Jedro

Naslovnik, ki zatrjuje, da mu neka odločba ni bila pravilno vročena, mora hkrati izpodbijati tudi odločitev samo, kar pomeni, da mora vložiti tudi redno pravno sredstvo (oziroma v tem primeru predlog za odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), saj samo na tak način lahko doseže vsebinsko presojo glede sporne fiktivne vročitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati 20,00 EUR sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo predlog storilca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa EPVD 42/2023 z dne 31.3.2023. 2. Zoper sklep se storilec pritožuje. Sklep z dne 31.3.2023 mu ni bil pravilno vročen. Iz vročilnice izhaja, da naj bi bilo obvestilo puščeno na vratih, ker hišni predalčnik ni bil (pravilno) nameščen. V dokaznem postopku, v katerem je ugotavljalo, ali navedbe na vročilnici držijo, sodišče ni izvedlo vseh dokazov. V obdobju med 6.4.2023 in 13.4.2023 se je storilec nahajal v tujini. Resničnost tega dejstva je potrdil tudi pismonoša, ki je izpovedal, da v času dostavljanja pošiljk storilca ni nikoli videl. Sodišče se do te izpovedi ni opredelilo. Ne drži navedba v dopisu pošte, da naj bi pismonoša obvestil o tem, da storilec nima nameščenega hišnega predalčnika (kot to sicer določa 42. člen Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2). Storilec je dokazoval, da je bil hišni predalčnik nameščen na okenski polici desno od vhodnih vrat vsaj od 4.11.2022 dalje. Sodišče se do dopisa pošte v zvezi s tem ni opredelilo. Prav zato je storilec predlagal ogled na kraju samem, na katerem bi se sodišče lahko prepričalo, da hišni predalčnik je. Namesto tega je samo sklepalo na primernost postavitve predalčnika. Ker pošta skladno z določbo 42. člena ZPSto-2 storilca ni pozivala, da uredi predalčnik, je mogoč edino sklep, da je bil hišni predalčnik nameščen že najmanj od 4.11.2022, torej tudi v času spornega vročanja. Pri tem storilec opozarja, da se A. A. ni natančno spomnil okoliščin primera. Priča se je želel na vsak način izogniti odgovornosti za kakršnekoli nepravilnosti pri svojem delu, zato ga ni mogoč označiti za nepristranskega. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je ob vročanju 5.4.2023 tam bil nameščen hišni predalčnik, ki pa ga poštar ni uporabil. Zato je bila vročitev izvedena nepravilno. Prav tako po preteku 15 dni pisanja ni pustil v nabiralniku. Ker je bilo pisanje vrnjeno pošiljatelju, je bilo storilcu onemogočeno zavarovanje njegovih pravic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Storilec predlogu za razveljavite klavzule pravnomočnosti ni priložil tudi (popolnega) predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnost vozniškega dovoljenja. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za razveljavite klavzule pravnomočnosti, pravilna. Naslovnik, ki zatrjuje, da mu neka odločba ni bila pravilno vročena, mora (prvič) takoj sam poskrbeti za polno izpolnitev trditvenega in dokaznega bremena z navedbo vseh odločilnih dejstev in dokaznih virov, s katerimi (zaradi napake pri vročanju) izpodbija vročitev in s tem tudi pravnomočnost odločbe in (drugič) hkrati izpodbijati tudi odločitev samo, kar pomeni, da mora vložiti tudi redno pravno sredstvo (oziroma v tem primeru predlog za odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), saj samo na tak način lahko doseže vsebinsko presojo glede sporne fiktivne vročitve1. Povedano pomeni, da ne zadošča v praksi sicer običajno uporabljeno varstvo zgolj z izpodbijanjem (klavzule) pravnomočnosti prekrškovne odločbe, saj zgolj s tem ni mogoče doseči ugodnejše vsebinske odločitve. Navsezadnje je storilec najmanj ob vložitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti že vedel za sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v spis pa je tudi vpogledal že 5.6.2023 in takrat tudi prejel fotokopijo sklepa. Od takrat pa se je 15 dnevni rok za vložitev predloga za odložitev že zdavnaj iztekel. 5. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Nobenega razumnega razloga ni, zakaj bi poštni delavci vztrajali pri vročanju s puščanjem obvestil na kakšnem drugem mestu, če bi res obstajal pravilno označen poštni predalčnik (na priloženih fotografijah obvestil nikjer ni tudi hišnega predalčnika). Obstoja pravilno označenega predalčnika v času spornega vročanja ni potrdila niti Pošta niti zaslišana priča A. A. Drugače sta izpovedovala samo za izid zainteresirana storilec in njegova žena. V prvem dopisu Pošte je bilo navedeno, da predalčnik sicer je, vendar ni označen, v drugem pa, da je storilec vse do junija 2023 ni imel nameščenega hišnega predalčnika (kar se pokriva z datumom vpogleda v predmetni spis in vložitvijo predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti).

6. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (tretji odstavek 163. v zvezi s 168. členom ZP-1). Storilec mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8407 Zakona o sodnih taksah plačati 20,00 EUR sodne takse za pritožbo.

1 Glej H. Jenull: Pravno varstvo zoper fikcijo vročitve v prekrškovnem postopku (Pravna praksa 2019, št.36, str. 6-8).