Jedro

Splošno pooblastilo po drugem odstavku 76. člena OZ opravičuje pooblaščenca za zastopanje naročnika pri vseh pravnih poslih, ki spadajo v redno poslovanje naročnika. Vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo zagotovo sodi v sklop procesnih dejanj, ki jih na podlagi pooblastila za zastopanje v kazenskem postopku, lahko namesto oškodovanca opravi pooblaščenec, ki tudi sicer lahko opravlja vsa procesna dejanja namesto pooblastitelja, razen tistih, ki so vezana na njegovo osebnost, kot npr. zaslišanje oškodovanca kot priče. Le v primeru, če je oškodovanec vabljen na zaslišanje kot priča in se vabilu neopravičeno ne odzove, je mogoče uporabiti domnevo o umiku predloga za pregon.

Ker oškodovanec ni bil vabljen kot priča, bi mu moralo sodišče dati pravni pouk le po četrtem odstavku 288. člena ZKP, ki določa, da mora v primeru, če državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne in da se v primeru, če oškodovanec ni navzoč na glavni obravnavi, šteje, da ne namerava nadaljevati pregona.

Oškodovanec ima v kazenskem postopku lahko dvojno vlogo, ker je hkrati procesni subjekt in priča. Le če je oškodovanec vabljen kot priča, pa na glavno obravnavno ne pride in svojega izostanka ne opraviči, se šteje, da je bil predlog za pregon umaknjen.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, na podlagi 2. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrnilo obtožbo zoper obe obdolženki zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v sostorilstvu, po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, na škodo A. A. Odločilo je še, da mora stroške tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženk in potrebne izdatke ter nagrade zagovornikoma, plačati oškodovanec, razen če obdolženki izjavita, da jih bosta plačali sami. Obdolženki pa sta dolžni plačati krivdno povzročene stroške, ki do sedaj niso bili zaznamovani. Oškodovanca pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožilka in oškodovanec po pooblaščencu. Tožilka sodbo izpodbija iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 371. člena ZKP tj. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

Pooblaščenec oškodovanca v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne odločitve o stroških kazenskega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da se obtožba zoper obdolženki ne zavrne in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Zagovornika obdolženih sta vložila odgovore tako na pritožbo tožilke kot tudi na pritožbo oškodovančevega pooblaščenca, slednji pa tudi odgovor na odgovor na njegovo pritožbo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

**Glede dopustnosti pritožbe oškodovančevega pooblaščenca**

5. V zvezi s dopustnostjo pritožbe oškodovanca zoper zavrnilno sodbo pritožbeno sodišče poudarja, da četrti odstavek 367. člena ZKP izrecno določa, da sme oškodovanec izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo (357. člen), zaradi česar je utemeljevanje pooblaščenca v pritožbi, zakaj je pritožba oškodovanca dovoljena, nepotrebno.

6. V zvezi z obširnimi pojasnili zagovornikov v odgovorih na pritožbo pooblaščenca oškodovanca, da pooblastilo, ki mu ga je oškodovanec podelil 10. 10. 2020, ni več veljavno, ker je bilo podeljeno poslovnemu subjektu B., C. C. s. p., ki pa je 31. 8. 2023 prenehal obstajati in od 1. 9. 2023 obstaja le B. s. p., kateremu pa oškodovanec ni podelil pooblastila za zastopanje, sodišče druge stopnje ugotavlja, da pri zastopanju oškodovanca, ni prišlo do kršitve 65. člena ZKP, ki oškodovanca ne omejuje pri izbiri svojega pooblaščenca. Kot pravilno opozarja pooblaščenec oškodovanca, iz pooblastila oškodovanca pod prilogo C1 jasno izhaja, da je oškodovanec za zastopanje pooblastil D. D. in ne pravnega subjekta B., kot to v odgovoru na pooblaščenčevo pritožbo navaja zagovornik obdolžene E. E. Zato pritožbeno problematiziranje naslova sedeža te družbe oz. njenega prenehanja, ki D. D. glede na njegove navedbe v odgovoru na zagovornikova odgovora na njegovo pritožbo, nudi logistično podporo, na veljavnost oškodovančevega pooblastila z dne 10.10.2020, ne vpliva. Sicer pa glede prenehanje oziroma spremembe naslova pravnega subjekta B., pooblaščenec v prej navedenem odgovoru pojasnjuje in prilaga izpisek AJPES z dne 25.11.2023, iz katerega izhaja, da ima poslovni subjekt B., še vedno naslov na ..., ki je glede na uvodne navedbe s strani D. D. podpisane pritožbe, tudi naslov za vročanje sodnih pisanj.

7. Predmetno pooblastilo je dano kot splošno pooblastilo po veljavnih pravnih predpisih o pravdnem, nepravdnem in upravnem postopku, kazenskem in prekrškovnem pravu. Splošno pooblastilo po druge odstavku 76. člena Obligacijskega zakonika, ki ga v odgovoru izpostavlja zagovornik obtožene F. F., opravičuje pooblaščenca za zastopanje naročnika pri vseh pravnih poslih, ki spadajo v redno poslovanje naročnika. Vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo zagotovo sodi v sklop procesnih dejanj, ki jih na podlagi pooblastila za zastopanje v kazenskem postopku, lahko namesto oškodovanca opravi pooblaščenec, ki tudi sicer lahko opravlja vsa procesna dejanja namesto pooblastitelja, razen tistih, ki so vezana na njegovo osebnost, kot npr. zaslišanje oškodovanca kot priče. Prav tako pa ni nobenega dvoma o tem, da je pooblastilo podpisal prav oškodovanec, čeprav je njegov priimek na tem pooblastilu napačno zapisan A. A. na mesto A. A.), kot opozarja zagovornik obdolžene F. F., saj ni mogoče spregledati identičnosti oškodovančevega podpisa na pooblastilu, z njegovim podpisom na zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon (l. št.6). Poleg tega pa je pooblaščenec D. D. zastopal oškodovanca tudi na naroku za glavno obravnavo 2. 6. 2023, kot tudi tekom predhodnih postopkov v zvezi s to zadevo.

8. Nobenega dvoma tudi ni, da se oškodovančevo pooblastilo nanaša na predmetno kazensko zadevo, kar izhaja iz zapisa opravilne številke zadeve v zgornjem desnem kotu, enako kot na pooblastilih obeh zagovornikih, ki poleg tega ne vsebujeta posebnih navedb zadeve za katero je bilo pooblastilo dano.

9. Iz tega razloga, sodišče druge stopnje v celoti zavrača navedbe obeh zagovornikov glede neveljavnosti oškodovančevega pooblastila D. D. in posledične nedopustnosti njegove pritožbe.

**Glede utemeljenosti pritožb**

10. Izpodbijana sodba temelji na določbi 2. točke 357. člena ZKP, ki določa, da sodišče izda zavrnilo sodbo, če oškodovanec umakne predlog, v zvezi s tretjim odstavkom 306. člena ZKP, ki pa določa, da se v primeru, če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, in oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča, ne pride na glavno obravnavo in svojega izostanka ne opraviči, šteje, da je umaknil predlog za pregon in se pred začetkom glavne obravnave za to dejanje izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka, po začetku glavne obravnave pa sodba, s katero se obtožba zavrne.

11. Iz spisovnega gradiva izhaja, da se je po več preloženih narokih za glavno obravnavo (za 10. 11. 2022, 22. 12. 2022, 3. 3. 2023, 31. 3. 2023), le-ta začela 2. 6. 2023. Oškodovanec je bil na vse te naroke vabljen kot priča z ustreznimi opozorili o posledicah neopravičenega izostanka, po tretjem odstavku 306. člena ZKP. Oškodovanec se je vabilu na glavno obravnavo 2. 6. 2023 odzval in še pred otvoritvijo glavne obravnave izjavil, da vztraja pri predlogu za pregon. Na tem naroku za glavno obravnavo, je bil tudi zaslišan kot priča. Po končanem zaslišanju je oškodovanec tudi izjavil, da vztraja pri pisno priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, nakar je bilo ugotovljeno, da za pričo ni več vprašanj in da na izpovedbo tudi ni pripomb. Nato je sodišče ugodilo dokaznim predlogom ODT, obrambe in pooblaščenca oškodovanca, med katerimi pa ni bilo predloga za ponovno zaslišanje oškodovanca in glavno obravnavo preložilo na 10. 10. 2023, kar so vsi navzoči vzeli na znanje, odpovedujoč se posebnemu pisnemu vabilu. Sodišče pa je oškodovanca tudi poučilo, da se v primeru, če na narok neupravičeno ne pristopi, šteje, da umika predlog za pregon.

12. Glede na to, da iz povzete vsebine zapisnika o glavni obravnavi, ni mogoče sklepati, da bi oškodovanec na naslednji narok za glavno obravnavo bil vabljen kot priča, je iz zapisnika izhajajoč pravni pouk oškodovancu, napačen, saj je glede na tretji odstavek 306. člena ZKP le v primeru, če je oškodovanec vabljen na zaslišanje kot priča in se vabilu neopravičeno ne odzove, mogoče uporabiti domnevo o umiku predloga za pregon.

13. Ker je oškodovanec ni bil vabljen kot priča, bi mu moralo sodišče dati pravni pouk le po četrtem odstavku 288. člena ZKP, ki določa, da mora v primeru, če državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne in da se v primeru, če oškodovanec ni navzoč na glavni obravnavi, čeprav je bil v redu povabljen, ali mu vabila ni bilo mogoče vročiti, ker sodišču ni prijavil spremembe naslova ali prebivališča, šteje, da ne namerava nadaljevati pregona.

14. Glede na izpostavljeno tako pooblaščenec oškodovanca, kot tudi tožilstvo utemeljeno izpostavljata, da ima oškodovanec v kazenskem postopku lahko dvojno vlogo, ker je hkrati procesni subjekt in priča.1 Le če je oškodovanec vabljen kot priča, pa na glavno obravnavno ne pride in svojega izostanka ne opraviči, se šteje, da je bil predlog za pregon umaknjen.2 Tožilstvo pa v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na sodbo VS RS I Ips 85762/2010-6 z dne 26. 5. 2011, v kateri je v 7. točki obrazložitve navedeno, da je potrebno ločevati situacijo, ko se oškodovanca na glavno obravnavo vabi kot pričo, od situacije, ko zaslišanje oškodovanca v postopku ni (več) potrebno in se ga o razpisani glavni obravnavi zgolj obvesti (prvi stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP) in da je novela ZKP-I je sicer uzakonila domnevo, da je oškodovanec, ki neupravičeno ne pride na zaslišanje v predhodnem postopku ali na glavno obravnavo, kjer bo zaslišan kot priča, jasno izrazil voljo, da kljub podanemu predlogu za kazenski pregon obdolženca ni več zainteresiran, da pa je vendarle situacija, kadar zaslišanje oškodovanca ni (več) potrebno, drugačna, saj se ga takrat o glavni obravnavi zgolj obvesti (prvi in drugi stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP). Tako tudi v primeru predlagalnih deliktov stalna prisotnost oškodovanca v postopku ni potrebna, ampak zgolj takrat in dokler ni zaslišan kot priča. 15. Pritrditi pa je tudi pritožbenim navedbam pooblaščenca, da sodišče v konkretni situaciji ni imelo dejanske podlage za sklepanje o nezainteresiranosti oškodovanca za nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženki, že iz razloga, ker je oškodovanca na naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2023 zastopal njegov pooblaščenec, prav tako je oškodovanec na naroku 2. 6. 2023 jasno in nedvoumno izrazil svojo voljo, da vztraja pri predlogu za pregon in tudi pri priglašenem premoženjskopravnem zahtevku.

16. Upoštevajoč navedeno, ko procesni pogoji za uporabo domneve umika iz tretjega odstavka 306. člena ZKP, niso bili izpolnjeni in je presoja sodišča o izostanku oškodovanca z naroka za glavno obravnavo 10. 10. 2023 nepotrebna, saj ne more imeti procesnih posledic, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, s tem pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbama tožilke in oškodovančevega pooblaščenca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

17. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj pojasnjene procesne situacije, nadaljevati z obravnavanjem obtožnega predloga in izvesti glavno obravnavo.

1 Tako VSL sklep VII Kp 54334/2017 z dne 18. 10. 2022. 2 VS RS sodba I Ips 24324/2010-87 z dne 29. 8. 2013.