Jedro

Sodišče prve stopnje se je glede na ugotovitev, da je dolžnik ugovarjal zoper sklep o izvršbi, pravilno oprlo na b) točko prvega odstavka 3. člena Uredbe, po kateri se zahtevek šteje za nespornega samo, če mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora. Pravilno je zaključilo, da v zadevi ne gre za nesporni zahtevek in zavrnilo predlog upnika za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo zahtevo upnika za potrditev sklepa o izvršbi kot evropski nalog za izvršbo in za povrnitev odvetniških stroškov. Ugotovilo je, da je dolžnik vložil ugovor (vloga z dne 20. 7. 2005) zoper sklep o izvršbi z dne 23. 6. 2005 na podlagi verodostojne listine, ki ga je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 13. 10. 2005. Ni podan pogoj iz prvega odstavka 3. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba) in ne gre za nesporni zahtevek.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit ter v nasprotju z Uredbo, saj 3. člen pod točko a) prvega odstavka določa, da se zahtevek šteje za nespornega, če se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem. Upnik je v zahtevi za potrditev sklepa o izvršbi kot evropski nalog za izvršbo navedel, da gre za nesporni zahtevek upnika, ker je po izvedenih delnih plačilih dolžnika s tem pripoznan in da mu dolžnik 1. 7. 2020 še vedno dolguje 11.378,81 EUR. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je dolžnik upniku 5. 2. 2016 plačal 4.000,00 EUR, zaradi česar je bil izdan sklep z dne 23. 2. 2016 o delni ustavitvi za plačanih 4.000,00 EUR. Prav tako je iz spisa razvidno, da je dolžnik upniku 15. 4., 15. 9., 17. 10., 15. 11. 2016 in 31. 1. 2017 nakazal vsakič 151,30 EUR ter 26. 5. 2017 še 925,00 EUR. S temi plačili je dolžnik večkrat pripoznal zahtevek in gre za nesporni zahtevek po določbi Uredbe. Iz 364. člena Obligcijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) izhaja, da dolžnik lahko dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun. Slednje izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ni opravilo zaslišanja upnika in izvedlo vpogleda v spisno dokumentacijo. V zadevi gre za pravno vprašanje ali je v ugotovljenih dejanskih okoliščinah izpolnjen pogoj kdaj se šteje zahtevek za nespornega po 3. členu Uredbe. Za ugotavljanje dejanskega stanja, kot sledi v nadaljevanju, pa ni bilo potrebno zaslišati strank in vpogledati v dokazila o plačilih.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik vložil ugovor (vloga z dne 20. 7. 2005) zoper sklep o izvršbi z dne 23. 6. 2005 na podlagi verodostojne listine, ki ga je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 13. 10. 2005 (4. točka obrazložitve sklepa). Te odločilne ugotovitve upnik ne izpodbija.

6. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe se ta uporablja za sodbe, sodne poravnave in javne listine o nespornih zahtevkih. Zahtevek se šteje za nespornega, če: (a) se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom. […]

7. Dolžnikova plačila na račun pravnomočno prisojene terjatve 11 let po tem ne pomenijo, da se je izrecno strinjal z zahtevkom s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali če je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom. Šlo je za dolžnikovo delno izpolnitev obveznosti. Odločilno je kakšno je bilo stališče dolžnika do zahtevka ob njegovem prejemu1, ne v fazi izpolnjevanja. Upnik se neutemeljeno sklicuje na konkludentno pripoznavo dolga po OZ, ki ima po slovenskem pravu učinek na zastaranje. Sodišče prve stopnje se je glede na pritožbeno neizpodbijano ugotovitev, da je dolžnik ugovarjal zoper sklep o izvršbi (4. točka obrazložitve sklepa), pravilno oprlo na b) točko prvega odstavka 3. člena Uredbe, po kateri se zahtevek šteje za nespornega samo, če mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora. Pravilno je zaključilo, da v zadevi ne gre za nesporni zahtevek in zavrnilo predlog upnika za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Tu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.