Jedro

Predmet spora je zakonitost sklepov, izdanih v okviru postopka oddaje javnega naročila, je po določbi 23. člena ZRPJN. Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Pomeni, da citirani zakon ne določa drugačnega sodnega varstva in da torej lahko prizadeta oseba vloži le tožbo na povračilo škode, ne more pa poleg tega vložiti še tožbe v upravnem sporu in zahtevati sodno varstvo dodatno še pred Upravnim sodiščem RS, čeprav se tožeča stranka s tem ne strinja in se sklicuje na določbo 23. člena URS ter 1. člena ZUS, ker meni, da je Upravno sodišče RS stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zakonitosti uvodoma navedenih sklepov prve in druge tožene stranke. Tožba se tako nanaša na odločitve organov, ki temeljijo na ZJN-1, ki določa obvezno ravnanje naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil. Ko kupujejo blago in storitve na trgu, pa ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno-pravna razmerja z ostalimi subjekti. V takšni (neoblastni) vlogi je v konkretnem primeru nastopala tako prva tožena stranka, ki je po svojem pravnem statusu sicer državni organ, kot tudi drugotožena stranka ki je po svojem pravnem statusu javni zavod. Zato akt, izdan v postopku oddaje javnega naročila ni upravni akt, temveč akt poslovanja druge tožene stranke, ko je ta nastopala kot gospodarski subjekt v eni izmed faz pri sklepanju obligacijsko-pravnih razmerij; tako opredeljeni akt poslovanja pa ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka javnega naročila odloča Državna revizijska komisija, v konkretnem primeru prva tožena stranka. V konkretnem primeru ne gre za upravni akt niti pri odločitvi prve tožene stranke, niti pri odločitvi druge tožene stranke, saj ni nobenega izmed uvodoma navedenih sklepov mogoče opredeliti kot upravni akt po 1. odstavku 3. člena ZUS. Navedeno torej pomeni, da bi šlo tožeči stranki sodno varstvo v upravnem sporu le v primeru, če bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v katero iztožljivo pravico tožeče stranke, ki je ustavno-pravne narave, vendar pa tega tožnik niti ne uveljavlja s predmetno tožbo, temveč zahteva zgolj presojo zakonitosti obeh uvodoma navedenih sklepov.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato v tem primeru, v katerem je sodišče v pripravljalnem postopku ugotavljalo zgolj obstoj formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za meritorno odločanje v tem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške tega upravnega spora.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 28. 10. 2003 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani vložila tožbo zoper uvodoma imenovani toženi stranki, s katero izpodbija uvodoma navedena sklepa prve in druge tožene stranke zaradi kršitve ustavnih pravic iz 23. člena Ustave RS, ki določa pravico do sodnega varstva, in 3. odstavka 120. člena Ustave RS, po kateri je proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. Sodišču predlaga, da se uvodoma navedena sklepa razveljavita kot nezakonita in se toženima strankama naloži nerazdelno plačati tožnikove stroške tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Ustava Republike Slovenije opredeljuje upravni spor z določbo 157. člena, po kateri odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo (1. odstavek). V 2. odstavku 157. člena Ustava določa, da odloča, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Navedeni določbi sta vsebinsko povzeti v 1. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V obravnavanem primeru je predmet spora zakonitost uvodoma navedenih sklepov prvotožene in drugotožene stranke, izdanih v okviru postopka oddaje javnega naročila.

V konkretnem primeru tožeča stranka v tožbi navaja, da je po določbi 23. člena Zakona o reviziji postopkov oddaje javnih naročil (Uradni list RS, št. 78/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZRPJN) po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo (provotoženo stranko) sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Navedeno pomeni, da citirani zakon ne določa drugačnega sodnega varstva in da torej lahko prizadeta oseba vloži le tožbo na povračilo škode, ne more pa poleg tega vložiti še tožbe v upravnem sporu in zahtevati sodno varstvo dodatno še pred Upravnim sodiščem RS, čeprav se tožeča stranka s tem ne strinja in se sklicuje na določbo 23. člena Ustave RS ter 1. člena ZUS, ker meni, da je Upravno sodišče RS stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zakonitosti uvodoma navedenih sklepov prve in druge tožene stranke v upravnem sporu. Obravnavana tožba se tako nanaša na odločitve organov, ki temeljijo na Zakonu o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000, 102/2000, 33/2003, v nadaljevanju ZJN-1), ki določa obvezno ravnanje naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil (1. odstavek 1. člena ZJN-1). Naročniki so neposredni uporabniki proračuna in drugi (1. točka 1. odstavka 3. člena ZJN-1). Ko naročniki kupujejo blago in storitve na trgu, pa ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno-pravna razmerja z ostalimi subjekti. V takšni (neoblastni) vlogi je v konkretnem primeru nastopala tako prva tožena stranka, ki je po svojem pravnem statusu sicer državni organ, kot tudi drugotožena stranka ki je po svojem pravnem statusu javni zavod. Zato akt, izdan v postopku oddaje javnega naročila ni upravni akt, temveč akt poslovanja druge tožene stranke, ko je ta nastopala kot gospodarski subjekt v eni izmed faz pri sklepanju obligacijsko-pravnih razmerij; tako opredeljeni akt poslovanja pa ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka javnega naročila odloča Državna revizijska komisija, v konkretnem primeru prva tožena stranka. Zaradi navedenih razlogov po mnenju sodišča v konkretnem primeru ne gre za upravni akt niti pri odločitvi prve tožene stranke, ki je izdala uvodoma navedeni sklep, niti pri odločitvi druge tožene stranke (ki je prav tako izdala uvodoma navedeni sklep v okviru postopka oddaje javnega naročila), saj ni nobenega izmed uvodoma navedenih sklepov mogoče opredeliti kot upravni akt po 1. odstavku 3. člena ZUS. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 381/99-2 z dne 11. 11. 1999 in v sklepu III Ips 34/2001 z dne 29. 6. 2001. Navedeno torej pomeni, da bi šlo tožeči stranki sodno varstvo v upravnem sporu le v primeru, če bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v katero iztožljivo pravico tožeče stranke, ki je ustavno-pravne narave, vendar pa tega tožnik niti ne uveljavlja s predmetno tožbo, temveč zahteva zgolj presojo zakonitosti obeh uvodoma navedenih sklepov prve in druge tožene stranke. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da v konkretnem primeru tožeča stranka torej nima pravne podlage za uveljavljanje svojega zahtevka v upravnem sporu niti v citirani ustavni določbi, niti v določbah 2. oziroma 3. odstavka 1. člena niti 1. odstavka 3. člena ZUS, zato je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom istega člena tožbo zavrglo. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato v tem primeru, v katerem je sodišče v pripravljalnem postopku ugotavljalo zgolj obstoj formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za meritorno odločanje v tem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške tega upravnega spora.