Jedro

Pri izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora upnik oziroma tožnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika oziroma toženca z njegovim premoženjem, zaradi katerega bi bil upnik lahko izigran.

Toženčevo dovoljenje tožniku, da si uredi stanovanje v zgornjem delu toženčeve hiše, ne predstavlja dogovora o skupni gradnji, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev solastninske pravice tožnika na tej nepremičnini.

Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem na podlagi določil ZTLR, ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero bi se tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnini parc. št. 2587/5 in 2587/9, vpisani v vl. št. 3179 k.o. ....

Zoper sklep sodišča prve stopnje po svojih pooblaščencih vlaga pravočasno pritožbo tožnik. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe pravil pravdnega in izvršilnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj se je postavilo na stališče, da ni izkazal za verjetno, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o skupni gradnji. Pojasnjuje, da če takšen dogovor ne bi obstajal, ne bi vlagal svojih sredstev in dela v nepremičnino. Navedeno bi vedele izpovedati priče, katerih zaslišanje je predlagal in ki bi jih sodišče prve stopnje lahko zaslišalo tudi v postopku obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da si je uredil stanovanje v toženčevi nepremičnini brez dogovora, da to stanovanje postane njegova last. Nadalje navaja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, saj bi moralo v zvezi s priposestvovanjem upoštevati določila Stvarnopravnega zakonika. Poudarja, da je bil ves čas prepričan, da je z gradnjo stanovanja na toženčevi nepremičnini postal lastnik tega stanovanja oziroma solastnik celotne nepremičnine. Nepremičnino ima tako v dobri veri v posesti že 18 let. Prav tako se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ni izkazal za verjetno, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je tekom postopka zatrjeval, da ima toženec namen prodati nepremičnino, kar izhaja tudi iz vložene tožbe zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja. Meni, da so za izkazano verjetnost terjatve dovolj že govorice, da namerava določena oseba nepremičnino odtujiti oziroma obremeniti. Tudi pri nepremičnini že vknjižena hipoteka še ne pomeni, da toženec ne bi mogel "pridobiti" nove hipoteke. Pred vložitvijo tožbe je namreč toženec izjavil, da bo "dal hišo pod hipoteko", v zvezi s čimer je predlagal zaslišanje priče R. C., ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, niti ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja vseh treh terjatev, ki jih uveljavlja v tej pravdni zadevi z glavnim in dvema podrednima tožbenima zahtevkoma. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo glede vseh treh zahtevkov.

S primarnim tožbenim zahtevkom tožnik zahteva, da se ugotovi, da je solastnik nepremičnin parc. št. 2587/5 in parc. št. 2587/9, vpisanih v vl. št. 3179 k.o. ..., pri kateri je kot lastnik vknjižen toženec, in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katerih se bo lahko pri teh nepremičninah vknjižil kot solastnik. S predlogom za izdajo začasne odredbe pa predlaga, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev navedenih nepremičnin. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožnik ni izkazal za verjetno, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o skupni gradnji, na katerem temelji primarni tožbeni zahtevek. Navedeno je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo na 5. strani izpodbijanega sklepa. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe (oziroma v tožbi), kot tudi na naroku za obravnavanje predloga za zavarovanje z začasno odredbo dne 27.2.2009, res navajal, kar opozarja pritožba, da je med njim in tožencem obstajal dogovor o skupni gradnji v zvezi s podstrešnim stanovanjem sporne nepremičnine. Vendar pa, ko ga je sodnica na naroku vprašala, kakšna je bila vsebina tega dogovora, je tožnik pojasnil, da mu je toženec rekel, naj si v zgornjem delu hiše uredi stanovanje. Takšen dogovor pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja dogovora o pridobitvi solastninske pravice na nepremičnini, pač pa zgolj dovoljenje za ureditev stanovanja v zgornjem delu toženčeve hiše. Dogovor o skupni gradnji bi bil lahko podlaga za pridobitev solastninske pravice le, če bi med pravdnima strankama obstajal dogovor o solastninskih deležih, pridobljenih na podlagi zatrjevane gradnje na toženčevi nepremičnini, česar pa tožnik (v tej fazi postopka) ni izkazal (niti s stopnjo verjetnosti). Če upnik oziroma tožnik ne izkaže za verjetno, da terjatev zoper dolžnika oziroma toženca obstoji ali da mu bo ta nastala, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ). Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da glede primarnega tožbenega zahtevka niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi vedele povedati o dogovoru med pravdnima strankama, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da v postopku zavarovanja z začasno odredbo ni potrebno izvajati celotnega dokaznega postopka, kot pri odločitvi o glavni stvari, saj sodišče tudi narok opravi le, če meni, da je to smotrno (4. odstavek 29. člena ZIZ). Upoštevaje tožnikove trditve o dogovoru o skupni gradnji, predvsem tožnikovo pojasnilo vsebine tega dogovora na naroku, ki, kot že povedano, ne vsebujejo navedb o dogovoru glede pridobitve solastninske pravice, zaslišanje predlaganih prič v tej fazi postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno.

S prvim podrednim tožbenim zahtevkom pa tožnik zahteva ugotovitev solastninske pravice na podlagi priposestvovanja dela toženčevih nepremičnin oziroma spornega stanovanja. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede presoje zatrjevanega priposestvovanja upoštevati določila veljavnega Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ). V skladu s prehodno določbo 1. odstavka 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1.1.2003 (dan uveljavitve SPZ - 276. člen SPZ), v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. SPZ ne učinkuje za nazaj in ne posega v stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred dnevom njegove uveljavitve. To velja tudi za stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem, ostane tako veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002 (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 723/2006 z dne 29.1.2009). Glede na navedeno in ker tožnik zatrjuje, da ima sporno nepremičnino v posesti od leta 1989 oziroma 1990 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR), v skladu z katerimi dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let (2. odstavek 28. člena ZTLR). Glede na tožnikove trditve o začetku teka priposestvovalne dobe bi se ta (ob predpostavki dobroverne in zakonite posesti) tako iztekla še v času veljavnosti ZTLR. V skladu s 4. odstavkom 28. člena ZTLR dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej tudi s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Navedenega pa tožnik ne zatrjuje, poleg tega pa se ta priposestvovalna doba do uveljavitve SPZ niti ne bi iztekla, tožnikova posest pa tudi sicer ni bila dobroverna. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da že iz tožnikovih trditev (zatrjevan dogovor o skupni gradnji in o toženčevem soglasju z gradnjo) izhaja, da se je zavedal, da hiša, v kateri naj bi si zgradil stanovanje, ni njegova last, zato njegova posest ni mogla biti dobroverna (2. odstavek 72. člena ZTLR). Poleg tega pa tožnikova posest tudi ni mogla biti zakonita oziroma ni mogla temeljiti na veljavnem pravnem naslovu (1. odstavek 72. člena ZTLR), saj tožnik, kot že povedano, ni izkazal za verjetno, da se je s tožencem dogovoril o pridobitvi solastninske pravice kot posledice gradnje na sporni nepremičnini. Ker tožnik tako ni izkazal za verjetno, da obstoji njegova terjatev do toženca iz naslova priposestvovanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz podrednega tožbenega zahtevka (1. odstavek 272. člena ZIZ) V zvezi z drugim podrednim tožbenim zahtevkom, s katerim tožnik zahteva od toženca povrnitev vlaganj v sporno nepremičnino, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik obstoj te (denarne) terjatve sicer izkazal za verjeten (1. odstavek 270. člena ZIZ), vendar pa ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, in sicer verjetnosti obstoja nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega oziroma toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje popolnoma strinja. Pri izkazu navedenega pogoja za izdajo začasne odredbe mora namreč upnik oziroma tožnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika oziroma toženca z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil upnik lahko izigran. Izkazano mora torej biti dolžnikovo aktivno ravnanje v navedeni smeri. Tožnik pa, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, konkretnih ravnanj toženca v smislu odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem ni navedel (niti verjetno izkazal). Tožnik je namreč le pavšalno navedel, da namerava toženec hišo prodati. Zgolj dejstvo, da je toženec vložil zoper tožnika tožbo na izpraznitev in izročitev spornega stanovanja, pa še ne izkazuje verjetnosti nameravane prodaje nepremičnine, kot to meni tožnik. Nenazadnje bi takšno tožbo zoper toženca lahko vložil tudi kupec te nepremičnine. Pritožbene trditve o govoricah, da naj bi toženec nameraval prodati sporno nepremičnino, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vendar pa tudi če bi toženec dejansko nameraval prodati nepremičnino, to še ne bi pomenilo, da bi bila zaradi tega podana nevarnost, da bo izterjava vtoževane denarne terjatve onemogočena ali precej otežena, saj bi morda siceršnje premoženje toženca (tudi kupnina od prodaje te nepremičnine) zadoščalo za poplačilo tožnikove terjatve, oziroma povedano drugače - tožnik ni zatrjeval, da toženec v primeru prodaje nepremičnine ne bo imel sredstev za poplačilo njegove terjatve. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da zgolj (morebitna) toženčeva izjava, da bo "hišo dal pod hipoteko", ki naj bi jo potrdila priča R. C., še ne zadošča za zaključek, da bo toženec to res storil, kot to meni tožnik. Tožnik bi namreč v zvezi s tem moral navesti (in verjetno izkazati) še kaj konkretnejšega, kot na primer v zvezi s katero terjatvijo bi toženec obremenil nepremičnino s hipoteko. Pri tem pa tudi ne gre spregledati, da je predmetna nepremičnina že obremenjena s hipoteko ter da je toženec na naroku izjavil, da nima namena nadaljnje obremenitve nepremičnine. V zvezi s pritožbenim očitkom, da naj sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, zakaj ni zaslišalo omenjene priče C., pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na 4. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno navedlo, zakaj je zavrnilo neizvedene dokazne predloge strank. Kot že povedano, glede na tožnikove trditve, izvedba teh dokazov za odločitev o predlagani začasni odredbi ni bila potrebna. Ker tožnik ni izkazal za verjetno niti, da bi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ), saj je v zvezi s tem podal le pavšalno trditev, česar pritožba niti ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji niti za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo.

Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O stroških postopka za izdajo začasne odredbe (tudi pritožbenih) bo odločalo sodišče prve stopnje v odločbi o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP).