Jedro

Po določbi 1. odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) je zoper sodbo, ki jo je izdalo upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Po vsebini enaka je bila tudi določba 5. odstavka 72. člena ZUS, ki je veljala v času vložitve pritožbe. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja in obsega pasive podjetja M. d.z.o.z., presega možni okvir presoje v pritožbenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.2004. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Laško z dne 16.7.2004, s katero je prvostopni organ odločil, da se upravičencema A.A. in B.B. vrne podržavljeni poslovni delež v podjetju M. d.z.o.z., v odškodnini v višini 326.317,45 DEM (166.843,50 EUR) za vsakega od njiju v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD). Zavezana stranka SOD pa je dolžna obveznice izročiti skrbnikoma za poseben primer v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je bilo podjetje M. d.z.o.z. v letu 1941 zaplenjeno po okupatorski oblasti, leta 1945 je prešlo pod upravo Ministrstva za industrijo in rudarstvo pri Narodni vladi Slovenije(prevzel ga je delegat za prevzem nacionaliziranih podjetij), v letu 1947 pa je bilo pripojeno G.d.d., v sklopu katerega je delovalo kot njen obrat. Formalno je bilo nacionalizirano z odločbo predsedstva Vlade LRS z dne 13.10.1951, pri čemer listin o vrednosti in obsegu premoženja podjetja v času podržavljenja ni bilo mogoče najti. Nepodpisana inventura tovarne M. z dne 15.5.1945, ki je bila najdena v Zgodovinskem arhivu Celje, zajema le količinske podatke o tehničnem blagu, gotovih izdelkih, pisarniškem inventarju, strojih in zalogah v skladišču, ki niso ovrednoteni, ne navaja pa nepremičnin podjetja. Vrednotenje premoženja je bilo opravljeno po obsegu, določenem na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov, ogledu na kraju samem, podatkih inventure tovarne M. z dne 15.5.1945 in izjave priče, ki se je leta 1947 zaposlila v G.d.d. Prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Zaradi odsotnosti listin, ki so praviloma na podlagi 4. člena Navodila (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) podlaga za vrednotenje podržavljenega premoženja, sta se oba upravna organa glede obsega podržavljenih premičnin pravilno oprla na "inventuro tovarne M. družba z.o.z.", ki naj bi bila sestavljena 15.5.1945, in na izjavo v postopku zaslišane priče ter na cenitev izvedenca, ki jo je le-ta opravil na podlagi navedene inventure, zemljiškoknjižnih podatkov in ogleda nepremičnin. Tovarno M. je leta 1941 zaplenil okupator; po Zakonu o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list DFJ, št. 36/45 in FLRJ, št. 64/46), pa so z po okupatorju odvzetim premoženjem do vrnitve prejšnjemu lastniku upravljali državni organi. Prejšnji lastniki na poslovanje podjetja do formalnega podržavljenja dejansko niso imeli vpliva, to pa daje podlago za sklepanje, da so podatki, ki jih ob premoženju podržavljenega podjetja izkazuje inventura iz leta 1945, za ugotovitev obsega premoženja podjetja njegovim prejšnjim lastnikom, ki se v denacionalizaciji vrača, bolj realni od podatkov inventure za leto 1947, na katero se sklicuje tožeča stranka, ko ugovarja, da bi bilo pri ugotavljanju vrednosti podjetja treba upoštevati "bilanco tovarne M. za leto 1947", ki izkazuje tudi pasivo. Iz inventure za leto 1945 ne izhajajo obveznosti podjetja M., v postopku pa tudi niso bili najdeni podatki o morebitnih obveznostih, zato je te podatke prvostopno sodišče (enako kot pred njim tožena stranka) upoštevalo kot izkazan obseg premoženja podržavljenega podjetja.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, navaja, da v postopku ni bila ugotovljena vrednost neto aktive oziroma realna vrednost podjetja. Med spisno dokumentacijo se sicer ne nahaja dokumentacija, iz katere bi bil razviden obseg premoženja podjetja v času podržavljenja. Dokumentacija glede obsega premoženja podjetja se nanaša na čas pred podržavljenjem oziroma na čas po podržavljenju podjetju. V bilanci stanja per 31.12.1947 z dne 29.7.1948 so navedene obveznosti podjetja do narodne banke, obveznosti do dobaviteljev, ostale obveznosti do AVO, obveznosti glede prometnega davka, obveznosti glede dohodnine, obveznosti glede mezd in plač in obveznosti do Zavoda za socialno zavarovanje v skupni višini 612.075,07 din. Po mnenju tožeče stranke se ta bilanca nanaša na časovno obdobje po formalnem podržavljenju podjetja M., zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da podjetje M. ob podržavljenju ni imelo pasive. Iz C lista osnovnega historičnega zemljiškoknjižnega izpiska vl. št... k.o..., kjer je bilo ob podržavljenju vpisano nepremično premoženje podjetja M., izhaja, da je bilo predmetno nepremično premoženje ob podržavljenju obremenjeno, saj je bilo pod vpisno št. 30 z dne 16.4.1931 vknjižena zastavna pravica za posojilno terjatev R.R. in J.J., vsake za 100.000 din, pod vpisno št. 33 pa je bila dne 5.3.1932 vknjižena zastavna pravica za posojilno terjatev Č.Č. v višini 100.000 din. Prav tako je v bilanci, pripravljeni dne 20.7.1948 za stanje per 31.12.1947, pod rubriko - ostale obveznosti do AVO (ročno dopisano: kredit) naveden znesek 200.000 din, ki bi se lahko nanašal na del predhodno navedenih terjatev, vpisanih v osnovnem zemljiškoknjižnem vložku. Po oceni tožeče stranke bi bilo pri izračunu vrednosti podjetja ob podržavljenju treba kot pasivo upoštevati posojilne terjatve upnic, zato je glede obstoja pasive podjetja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in odpravi izpodbijana odločba.

Zainteresirani stranki D.D. in C.C. v odgovoru na pritožbo navajata, da so podatki, ki jih ob premoženju podržavljenega podjetja izkazuje inventura iz leta 1945, za ugotovitev obsega premoženja podjetja, ki se v denacionalizaciji vrača, bolj realni od podatkov inventure za leto 1947, na katero se sklicuje tožeča stranka. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da v inventuri iz leta 1945 niso izkazane obveznosti podjetja M. d.z.o.z. in da kljub prizadevanju upravnega organa ni bilo mogoče najti podatkov o morebitnih obveznostih, zato je za izkazan obseg podržavljenega premoženja utemeljeno mogoče upoštevati inventuro iz leta 1945. Ta dokument ne izkazuje obveznosti podjetja, je pa časovno najbližji času podržavljenja, zato je bilo v predmetni zadevi po prepričanju prizadetih strank glede obstoja pasive podjetja dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Kot izhaja iz odločbe tožene stranke je obseg odvzetega premoženja izvedenec določil tudi na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov, na katere se sklicuje tožeča stranka ob upoštevanju inventure z dne 15.5.1945 in ogledu na kraju samem. Dokazovanje v predmetnem postopku je bilo izvedeno v skladu z določbami ZUP in ob pravilni uporabi materialnega prava, zato zainteresirani stranki predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano prvostopno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito ter utemeljeno zavrnilo tožbo. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, sprejema razloge ter teh zaradi nepotrebnega ponavljanja ne navaja ponovno.

Po določbi 1. odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) je zoper sodbo, ki jo je izdalo upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Po vsebini enaka je bila tudi določba 5. odstavka 72. člena ZUS, ki je veljala v času vložitve pritožbe. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja in obsega pasive podjetja M. d.z.o.z., presega možni okvir presoje v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v okviru uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da bistvene kršitve niso bile storjene, sodišče prve stopnje pa je izpodbijano sodbo oprlo na pravilno materialno podlago.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1). ZUS-1 je vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1.