Jedro

Z oddajo na predčasno prestajanje kazni po določbi sedmega odstavka 361. člena ZKP ima obtoženec še vedno status pripornika in ne statusa obsojenca in ne more izpolnjevati pogojev za pogojni odpust. Okoliščina, da je sodišče obtoženca na podlagi njegove prošnje oddalo na predčasno prestajanje kazni, pa ni v relevantni vzročni zvezi s presojo njegove begosumnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdalo na podlagi določbe tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da so za obtoženega A. G. še vedno podani razlogi za pripor po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica „ker ni podan priporni razlog begosumnosti in ponovitvene nevarnosti“. Zagovornica je predlagala, naj Vrhovo sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica meni, da ni več razlogov za pripor. Obtožencu je bila izrečena kazen eno leto zapora, od katere je že prestal sedem mesecev, kar po oceni zagovornice pomeni, da bo že izpolnil pogoje za pogojni odpust in da pobeg iz Slovenije za obtoženca ni smiseln, saj ni mogoče, da bi se glede na učinkovite mehanizme mednarodnega sodelovanja lahko uspešno skril, za tako dolgo časa kot je potrebno za zastaranje izvršitve kazni. Sodišče ni upoštevalo, da je obtoženec sam zaprosil za predčasno prestajanje kazni, kar po oceni zagovornice kaže, da nima nikakršnega namena izogniti se prestajanju kazni s pobegom. Meni tudi, da sodišče ne bi smelo odločati o pripornih razlogih na podlagi okoliščin, ki so bile podane ob odreditvi pripora, ampak na podlagi dejstva, da je obtoženi že na prestajanju kazni na podlagi svoje zahteve. Ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji za pripor, saj je višje sodišče odločalo v trenutku, ko je bilo odločeno o pritožbah in bo sodba postala pravnomočna z vročitvijo, kar pa pomeni, da je bil v trenutku odločanja o pripornih razlogih obtoženec že formalno pravnomočno obsojen. Ob formalni pravnomočnosti pa senat več ne more odločati o utemeljenosti pripornih razlogov in je zato izdani sklep nezakonit. 5. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da sta za obtoženca še vedno podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da so bile v času odločanja, ali so še izpolnjeni pogoji za pripor, podane okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da bi obtoženec lahko pobegnil in se na ta način izognil prestajanju kazni. Sodišče druge stopnje ni presojalo dejstev in okoliščin, ki so bile pomembne za odreditev pripora, kot to zmotno meni zagovornica. Ugotovilo je, da bi se obtoženec, ker ga na našo državo nič ne veže in se je na našem ozemlju zadrževal le prehodno, na poti od Bruslja do Dunaja ter ima možnost, da vstopi v katerokoli državo na podlagi svojega potnega lista, razen v Somalijo, v kolikor bi bil izpuščen na prostost, izognil prestajanju kazni zapora. Ugotovljena dejstva je pravilno presodilo kot okoliščine, ki kažejo na visoko in realno nevarnost, da bi obtoženec pobegnil. Za presojo ni pomembno, koliko kazni je obtoženec do sedaj prestal in tudi niso pomembne navedbe zagovornice, da naj bi obtoženec izpolnil pogoje za pogojni odpust. Z oddajo na predčasno prestajanje kazni po določbi sedmega odstavka 361. člena ZKP ima obtoženec še vedno status pripornika in ne statusa obsojenca in ne more izpolnjevati pogojev za pogojni odpust. Okoliščina, da je obtoženec zaprosil za predčasno prestajanje kazni in da ga je sodišče na podlagi njegove prošnje oddalo na predčasno prestajanje kazni, pa ni v relevantni vzročni zvezi s presojo njegove begosumnosti. Podlaga za predčasno prestajanje kazni je pripor, torej ugotovitev sodišča, da so tudi po izreku sodbe pri obtožencu še vedno podani razlogi za pripor. Neutemeljene so tudi zagovorničine navedbe, da ima obtoženec z odločitvijo višjega sodišča o pritožbah status obsojenca na prestajanju kazni. V času odločanja višjega sodišča o priporu sodba še ni bila pravnomočna, saj sodba, zoper katero je vložena pritožba, postane pravnomočna z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP). Zato o pravnomočnosti sodbe ni mogoče govoriti in je bila odločitev sodišča druge stopnje, da so še vedno podani razlogi za pripor pri obtožencu, pravilna in zakonita.

6. Po navedenem je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).