Jedro

Sodna odločba v podobni zadevi ni dejstvo, na podlagi katerega bi bilo mogoče uspešno predlagati obnovo postopka. Takšna sodba namreč ne more biti del dejanskega stanja sodbe v obravnavani zadevi.

Obnovitveni razlog - nova dejstva in novi dokazi je lahko uspešen le, če bi sodišče na njihovi podlagi ugotovilo drugačno dejansko stanje. Ker druga sodba, kot rečeno ne more biti del dejanske podlage sodbe, tudi ne more biti dejstvo ali dokaz po 9. točki 421. člena ZPP (1977).

Ustava določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Ta pravica do enakega varstva pravic zajema v povezavi z načelom enakosti pred zakonom poleg procesnih tudi materialnopravne pravice, kar pomeni, da mora sodišče v enakih zadevah materialno pravo uporabljati enako. Vendar je o kršitvi tega načela mogoče govoriti le takrat, ko se neka sodna odločba odmika od ustaljene sodne prakse (ne pa posamične sodbe). Nadalje, mora iti za sodno prakso, ki jo verificira oziroma izoblikuje vrhovno sodišče. Pri napadeni odločitvi bi moralo iti za samovoljno, arbitrarno odločitev, pri primerjani odločitvi pa za pravilno odločitev.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako glavni zahtevek, da mora toženka prodati tožniku po privatizacijskih predpisih stanovanje v Piranu, kakor tudi pomožni, da mu mora omogočiti nakup drugega primernega stanovanja. Ugotovilo je namreč, da gre za stanovanje v tretjem nadstropju stavbe, ki je po podatkih zemljiške knjige v lasti številnih fizičnih oseb; da gre za lastniška stanovanja, tožniku pa je dala s stanovanjsko pogodbo v uporabo stanovanje HP... kot stanodajalec. Po 112. členu Stanovanjskega zakona (SZ) so pravne osebe, ki so imele pravico uporabe, z uveljavitvijo tega zakona postale lastnice stanovanj. Utemeljen tudi ni pomožni zahtevek, ker zakon ob določenih pogojih omogoča imetniku stanovanjske pravice, da zahteva sklenitev najemnega razmerja za drugo primerno stanovanje, ne pa njegov odkup. Ni šlo niti za priposestvovanje stanovanja s strani tožene stranke, ker ji je bilo že od leta 1965 jasno, da ni lastnica hiše, marveč le zemljišča. Nikoli ni bila izdana nacionalizacijska odločba za obravnavano stanovanje oziroma hišo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, pri čemer je zavzelo stališče, da ni predmet tega postopka ugotoviti, zakaj obravnavano stanovanje ni bilo nacionalizirano. Toženi stranki ni mogoče očitati sprenevedanja, kot trdi, da je že leta 1965 vedela, da stanovanje ni v njeni v lasti. Razpolaganje s stanovanjem še ne pomeni dobre vere. Niso redki primeri, da so bila zasebna stanovanja dana v uporabo. Do drugega primernega stanovanja pa tožnik ni upravičen, ker stanovanjske pravice ni pridobil pred uveljavitvijo Zakona o stanovanjskih razmerjih. Trditev o tožnikovih vlaganjih je nova tožbena podlaga.

Tožnik je nato vložil predlog za obnovo postopka. Sodišče ga je s sklepom zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da okoliščina, da je isto sodišče v podobni zadevi (P 313/98) s podobno dejansko in pravno podlago razsodilo drugače, ni dejstvo oziroma dokaz, ki bi vplival na drugačno odločitev sodišča. Odločba sodišča v podobni zadevi ni pravni vir.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti temu sklepu zavrnilo. Pridružilo se je mnenju prvega sodišča, da drugačna sodba prvostopenjskega sodišča ni okoliščina, na podlagi katere bi bila izdana ugodnejša odločba. Vsaka pravda ima svojo usodo. Sodišče bi res moralo razpisati narok v zvezi s predlogom za obnovo postopka, vendar tožeča stranka ni izkazala, da bi opustitev tega naroka vplivala ali lahko vplivala na pravilnost odločitve.

Tožnik je vložil reviziji zoper obe odločbi pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi odločbi višjega in odločbi prvega sodišča in vrne zadevo temu sodišču v novo obravnavanje.

Prepričan je, da ima prav glede priposestvovanja, kar potrjuje odločba istega sodišča P 313/98 za stanovanje v prvem nadstropju iste hiše. V tem postopku tožena stranka očitno ni oporekala dobri veri lastninskih upravičenj na hiši. Analiza dokazov nudi dovolj podlage za sklepanje o priposestvovanju. Ugotovitev o pomanjkanju dobre vere temelji le na izjavi toženkinega pooblaščenca. Sodna praksa se je tudi v drugih takšnih primerih opredelila za priposestvovanje.

V reviziji zoper sklep trdi, da diametralna odločitev sodišča v istovrstni zadevi ne more biti sprejemljiva. Ustavna uredba priznava stranki enako varstvo in zato se pričakuje v enakih zadevah enaka odločitev. Nerazumljivo je, kako lahko sodišče ugotovi kršitev določb postopka, hkrati pa ugotovi, da takšna kršitev ne more vplivati.

Tožena stranka je v odgovoru na prvo revizijo poudarila, da se je tudi v zadevi P 313/98 upirala tožbenemu zahtevku iz enakih razlogov in ni nič priznala, res pa je sodbo izvršila in tako sklenila prodajno pogodbo. V odgovoru na drugo revizijo pa predlaga njeno zavrženje, ker glede na vrednost spornega predmeta ta ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena, saj okoliščina, da je v neki podobni zadevi tožeča stranka uspela, ni obnovitveni razlog.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

K reviziji zoper sodbo.

Okoliščina, na katero je osredotočena vsa revizija, ali je bila tožena stranka v dobri veri, je dejansko vprašanje. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Sodišče je verjelo toženi stranki, da je vedela, da obravnavano stanovanje ni družbena lastnina. Gre torej za dejstvo kot del dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče odločilo o stvari.

Revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP iz leta 1977 - ZPP 1977). Revizijsko sodišče zato ni smelo presojati izpodbijane sodbe z vidika, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka ni bila v dobri veri. Tožnik sicer v uvodu revizije napove, da uveljavlja tudi razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v obrazložitvi ne pojasni, glede česa naj bi bila storjena takšna kršitev, in tako tudi ne v zvezi z obravnavano ugotovitvijo.

Ker ni bila ugotovljena dobra vera tožene stranke, je sodišče pravilno zavzelo stališče, da ta ni pridobila upravičenj na podlagi priposestvovanja. Pri tem se vrhovno sodišče glede na stanje zadeve ne spušča v vprašanje, ali je bil sploh možen prehod iz lastninske pravice v družbeno lastnino na nepremičnini na podlagi lastninskopravnega instituta priposestvovanja.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ob uradnem preizkusu, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP 1977), sodišče tudi ni odkrilo kakšne nepravilnosti. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP 1977).

K reviziji zoper sklep.

V zvezi s predlogom tožene stranke, naj sodišče to revizijo zavrže, ker vrednost spornega predmeta ne presega meje za njeno dovoljenost, je treba povedati, da je treba tudi pri obnovi postopka uporabiti določbe ZPP (1977), ker se ta postopek nanaša na postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 498. člena tega zakona). Po določbah ZPP (1977) pa napovedana vrednost spornega predmeta 100.000 SIT zadošča. Revizija je torej dovoljena.

Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka, ker da je zvedel za novo dejstvo, za katerega ima tudi dokaz. Smiselno je torej vložil predlog na podlagi 9. točke 421. člena ZPP (1977). Pri tem se je skliceval na sodno odločbo, izdano v podobni zadevi, in na dejstvo, da je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo po 117. in naslednjih členih Stanovanjskega zakona za stanovanje v isti hiši. Sodna odločba v podobni zadevi ni dejstvo, na podlagi katerega bi bilo mogoče uspešno predlagati obnovo postopka. Takšna sodba namreč ne more biti del dejanskega stanja sodbe v obravnavani zadevi. Obnovitveni razlog - nova dejstva in novi dokazi je lahko uspešen le, če bi sodišče na njihovi podlagi ugotovilo drugačno dejansko stanje. Ker druga sodba, kot rečeno ne more biti del dejanske podlage sodbe, tudi ne more biti dejstvo ali dokaz po 9. točki 421. člena ZPP (1977).

Druge sodbe kot drugačne materialnopravne presoje podobnega spora pa zakon sploh ne omenja med razlogi za obnovo postopka (421. člen ZPP 1977).

Neutemeljen je tudi del revizije, ki omenja enako varstvo pravic. Ustava (ne pa ustavna uredba) določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen). Ta pravica do enakega varstva pravic zajema v povezavi z načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave) poleg procesnih tudi materialnopravne pravice, kar pomeni, da mora sodišče v enakih zadevah materialno pravo uporabljati enako. Vendar je o kršitvi tega načela mogoče govoriti le takrat, ko se neka sodna odločba odmika od ustaljene sodne prakse (ne pa posamične sodbe). Nadalje, mora iti za sodno prakso, ki jo verificira oziroma izoblikuje vrhovno sodišče (109. člen Zakona o sodiščih). Pri napadeni odločitvi bi moralo iti za samovoljno, arbitrarno odločitev, pri primerjani odločitvi pa za pravilno odločitev. Ker v obravnavanem primeru ne gre že za nobenega izmed prvih treh omenjenih pogojev, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo še s četrtim. Sicer pa je mogoče opraviti primerjavo med različnimi sodnimi odločbami z vidika enakega varstva pravic le takrat, ko gre za enaka dejanska stanja sodb. Za to pa spet ne gre, saj je bilo v tej zadevi ugotovljeno, da ni bilo dobre vere tožene stranke in ne priposestvovanja, v zadevi P 313/98 pa je bilo po tožnikovi revizijski trditvi izhodišče prav obratno.

Morda je za tožnika nerazumljivo, da sodišče ugotovi kršitev postopka, da pa hkrati meni, da to ne more vplivati na odločitev. Vsekakor pa mora biti to razumljivo njegovemu pooblaščencu, ki bi mu moral pojasniti, da obstajajo procesne kršitve, ko sodišče med postopkom ne uporabi ali nepravilno uporabi kakšno določbo procesnega prava, pa je to vplivalo ali vsaj utegnilo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP 1977). So pa tudi takšne kršitve, ki niso vplivale in ki tudi niso mogle vplivati na korektnost odločbe. Tudi te zadnje so kršitve, vendar niso bistvene narave in ne morejo povzročiti razveljavitve odločbe v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je tako pravilno ugotovilo, da dejstvo, da sodišče ni razpisalo naroka za obravnavanje predloga za obnovo, ni vplivalo niti moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve glede na podani obnovitveni razlog, tožeča stranka pa tudi ni ne v pritožbi ne v reviziji pojasnila, kako naj bi ta opustitev naroka vplivala na odločitev.

Tudi to neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP 1977).

Sodišče je odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške odgovorov na reviziji. Teh namreč ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP 1977) glede na vsebino revizij, ki nista niti terjali odgovora, pa tudi glede na vsebino odgovorov, ki k odločitvi o revizijah nista v ničemer pripomogla.