Jedro

Ker je tožena stranka vzdrževalec javne ceste in tožeča stranka zatrjuje, da ni ceste posula v zimske času, je pasivno legitimirana za tak zahtevek. Na podlagi Zakona o javnih cestah je z občino sklenila pogodbo o vzdrževanju v zimskem času in na podlagi 154. člena ZOR odgovarja tudi tretji osebi, ki je zaradi njene domnevne opustitve utrpela škodo. Gre za izvajanje javne komunalne dejavnosti na podlagi Zakona o javnih cestah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 7,700.000,00 SIT s pripadki.

Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka ni izpolnitveni pomočnik Občine G. oziroma KS G. in za delo ne odgovarja le upravljalec ceste.

Pasivno legitimirana je tudi tožena stranka, ki je dolžna po pogodbi o delu oziroma pogodbi o izvajanju zimske službe delo opraviti strokovno, kvalitetno in pravočasno ter zagotoviti zadosti materiala.

Tožena stranka je prevzela odgovornost za obveznosti in nastalo škodo do tretjih oseb, ki nastanejo pri opravljanju dela po pogodbi. Pri svojem delu je samostojna in mora izvršiti obveznosti iz 2. čl. pogodbe. Tožena stranka ima tudi proste roke pri organizaciji dela.

Po Cigoju je bistvena značilnost podjemniške pogodbe, samostojna odgovornost prevzemnika pri opravljanju dela. To tudi izhaja iz 2. odst. 7. čl. pogodbe. Zato je pasivno legitimirana.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da tožena stranka kot vzdrževalec javne ceste ni po materialnem pravu odgovorna za škodo, ampak je odgovorna občina oziroma lastnik ceste.

Pri tem se je sodišče oprlo na Zakon o javnih cestah, ki ureja kategorizacijo občinske ceste in upravljalca te ceste ter na uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest ter Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in rednega vzdrževanja javnih cest. Pri tem pa sodišče prve stopnje spregleda, da Zakon o javnih cestah tudi določa posebne gospodarske družbe za vzdrževanje javnih cest (primerjaj 8. čl. Zakona o javnih cestah, Uradni list RS, št. 29/97, uporaba glede na čas nastanka škode). Vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska služba, ki med drugim obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest in podobno. Za organiziranje in vodenje gradnje ter vzdrževanja določenih državnih cest in upravljanje teh cest so se lahko ustanovile posebne gospodarske družbe (primerjaj 20. čl. ZJC). Če gre za občinsko cesto, občina določi način opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja občinskih cest (82. čl. ZJC). Na podlagi zakona je bila sklenjena pogodba o vzdrževanju. Pritožba utemeljeno opozarja, da ima pogodba o izvajanju zimske službe (priloga B2) elemente, ki jih našteva določba 600. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času nastanka škode. Tožeča stranka torej smiselno zatrjuje, da je zaradi opustitve dela, ki je bil določen s pogodbo, ta pa sklenjena na podlagi zakona in naštetih podzakonskih aktov, tožnici nastala škoda. Prevzemnik posla oziroma izvajalec posla je lahko odškodninsko odgovoren zaradi neizpolnitve ali napačne izpolnitve pogodbe tako pogodbeniku kot tudi tretji osebi oziroma oškodovancu, ki dokaže nastalo škodo in vzročno zvezo med zatrjevano opustitvijo in posledico. Še zlasti, če je pogodba o vzdrževanju sklenjena v korist uporabnika javne ceste (149. čl. ZOR). Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni pasivne legitimacije tožene stranke v tem primeru. Takšno stališče je bilo zavzeto že večkrat v sodni praksi (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 205/2002, II Ips 1030/96 in podobno). Res je, da poleg tožene stranke odgovarja tudi upravljalec ceste oziroma naročnik, če so podani elementi za njegovo soodgovornost (izbira, izpolnitev obveznosti po Zakonu o javnih cestah). Vendar je tudi že iz zakonskih določb in pogodbe za izvajanje zimske službe jasno, da tožena stranka lahko odgovarja za nastalo škodo tudi tretji osebi, ki bi zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke utrpela škodo. Pravna podlaga je določba 262. in 149. čl. ZOR, vendar je obseg odgovornosti tožene stranke določen s pogodbo za izvajanje zimske službe. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje obravnava tožbeni zahtevek tožeče stranke, vendar tudi ugovore tožene stranke, ki trdi, da se je z izpolnitvijo pogodbe razbremenila odgovornosti.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP.