Jedro

Da bi se razbremenila odgovornosti, mora pravna oseba storiti vse, kar je potrebno, da zagotovi, da zaposleni pri delu zanjo ne bi storili prekrška. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj sprejem splošnih aktov in formalna seznanitev z njimi, ne zadošča. Kršiteljica je z izdajo splošnega navodila v celoti prenesla na voznika odgovornost za odločitev o količini tovora. Pri tem pa ni niti trdila niti izkazala, kako je neposrednemu kršitelju razložila uporabo navodil v praksi in kako ga je poučila o tem, kakšne so vrste lesa in stanje vlažnosti, da bi ta navodila sploh lahko uporabljal. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem, da gre pri vozniku za strokovnjaka, saj ni izkazala, da bi bil strokovnjak s področja gozdarstva in lesarstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Kršiteljica mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 90,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo zahtevo kršiteljice za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Postaje mejne policije Jelšane št. 555009157857-0 z dne 5.2.2021. 2. Zoper sodbo se kršiteljica pritožuje. Iz izreka odločbe o prekršku ni razvidna oblika storitve prekrška, takšen izrek pa ni razumljiv. Zato je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do poštenega sojenja. Sodišče je, namesto da bi postopek ustavilo, prevzelo funkcijo pregona in se je popolnoma postavilo na stran policije. Niti prekrškovni organ niti sodišče nista podala razlogov, zakaj nista sledila navedbam kršiteljice. Predložene listinske dokaze je sodišče popolnoma zanemarilo in ni izvedlo dokazov. V postopku tudi ni bil zaslišan zastopnik pravne osebe. Prav tako ni zapisalo, česa v zvezi z nadzorom niso izvedli. V konkretnem primeru je policist lahko ugotovil le prekršek voznika, o odgovornosti pravne osebe pa je lahko le sklepal. Obrazložitev sodišča je pavšalna in predstavlja uveljavitev objektivne odgovornosti. Navedba, da bi morali kupiti tehtnico, kaže na nepoznavanje prevozniške dejavnosti, saj se nakladanje vrši v gozdu, kjer uporaba tehtnice ni mogoča. Konkretna navodila so vsebovala enostaven matematičen izračun, ki ga obvlada vsaka oseba s končano osnovno šolo in ne drži, da bi bila zahtevna. Sodišče je sicer ugotovilo, da je iz internega akta razvidna obveznost voznikov in da je bil voznik z obveznostmi seznanjen, kljub temu pa je zaključilo, da pravna oseba ni izpolnila dolžnosti seznanitve, pri čemer ne obstaja predpis, ki bi pravni osebi nalagal še kakšno drugo ravnanje (takih ukrepov nista navedla niti prekrškovni organ niti sodišče). Pritožnik se ne strinja z odločbo Ustavnega sodišča, ki je v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča in glede katere je podal ločeno mnenje sodnik. Na to ločeno mnenje se pritožnik sklicuje. Sodišče je v sodbi kar samo navedlo ukrepe nadzora, ki bi bili po njegovem mnenju (ex post) primerni. Norme dolžnega ravnanja morajo biti opredeljene ex ante. Na koncu še navaja, da nikjer ni izkazano, da bi imel policist opravljen izpit iz upravnega postopka, vodenje zapisnika pa ne izhaja iz pooblastil policista. Sodišče o tem ni reklo ničesar.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi iz zapisnika o tehtanju motornega - priklopnega vozila izhaja, da je bilo 8.12.2020 pri tehtanju tovornega vozila s prikolico, last kršiteljice, ugotovljeno, da je bila največja dovoljena skupna masa prekoračena za 3,6 %. Zapisnik je sestavil podpisani policist, podpisal ga je tudi voznik. Zapisnik je javna listina, pritožbeno sodišče pa soglaša s sodiščem prve stopnje, da kršiteljica ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko nastal dvom v pravilnost rezultatov tehtanja, dvomi v strokovno usposobljenost osebe, ki je pisala zapisnik, to niso1. 5. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre v predmetni zadevi za položaj iz tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), zato ni potrebno, da bi bile v izreku navedene opustitve pravne osebe. Ker je neposredni storilec znan, pravna oseba odgovarja akcesorno, poleg neposrednega storilca. Le če storilec ne bi bil znan, bi morala biti že iz izreka razvidna podlaga (samostojne) odgovornosti pravne osebe. Tako odločba kot sodba vsebujeta vse zahtevane sestavine, sodba je obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti (kar navsezadnje izhaja že iz pritožbe, ki podrobno analizira sodbo).

6. Določba tretjega odstavka 14. člena ZP-1 hkrati tudi pomeni, da je trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo na pravni osebi. Ona je tista, ki mora navesti in dokazati, da je neposredni storilec kršil njena navodila ali pravila ter da je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. To pomeni, da mora najprej navesti (aktivne) ukrepe, ki jih je sprejela za seznanitev in nadzor nad ravnanjem zaposlenih in nato še dokazati, da jih je izvajala. Taka ureditev je logična, saj neposredni kršitelj ravna v imenu, v korist in za račun pravne osebe. Pravna oseba je umetna tvorba, ki po naravi stvari ne more biti storilka prekrška, saj sama zase ni zmožna niti ravnanja niti zavedanja. Kljub temu je po naši ureditvi pravna oseba lahko odgovorna za prekršek in sicer za prekršek, ki ga stori fizična oseba, če je pravna oseba s storjenim prekrškom tako povezana, da ji je mogoče pripisati odgovornost zanj. Tak položaj pa je podan takrat, kadar neposredni kršitelj ravna pri opravljanju dejavnosti pravne osebe ter v njenem imenu, za njen račun, v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Zato je akcesorna odgovornost pravne osebe iz prvega odstavka 14. člena ZP-1 pravilo2. Le izjemoma se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je neposredni kršitelj ravnal samovoljno, v nasprotju z njenimi navodili in to kljub ustreznemu nadzoru.

7. V odgovoru na poziv prekrškovnega organa je kršiteljica sicer zelo podrobno opisala, kakšna navodila je sprejela, navedla je tudi, da z njimi seznanja zaposlene, ni pa opisala, kako to počne. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so bile navedbe preveč splošne, da bi jih bilo mogoče preverjati. Tudi sicer pa kršiteljica razen predložitve omenjenih navodil in podpisanih izjav voznika o seznanjenosti z navodili, v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ni predlagala nobenega dokaza. Dokazni predlog za zaslišanje zastopnika je bil prvič podan šele v pritožbi in ga zato ni mogoče upoštevati3. 8. Da bi se razbremenila odgovornosti, mora pravna oseba storiti vse, kar je potrebno, da zagotovi, da zaposleni pri delu zanjo ne bi storili prekrška. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj sprejem splošnih aktov in formalna seznanitev z njimi, ne zadošča. Kršiteljica je z izdajo splošnega navodila v celoti prenesla na voznika odgovornost za odločitev o količini tovora. Pri tem pa ni niti trdila niti izkazala, kako je neposrednemu kršitelju razložila uporabo navodil v praksi in kako ga je poučila o tem, kakšne so vrste lesa in stanje vlažnosti, da bi ta navodila sploh lahko uporabljal. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem, da gre pri vozniku za strokovnjaka, saj ni izkazala, da bi bil strokovnjak s področja gozdarstva in lesarstva4. 9. Povedano pomeni, da kršiteljica ni izkazala niti ustrezne seznanitve neposrednega kršitelja s pravilnim ravnanjem. Sklicevanje na ločeno mnenje ustavnega sodnika in na starejše odločbe Vrhovnega sodišča zato za ta postopek niti ni relevantno. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je zahteva, da bi s pravnimi akti vnaprej predpisali vse nadzorstvenih ukrepov, ki jih je v okviru dolžne skrbnosti za zakonitost poslovanja treba izvesti znotraj pravne osebe, v praksi neuresničljiva in bi vodila do tega, da pravne osebe nikoli ne bi odgovarjale za prekršek, storjen v njihovem imenu in za njihov račun. Prav zato je Ustavno sodišče5 postavilo kriterij za zahtevane ukrepe: ukrepi dolžnega nadzorstva, ki se zahtevajo od pravnih oseb, morajo biti primerni za preprečitev določenega prekrška (v pomenu, da lahko vplivajo na preprečitev prekrška), podano mora biti ustrezno sorazmerje med pomenom dobrine, ki jo ščiti posamezna norma, ki določa prekršek, in bremenom, ki ga za pravno osebo pomeni izvajanje zahtevanih ukrepov. V predmetni zadevi gre za kršitev pravil ZCes-1, ki so določena zaradi zagotavljanja varstva pravice do življenja in zdravja ter v javnem interesu (v zvezi s stroški vzdrževanja cest). Poškodovane ceste so za uporabnike nevarne, zato zahteva, da osebe, ki se ukvarjajo s prevozi, zagotovijo, da do poškodovanja zaradi pretežkih tovorov ne pride, ni pretirana. Strinjati se je morda, da v konkretnem primeru nabava tehtnice ni primeren ukrep, je pa primeren ukrep praktično uvajanje voznikov v natovarjanje hlodovine in ocenjevanje teže tovora ali dajanje navodil za vsako konkretno nalogo. Ta dva ukrepa tudi nista nesorazmerna glede na pomen zaščitene dobrine.

10. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 363. člena ZP-1).

11. Po določbi 144. člena ZPP-1 mora kršiteljica plačati sodno takso za pritožbo, ki po tar.št. 8132 znaša 90 EUR.

1 Tudi sicer pa 5. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) kot uradno osebo opredeljuje osebo, ki je v skladu z zakonom pooblaščena za odločanje ali za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku. Po določbi drugega odstavka je policija prekrškovni organ za prekršek iz 31. člena ZCes-1, pri čemer po 109. členu ZCes-1 tehtanje odredi policist, ki vodi postopek. Po 75. členu ZUP pa zapisnik sestavlja uradna oseba, ki vodi postopek. 2 In ne gre za subsidiarno odgovornost, kot si očitno to napačno predstavlja kršiteljica. 3 Pritožnica ni niti poskušala pojasniti, zakaj dokaznega predloga ni mogla postaviti prej. 4 Iz listin izhaja le, da je bil opravljen preizkus znanja za voznika. 5 Odločba Ustavnega sodišča Up-548/15-17 z dne 17.10.2019 (gre za časovno najnovejšo odločbo Ustavnega ali Vrhovnega sodišča o tem pravnem vprašanju).