Jedro

Odločilna dejstva so dejstva iz opisa dejanja, povzetem v izreku sodbe. Objektivna resnost grožnje ne more biti odvisna od posameznikovega dojemanja izrečenih besed kot izvršitvenega ravnanja, temveč je treba izhajati iz njihove vsebine.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega V.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 15. 2. 2017 obdolženega V.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 6 mesecev zapora in za drugo 3 mesece zapora, nakar mu je po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen 7 mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso. Vse navedeno je bilo izdano v sodbi III K 40459/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz, kot je zapisal, vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z obrazložitvijo, po kateri obdolženi na glavni obravnavi dne 15. 2. 2017 ni izjavil, da se ne bo zagovarjal, ampak da se ne bo zagovarjal brez zagovornika ter da bi v tem primeru morala biti glavna obravnava preložena, pritožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in/ali bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena.

5. Kršitvi nista podani. S prvo kršitvijo so zajeti primeri, ko je glavna obravnava opravljena v zagovornikovi nenavzočnosti, čeprav je tako imenovana formalna obramba obvezna. Kdaj je to, je določeno v 70. členu ZKP, ki ga v obravnavanem primeru, zaradi neizpolnjenih pogojev na obdolženčevi strani ali glede obravnavanih kaznivih dejanj, ni mogoče uporabiti. Po podatkih spisa obdolženi ni nem in gluh, okoliščine, ki jih v pritožbeni obrazložitvi navaja pritožnik pa s temi ali podobnimi fizičnimi oziroma duševnimi prikrajšanji niso primerljive. Gre za splošne, ne nujno optimalne socialne razmere, ki obdolženega po presoji pritožbenega sodišča pri obrambi niso ovirale, vsaj do te mere, da je ne bi mogel samo dejavno uresničevati. Razen tega obdolženi ni bil v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila predpisana kazen 8 ali več let zapora in ni bil priprt. 6. Z drugo kršitvijo so zajeti ostali primeri, pod pogojem, da je bila obdolženčeva pravica do obrambe z zagovornikom iz prvega odstavka 67. člena ZKP, kot ena izmed pravic obrambe v posameznem primeru dejansko zanikana in da je to vplivalo ali utegnilo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožnikovo sklicevanje na možnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 71. člena ZKP je zmotno, ker gre za zakonsko določbo, ki je s spremembami in dopolnitvami ZKP (Ur. l. RS št. 47/2013) prenehala veljati, medtem ko je, mestoma ponavljajoča se navedba o vnosu nepopolne obdolženčeve izjave na glavni obravnavi 15. 2. 2017 listinsko nepodprta. Po izvirniku zapisnika je namreč obdolženi po predstavljeni obtožbi prejel ustrezna obvestila in pravne pouke. Med slednjimi je odločilen pouk po tretjem odstavku 5. člena ZKP s povzeto vsebino in dejstvo je, da je obdolženi tedaj izjavil, da je pouk razumel ter nato, da se (sploh) ne bo zagovarjal. Ni torej šlo za to, da bi obdolženi zagovor smiselno "pogojeval" z zagovornikovo navzočnostjo, kot to sedaj izhaja iz pritožbenih navajanj, ampak za izbrani način obrambe, ki ga obdolženi med glavno obravnavo ni spreminjal kot po drugi strani ni opozarjal, da je z zgornjo izjavo hotel povedati nekaj drugega od tistega, kar je bilo zapisano.

7. To možnost je vsekakor imel, saj je bil pred prestavitvijo obtožbe poučen tudi po 320. členu ZKP (l. št. 108), med dokaznim postopkom in na koncu glavne obravnave pa mu je bila da(ja)na beseda, ki se jo je v izbranem obsegu poslužil. Pritožbena navedba, po kateri obdolženi ni vedel za pravico iz drugega odstavka 315. člena ZKP je tako dejansko brez pomena, ker bi lahko že med glavno obravnavo zgornje pogojevanje najmanj ponovil, česar pa po izvirniku zapisnika ni storil. Ugotovitev pritožbenega sodišča o izbranem načinu obrambe, namesto o nepopolnem vnosu obdolženčeve izjave, se s tem izkaže za pravilno, ko po drugi strani niti pritožnik ne zatrjuje, da so bili vsi nadaljnji vnosi obdolženčevih izjav v zapisniku o glavni obravnavi nepopolni oziroma takšni, da niso odražali tistega, kar je obdolženi dejansko hotel izjaviti. Glede na to je nadaljnje ugotavljanje vzročne zveze med kršitvijo pravic obrambe, ki je po obrazloženem ni bilo in zakonitostjo ter pravilnostjo sodbe brezpredmetno.

8. Med procesnimi kršitvami pritožnik na koncu uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj po njegovem sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se namreč v dokazni oceni ni opredelilo do okoliščine, da so pravosodni policisti obdolženega ovadili šele po tem, ko je bil začet predkazenski postopek zoper pravosodnega policista K.F., ni se opredelilo do možnosti, da bi se kateri od pravosodnih policistov zaradi obdolženčevega izzivalnega obnašanja nad njim „spozabil“ in ni se opredelilo do dejstva, da obdolženi pravosodnega policista K.F. ni neposredno navedel kot storilca kaznivega dejanja.

9. Odločilna dejstva so dejstva iz opisa dejanja, povzetem v izreku sodbe. Vrstni red ovajanj ni sestavni del opisa nobenega izmed dejanj, temveč je pri kaznivem dejanju v 2. točki izreka sodbe opredeljen zgolj kot čas storitve kaznivega dejanja, kar je glede na njegov dejanski pomen v 15. točki obrazložitve sodbe z vidika procesnih zahtev ustrezno ocenjeno. Podobno velja za navedeno možnost, ki med dokaznim postopkom ni bila niti nakazana, medtem ko v zvezi z identiteto ovadenega storilca pri kaznivem dejanju pod točko 2 izreka sodbe, kot iz njenih razlogov, izhaja, da je obdolženi navajal okoliščine, po katerih je bilo mogoče omenjenega K.F. prepoznati in ne že, da ga je neposredno identificiral. Skratka, ker so bila po pritožbeni obrazložitvi med odločilna dejstva uvrščena dejstva izven opisa dejanja oziroma pomensko drugačna dejstva, sodišče prve stopnje pa se je do vseh odločilnih dejstev iz opisa obeh dejanj opredelilo, zgoraj uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10. Pritožnik uveljavljanih kršitev kazenskega zakona ni specificiral, po pritožbeni obrazložitvi pa je razbrati, da jih razume kot posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To ne gre. Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice, temveč sta pogoja, ki vsak zase določata dejansko in pravno pravilnost sodne odločbe. Od tod ločenost v pritožbenih razlogih in od tod razlike v odločbah pritožbenega sodišča, ko je pritožba v zvezi z enim ali drugim razlogom utemeljena. Katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, iz pritožbene obrazložitve ni razbrati, zmotno pa so bila ta dejstva ugotovljena zato, ker pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka sodbe priča K.F. ni izhajal, da je obdolženčeva izjava zanj pomenila objektivno grožnjo, medtem ko pri kaznivem dejanju pod točko 2 izreka sodbe obdolženčeve navedbe v ovadbi niso bile brez podlage. Obdolženec je bil namreč k zdravniku travmatologu napoten s strani zdravnika psihiatra, ki je udarnino moral opaziti, čeprav je bila ta po travmatologu le posredno potrjena. Razen tega je obdolženi o dogodkih obvestil še svojo partnerko, ki je še sama obvestila Center za socialno delo v Gornji Radgoni z namenom, da bi resnico izvedeli tudi ostali zunaj zapora.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila resna grožnja („zagrozitev“) kot eno izmed odločilnih dejstev izkazana v objektivnem in subjektivnem smislu. Objektivna resnost grožnje ne more biti odvisna od posameznikovega dojemanja izrečenih besed kot izvršitvenega ravnanja, temveč je treba izhajati iz njihove vsebine, ki v obravnavanem primeru očitno meri na telesno poškodovanje. Tega pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni upošteval, hkrati pa je prezrl izpovedbo K.F., ki je negativni učinek teh istih besed določno opisal (l. št. 71), s čemer je njihovo smiselno zatrjevano neškodljivost hkrati zanikal. 12. Drugače je pri kaznivem dejanju pod točko 2 izreka sodbe, ko se pritožbeno sodišče v delu strinja s pritožnikom, da obdolženčeva ovadba ni bila brez podlag, vendar je treba biti pozoren na okoliščino, da so skoraj vse podlage izvirale v obdolženčevih navedbah ter da, ko je posredi medicinska dokumentacija, objektivno, z neposredno zaznavo tretjega, niso bile potrjene. Ob takšnem stanju stvari je preizkus zgornje navedbe kot navedb prič, ki so obdolženčeve navedbe v ovadbi bodisi potrjevale ali zanikale, z izvedencem medicinske stroke, ključen. Vendar ta, po obdolžencu zatrjevani poškodovanosti (oteklosti) zaradi prejetih udarcev, ni pritrdil, temveč jo je, glede na ugotovljeno prehajanje otekline v podplutbo, ki bi potemtakem dan po zatrjevanem poškodovanju morala biti zaznana, zanesljivo ovrgel. 13. Pritožnik nasprotuje odločbi o kazenski sankciji, ker se je obdolženi v času storitve kaznivega dejanja nahajal na prestajanju kazni zapora zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, v katerega so ga pahnili prepiri s sosedom, ker razen za to, za drugo kaznivo dejanje še ni bil obsojen, in ker je pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka sodbe šlo le za verbalno grožnjo, izzvano z ravnanjem pravosodnega policista, ki ga ni odpeljal na predvideno terapijo.

14. Prva okoliščina z okoliščinami, v katerih sta bili storjeni obravnavani kaznivi dejanji nima ničesar opraviti, pri obdolženčevi predhodni obsojenosti pa je odločilna obsojenost za istovrstno kaznivo dejanje in ne število kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je pri odmeri kazni kot obteževalno okoliščino štelo predhodno obdolženčevo obsojenost in hkrati kot olajševalno okoliščino, da obdolženi za druga kazniva dejanja ali prekrške še ni bil kaznovan. Pravilno je ravnalo še tedaj, ko kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo navajano izzvanost, saj pri ravnanju pravosodnih policistov ni šlo za ničesar takšnega, kar ti ne bi bili upravičeni storiti.

15. Po zgornjem, ko pritožnik hkrati ni obrazložil pritožbe zoper odločbo o stroških pritožbenega postopka, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega V.K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer in dejstva, da mora že plačati stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje.