotju z 20. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe, iz katere izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za odškodnino, temveč za pogodbeno kazen. Ker sodišče ni ugotavljalo elementov odškodnine, je treba šteti, da je terjatev zastarala 23. 12. 2018. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve niso podane, prav tako ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo uporabljeno zmotno.

6. Tožeča stranka, toženec in C., d.d. so dne 31. 12. 2013 sklenili Sporazum, datiran z dne 24. 12. 2013 (v nadaljevanju: Sporazum), iz katerega izhaja, da sta tožeča stranka in toženec sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja od 1. 1. 2013 do 24. 12. 2013, in s katerim so se dogovorili o prenehanju tega delovnega razmerja. V 7. členu Sporazuma se je toženec med drugim zavezal, da bo varoval kot poslovno skrivnost osebne in ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke in njene podružnice v D. V 8. členu Sporazuma je bilo dogovorjeno, da se toženec v primeru kršitve poslovne skrivnosti zavezuje plačati tožeči stranki ali njeni naslednici pogodbeno kazen v višini šestkratnika njegove zadnje neto plače pri tožeči stranki. Če bi s takšno kršitvijo nastala tožeči stranki večja škoda, jo je dolžan poravnati po splošnih načelih odškodninskega prava.

7. Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal v času sklenitve Sporazuma, se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali z drugim zakonom določeno drugače.

8. Prvi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika določa, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik upniku plačal določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita stranki pogodbe, ki je pravni temelj te izpolnitvene obveznosti. Upnik lahko zahteva od dolžnika plačilo pogodbene kazni za neizpolnitev oziroma kršitev tiste obveznosti, v zvezi s katero je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena.

9. Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaranje začelo teči od trenutka, ko naj bi toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo iz Sporazuma, torej 3. 1. 2018, ko je tožeča stranka prejela pripravljalno vlogo toženca s spornimi dokumenti, v zvezi s katerimi mu očita kršitev pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. Ker je tožeča stranka vložila tožbo dne 18. 8. 2020, je ugovor zastaranja neutemeljen v vsakem primeru, torej ne glede na to, ali se za njegovo presojo uporabi triletni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, ali petletni rok iz 202. člena ZDR-1.

10. Tožeča stranka očita tožencu, da ni varoval poslovne skrivnosti, ker je kopiral in sodišču prve stopnje v sporu I Pd 393/2016 s tretjo pripravljalno vlogo predložil listine, ki vsebujejo poslovno skrivnost (dopis, ki ga je toženec naslovil na E. E.; Ocena nekaterih zadev iz poslovanja F. z vidika njihove možne protipravnosti, ki jo je izdelala družba G. in vsebuje tudi listino Možno nasprotje interesov v H.).

11. V času sklenitve Sporazuma oziroma zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je bil pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah. Ta določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 211/2012 zavzelo stališče, da je treba pri uporabi citiranih določb ZGD-1 upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je v varstvu konkurenčne prednosti podjetja. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.

12. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode.

14.O obstoju poslovne skrivnosti tožeče stranke torej ni mogoče sklepati zgolj na podlagi narave podatkov na splošno, ampak le na podlagi konkretizacije tovrstnih podatkov, s katerimi se varuje njena konkurenčna prednost. Prvostopenjsko sodišče je pri tej presoji upoštevalo vse trditve tožeče stranke in na njihovi podlagi ugotovljena dejstva. Iz dopisa, ki ga je toženec naslovil na E. E., je ugotovilo, da je imel toženec pripombe na forenzično poročilo, ki jih tožeča stranka ni upoštevala, zato je v dopisu grajal in zahteval popravke ter bil kritičen do tožeče stranke oziroma nekaterih njenih ravnanj. Izpostavil je tudi dogajanja v zvezi z zaposleno, ki je bila v odpovednem roku, A. A. in namestnico direktorja B. B., ki naj bi ji znižali plačo. Zneski niso navedeni. Iz dokumenta z naslovom Ocena nekaterih zadev iz poslovanja F. z vidika njihove možne protipravnosti, ki jo je izdelala družba G., izhajajo podatki o strankah in kršitvah, ki so bile zaznane ob odobravanju kreditov zaradi različnih razlogov. Ob imenih strank so večinoma navedeni tudi zneski kreditov in vrednosti zastavljenega premoženja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je bila podana celo širše od trditvene podlage tožeče stranke. Na podlagi navedenega je napravilo materialnopravni zaključek, da podatki v dokumentih po svoji vsebini in pomenu za tožečo stranko predstavljajo poslovno skrivnost po določbi drugega odstavka 39. člena ZGD-1.

15.Po presoji pritožbenega sodišča v listinah vsebovane ugotovitve o spornih poslih, ter v zvezi s tem navedena imena (zlasti pravnih oseb) in podrobnosti poslov (višina kredita, višina zastavljenih nepremičnin oziroma drugega premoženja ter nerazumna tveganja), ne utemeljujejo materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da gre za podatke, ki po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 pomenijo poslovno skrivnost. Navedeni podatki za tožečo stranko v razmerju do njenih konkurentov niso mogli predstavljati nikakršne konkurenčne prednosti. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da so bili dokumenti za tožečo stranko pomembni, vendar brez kakršnekoli ugotovljene škode, kot pravilno opozarja pritožba, oziroma nadaljnjih konkretnejših pojasnil, kaj bi bilo ob posredovanih podatkih za konkurenco lahko bistvenega pomena, še manj pa, da bi s tem za tožečo stranko lahko očitno nastala občutna škoda. Podatki, na katere se je sklicevala tožeča stranka, tako ne predstavljajo poslovne skrivnosti.

16.Ker tožencu ni mogoče očitati kršitve varovanja poslovne skrivnosti niti z upoštevanjem določbe drugega odstavka 39. člena ZGD-1, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 37.800,00 EUR z obrestmi od 27. 12. 2017 do plačila (5. alineja 358. člena ZPP), tožeči stranki pa naložilo, da tožencu povrne prvostopenjske stroške postopka (prva odstavka 154. in 155. člena ter drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje Odvetniško tarifo in vrednost spornega predmeta potrebni stroški toženca znašajo: 700 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 16/1/a), 525 točk za pripravljalno vlogo z dne 19. 3. 2021 v delu, v katerem se nanaša na predmetni spor (tar. št. 16/2), 700 točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku (tar. št. 16/3/a) in 350 točk za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 16/3/b), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 33,55 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 1.748,42 EUR. Skupaj s kilometrino pooblaščenke v znesku 27,52 EUR za dve poti na relaciji Domžale - Ljubljana - Domžale (16 km x 2 x 0,43 EUR) mu je tožeča stranka dolžna povrniti 1.775,94 EUR. Priglašen strošek za posvet s stranko tožencu ne pripada, saj je zajet v že priznanih stroških. Prav tako v tem sporu ni upravičen do povračila stroška za sestavo odgovora na spremembo tožbe in soglasja k delnemu umiku tožbe, saj se ti vlogi vsebinsko nanašata na izločeno zadevo, ki se vodi pod opr. št. I Pd 527/2022.

17.Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 653,31 EUR (nagrada za pritožbo 875 točk po tar. št. 16/4, 17,5 točk za materialne stroške ter 22 % DDV). Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

18.V primeru zamude s plačilom stroškov dolguje tožeča stranka tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, dalje do plačila.

-------------------------------

1ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

2ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

3OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.

4Prim. VIII Ips 45/2019.

5ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji.

6Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo soglaša, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago pravilno uporabilo 39. člen ZGD-1.

7B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1): z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2014.

8Npr. da gre za podatke, za katere ne bi bilo dobro, da zanje izvejo njihovi ostali komitenti, zlasti dolžniki, da bi ostali jemalci kreditov in dolžniki lahko vsebino listin izkoristili zoper tožečo stranko tako, da bi v svojih postopkih podajali ugovore in morda z njimi tudi uspeli glede na ugotovitve poročila, ki za tožečo stranko ni bilo ugodno ...

9OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji.