Jedro

Na podlagi trditve, da je kot prevzemnik dela razdrl pogodbo o delu, ker je naročnik - tožena stranka ni izpolnila, tožeča stranka za stroške, ki so ji nastali z izpolnjevanjem pogodbe, nima zahtevka na izplačilo dogovorjenega plačila po 629. členu ZOR, ampak odškodninski zahtevek po 1. odst. 132. člena ZOR (zato je pri odločitvi o njegovi utemeljenosti potrebno upoštevati tudi morebitno sokrivdo nasprotne stranke). Pri tem je sodišče vezano na dejstvo, ki ga zatrjuje tožeča stranka, da je ona razdrla pogodbo, ne pa tudi na pravno podlago - 629. člen ZOR, ki jo tožeča stranka navaja v utemeljitev svojega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki stroške, ki jih je imela za izvršitev del po pogodbi o delu, ki je bila po sklenitvi razdrta, v višini 10.077,20 SIT z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sodbe). V ostalem še spornem delu, torej za plačilo teh stroškov v višini 12.712,20 SIT z zamudnimi obrestmi, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se je - očitno zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka, ker v tem delu s tožbo ni uspela - tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Navedla je, da sodba nima konkretnih razlogov o odločilnem dejstvu, da njen delavec pri vstopanju v obligacijsko razmerje s toženo stranko ni bil dovolj skrben. Po določbah 629. člena in 132. člena ZOR, ki ju je za podlago sodbe vzelo sodišče prve stopnje, ni osnove za zniževanje zahtevka zaradi sokrivde nasprotne stranke.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker tožbeni zahtevek v tej zadevi ne presega 45.000,00 SIT, gre za gospodarski spor majhne vrednosti po 1. odst. 502. člena ZPP. To pomeni, da se po določbi 1. odst. 467. člena ZPP sodba s pritožbo ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP.

Sodba prvostopnega sodišča v delu, v katerem je zavrnilo del tožbenega zahtevka na povrnitev stroškov iz naslova kilometrine, temelji na dejanski ugotovitvi o številu prevoženih kilometrov (220 km in ne 586 km, kolikor je zatrjevala tožeča stranka). Ob taki dejanski ugotovitvi je seveda jasno, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo večjega števila prevoženih kilometrov materialnopravno pravilna. V tem obsegu tožeča stranka v pritožbi niti ni navedla, iz kakšnega konkretnega razloga izpodbija sodbo, ki ima o neutemeljenosti tega dela zahtevka dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih.

Glede ostalega dela napadene sodbe pa je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je sodba dovolj konkretno in jasno obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti. O tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da delavec tožeče stranke pri vstopanju v pogodbeno razmerje s toženo stranko ni bil dovolj skrben, zaradi česar je sokriv za stroške, nastale z izvrševanjem pogodbe, ima namreč prvostopna sodba dovolj obširne, jasne in tudi prepričljive razloge (glej zadnja dva odstavka na tretji strani in prva dva odstavka na četrti strani sodbe), ki jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo in z njimi v celoti soglaša. Zato s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP ni podan.

Tudi kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, prvostopno sodišče ni napravilo.

Pri preizkusu, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da stališče iz sodbe, da je tako v primeru, da tožbeni zahtevek temelji na določbi 629. člen ZOR, kot tudi, če temelji na določbi 1. odst. 132. člena (v zvezi s 127. členom) ZOR vseeno, ali je pogodbo razdrla tožeča ali tožena stranka, ker je posledica (povrnitev stroškov tožeči stranki na temelju krivde za njihov nastanek) v obeh primerih enaka, sicer zmotno. Zmotno pa je glede tega vprašanja tudi stališče pritožbe, da pri nobeni od opisanih možnosti ni podlage za odločanje o zahtevku na temelju (so)odgovornosti pogodbenih strank za nastale stroške. Po 629. členu ZOR ima namreč naročnik iz pogodbe o delu kadarkoli do zaključka naročenega posla pravico razdreti pogodbo; vendar pa mora v takem primeru prevzemniku dela izplačati dogovorjeno plačilo (zmanjšano za določene stroške in drug zaslužek oziroma opustitev zaslužka, kar za obravnavano zadevo ni pomembno). Na podlagi te določbe torej prevzemnik dela nima odškodninskega zahtevka, pri katerem je seveda odločilno tudi vprašanje odgovornosti za škodo, ampak ima zahtevek na povrnitev celotnega pogodbenega plačila (razen določenih stroškov in zaslužka, kot je to opredeljano v drugem delu 629. člena ZOR). Za odločitev o takem zahtevku torej ni pomembno, kdo je zakrivil, da je prišlo do stroškov za izvrševanje pogodbe o delu (da so vtoževani stroški taki, ni sporno). Če pa je do razdrtja pogodbe prišlo na podlagi določbe 127. člena ZOR, torej ker jo je razdrl prevzemnik dela - tožeča stranka zato, ker je bilo očitno, da naročnik pogodbe ne bo izpolnil, potem sta po določbi 1. odst. 132. člena ZOR obe stranki prosti svojih pogodbenih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Na tej podlagi ima torej tista pogodbena stranka, ki je utrpela škodo, odškodninski zahtevek, ki se seveda presoja po splošnih določbah ZOR o pogodbeni odškodnini (glej 2. odst. 262. člena ZOR). Po določbi 267. člena ZOR pa se odškodnina sorazmerno zmanjša, če je za nastalo škodo ali njeno višino kriv tudi upnik.

Tožeča stranka je s tožbo v tej zadevi zahtevala povrnitev dejanskih stroškov, ki jih je imela pri izvrševanju pogodbe o delu, ki je bila nato razdrta. Sodišče prve stopnje je v sodbi (pravilno) ugotovilo, da temelji svoj tožbeni zahtevek na dejstvu, da je pogodbo razdrla zato, ker je bilo očitno, da tožena stranka ne bo plačala dogovorjenega avansa. Na tako dejansko podlago tožbenega zahtevka je sodišče vezano, ker lahko sodi samo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (1. odst. 2. člena ZPP) in ker po določbi 3. odst. 186. člena ZPP ni vezano le na pravno podlago tožbenega zahtevka. Na tako zatrjevani dejanski podlagi pa tožeča stranka nima tožbenega zahtevka po 629. členu ZOR, ker bi tak zahtevek imela samo, če bi trdila, da je tožena stranka kot naročnik razdrla pogodbo (da to trdi tožena stranka ni pomembno, ker mora sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka razsoditi na podlagi trditev tožeče stranke, trditve tožene stranke pa lahko upošteva samo v njeno korist in ne njej v škodo). Samo s tega vidika je ugotavljanje, katera od pravdnih strank je razdrla pogodbo, nepotrebno. Na podlagi zatrjevanega dejstva, da je sama razdrla pogodbo, ima tožeča stranka za stroške, ki jih je imela pri izpolnjevanju pogodbe o delu (ne da bi toženi stranki izročila kakršnokoli delo), lahko samo odškodninski zahtevek po 1. odst. 132. člena ZOR. Čeprav je tožeča stranka kot pravno podlago zahtevka zatrjevala določbo 629. člena ZOR, sodišče na to ni vezano (3. odst. 186. člena ZPP).

Odločitev, kakršno je sprejelo prvostopno sodišče, je torej odločitev o povrnitvi škode tožeči stranki, pri čemer pa je po določbi 267. člena ZOR treba upoštevati tudi sokrivdo tožeče stranke, ki jo je sodišče pravilno ugotovilo in svoje stališče o njej tudi dovolj jasno obrazložilo, kot je že spredaj opisano. Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podan nobeden od upoštevnih pritožbenih razlogov.

Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo, vključno z odločbo o stroških, ki je glede na uspeh v pravdi tudi pravilna.