Jedro

Določba v pogodbi o zaposlitvi tožnika, ki toženi stranki omogoča enostransko znižanje osnovne plače zaradi slabega poslovanja oziroma nižje donosnosti, je nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto razlike v plači v skupnem znesku 3.439,40 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko odpravnine v znesku 224,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 224,06 EUR za 31. 10. 2015, zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust v znesku 662,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2016 do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 550,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka) ter, da je tožena stranka dolžna plačati iz naslova sodne takse 84,00 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (V. točka izreka).

2. Zoper I., II. točko sodbe v ugodilnem delu, IV. in V. točko sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožbenem zahtevku ugodilo, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožeča stranka tekom postopka, ni neposredno oziroma izrecno uveljavljala ničnosti 6. člena pogodbe o zaposlitvi, zato sodišče v sodbi ne bi smelo ugotoviti, da je določba v pogodbi o zaposlitvi nična. Osnovna plača se lahko spreminja v odvisnosti od poslovnih rezultatov družbe, zato določila v pogodbi o zaposlitvi o znižanju plače, če družba ne dosega poslovnih rezultatov, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato ni nična. Iz obstoječe sodne prakse jasno izhaja, da mora zainteresirana stranka, ki opozarja na ničnost, dejstva v zvezi s tem vsaj ustrezno zatrjevati. Tožena stranka vztraja da znižanje plače tožniku ni bilo nezakonito, saj je bila podlaga za znižanje plače v sami pogodbi o zaposlitvi. Poslovna situacija tožene stranke je znižanje plače upravičevala, ustrezno pa so bili izvedeni tudi vsi postopki v zvezi z znižanjem, zato je sodišče v tem delu napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da ne drži, da tožeča stranka v postopku ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev, ki bi tvorila pravno podlago za ugotovljeno ničnost. Tožeča stranka je zatrjevala, da omenjena določba pogodbe o zaposlitvi ni zakonita in zato ne učinkuje. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke pravilno sklenilo, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožnik tekom postopka ničnosti 6. člena pogodbe o zaposlitvi ni izrecno uveljavljal in da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ko je ničnost upoštevalo, čeprav se tožnik nanjo ni skliceval in ni navedel pravno relevantnih dejstev, ki tvorijo podlago za zatrjevano ničnost. V okviru trditvene podlage je tožnik navedel, da je določilo 5. odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ki predpisuje, da lahko družba, s sklepom uprave, v vseh primerih, ko ne dosega tekočih poslovnih rezultatov oziroma posluje z izgubo ali občutno manjšo donosnostjo, zniža osnovno plačo pod znesek, določen za konkretno delovno mesto v kolektivni pogodbi, vsekakor nezakonito in zato ne učinkuje (6. točka prve pripravljalne vloge z dne 31. 1. 2017). Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v 32. členu določa, da če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca.

7. Prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V prvem odstavku 13. člena ZDR-1 je določeno, da se glede sklepanja, veljavnosti prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom ali drugim zakonom določeno drugače. Prav tako je v 14. členu ZDR-1 določeno, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravica civilnega prava, če zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je 6. člen pogodbe o zaposlitvi ničen in se je pravilno oprlo na četrti odstavek 39. člena OZ, ki določa, da je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna.

8. ZDR-1 v 31. členu določa, kot obvezno sestavino pogodbe o zaposlitvi določilo o znesku osnone plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca določajo le minimum, katerega pa lahko delavec preseže, kar se konkretizira v pogodbi o zaposlitvi. Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katero delavec sklene pogodbo o zaposlitvi. ZDR-1, Kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami) ter Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005), ki so veljale v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom, osnovno plačo definirajo kot plačo za poln delovni čas, normalne delovne pogoje in vnaprej določene delovne rezultate. To pomeni, da osnovna plača ne more biti odvisna od poslovanja delodajalca in je ni mogoče znižati iz razloga slabega poslovanja tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno obrazložilo, da je določba v pogodbi o zaposlitvi, ki veže višino osnovne plače na uspešnost poslovanja tožene stranke oziroma dopušča toženi stranki, da v primeru neuspešnega poslovanja enostransko spreminja osnovno plačo, v nasprotju s kogentnimi določbami, po katerih je znesek osnovne plače dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi. Osnovna plača je torej odvisna od delovnega časa, normalnih delovnih pogojev in vnaprej določenih delovnih rezultatov, s katerimi je delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja. Niti ZDR-1, ni navedene kolektivne pogodbe ne predvidevajo, da bi se osnovna plača spreminjala na podlagi kakšnih drugih kriterijev. Delavec ne more odgovarjati za poslovne rezultate delodajalca, saj so lahko razlogi za slabše poslovanje tudi pomanjkanje naročil, pomanjkanje surovin in podobno. To pa so razlogi na strani delodajalca, zato delodajalec posledic slabših poslovnih rezultatov ne more prevaliti na delavce. Navedeno izhaja tudi prvega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je določba v pogodbi o zaposlitvi tožnika, ki toženi stranki omogoča enostransko znižanje osnovne plače zaradi slabega poslovanja oziroma nižje donosnosti, nična.

10. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (154., 155., 165. člen ZPP).