Jedro

Pravice graditi v smislu 53. člena ZUN ni možno dokazovati le z vpisom v zemljiško knjigo, temveč tudi na druge načine, med drugim s pogodbo ali drugo listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 1.12.2003, s katero je bilo odločeno, da se v 2. vrstici 1. točke odločbe Upravne enote Domžale z dne 16.6.2003, med besedi gradnja platoja vrine besedica "začasnega", v ostalem pa se pritožba tožnikov zavrne. S citirano prvostopno upravno odločbo je bila investitorju A.A. dovoljena gradnja platoja za parkiranje novih avtomobilov na zemljiščih s parcelno številko 12 in 13, k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je ugotovila, da konkretna lokacija leži v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine M. (Uradni vestnik Občine M., št. 3/2002; PUP), iz katerega izhaja, da je gradnja platoja za parkiranje novih avtomobilov na predmetnem zemljišču dopustna. Iz predložene lokacijske dokumentacije izhaja, da se za potrebe predvidenega objekta uporablja že obstoječi dovoz in dostop preko zemljišč s parcelnimi številkami 14, 15, 16, 17 in 18, vse k.o. ... To izhaja tudi iz pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 21.11.1983, ki so jo podpisali lastniki tangiranih zemljišč. Predmetni poseg ustreza merilom in pogojem za urbanistično in arhitektonsko oblikovanje objektov, merilom in pogojem za komunalno urejanje ter ostalim zahtevam iz PUP. Ker se zahtevek tožnikov in vsi spisni dokumenti nanašajo na gradnjo začasnega platoja, kar iz lokacijskega dovoljenja ne izhaja, je bilo potrebno prvostopno odločbo dopolniti z besedo "začasnega".

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pravilno navedla dejansko in pravno podlago, ki utemeljuje zakonitost izdaje spornega lokacijskega dovoljenja. Sodišče sprejema tudi razloge tožene stranke za zavrnitev pritožbenih ugovorov, ki jih tožnika ponavljata tudi v tožbi, pri tem pa še dodaja, da tožnika od predpisanih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja izpodbijata le dokaz o razpolaganju in izpolnjevanju sanitarno tehničnih pogojev. Po določbi 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. l. RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) mora investitor k zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. Pravica razpolaganja vključuje pravico do dovozne poti od javne ceste do zemljišča. Prav dovozna pot je med strankama sporna, sodišče pa meni, da je investitor z izpiskom iz zemljiške knjige izkazal, da je lastnik parcel, ki so predmet spornega posega, da ima urejen dostop do gradbene parcele, pa izkazuje s po sodišču overjeno pogodbo z dne 21.11.1983. Tožbene trditve, da bo dejavnost investitorjev na spornem platoju negativno vplivala na bivalne razmere v okolici, so le pavšalne in tudi v nasprotju s podatki predloženih upravnih spisov, iz katerih je razvidno, da predvidena ureditev platoja ne bo dopuščala odtekanja nevarnih tekočin. V obravnavanem primeru je bila izvedena strokovna presoja vplivov na okolje, ki poleg ocene navaja tudi ukrepe, ki jih je dolžan investitor izvesti. Neupošteven je tudi ugovor, da bi bilo potrebno upoštevati dejstvo, da se lokacijsko dovoljenje izdaja za gradnjo začasnega platoja. Stranski udeleženec namreč lahko v lokacijskem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi. Sicer pa sodišče v prostorskem izvedbenem aktu ni našlo omejitev, kot jih navajata tožnika, da bi se tovrstni objekti lahko gradili le za določeno časovno obdobje.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter Vrhovnemu sodišču RS predlagata, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, lokacijsko dovoljenje in odločbo tožene stranke odpravi ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Prvostopno sodišče ni dovolj raziskalo pomena služnostne pravice, ki izhaja iz same pogodbe. Pogodba o služnostni pravici je bila podpisana leta 1983, ko je veljala popolnoma drugačna družbena ureditev. Besedi gradbena in obrtna sta po letu 1990 šele začeli pridobivati pomen, ki velja danes. Pogodba o novi cesti, ki je takrat še ni bilo, je temeljila na zazidalnem načrtu M. - sever, pri čemer so imeli lastniki v mislih krožno cesto, do izgradnje katere pa še do danes ni prišlo. Dejansko sedanje stanje "slepe ceste" je širina 4 metre, kar je že sedaj premalo za srečevanje vozil, ni asfaltirana, cesta je le delno zgrajena in obračanje vozil ni možno. Sodišče je nepravilno ocenilo pomembnost strokovne ocene pri soglasju, ki ga je izdal Zavod za zdravstveno varstvo, katera velja izključno za obratovanje parkirišča ob pogoju, da bo parkirišče obratovalo le krajše časovno obdobje ter, da bodo na njem parkirala le nova vozila. Pri tem je sodišče spregledalo, da je A.A. zaprosil za pridobitev soglasja izključno za začasno ureditev za dobo 3 do 5 let, da je soglasje omejeno tudi glede varovanja podtalnice in protihrupa ter da je Zavod za zdravstveno varstvo soglasje izdal le ob upoštevanju vseh v tekstu navedenih ukrepov. Sodišče je premalo raziskalo podlago, na kateri je bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Navedeni poseg res leži v območju 4A in je podrobneje opisano v 9. členu Odloka, toda 6. in 8. člen Odloka govorita o parkiriščih v smislu skupnih parkirišč za večstanovanjske objekte in dejavnosti v sklopu le-teh, torej ni mišljena dejavnost kot taka.

Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na pritožbo navaja, da je v 4. odstavku pogodbe o ustanovitvi služnosti izrecno navedeno, da se lastnik in morebitni pravni nasledniki teh parcel dogovorijo in dovolijo prehod po novi cesti za vse možne potrebe, tudi za gradbene in obrtne. Terminologija navedene pogodbe ni sporna in je popolnoma jasna. "Slepa cesta", kot je navedeno v pritožbi, je delno asfaltirana, pri čemer tožeča stranka ni izkazala interesa za posodobitev. Ni tudi točna navedba tožnikov, da stranke družbe B. d.o.o. obračajo avtomobile po sosednjih parcelah. Neutemeljene so navedbe tožnikov v zvezi z interpretacijo podane strokovne ocene Zavoda za zdravstveno varstvo. K lokacijski dokumentaciji je bila pridobljena korektna strokovna ocena obremenitve okolja s hrupom, odpadnimi vodami, emisijami v zraku in odpadi ter pridobljena vsa potrebna soglasja. V zvezi z možnostjo razlitja tekočin neposredno v zemljo prizadeta stranka izjavlja, da se bodo vsa varovanja izvedla v projektni dokumentaciji in s samo gradnjo platoja. V prostorskem izvedbenem aktu ni omejitev v smislu, ki jih navajata tožnika v pritožbi, da bi se objekt lahko gradil le za določeno časovno obdobje. Z upoštevanjem pogojev, pod katerimi je bila gradnja dovoljena, predvideni poseg v prostor ne bo imel negativnih vplivov na okolje.

Glede na predhodno odločbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožeče stranke obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru gre za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki se lahko izda na zahtevo investitorja, kateri pa mora predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor (53. člen ZUN). Med strankami je sporno, ali ima investitor, ki je lastnik parcel, ki so predmet spornega posega, urejen dostop do gradbene parcele. Investitor to pravico izkazuje s pogodbo, ki je sicer overjena, ni pa izvedena v zemljiški knjigi, ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča kot dokaz o pravici graditi v smislu 53. člena ZUN. Omenjene pravice namreč ni možno dokazovati le z vpisom v zemljiško knjigo, temveč tudi na druge načine, med drugim s pogodbo ali drugo listino, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na obseg služnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je upoštevaje pogodbo z dne 21.11.1983 dogovorjena služnost poti za namene, za katere jo namerava uporabljati investitor, pravzaprav brez omejitev. V 4. odstavku omenjene pogodbe je namreč izrecno navedeno, da se lastniki parcel dogovorijo in dovolijo prehod po novi cesti za vse možne potrebe, tudi za gradbene in obrtne, kakor tudi da v primeru prodaje parcele, to velja za novega lastnika parcele. Citirana določba pogodbe je povsem jasna, pritožbeni ugovori o drugačnem pomenu besed gradbena in obrtna v času sklenitve pogodbe pa so neupoštevni.

Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni ugovor tožnikov, ki ga ponavljata tudi v pritožbi, da bo dejavnost investitorja na spornem platoju na različne načine negativno vplivala na bivalne razmere v okolici. Te trditve tožnikov so zgolj pavšalne ter tudi v nasprotju s podatki upravnih spisov. V obravnavanem primeru je Zavod za zdravstveno varstvo izdelal strokovno presojo vplivov na okolje ter zaključil, da ureditev začasnega platoja za parkiranje novih avtomobilov ne predstavlja negativnega posega v okolje, pozitivno mnenje k predvideni gradnji pa je po ogledu na kraju samem podal tudi zdravstveni inšpektor. Glede pritožbenega ugovora, da je potrebno upoštevati dejstvo, da je investitor zaprosil za pridobitev potrebnih soglasij za graditev začasnega platoja, pritožbeno sodišče pripominja, da je prav iz tega razloga tožena stranka odločbo prvostopnega upravnega organa dopolnila z besedo "začasnega" in pri tem pravilno pojasnila, da mora upravni organ slediti zahtevku, saj gre v nasprotnem primeru za samovoljno ravnanje, ki je nezakonito. Sicer pa gre pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v prostorskem izvedbenem aktu ni omejitev v smislu, kot to navajata tožnika, da bi se tovrstni objekti lahko gradili le za določeno časovno obdobje.

Pritožba izrecno predlaga tudi razveljavitev sklepa prvostopnega sodišča, s katerim pa je bila zavrnjena zahteva za povrnitev stroškov postopka prizadete stranke in ne tožnikov. Tako pritožnika, ki tudi nista z ničemer obrazložila pritožbe v tem delu, niti nimata pravnega interesa za izpodbijanje omenjenega sklepa.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki sta jih tožnika uveljavljala že kot tožbene ugovore in jih je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo. Pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.