Jedro

O izpodbijanju očetovstva nikdar ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju, ampak je treba vložiti oblikovalno tožbo.

Dokler traja zakonska domneva o očetovstvu moža matere otroka, rojenega v času trajanja zakonske zveze, mora sodišče odločiti o dodelitvi otroka v varstvo, vzgojo in preživljanju ter o stikih, ne glede na to, če je sprožen postopek zaradi izpodbijanja očetovstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega otroka pravdnih strank zaupalo v varstvo, vzgojo in preživljanje materi (tožnici). Stike otroka s tožencem je določilo tako, da ti potekajo v skladu z željo otroka in po predhodnem dogovoru otroka z očetom. Tožencu je naložilo plačevanje 100,00 EUR mesečne preživnine od 1. 4. 2014 dalje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo zatrjeval, da ni biološki oče mladoletnega A. A. V dokaz svojih trditev je predložil poročilo DNK testa Inštituta za DNK analize s 24. 1. 2014, ki to potrjuje. Že v odgovoru na tožbo je navedel, da naj bi bil dečkov biološki oče C. C. Predlagal je njegovo zaslišanje. Tožeča stranka teh trditev ni prerekala niti ni ponudila dokazov, s katerimi bi navedbe ovrgla. Otrok je bil v trenutku, ko je toženec izvedel, da ni njegov biološki oče, star skoraj trinajst let, zato toženec v skladu z veljavno zakonsko ureditvijo ne more več izpodbijati očetovstva. Na podlagi 98. člena ZZZDR lahko otrok časovno neomejeno izpodbija očetovstvo. Ker je otrok mladoleten, nima pravdne sposobnosti. Zato ga mora v pravdi zastopati zakoniti zastopnik, kar pa sta glede na zakonsko domnevo obe pravdni stranki. Na prvi pogled je očitno, da si interesi zakonitih zastopnikov nasprotujejo, zato mora sodišče otroku postaviti posebnega zastopnika. Sodišče tega ni storilo, kar je v nasprotju s koristjo otroka. Toženec je prepričan, da je v otrokovem interesu, da se vprašanje očetovstva čim prej razreši. To velja toliko bolj, ker je tožena stranka navedla ime domnevnega biološkega očeta in predlagala celo njegovo zaslišanje, česar prvostopenjsko sodišče ni storilo in je zavrnilo dokaz brez obrazložitve, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo pravico do izjave po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. Sodišče prav tako ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca pedopsihologa ali pedopsihiatra, ki bi se opredelil do vprašanja, ali je izpodbijanje in ugotavljanje očetovstva v korist mladoletnega otroka. Tudi ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo brez obrazložitve. S tem je ponovno storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo pravico do izjave po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. V obravnavani zadevi obstaja spor glede vprašanja očetovstva, zato bi moralo sodišče postopek prekiniti do pravnomočne odločitve o vprašanju očetovstva. Ker sodišče ni tako postopalo, je bistveno kršilo določila pravdnega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo z 20. aprila 2015 razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank(1). Delna sodba je postala pravnomočna 20. 4. 2015. Z izpodbijano sodbo je mladoletnega otroka pravdnih strank dodelilo v varstvo in vzgojo materi, določilo stike in naložilo tožencu plačevanje 100,00 EUR mesečne preživnine od 1. 4. 2014 dalje.

6. Toženec v postopku zatrjuje, da ni biološki oče mladoletnega otroka, vendar zaradi poteka objektivnega roka določenega v drugem odstavku 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) očetovstva ne more izpodbijati. Predlagal je prekinitev postopka in postavitev skrbnika otroku, da bi lahko s tožbo izpodbijal očetovstvo. Navedel je tudi ime osebe, za katero meni, da je biološki oče, in predlagal njegovo zaslišanje ter predložil DNK analizo, iz katere izhaja, da ni biološki oče otroka.

7. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-251/14 z 20. 10. 2015 v drugem odstavku 96. člena ZZZDR razveljavilo besedilo, s katerim je bil določen petletni prekluzivni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, s katero lahko mož izpodbija očetovstvo otroka, ki ga je rodila njegova žena v zakonski zvezi.

8. Navedeno pomeni, da je pravica domnevnega očeta izpodbijati domnevo očetovstva omejena le (še) s subjektivnim rokom. Mož mora vložiti tožbo v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov, in ni več omejen z objektivnim prekluzivnim rokom, ki je določal, da mora mož vložiti tožbo najkasneje pet let po rojstvu otroka. Drugi del odstavka 96. člena ZZZDR, ki je dopuščal, da pravna domneva očetovstva prevlada nad biološko realnostjo vedno, kadar se izteče rok petih let po otrokovem rojstvu, je bil z ustavno odločbo razveljavljen(2).

9. O izpodbijanju očetovstva nikdar ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju, ampak je treba vložiti oblikovalno tožbo, na kar napotuje 98. člen ZZZDR. Toženec je predlagal prekinitev postopka za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva, ki je zaradi poteka roka določenega v drugem odstavku 96. člena ZZZDR sam ni mogel vložiti, zato je predlagal, naj očetovstvo izpodbija otrok, sam pa tožbe (še) ni vložil. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko postopka ni prekinilo(3). Toženec lahko uveljavlja svoj zahtevek (le) v samostojnem postopku (pravdi za izpodbijanje očetovstva)(4), dotlej pa šteje za očeta.

10. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odločilo (tudi) o varstvu in vzgoji otroka, njegovem preživljanju in o stikih. Dokler traja zakonska domneva o očetovstvu moža matere otroka, rojenega v času trajanja zakonske zveze, mora sodišče odločiti o dodelitvi otroka v varstvo, vzgojo in preživljanju ter o stikih, ne glede na to, če je sprožen postopek zaradi izpodbijanja očetovstva(5). Tako stališče je v korist otroka.

11. Sodišče prve stopnje je dodelilo otroka v varstvo in vzgojo materi, očetu pa naložilo plačevanje 100,00 EUR mesečne preživnine. Odločilo je, naj stiki potekajo v skladu z željo otroka in po predhodnem dogovoru, kar je glede na fantovo starost in okoliščine primera, kot izhajajo iz spisa, povsem primerno, čeprav bi bilo nujno, da bi v nadaljevanju CSD fantu ob premlevanju (zanj nedvomno zelo stresnih dogodkov, ko je bil v svoji starosti soočen z dejstvom, da toženec ni njegov oče) nudil ustrezno strokovno pomoč in oporo, da bo lahko s tožencem (ponovno) vzpostavil zdrav odnos. Ne glede na to, ali se bo v prihodnosti potrdilo, da toženec ni njegov oče, gre za osebo, ki je za otrokovo življenje pomembna (prvi odstavek 106. a člena ZZZDR). Da je fant na toženca navezan, ni dvoma, sicer njegove reakcije ne bi bile takšne, kot jih je zaznal CSD in kot izhajajo iz spisa. Toženec v pritožbi take odločitve o stikih vsebinsko niti ne napada (utemeljuje predvsem svojo pravico do izpodbijanja očetovstva), zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da bi vanjo posegalo. Nadaljnji obseg (in potek) stikov je torej odvisen predvsem od fanta, kar je prav. Bo pa moral tudi toženec (morda tudi on s pomočjo CSD) opraviti svoj del pri ponovni vzpostavitvi stikov.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je višina preživnine glede na starost otroka in prejemke pravdnih strank (oba prejemata nekoliko nad 600,00 EUR dohodkov) ustrezna. Tožnica je zahtevek tudi znižala z zahtevanih 180,00 EUR mesečno na 100,00 EUR, toženec pa višine konkretizirano niti ne izpodbija.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče lahko izda delno sodbo, če so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja samo nekateri od njih zreli za končno odločbo ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo (314. člen ZPP). Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi 65. člena ZZZDR, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu z zakonom (78. člen ZZZDR). Citirano določilo torej določa, da sodišče ob razvezi (ob odločanju o zahtevku za razvezo zakonske zveze) odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter o stikih in ne daje sodišču podlage za odločitev le o delu zahtevka, in sicer zahtevi za razvezo zakonske zveze.

Op. št. (2): Poznavanje lastnega izvora oziroma identitete lastnih staršev, poznavanje dejstev glede dejanskega obstoja ali neobstoja lastnega domnevnega biološkega starševstva, je odločilnega pomena za razvoj posameznikove osebnosti. Gre za predstavo posameznika o samem sebi. Dvom posameznika o tem, ali je formalno njegov otrok tudi res njegov otrok, pomeni psihološko breme in negotovost. Pravno priznano očetovstvo ima za očeta tudi pomembne pravne posledice na premoženjskem in na nepremoženjskem področju. Po drugi strani pa je potrebno upoštevati tudi osebnostni vidik otroka. Otrokova pravica do ohranitve statusa, ki ga ima, trči ob pravico očeta in njegovo pravico do ugotovitve (izpodbijanja) očetovstva, kot dela pravice do njegovega zasebnega življenja.

Op. št. (3): Primerjaj odločitev Okr Tuzla Gž 1205/81, 2. 9. 1981. Op. št. (4): Pritožbeno sodišče v tej zadevi ne more in ne sme prejudicirati končne odločitve v pravdi za izpodbijanje očetovstva, niti v zvezi z vprašanjem (ne)pravočasnosti take tožbe. V primeru, da bo toženec tožbo vložil, se bo moralo sodišče v njej opredeliti, ali je toženec lahko zamudil subjektivni rok glede na to, da je bila ekspertiza DNK, s katero je bilo ugotovljeno, da je možnost, da bi bil toženec otrokov oče, povsem izničena, opravljena (že) 24. 1. 2014. Odgovoriti bo treba na vprašanje, ali je relativni/subjektivni rok sploh lahko začel teči pred odločitvijo US U-I-251/14, ker je dotlej obstajala objektivna ovira za vložitev tožbe. Glej odločbo US Up-124/14,U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015, in Zobec, J., Procesni vidiki zastaranja, gradivo XIII. dnevov civilnega in gospodarskega prava, Portorož, 2015. Op. št. (5): Glej odločbo VRS II Ips 599/1997 z dne 8. 4. 1998. Primerjaj tudi Pravno mnenje, občna seja VSS 27. 6. 1988, in odločitev VSH Rev 610/91, 16. 4. 1991.