Jedro

Pravdno sodišče sicer lahko samo ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, toda le izjemoma. Pri tehtanju na eni strani pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, na drugi strani pa domneve nedolžnosti iz 27. člena URS, treba glede na načelo sorazmernosti dati prednost pravici do sodnega varstva oškodovancev. To so primeri, ko proti storilcu ni mogel začeti teči kazenski postopek ali se končati z meritorno odločbo.

Delnica je poleg tega nematerializiran vrednostni papir in ne predstavlja (individualno določene) stvari po 15. členu SPZ in posledično ne more biti predmet reivindikacijske tožbe po prvem odstavku 92. člena SPZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo 46.692,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in podredni zahtevek za vrnitev 380 delnic K. KRKG in plačilo 12.388,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je odškodninski zahtevek tožnice zastaral. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tožnica meni, da je nepravilno materialnopravno stališče nižjih sodišč, da v pravdnem postopku ni mogoče kot o predhodnem vprašanju odločati o obstoju kaznivega dejanja, če glede tega ne obstoji pravnomočna sodba, razen če kazenskega postopka zoper toženko zaradi nepremagljivih ovir dejanske ali pravne narave ne bi bilo možno začeti ali končati. Pritožbeno sodišče zmotno meni, da takih ovir tožnica ni zatrjevala. Nesubstancirano meni, da so glede na okoliščine primera obstajale nepremagljive ovire za kazenski pregon. Zoper toženko je podala kazensko ovadbo in policija naj bi ovadbo po njihovih navedbah predala okrožnemu državnemu tožilstvu, ki pa je izjavilo, da ovadbe ni prejelo. Posledično sta sodišči napačno presojali zastaranje in dejstvo, ali je bila s kaznivim dejanjem povzročena škoda, saj bi zastaranje morali presojati ob upoštevanju roka, ki velja za takšne situacije (rok za zastaranje kazenskega pregona). Glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja je pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo, da je ta nepomembna. Revidenka meni, da pridobljena korist nima nobene zveze s kaznivim dejanjem goljufije po drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), saj določba jasno govori o povzročeni škodi. Sodišče bi moralo višino škode ugotavljati po pravilih odškodninskega prava. V reviziji podaja obsežen način izračuna škode, iz katerega izhaja, da vtoževani znesek predstavlja veliko premoženjsko korist (presega 50 neto povprečnih plač), pridobljeno s kaznivim dejanjem. Prvostopenjsko sodišče je ravnanje napačno ovrednotilo kot navadno goljufijo in posledično napačno zaključilo, da je nastopilo zastaranje. Izpodbija zaključek nižjih sodišč o času nastanka škode. Ocenjuje, da sta sodišči sicer pravilno ugotovili, da je toženka delovala 29. 5. 1997, vendar je škoda nastala kasneje, in sicer ko bi revidentka prodala Lekove delnice. Ker Krkinih delnic ni imela namena prodajati, bi ji lahko nastala hujša škoda, kot jo zahteva (tržna cena Krkinih delnic ob vložitvi tožbe). Ne strinja se tudi s stališčem nižjih sodišč, da so z zastaranjem glavne terjatve zastarale tudi obresti in dividende, saj meni, da glavna terjatev še ni zastarala, ker še ni potekel 10-letni zastaralni rok, ki se veže na zastaranje kazenskega pregona. Glede podrednega zahtevka pa meni, da gre glede vrnitve delnic Krke za reivindikacijski zahtevek, ki ne more zastarati. Delnice kot nematerializirani vrednostni papirji predstavljajo lastninski delež na družbi, kar je nedvomno individualno določena stvar.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica v tožbi navaja, da je toženka 29. 5. 1997 v njenem imenu prodala njenih 24 delnic Leka in 38 delnic Krke, za katere je bila sklenjena pogodba o cesiji terjatve do prevzema delnic do izdajatelja. Toženka naj bi to storila pod pretvezo, da gre za tožnico (z zlorabo njene osebne izkaznice). Dogodek je 5. 8. 1997 prijavila policiji. Toženka je po mnenju tožnice z navedenim ravnanjem izpolnila znake goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ. Znesek iz primarnega zahtevka pomeni odškodnino, ki jo sestavlja seštevek vrednosti Lekovih delnic ob prevzemu Novartisa, saj tožnica zatrjuje, da bi jih takrat prodala, in seštevek tržne vrednosti Krkinih delnic na dan vložitve tožbe (tj. 28. 5. 2007), ki naj bi jih ne imela namena prodati. Temu prišteva še zapadle in neizplačane dividende za vse navedene delnice. Znesek iz podrednega zahtevka pa pomeni odškodnino, ki naj bi izvirala iz istega škodnega dogodka, pri čemer tožnica na isti podlagi kot pri primarnem zahtevku zahteva denarno protivrednost Lekovih delnic, zapadle in neizplačane dividende za Lekove in Krkine delnice ter vrnitev 380 delnic Krke KRKG.

7. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je pravna podlaga uveljavljanega odškodninskega zahtevka za presojo zastaranja 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1), ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa zastara terjatev v petih letih od nastanka škode. Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, se zastaranje presoja po 377. členu ZOR, ki določa, da če je za kazenski pregon predpisan daljši zastaralni rok (kot splošni), zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Pravdno sodišče sicer lahko samo ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, toda le izjemoma,(2) ko je pri tehtanju na eni strani pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, na drugi strani pa domneve nedolžnosti iz 27. člena URS, treba glede na načelo sorazmernosti dati prednost pravici do sodnega varstva oškodovancev. To so primeri, ko proti storilcu ni mogel začeti teči kazenski postopek ali se končati z meritorno odločbo (npr. zaradi storilčeve smrti ob ali po dejanju, zaradi njegove duševne bolezni ob ali po dejanju, amnestije, ali umika tožilčeve obtožbe, o katerem oškodovanec ni bil obveščen). Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da zoper toženko v zvezi z zatrjevanim dejanjem z dne 29. 5. 1997, s katerim naj bi bila tožnica oškodovana, nikoli ni bil uveden kazenski postopek. Sodišče druge stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni podala trditev v smeri onemogočenega kazenskega postopka. Ker se v konkretnem primeru kazenski pregon niti ni začel, ni pa bilo niti zatrjevanih ovir za morebiten kazenski postopek zoper zatrjevano povzročiteljico škode, je treba dati prednost domnevi nedolžnosti in načelu, da pravdno sodišče (praviloma) ne sme samo ugotavljati obstoja kaznivega dejanja. Revizijsko sodišče zato soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da odsotnost pravnomočne kazenske sodbe v tem primeru onemogoča uporabo 377. člena ZOR. Iz navedenih razlogov je pravilno tudi stališče pritožbenega sodišča, da je kvalifikacija kaznivega dejanja goljufije nerelevantna, saj ni bilo niti kazenskega pregona (še toliko manj pravnomočne kazenske sodbe) in pravna kvalifikacija kaznivega dejanja zaradi neuporabe 377. člen ZOR ne vpliva na zastaralni rok. Treba je uporabiti splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve, ki pa se je glede na ugotovitve nižjih sodišč že iztekel in je terjatev zastarala.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi drugostopenjskemu stališču glede zastarljivosti podrednega zahtevka. Tako primarni kot podredni zahtevek imata odškodninsko naravo, pri čemer se razlikujeta v načinu odprave škode. Tožnica s podrednim zahtevkom (natančneje z zahtevkom po vrnitvi 380 delnic) zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja na podlagi prvega odstavka 185. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je pravilno zaključilo, da že iz tega razloga ne gre za rei vindicatio in je odškodninski zahtevek podvržen zastaralnemu roku za odškodninske obveznosti. Delnica je poleg tega nematerializiran vrednostni papir, ne pa individualna določena stvar po 15. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato ne more biti predmet reivindikacijske tožbe po prvem odstavku 92. člena SPZ.

9. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Skladno s 1060. členom Obligacijskega zakonika.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 548/2002 z dne 18. 9. 2003.