Jedro

Ob vednosti, da se na cesti polaga svež asfalt, se je 14 letna tožnica morala in mogla zavedati, da asfaltiranje terja ustrezno previdnost v prometu oziroma pri prečkanju cestišča, ki se obnavlja. Ustrezen standard skrbnosti se zahteva tudi od učenca 8. razreda osnovne šole, ki je že zdavnaj samostojen v vseh oblikah prometa, tudi kot pešec ali na rolerjih. Zato je neutemeljeno tožničino oporekanje njenemu 20 % prispevku k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V zvezi z nesrečo z dne 14.8.2001 je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožnici, ob upoštevanju njene soodgovornosti za nastalo škodo, odškodnino v znesku 1.920.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2003 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je odškodnino znižalo za 160.000,00 SIT in mora torej tožena stranka plačati tožnici 1.760.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, odmerjenimi na 133.698,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in navaja, da se ne strinja z odločitvijo o tožničinem prispevku v višini 20 %. Tožnica je mladoletna oseba in je standard skrbnosti, ki se zahteva od mladoletnega otroka, drugačen kot od odraslega človeka. Materialnopravno je napačno odločeno tudi o višini odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo subjektivnih kriterijev in je odškodnina pri posameznih naslovih, še posebej pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti, prenizko določena. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo, da ji ne gre odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica izpodbija odločitev o podlagi odgovornosti v razmerju 20 % - 80 %, kot sta odločili sodišči prve in druge stopnje. Podlaga za tako odločitev so bile dejanske ugotovitve, da je tožnica prečkala cesto z rolerji preko sveže položenega vročega asfalta, se spotaknila, padla in dobila opekline. Sodišči sta se postavili na stališče o objektivni odgovornosti tožene stranke, ki je ravnala tudi krivdno, ker ni ustrezno zavarovala mimoidočih s postavitvijo prečnih zapor ob robu cestišča. Ob ugotovitvi, da je tožnica vedela, da se tega dne na cesti polaga svež asfalt, sta nižji sodišči ocenili, da se je 14-letna tožnica morala in mogla zavedati, da delo na gradbišču, še posebej asfaltiranje, predstavlja nevarnost, ki terja ustrezno previdnost v prometu oziroma pri prečkanju cestišča, ki se obnavlja. Revizijsko sodišče se z navedenim strinja, saj prečkanje cestnega delovišča terja skrbnost vsakega povprečnega človeka, tudi 14-letnega otroka, učenca osmega razreda osnovne šole, ki je že zdavnaj samostojen pri sodelovanju v vseh oblikah prometa, torej tudi kot pešec in v sedanjem času tudi kot oseba na rolerjih. Zato ni sprejemljiva revizijska trditev, da se od tožnice kot mladoletne osebe zahteva nek nižji standard skrbnosti. Materialnopravno je torej neutemeljeno tožničino oporekanje njenemu 20 % prispevku k nastanku škode v smislu 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 - 57/89).

Tožnica nasprotuje tudi odločitvi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi bila po revizijskih trditvah prenizko odmerjena za vse vrste škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se nižji sodišči pri odločanju o odškodnini pravilno oprli na določbe 200. člena ZOR in upoštevali temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri odločitvi sta se oprli tako na načelo individualizacije višine odškodnine, kot tudi na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli in ni mogoče pritrditi reviziji, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo subjektivnih kriterijev za prisojo odškodnine. Izhodišče za odločanje o odškodnini so bile dejanske ugotovitve, da je tožnica v prometni nezgodi pri padcu v vroč asfalt utrpela povrhnje opekline obeh stegen, nadlahti in rok. Poškodovana je bila vrhnjica in zgornja tretjina usnjice, opeklina pa je obsegala od 4 do 5 % površine telesa.

Za telesne bolečine je ob zahtevku 1.000.000,00 SIT ocenjena kot pravična denarna odškodnina v znesku 800.000,00 SIT. To je posledica natančnih in izčrpnih ugotovitev nižjih sodišč, torej vseh specifičnosti tožničinega primera. Tožnica je imela hude bolečine en teden, srednje hude okoli deset dni in zmerne bolečine dva do tri tedne. Šest dni je bila hospitalizirana. Prestajala je neprijetno pogosto oskrbovanje opeklin in zdravniške preglede. Navedene okoliščine primera ter hkrati sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod tudi po presoji revizijskega sodišča ne dovoljujejo višje odškodnine od prisojene, pri čemer je upoštevan tudi element tožničine ločenosti od domačih.

Za strah je tožnica zahtevala odškodnino 1.500.000,00 SIT, sodišči pa sta ocenili utemeljenost odškodnine za to vrsto škode v višini 1.200.000,00 SIT. Primarni in predvsem sekundarni strah v obliki dolgotrajne posttravmatske stresne motnje sta v zvezi tudi s tožničino mladostjo, zato je odveč revizijsko poudarjanje, da je tožnica mladoletna oseba, povsem napačno pa je zatrjevanje, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo subjektivnih kriterijev. Tako iz podrobnega opisa okoliščin povezanih s strahom, iz ugotovljenih dejstev in končno višine odškodnine v primerjavi z odškodninami za strah v sodni praksi jasno izhaja, da so subjektivni kriteriji pri določanju odškodnine za strah prišli še kako do izraza. Tudi za to vrsto škode je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je ob zahtevku 2.000.000,00 SIT ocenjena kot pravična odškodnina v znesku 200.000,00 SIT. Revizijsko sodišče se ne strinja s tožničino revizijo, da je ta odškodnina absolutno prenizko določena. Tožnica opozarja, da gre za skaženost roke kot enega izmed najbolj izpostavljenih delov človeškega telesa, vendar pri tem prezre, da gre za manjšo (4 x 2 cm) nežno brazgotino v nivoju kože na volarni (upogibni) strani levega zapestja in za več manjših točkastih brazgotinic na hrbtišču desne roke, poleg tega pa še za noht veliko brazgotino v nivoju in barvi kože na levem kolenu. Čeprav gre za mlado osebo ženskega spola tudi revizijsko sodišče sodi, da vsi elementi subjektivne in objektivne narave v tem primeru ne narekujejo višje odškodnine od prisojene.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da so primerne odškodnine tako za posamezne vrste nepremoženjske škode ter tudi, da je odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo v skladu z merili iz 200. člena ZOR. Zato ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica tudi nasprotuje odločitvi, da ji ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker meni, da bi bilo treba upoštevati, da tožnica škodni dogodek še vedno doživlja kot šok in ima občasne napade tesnobe, kar jo ovira praktično v celotni njeni aktivnosti, pri čemer se vsaj dve leti ne sme izpostavljati sončnim žarkom. Revizijsko sodišče poudarja, da je odločitev o zavrnitvi tega zahtevka materialnopravno pravilna. Ob dejanskih ugotovitvah, da ni trajnih posledic in zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ni mogoče prisoditi odškodnine za duševne bolečine v zvezi z navedenim. Poudarjanje občasnih napadov tesnobe in podobnih težav je zato nerelevantno, pri čemer je v izpodbijani sodbi že pravilno pojasnjeno, da gre za začasno posttravmatsko stresno motnjo v izzvenevanju, ki ni trajne narave. Za to vrsto škode je prisojena odškodnina za strah, ki pa ni prerasel v trajno bolezen, ki bi lahko pomenila zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti.

Iz navedenega je povzeti, da tožnica neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko drugih revizijskih razlogov, ki jih zatrjuje, ni obrazložila. Nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, zato je njihovo neobrazloženo uveljavljanje neupoštevno. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).