Jedro

Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili, temveč gre za preverjanje delovnih in strokovnih kvalitet javnega uslužbenca. V 17. a členu ZSPJS so za to določena le tista pravila, ki omogočajo javnemu uslužbencu seznanitev z oceno in njegovo udeležbo ob preizkusu te ocene s strani komisije. ZSPJS ne določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe komisije. Določa le, da se o preizkusu ocene vodi zapisnik in da komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom. Glede na to, da je opis konkretnih napak, ki se tožnici očitajo pri opravljanju dela, jasno razviden iz zapisnika, je sklep o preizkusu ocene v zadostni meri obrazložen in omogoča preizkus letne ocene delovne uspešnosti. Ker je tožnica na seji komisije sodelovala, in podala ugovore glede očitanih napak, ji je bila v preizkusu ocene zagotovljena pravica do udeležbe v smislu tretjega odstavka 17. a člena ZSPJS.

Tožnica je v ocenjevalnem obdobju delo opravljala zelo kvalitetno in je tudi dosegla delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejela oceno zelo dobro, ki nikakor ne predstavlja graje tožnici. Tožnica pa ni dosegla rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji v ocenjevalnem obdobju, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate. Zato je bila ocena tožničinega dela „prav dobro“ utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 4. 2009 dalje obračunati razliko v plači, in sicer med plačo, do katere bi bila tožnica upravičena, to je za 49. plačilni razred in dejansko obračunano plačo v tem obdobju za 48. plačni razred, od tako dobljene bruto razlike v plači odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati ustrezne neto razlike v plači od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 25. 3. 2009 oziroma z dne 31. 3. 2009 in ocenjevalni list z dne 5. 2. 2009 kot nezakonita razveljavita in se toženi stranki naloži ponovno oceniti delovno uspešnost tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 (II. točka izreka sodbe). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 282,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sklepa) in tožbo zavrglo v delu primarnega zahtevka, ki se glasi, da sodišče spremeni sklep tožene stranke z dne 25. 3. 2009 oziroma z dne 31. 3. 2009 in ocenjevalni list z dne 5. 2. 2009 tako, da se delovna uspešnost tožnice za leto 2008 oceni z oceno odlično (IV. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je nekritično sledilo izpovedbi ocenjevalke, ki je bila zaslišana kot priča, čeprav listinski dokazi v spisu kažejo, da bi sodišče moralo podvomiti v verodostojnost njene izpovedbe. Sodišče bi predvsem moralo presojati ali je ocenjevalka v postopku pred komisijo podala ustrezno obrazložitev ocene. Ni dvoma, da način utemeljitve, kot ga je podala ocenjevalka v postopku pred komisijo, ni ustrezen, saj iz njega ni mogoče razbrati konkretnih vsebinskih razlogov o tem, zakaj meni, da je delo tožnice zelo dobro in ne odlično. Da se komisija ni spuščala v vsebinsko presojo posameznega kriterija, je potrdila tudi priča A.A., ki je izpovedal, da delo tožnice najbolje pozna njena nadrejena. Glede na to, da so kriteriji določeni samostojno, pomeni, da je potrebno podati obrazložitev vsakega posebej, zgolj ena lastnost uslužbenca namreč ne more biti podlaga za končno oceno. Tožnica posebej izpostavlja kriterije, kjer jo je ocenjevalka ocenila zgolj pavšalno in sicer: strokovnost, obseg dela, pravočasnost, zanesljivost, organiziranje dela, komuniciranje in odnos do uporabnikov. Glede strokovnosti je tožnica pojasnila, da je izredno visoko strokovno usposobljena, kar nenazadnje izhaja iz ocen prejšnjih let in iz zapisnika o preizkusu ocene, kjer je komisija ugotovila, da se je tožnica udeležila štirih enodnevnih izobraževanj in enega dvodnevnega izobraževanja, prav tako pa so bile tožnici zaupane strokovno najbolj zahtevne naloge. Ocenjevalka je ocenila, da je tožnica premalo strokovna, ker je nasprotovala njenemu stališču, pri čemer sodišče sploh ni ugotavljalo, katero stališče se je kasneje izkazalo kot pravilno. Glede kriterija pravočasnosti iz skladnih izpovedb tožnice in ocenjevalke izhaja, da je tožnica delo vedno opravila pravočasno. Ocenjevalka je celo sama izpovedala, da je roke tožnici postavila ona in da je šlo za interne roke, ki so bili namenjeni organizaciji ocenjevalke. Sodišče je tako napačno zaključilo, da tožnica dela ni opravila pravočasno. Glede na to, da je šlo za notranje roke, pri čemer med strankama sploh ni spora, da do zamud s strani tožnice nikoli ni prihajalo, je zaključek sodišča, da bi tožnica lahko delo opravljala prej, saj bi ocenjevalka le tako lahko preverila njeno delo, zmoten. Glede zanesljivosti je sodišče svojo odločitev oprlo izključno na izpoved ocenjevalke, da je izgubila zaupanje do tožnice, ker je bil njen način razmišljanja drugačen od želenega. Tožnici se očita napako na projektu B., za katero se je izkazalo, da je zanjo odgovoren izključno njen sodelavec. Iz opisa nalog, ki ga je tožnica predložila sodišču in je podpisan s strani C.C., jasno izhaja, da tožnica med uslužbenci, ki so delali na projektu B., ni imela pristojnosti nadzora. Tožnici se ne očita, da je zamudila z oddajo poročila, čeprav je bilo oddano pravočasno in sicer takoj, ko je bilo mogoče, saj so v poročilu zajeti tudi podatki do vključno dne 31. 12. 2007. Naloga tožnice je bila izključno statistična obdelava podatkov, ki so jih v program vnesli ostali zaposleni na tem projektu. Ker vse do zaključka obdobja ni mogla vedeti, kaj bo vneseno v bazo, tudi po sami naravi stvari ni mogla opozarjati na zamude in napake sodelavcev, prav tako pa navedenega ni mogla preveriti pred iztekom presečnega dne, torej 31. 12. 2007. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je bila tožnica zadolžena za celoten projekt B. Glede kriterija organiziranje dela se je pred komisijo ocenjevalka sklicevala na pravočasnost, sodišču pa v zvezi s tem ni izpovedala ničesar. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice glede komuniciranja, zato je tudi v tem delu ostalo dejansko stanje neraziskano. Glede odnosa do uporabnikov je sodišče prav tako sledilo izpovedi ocenjevalke, ki je izpovedala, da naj bi bila navodila tožnice nejasna. Ocenjevalka je izpovedala, da je bila tožnica pri svojem delu preveč uradna, saj je v dopolnitvah navajala vsebino členov, ne pa, da želi konkreten podatek. Tožnica je izpovedala, da je v primeru pomanjkljivega zahtevka uporabnikom vedno poslala obrazložen zapis, v katerem je navedla, na podlagi katerega člena manjka dokumentacija in katera. Navedeno kaže na odgovorno delo tožnice, s čimer je ocenjevalka celotno leto 2008 soglašala, saj je bila sopodpisnica dopisov za dopolnitev vlog oziroma jih je dobivala v vednost. Tako je nelogičen zaključek, da je bil obseg dela tožnice ocenjen z zelo dobro, čeprav se je delo tožnice, glede na leto poprej, najmanj podvojilo in je prejela tudi dodatek za povečan obseg dela. Sodišče je tudi zavrnilo zaslišanje prič C.C. in D.D., čeprav sta navedeni priči neposredno sodelovali s tožnico in bi le z izvedbo njunega zaslišanja lahko sodišče dejansko stanje popolno ugotovilo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je taka kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali o njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Podana tudi ni zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbene navedbe o tem, da ima sodba nasprotujoče si zaključke glede izpovedi posameznih prič ali posameznih listin, so neutemeljene. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in razumljive razloge, zato zatrjevane kršitve ni mogoče ugotoviti. Tožnica se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) v določbah od 16. do 20. člena ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju: Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. člen Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo in veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17. a člen ZSPJS).

Tožnica je v letu 2008 opravljala delo pri toženi stranki na delovnem mestu podsekretarke v direktoratu F., sektor G., oddelek H. na Ministrstvu za finance. Njena neposredno nadrejena jo je za leto 2008 ocenila z oceno zelo dobro. Tožnica je bila z oceno seznanjena in je zahtevala preizkus ocene pred komisijo, ki je dne 31. 3. 2009 sprejela sklep (A1), s katerim je potrdila letno oceno tožničine nadrejene. Odločitev komisije je postala dokončna, tožnica pa je zoper navedeni sklep pravočasno uveljavljala sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tako po formalni kot vsebinski plati obravnavalo oceno tožnice za leto 2008. Ugotovilo je, da je tožnico za leto 2008 ocenila neposredno nadrejena E.E., ki je spremljala tožničino delo in zanj odgovarjala. Oceno tožnice je tako v skladu s citiranimi predpisi določila njena nadrejena, ki je tožnici odrejala delo in je bil z njenim delom tudi seznanjena. Ocena tožnice je bila obrazložena, tožnica pa je bila z oceno s strani nadrejene tudi formalno seznanjena.

Glede same vsebine ocene je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je preizkusilo postavke, ki se nanašajo na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Posebej je preizkusilo očitke v zvezi s tožničinimi pomanjkljivostmi pri delu. V tej zvezi je namreč zaslišalo tožničino predpostavljeno ter predsednika komisije, ki sta odločala o tožničini delovni oceni. Sodišče prve stopnje je tožničino nadrejeno E.E. zaslišalo v zvezi s tem, kako je tožničino delo ocenjevala, kaj je pri tem upoštevala ter kaj je bilo po njenem mnenju odločilno za oceno, ki jo je tožnici namenila za leto 2008. Tožničina nadrejena je tako izpostavila, da se je tožnica pri opravljanju dela vedno držala rokov, ki so bili postavljeni iz njene strani, vendar dela ni opravila tako, da bi lahko še sama kot vodja preverila narejeno. Pojasnila je, da je do tožnice izgubila zaupanje, ker je bil njen način razmišljanja nekoliko drugačen od želenega, zato je morala včasih tudi sama določene podatke preverjati in jih poiskati, tožnica pa je večkrat vztrajala, da so njeni podatki točni in da ima le ona prav, čeprav je na podlagi primerjave podatkov, ki jih je zaslišana sama zbrala, ugotovila, da tožnica nima prav. V zvezi s štiridnevno zamudo roka v letu 2008 (projekt B.) je pojasnila, da je bila tožnica v letu 2008 med drugim zadolžena tudi za spremljanje porabe evropskih sredstev in za skrb, da poraba ne zapade oziroma da je pravočasna, zvezi s tem pa je tožnica delala tudi tabele. Tožnica ji je tabelo za leto 2007 prinesla dne 4. 1. 2008, ker je sodelavec, ki je zbiral podatke, zamudil pri dostavi podatkov. Ocenjevalka je menila, da bi morala tožnica pravočasno priti k njej kot vodji in ji povedati, kakšna je situacija in da lahko pride do zamude, saj so zaradi navedenega določena sredstva propadla. Glede obsega dela je pojasnila, da so se naloge v letu 2008 povečale celotnemu sektorju in ne samo tožnici. Glede tožničinega odnosa do uporabnikov in sodelavcev ter nadrejenih je imela vodja tudi pripombo in sicer, da je podajala nejasna navodila, saj so od sodelavcev in zunanjih uporabnikov prihajale pripombe, da delo pri tožnici stoji in da so bili njeni odgovori sodelavcem zelo uradni in tako včasih niso vedeli, kaj od njih želi. Glede strokovnosti je tožnici tudi očitala dogodek, ko se je na sestanku v zvezi z državnimi pomočmi pred komisijo prerekala ter izrazila nestrinjanje z vodjo. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s prečitanjem listinske dokumentacije v spisu, iz katere je razvidno, da se je tožnica odzvala vabilu na sejo komisije, ki je obravnavala njeno letno oceno. Komisija za pritožbe je zaslišala tako tožničino predpostavljeno kot tudi tožnico in tožničino zahtevo obravnavala glede vseh tožničinih navedb v njej ter se opredelila do vseh preverjenih kriterijev.

Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na mnenje tožničine nadrejene. Pritožbeno sodišče te argumente ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili, temveč gre za preverjanje delovnih in strokovnih kvalitet javnega uslužbenca. V 17. a členu ZSPJS so za to določena le tista pravila, ki omogočajo javnemu uslužbencu seznanitev z oceno in njegovo udeležbo ob preizkusu te ocene s strani komisije. ZSPJS ne določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe komisije. Določa le, da se o preizkusu ocene vodi zapisnik in da komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom. Glede na to, da je opis konkretnih napak, ki se tožnici očitajo pri opravljanju dela, jasno razviden iz zapisnika, je sklep o preizkusu ocene v zadostni meri obrazložen in omogoča preizkus letne ocene delovne uspešnosti. Ker je tožnica na seji komisije sodelovala, hkrati je podala tudi ugovore do očitanih napak, ji je bila v preizkusu ocene zagotovljena pravica do udeležbe v smislu tretjega odstavka 17. a člena ZSPJS. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pri presoji ocene preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Posebej skrbno je preizkusilo tožničine očitke, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi. Glede na izpovedi prič je tako pravilen zaključek, da je tožnica v letu 2008 delo opravljala zelo kvalitetno in je tudi dosegla delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejela oceno zelo dobro, ki nikakor ne predstavlja graje tožnici. Tožnica pa ni dosegla rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji v ocenjevalnem obdobju, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na mnenje tožničine nadrejene, saj delo tožnice strokovno pozna, prav tako pozna delo organa, kjer je tožnica zaposlena in celotni delovni proces in zato lahko tudi najbolje oceni kvaliteto dela posameznega zaposlenega tudi v primerjavi z ostalimi delavci.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dajeta ZSJPS in Uredba izrecno pooblastilu nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oziroma prispevek posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Pri tem je ocena sodišča že po naravi stvari omejena izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani v citiranih predpisih in nikakor ne more nadomestiti ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče delo organa ne pozna. Iz navedenega razloga je tudi v postopku dokazovanja sodišče prve stopnje večjo težo pravilno pripisalo mnenju nadrejene o prispevku tožnice k delovanju organa in o siceršnjem delu in funkcioniranju tožnice. Od nadrejenega se namreč pričakuje, da pozna tako delo organa kot delo zaposlenih, saj delo organizira in dodeljuje, zato tudi lahko najbolje oceni količino in kvaliteto dela posameznega zaposlenega v primerjavi z ostalimi delavci. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da ima pri toženi stranki zahtevno delo, ki ga tudi zelo dobro opravlja, vendar po drugi strani tudi nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe E.E., posledično pa tudi ne v njeno oceno tožničine delovne uspešnosti, saj tudi tožnica niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne izpostavlja nobenega od nezakonitih razlogov, ki bi njeno nadrejeno morda vodili k temu, da bi tožnico ne ocenila z oceno odlično.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede pravilnosti vrednotenja posameznih kriterijev, kot so določeni v citiranih predpisih, pravilno izvajalo dokaze, se do njih tudi pravilno opredelilo ter nato tudi utemeljeno presodilo, da je odločitev komisije zakonita. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).